prosilec - Univerza v Mariboru

POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do zahtevane dokumentacije na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP je tako pritožbi prosilca ugodil in vrnil zadevo organu v ponovni postopek.

ODLOČBA:

Številka: 090-216/2020/2

Datum:  12. 10. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 14. 9. 2020, zoper odločbo Univerze v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor (v nadaljevanju: organ), št. 0740/2020/O 506/515-MP z dne 27. 8. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilca z dne 14. 9. 2020 se ugodi. Odločba Univerze v Mariboru, št. 0740/2020/O 506/515-MP z dne 27. 8. 2020, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od vročitve te odločbe.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 22. 6. 2020 zahteval v e-zapisu vse dokumente glede upravljanja poslovne stavbe Razlagova ulica 22, Maribor, št. stavbe 1098, parcelna št. 1177, k.o. Maribor – Grad, kot so pravni temelj, pooblastilo za podpis, vse tri ponudbe izvajalcev, računi s prilogami za zadnjih 10 let ter vsi drugi dokumenti in dopisi, povezani s tem.

Prosilec je nato vložil pri IP pritožbo zaradi molka organa, na podlagi katere je IP pozval organ, z dopisom št. 0900-142/2020/4 z dne 18. 8. 2020, na ustrezno postopanje.

Organ je z odločbo št. 0740/2020/O 506/515-MP z dne 27. 8. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zahtevo prosilca zavrnil v celoti. Pri obravnavi zahteve je ugotavljal, ali je v danem primeru organ zavezan za posredovanje informacij po 1. členu ZDIJZ, nato pa preveril, ali so izpolnjeni vsi pogoji za informacije javnega značaja iz. 4. člena ZDIJZ. Upoštevaje 1. člen ZDIJZ je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po tem členu, saj je bila zahteva vložena pri organu, ki je kot javni visokošolski zavod zavezan za posredovanje informacij javnega značaja po ZDIJZ. Upoštevaje prvi odstavek 4. člena ZDIJZ pa je nadalje ugotovil, da z določenimi zahtevanimi dokumenti razpolaga in da so za te dokumente izpolnjenji pogoji iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Organ pa je v nadaljevanju pri pregledu zahteve ugotovil, da prosilec zlorablja pravico do dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ. Na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu, oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Prosilec je v zahtevi zaprosil za »vse dokumente glede upravljanja poslovne stavbe Razlagova 22 Maribor, št. stavbe: 1098, parc. št.: 1177, k. o. Maribor - Grad, kot so: pravni temelj, pooblastilo za podpis, sklep etažnih lastnikov, zapisnik sestanka etažnih lastnikov, vsaj tri ponudbe izvajalcev, računi s prilogami za zadnjih 10 let in vsi drugi dokumenti in dopisi s tem povezani.«. Gre za obsežno dokumentacijo, saj je organ solastnik poslovne stavbe na Razlagovi 22, Maribor, od leta 1996 naprej. Izpostavil je, da so na zahtevanih dokumentih številni varovani osebni podatki, navedeno pa pomeni, da bi moral organ v primeru posredovanja dokumentov na večini dokumentov prekriti varovane osebne podatke ter jih prav tako posamično navesti v odločbi, s katero se dostop do informacij javnega značaja zaradi izjeme po 3. točki prvega ostavka 6. člena ZDIJZ zavrne, kar predstavlja za organ precejšnji obseg dela. Glede na to, da je solastnikov poslovne stavbe na naslovu Razlagova 22, Maribor, skupno deset, bi moral organ pozvati vse ostale solastnike poslovne stavbe k stranski udeležbi v skladu z ZUP. Poudaril je, da vse navedene okoliščine (obsežnost dokumentacije, urejanje dokumentacije, uveljavljanje stranske udeležbe) sicer ne pomenijo, da gre v predmetni zadevi za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, vendar je ob vsem doslej navedenem potrebno upoštevati še naslednje okoliščine:

• Prosilec je …; spričo česar je očitno, da z vsemi dokumenti, ki jih v predmetni zahtevi zahteva, že razpolaga.
• Prosilec je ….
• Vsi ….

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin je očitno, da je prosilec vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zgolj zaradi nagajanja organu (zahteva šikanoznega značaja) ter s tem zlorabil pravico do dostopa informacij javnega značaja.

