prosilec - Komisija za preprečevanje korupcije

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ prosilcu omogočil delni dostop do štirih Zapisov lobirancev o stiku z lobisti, v celoti pa zavrnil dostop do elektronskih sporočil in priloženega dopisa, zaradi izjeme varstva osebnih podatkov. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je ogan pravilno in v skladu s prakso IP zavrnil dostop do osebnih podatkov posameznikov, ki niso registrirani lobisti, niti zakoniti zastopniki gospodarske družbe, saj ni zakonske podlage, na podlagi katere bi bili osebni podatki zaposlenih v zasebnem sektorju javni. Prav tako je IP sledil odločitvi organa, da ni zakonske podlage za razkritje elektronskih naslovov niti do vsebine elektronskih sporočil. V tem delu je IP izvedel test interesa javnosti in ugotovil, da le ta ni podan. Splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vedeti in preveriti, kdo od zaposlenih pri interesni organizaciji je lobiral, zato da bi ocenili, ali je »vplivnejši in uspešnejši«, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi omogočil razkritje sicer varovanih informacij. Gre namreč za povsem subjektivno ocenjevanje, ki nima realne niti pravne vrednosti, na podlagi katerega bi lahko izvajali utemeljene zaključke z vidika javnega interesa, še manj pa posegali v sicer varovane osebne podatke. Glede dostopa do priloženega dopisa interesne organizacije, je IP ugotovil, da gre za vsebino, ki se nanaša na poslovanje, stališče interesne organizacije oz. gospodarske družbe in ne vsebuje podatkov (razen glede podpisnikov), ki bi jih bilo mogoče obravnavati kot osebne podatke v skladu s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov, posledično pa ni mogoče slediti organu, da dopis sodi med »zasebno komunikacijo«. Izjema po 3. točki prvega odstavka torej v tem delu ni podana, kar pomeni, da je organ v tem delu zmotno uporabil materialno pravo. IP je v postopek pozval interesno organizacijo, da se izjasni, ali prijavlja stransko udeležbo ter ali zahtevane informacije za njo predstavljajo katero izmed izjem po ZDIJZ. Pozvana gospodarska družba je na poziv odgovorila, da priglaša stransko udeležbo in navedla, da razkritju navedenega dopisa ne nasprotuje, saj se nanaša na dejstva, ki so bila tudi javno predstavljena in o katerih so v veliki meri poročali tudi mediji. IP je zato odločil, da je organ dolžan prosilcu posredovati navedeni dopis interesne organizacije,na način, da prekrije podpisnika na levi strani dopisa.

ODLOČBA:

Številka: 090-214/2020/6

Datum: 4. 12. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 248. člena ter 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 23. 9. 2020, (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo z dne 4. 9. 2020, št. 0900-37/2020-2 21005, Republike Slovenije, Komisije za preprečevanje korupcije, Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca se delno ugodi in se izpodbijana odločba z dne 4. 9. 2020, št. 0900-37/2020-2 21005 v zavrnilnem delu delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati dopis interesne organizacije, ki je priloga dokumentom z oznako št.: HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H, 3IZ1K9BKD523H in 5QC5E9BXR866H, na način, da prekrije ime in priimke ter naziv podpisnika na levi strani dopisa.

1. V preostalem delu se pritožba zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 12. 8. 2020 po elektronski poti na organ posredoval novinarsko vprašanje ter zahtevo za posredovanje kopije dopisov, s prilogami, vezanimi na podatke iz spletne aplikacije Erar, iz katere izhaja, da je več funkcionarjev in uslužbencev Državnega zbora, 6. in 7. avgusta, po elektronski pošti, prejelo dva sklopa dopisov od podjetja Huawei Ljubljana. Dopisi naj se posredujejo v elektronski obliki.