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 14. 9. 2020, iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa je izpostavil:

1. Organ ima – če ne drugega – kot proračunski porabnik samo v zadnjem času 1.630.610,02 razlogov (erar.si), da dosledno spoštuje vse zakone, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Zahteva je bila vložena 22. 6. 2020, odločba pa izdana šele po pritožbi k IP. Sprašuje se, katerih drugih zakonov organ ne spoštuje, če ne spoštuje ZDIJZ.
2. Razlog za zahtevo je sum, da organ ni izbiral upravnika v skladu z Zakonom o javnih naročilih.
3. Razlog za zahtevo je osvetlitev, kdo in za koliko se je okoristil, kar je pogoj za aktiviranje protikorupcijske klavzule v pogodbi z Vlado Republike Slovenije.
4. Razlog za zahtevo je preveritev, ali organ ni preplačal »brezplačno« prenesenih poslovnih prostorov, in hkrati nudil pomoči pri goljufanju privatizacijskega organa, ki ima 8.532.595,50 (s povezanim subjektom še dodatnih 7.579.300,54 proračunskih razlogov, da ne goljufa države, ki ga izdatno financira.
5. Kljub neizdaji odločbe s strani dekanice EPF UM ni bila vložena pritožba na IP.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št.: 0740-2/2020/3/515-MP z dne 29. 9. 2020, poslal v odločanje IP.  Pritožbi je priložil dokumentacijo, ki se nanaša na predmetni postopek.

Pritožba je utemeljena.

Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

Ker je primarno sporno vprašanje, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega vprašanja.

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

Splošno o zlorabi pravice

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Iz uvodne obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C (v nadaljevanju: Predlog zakona)[1], izhaja, da je predlagatelj utemeljil določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ s primeri iz prakse, in sicer da se v praksi pojavljajo tudi primeri, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice, kot primer pa je navedel odločbo IP št. 090-117/2012/3 z dne 29. 6. 2012. IP je v navedeni odločbi ugotovil, da namen prosilca ni bil le dostopati do informacij zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč nasprotno – prosilec je s svojim načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipal z delom in hkrati posegel v njegovo dostojanstvo. Predlagatelj zakona je med drugim tudi poudaril, da je treba kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, dodal pa je tudi, da določba utemeljena tudi z vidika določb tretjega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave)[2] ter ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča (npr. Sklep št. U-I413/98 z dne 25. 5. 2000) in sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. Sodba št. II Ips 247/94 z dne 14. 4. 1994).

Kot izhaja iz pravne teorije[3], nastane zloraba pravice tedaj, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava. Razlagalec mora upoštevati vse pravno pomembne okoliščine, ki so zvezane s konkretnim primerom v procesu uporabe prava.

Po pravni teoriji[4] so za dejanski stan zlorabe pravice značilne tri prvine, in sicer:

• temeljna predpostavka je, da nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja;
• druga predpostavka je, da je nastal konflikt dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta; do konflikta pride zato, ker si stojita nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo.
• v konfliktu dveh ali več pravic pa je najbolj težavno opredeliti tretjo prvino, kdaj in zakaj je bila določena pravica zlorabljena (prepoved – merilo zlorabe pravice).

Dr. Andrej Berden v članku Zloraba pravice[5] v zvezi z zlorabo pravice navaja, da gre za uporabo oziroma izvrševanje pravice, če dejanje presojamo samo formalno, z vidika samo tistih pravnih norm, ki pravico neposredno določajo – in za zlorabo te formalne pravice oziroma dejansko za protipravno ravnanje, če ga presojamo v luči načela morale in javnega interesa, ki jih je pravo sprejelo kot svoje vrhovno vodilo, oziroma v luči samega načela zlorabe pravic. Pod tem pojmom torej ne moremo razumeti samo zavestne, namerne zlorabe, ampak ga moramo jemati objektivno. Zlorabo pravice je potrebno označiti kot nedopustno ravnanje, ki nima značaja klasičnega deliktnega dejanskega stanu. Avtor članka ugotavlja, da je konflikt pravic treba razlagati široko, ni pa vsak poseg v pravico drugega tudi zloraba pravice. Pravi in resnični obseg pravice lahko odkrijemo le, če ugotavljamo njen ekonomski in socialni cilj in primerjamo njen značaj z vrednostnim značajem interesa, ki ga z njenim izvrševanjem prizadenemo. Kot navaja, je zloraba izvrševanje pravice v nasprotju z njenim ekonomskim in socialnim namenom. Vsaka pravica je z njenega socialnega vidika relativna. Prizna se torej spremenljivost vsebine in s tem relativnost pravic. Sodnik določi konkretno vsebino, upoštevajoč generalna načela pravnega reda in zakonsko vsebino pravice v enem od pravnih postopkov. Glede na konkretne okoliščine določi meje in obseg njihovega izvrševanja. Avtor navedenega članka nadaljuje, da ni nujno, da predstavlja zlorabo pravice vedno le posamezno upravičenje, ki iz nje izvira in ki je v nasprotju s kakšnimi »močnejšimi« interesi, temveč lahko predstavlja zlorabo tudi način njenega izvrševanja. Ni dovolj, da je izvrševalec pravice (njen upravičenec) sposoben in da ima pravica pravno veljaven temelj, temveč mora biti njeno izvrševanje v skladu s temeljnimi pravili pravnega reda in pravne politike, ki izhajajo večinoma iz same narave stvari in interesne pogojenosti prava. Način izvrševanja pomeni zlorabo pravice takrat, ko za izvrševanje obstaja več možnosti, upravičenec pa pravico izvršuje na način, ki škoduje drugemu ali pa mu »otežuje njegov položaj«.

Institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ se tako presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Ob tem IP poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

IP uvodoma poudarja, da lahko zavezanec po ZDIJZ zahtevo ali funkcionalno povezane zahteve prosilca zavrne po petem odstavku 5. člena ZDIJZ le v primeru, ko so podani elementi instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Kot eden od elementov, ki kaže na zlorabo pravice dostopa, je tudi »šikaniranje«. Elementi, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa izhajajo tudi iz obrazložitve predloga določbe, na 50. in 51. strani besedila Predloga zakona, citirano: »elemente, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd.«. Institut zlorabe pravice je dejansko kompleksen institut, kar pomeni, da mora biti izpolnjenih več elementov, ki skupaj predstavljajo zlorabo pravice v posameznem primeru. Glede same šikanoznosti pa iz sodne prakse izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec škodovati organu, npr. z žalitvami, vlaganjem velikega števila zahtev, obsežnimi zahtevami ipd., vsaka zahteva »šikanoznega« značaja pa pomeni hkrati tudi zlorabo pravice.[6]

IP ugotavlja, da je bila zahteva prosilca z dne 22. 6. 2020 vložena na obrazcu IP. Nadalje IP ugotavlja, da je predmetna zahteva izrecno označena kot zahteva za dostop do informacij javnega značaja, za katero je mogoče ugotoviti tudi, da obsega konkretno navedene informacije oziroma dokumente, ki so predmet zahteve, in način seznanitve. Zahteva prosilca torej obsega vse obvezne sestavine zahteve, ki ju določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena.

Nadalje je mogoče ugotoviti, da ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec na organ v določenem časovnem obdobju. IP zato pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili v pravni teoriji in praksi, npr.:

• ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[7];
• pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[8];
• vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[9];
• zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[10];
• vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[11];
• z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[12];
• šikanozne zahteve so zahteve, s katerimi želi prosilec organu škodovati na različne načine, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velike  obsega informacij ipd., zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni, očitno zlorabo pravice; organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[13];
• za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[14].

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev oziroma elementov, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