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo z dne 4. 9. 2020, št. 0900-37/2020-2 21005, s katero je zahtevi delno ugodil in mu omogočil delni dostop do dokumentov s črtno kodo:

1. HU66F8BE5XI7H, in sicer tako, da se na prvi strani prekrije ime in priimek lobista ter v celoti prekrije priloga tega dokumenta, ki je e-sporočilo med petimi določenimi posamezniki, od katerih je eden funkcionar, drugi pa javni uslužbenec, vključno s  priloženim dopisom interesne organizacije;
2. IPRKE934VT91H, in sicer tako, da se prekrijeta ime in priimek dveh lobistov ter besedilo opombe, ki vsebuje ime in priimek posameznika ter njegov položaj v poslovnem subjektu, in v celoti prekrije priloga tega dokumenta, ki je e-sporočilo med petimi določenimi posamezniki, od katerih sta dva funkcionarja, vključno s priloženim dopisom interesne organizacije;
3. 3IZ1K9BKD523H, in sicer tako, da se na prvi strani prekrije ime in priimek lobista, ter v celoti prekrije priloga tega dokumenta, ki je e-sporočilo med štirimi subjekti oziroma posamezniki, od katerih je eden funkcionar, vključno s priloženim dopisom interesne organizacije; 
4. 5QC5E9BXR866H, in sicer tako, da se na prvi strani prekrije ime in priimek lobista ter v celoti prekrije priloga tega dokumenta, ki je dopis interesne organizacije.