IP ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Organ je namreč javni visokošolski zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice in obveznosti pa izvršuje Vlada Republike Slovenije. Navedeno izhaja tako iz Poslovnega registra Slovenije[15] kot tudi iz Odloka o preoblikovanju Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: Odlok)[16] in Statuta Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: Statut)[17]. Nadalje iz določb Odloka izhaja, da organ upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, skladno z zakonom, tem odlokom in statutom ter v skladu z namenom, za katerega je bilo pridobljeno (prvi odstavek 15. člena Odloka). Nepremičnino, pridobljeno iz javnih sredstev, lahko odtuji ali obremeni le v soglasju z ustanoviteljem (drugi odstavek 15. člena Odloka). Sredstva, pridobljena od prodaje tega premoženja, se lahko uporabijo za investicije, investicijsko vzdrževanje in opremo (tretji odstavek 15. člena Odloka). Z nepremičnino, pridobljeno iz drugih virov, upravlja in razpolaga v skladu z namenom, za katerega je bila pridobljena (četrti odstavek 15. člena Odloka). Da je razpolaganje organa z nepremičninami urejeno z javnopravnimi predpisi, izhaja podrobneje nadalje iz Statuta. Statut tako med drugim določa, da univerzo zastopa in predstavlja rektor samostojno brez omejitev, razen pri razpolaganju z nepremičninami, ko je potrebno soglasje upravnega odbora univerze, če pa je nepremičnina pridobljena iz javnih sredstev, je potrebno tudi soglasje ustanovitelja univerze (prvi in drugi odstavek 22. člena Statuta). Povedano drugače, organ je pravna oseba javnega prava, ustanovljen s strani Republike Slovenije za namene opravljanja javne službe v visokem šolstvu, in je torej kot izvajalec javne službe zavezanec po 1. členu ZDIJZ. V skladu z 2. členom ZDIJZ tako zanj primarno v celoti velja načelo transparentnega delovanja, določene informacije pa je iz tega režima mogoče izvzeti le, če so izključno zasebnopravne narave. Ker je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v kakršnikoli povezavi z javnopravnim delovanjem, oblastnim delovanjem organov zavezancev, je treba izpostaviti bistveno funkcijo ZDIJZ, tj. nadzorno funkcijo, ki javnosti omogoča, da izvaja nadzor nad porabo javnih sredstev in nad izvajanjem javnih funkcij. Za učinkovito izvajanje te funkcije je bistvenega pomena, da se javnost seznani, na kakšen način organ upravlja s sredstvi, ki so primarno namenjena prav javnopravnemu delovanju. Le na opisan način je omogočeno doseganje namena nadzora javnosti, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, to pa je spodbujanje oziroma zagotavljanje smotrne porabe javnih sredstev in učinkovito izvajanje javnih funkcij. Vsaka pravna oseba javnega prava (tudi javni zavod) se mora zaradi vsega navedenega še dodatno zavedati, da je njena svoboda (predvsem v delu, kjer se delovanje, ki ima lastnosti tržnega, prepleta z javnopravnimi nalogami) omejena ravno zaradi zahteve po transparentnosti delovanja. Iz vsega navedenega izhaja, da so informacije javnega značaja vse informacije, ki so kakorkoli povezane z izvajanem dejavnosti javne službe oziroma ki kažejo na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno sodne prakse[18]. Ugotoviti je mogoče tudi, da organ nedvomno razpolaga s posameznimi zahtevanimi dokumenti v materializirani obliki, kar izhaja že iz samih navedb organa. Takšna zahteva ima torej povsem razumno osnovo, saj lahko imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima torej takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh.

Po oceni IP v obravnavanem primeru tudi niso podani drugi elementi oziroma kriteriji za zlorabo pravice. V obravnavani zadevi namreč ni mogoče govoriti, da je prosilec z vložitvijo zahteve prekomerno zasipal organ z delom, kar bi posledično predstavljalo oviro za njegovo učinkovito delo, ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, organ pa se do tega tudi ni v ničemer konkretno opredelil. Navedbe organa, da gre za obsežno dokumentacijo, da bi moral organ za njeno posredovanje prosilcu prekriti varovane osebne podatke in upoštevati določbe o stranski udeležbi, so preveč pavšalne oziroma nekonkretizirane.

Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru po oceni IP ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahteve prosilca prekomerno obremenila njegovo delo in zaradi tega ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ bi namreč moral konkretno pojasniti, kateri drugi postopki naj bi to bili, na podlagi česa jih vodi, in kako bi obravnava zahtev po ZDIJZ lahko neposredno vplivala na (ne)izvedbo teh postopkov ter s čim bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bi obravnava zahteve prosilca do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. Organ se tudi ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni določno razvidno, kako bi predmetna zahteva, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivale na delo organa, koliko dela organu bi povzročila in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu.

Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[19] Iz upravno sodne prakse, izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[20] Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[21] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

V zvezi s predhodno navedenim je po mnenju IP potrebno upoštevati tudi določbe ZUP, ki se subsidiarno uporabljajo v zadevah dostopa do informacij javnega značaja. Eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka je zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist, oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi) tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Breme dokaza o nerazumnosti naloge, upoštevaje sodbo, namreč nosi tisti, ki se nanj sklicuje.

Pri presoji zlorabe pravice dostopa imajo nedvomno zelo pomembno težo kriteriji, ki kažejo na obseg zahtevane dokumentacije ter s tem povezane naloge organa, torej konkreten vpliv zahteve na konkretno delo organa v povezavi z drugimi nalogami, predvsem vpliv na pravice drugih v posameznih postopkih, ki jih vodi organ, pri čemer je za samo zlorabo relevantno, da ima prosilec s taki načinom vlaganja zahtev namen organu škodovati oziroma nagajati, kot to trdi v obravnavanem primeru organ. Kot že navedeno, tega pri zahtevi prosilca po mnenju IP ni mogoče ugotoviti samo na podlagi razlogov, da je prosilec ….

V obravnavanem primeru prav tako ni mogoče ugotoviti, da gre za ponavljajoče se vloge za isto zadevo, oziroma provokacije in nagajivost ter posledično navidezno uveljavljanje pravic. Ni namreč mogoče ugotoviti, da je prosilec že pridobil predmetne podatke v postopku po ZDIJZ, prav tako iz njegovih navedb ni razvidna nobena provokacija in nagajivost. Glede na postavljeno zahtevo tudi ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za navidezno uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja z namenom obremenjevanja organa z dodatnim delom. Prav tako zahteva ni žaljiva, ampak korektna in konkretna.

Po oceni IP v obravnavanem primeru odvzem pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti.[22] Glede na prakso Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da bi npr. koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehtale težo posega v pravico prosilca glede do dostopa do informacij javnega značaja.

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

V zvezi z razlogi, ki jih navaja prosilec za vložitev predmetne zahteve, pa IP navaja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Organi so dolžni v skladu z ZDIJZ vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, in ali je prosto dostopna vsem, ne le prosilcu. Povedano drugače, razlogi za vložitev zahteve so za postopek po ZDIJZ irrelevantni. Ob tem pa IP poudarja še, da je pristojen odločati le o dostopu do zahtevanih informacij javnega značaja, ni pa pristojen presojati siceršnjega odločanja in postopanja zavezancev za dostop do informacij javnega značaja.

Napotila organu prve stopnje

Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil tudi dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, organ je zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, zato se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo obstoja zlorabe pravice dostopa in nato na podlagi ugotovljenih dejstev tehtati med interesi, ki upravičujejo posredovanje zahtevanih dokumentov javnosti, in tistimi, ki temu nasprotujejo. Če ga bo takšen postopek pripeljal do ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne more zavrniti zahteve na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, upoštevaje predhodne navedbe IP, bo moral v nadaljevanju presojati, ali zahtevani dokumenti predstavljajo informacije javnega značaja, oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevanih informacij ne gre za informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, in iz česa to izhaja (torej, katera od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja po ZDIJZ ni izpolnjena). Za obstoj informacije javnega značaja morajo kumulativno (hkrati) izpolnjeni trije pogoji, in sicer informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati in nahajati se mora v materializirani obliki. Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo.

Pri razlagi določb ZDIJZ in s tem pri razlagi prvega odstavka 4. člena je treba namreč upoštevati tudi namen zakona. Ta je, kot izhaja iz prvega odstavka 2. člena, zagotoviti javnost in odprtost delovanja zavezancev po ZDIJZ ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Namen ZDIJZ je med drugim v zagotavljanju nadzora nad subjekti, ki delujejo v javnem interesu oziroma opravljajo javnopravne naloge, poleg tega pa je pravica do dostopa do informacij javnega značaja ustavna pravica (drugi odstavek 39. člena Ustave). Temu je pritrdilo tudi Upravno sodišče v  sodbi št. II U 43/2016-17. Upoštevati je treba tudi, da ZDIJZ pojem informacije javnega značaja definira zelo široko. V 4. členu namreč vsebuje pozitivno opredelitev informacije javnega značaja. V skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ, v praksi velja domneva, da so vse informacije v posesti zavezanih subjektov, informacije javnega značaja (razen tistih, na katere se lahko aplicira katera od izjem po ZDIJZ). Zavezanec lahko to domnevo uspešno izpodbije, če dokaže, da je v njegovi posesti informacija, ki je povsem zasebnopravne narave. Povedano drugače, informacije javnega značaja so vse tiste informacije, ki so v posesti javnopravnih oblasti oziroma javnopravnih subjektov in tistih zasebnikov, ki zanjo izvajajo kakšne javne funkcije. Pojem delovno področje je v skladu z ZDIJZ potrebno tolmačiti široko in ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi. Delovno področje organa po ZDIJZ zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Informacija javnega značaja se lahko nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa.[23] Pojem delovnega področja organa po 4. členu ZDIJZ je torej bistveno širši od pojma javna služba, saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi. O tem vprašanju se je večkrat tudi že izrekla sodna praksa[24], iz katere izhaja stališče, da gre za delovno področje v smislu ZDIJZ, kadar je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava. Pri tem pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali neoblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč da gre za dejavnost, ki se v skladu z načelom zakonitosti in z namenom varstva javnega interesa, izvaja na podlagi in v okviru norm javnega prava. Pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja je odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog.

V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ mora organ presoditi tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[25] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokumenti prekrijejo in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije naslov bivališča, ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku mora organ opredeliti tudi način posredovanja zahtevanih informacij.

V zvezi z zahtevanim načinom posredovanja dokumentov pa IP dodaja, da ima prosilec, na podlagi 17. člena ZDIJZ, sam pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo, zaradi česar organ praviloma nima nikakršne pravice prosilcu odreči pravice do oblike, v kateri želi prejeti zahtevano informacijo. Edino omejitev, ki vpliva na obliko informacije, predstavlja določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, po kateri lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico

Ob navedenem IP navaja še, da je treba v primeru obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ upoštevati, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov[26], ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1[27] (v določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več). Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja. IP na tem mestu pripominja, da podatki, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev ter opravljanje javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca, niso varovani na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določba namreč predstavlja pravno podlago za dostop do osebnih podatkov, na katere se določba ZDIJZ nanaša, v skladu s točko c) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov.

IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku.

Organ lahko v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDIJZ zaračuna prosilcu stroške posredovanja zahtevanih informacij. Glede na tretji odstavek 36. člena ZDIJZ je organ dolžan prosilca opozoriti na plačilo stroškov in, če prosilec to zahteva, prosilcu vnaprej sporočiti višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij. Bistvo te določbe je, da si prosilec, še preden mu organ posreduje zahtevane informacije, lahko premisli, ko izve, da mu organ za posredovanje namerava zaračunati stroške. Način zaračunavanja stroškov oziroma stroške, ki jih organ lahko zaračuna, pa v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZDIJZ ureja Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba)[28]. Uredba predstavlja enotni stroškovnik, zato lahko prosilec višino in način zaračunavanja stroškov vedno preveri.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (točka 1 izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[29] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:

Nataša Siter , univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Besedilo predloga zakona je določila Vlada na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[2] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a.

[3] Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986.

[4] Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, in  Teorija prava – Prispevek k razumevanja prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013.

[5] Pravna praksa, št. 26/00.

[6] Npr. sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016-12.

[7] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[8] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[9] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[10] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[11] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[12] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[13] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[14] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[15] Ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

[16] Uradni list RS, št. 28/00, 98/03, 79/04, 36/06, 137/06, 58/07, 67/08, 96/09, 17/15, 26/17 in 8/19.

[17] Uradni list RS, št. 29/17 – uradno prečiščeno besedilo in 14/20.

[18] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1422/2015-18, z dne 30. 11. 2016.

[19] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[20] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[21] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[22] Nujnost izvedbe te presoje izhaja iz pretekle prakse IP in Upravnega sodišča (npr. sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013).

[23] Dr. Urška Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 148 - 149.

[24] Npr. sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007 in sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012.

[25] Uradni list RS, št. 24/16.

[26] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[27] Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo.

[28] Uradni list RS, št. 24/16.

[29] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.