Organ je odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ povzel zahtevo prosilca in ugotovil, da z zahtevanimi informacijami razpolaga, in sicer gre za Zapise lobirancev o stiku z lobisti, s črtnimi kodami: HU66F8BE5XI7H, kateremu je priloženo e-sporočilo med petimi določenimi posamezniki, od katerih je eden funkcionar, drugi pa javni uslužbenec, vključno s priloženim dopisom interesne organizacije; IPRKE934VT91H, kateremu je priloženo e-sporočilo med petimi določenimi posamezniki, od katerih sta dva funkcionarja, vključno s priloženim dopisom interesne organizacije; 3IZ1K9BKD523H, kateremu je priloženo e-sporočilo med štirimi subjekti oziroma posamezniki, od katerih je eden funkcionar, vključno s priloženim dopisom interesne organizacije; in 5QC5E9BXR866H, kateremu je priložen dopis interesne organizacije. Gre torej za dokumente oziroma za podatke, ki že obstajajo oziroma jih je organ pridobil v okviru svojega delovnega področja. Navedeni dokumenti vsebujejo podatke, ki ustrezajo definiciji informacije javnega značaja, zato je organ v nadaljevanju preveril, ali je dostop do določenih zahtevanih dokumentov (podatkov) potrebno zavrniti na podlagi katerega izmed enajstih zakonsko določenih razlogov iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se le-ta nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Organ je ugotovil, da gre pri informacijah, ki so predmet presoje za podatke, ki nedvomno pomenijo informacijo o določenih posameznikov, kot jo opredeljuje člen 4, pododstavek (1) Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, zato bi njihovo razkritje pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu s predpisi, ki urejajo njihovo varstvo. Ob upoštevanju citiranih določb Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov je organ pojasnil, da sicer sama navedba imena in priimka, brez česarkoli drugega (npr. navedbe e-naslova), še ni nujno osebni podatek, ampak ga za takšnega naredijo šele dodatni podatki, ki se nanašajo na posameznika in iz katerih je mogoče določiti fizično osebo. Smiselno enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-l-229/03-18, z dne 9. 2. 2006, v kateri je Ustavno sodišče RS med drugim zapisalo, da zgolj podatek o imenu in priimku še ne zadostuje za identifikacijo posameznika in je zato potreben še dodaten podatek. Osebnega podatka tako ne morejo predstavljati podatki o osebi, na podlagi katerih osebe ni mogoče identificirati, oziroma jo je mogoče identificirati samo z velikimi stroški, nesorazmerno velikim naporom ali z veliko časa. Merilo za to, kako velika je možnost identifikacije osebe, je treba ocenjevati glede na standard povprečno razumne osebe, pri čemer bi bilo v zadevi dostopa do informacije javnega značaja napačno, če bi bila zmožnost identifikacije osebe zožena le na določen (ozek) krog Ijudi. Ker je v obravnavani zadevi prosilec zahteval podatke o določenih lobističnih stikih iz aplikacije Erar, tj. tudi podatke o imenih in priimkih lobistov in njihove lastnoročne podpise, e-naslove funkcionarjev ter lobistov, k Zapisom lobirancev o stiku z lobisti, s črtnimi kodami št. HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H, 3IZ1K9BKD523H, pa tudi datume in ure e-sporočil, opis zadeve e-sporočil ter vsebino e-komunikacije med njimi, kot to izhaja iz priloge teh zapisov, gre pri zahtevanih podatkih nedvomno za osebne podatke, saj je na podlagi teh podatkov mogoče te posameznike točno določiti. Navedeni podatki tako nedvomno predstavljajo osebne podatke v smislu člena 4, pododstavka (1) Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov. Kot izhaja iz sodne prakse (npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 908/2010) in prakse IP (npr. odločb IP: št. 090-119/2015, št 090-267/2017, 090-59/2009) sodijo elektronski naslovi med varovane osebne podatke. Pri elektronskem naslovu posameznika gre namreč za podatek, ki predstavlja prometni podatek oziroma podatek, ki je povezan s komunikacijo preko elektronske pošte. Kot tak je elektronski naslov predmet varstva, ki ga zagotavlja 37. člen Ustave RS in na tej podlagi sprejeti Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEkom-1). Organ je tako opozoril na dvojno varstvo teh podatkov. Podatki o elektronskih naslovih so tako varovani ne le na podlagi 38. člena Ustave RS, temveč tudi na podlagi 37. člena Ustave RS. Organ je ob tem tudi ugotovil, da elektronski naslovi, ki so navedeni v prilogi Zapisov lobirancev o stiku z lobisti, s črtnimi kodami št. HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H in 3IZ1K9BKD523H, ne sodijo med kontaktne podatke v smislu komuniciranja z javnostjo, skladno z drugim odstavkom 106. člena ZVOP-1, kar pomeni, da imajo posamezniki v tem delu pravico do komunikacijske zasebnosti in posledično do tega, da njihovi elektronski naslovi niso posredovani javnosti, saj sodijo med varovane osebne podatke. Ker razkritje osebnega podatka, skladno s členom 4, pododstavka (2) Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, predstavlja obdelavo osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6, pododstavek 1. (c) Javni sektor) Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon. Iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ obenem izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka, kar pomeni, da je razkritje osebnega podatka v določenih primerih lahko dopustno. Razkritje osebnega podatka je tako lahko, pod določenimi pogoji, dopustno tudi v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja, in sicer na podlagi prve alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. V konkretni zadevi je bistveno vprašanje, ali zahtevani podatki iz zapisov lobističnih stikov, ki so predmet zahteve po ZDIJZ, predstavljajo osebne podatke, ki so povezani v zvezi z opravljanjem javne funkcije funkcionarjev - poslancev ali delovnega razmerja javnega uslužbenca ter, ali jih je dopustno razkriti v postopku dostopa do informacije javnega značaja. V zvezi z vprašanjem, katere podatke v zvezi z opravljanjem javne funkcije funkcionarja ali delovnega razmerja javnega uslužbenca je dopustno razkriti na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, organ izpostavlja, da navedena določba predstavlja izjemo od izjem in jo je treba razlagati ozko in v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Tako je treba razlikovati med tistimi osebnimi podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javnopravnih nalog in porabo javnih sredstev funkcionarja in javnega uslužbenca in celoto vseh ostalih osebnih podatkov, ki jih organ kot upravljavec vodi o funkcionarju oziroma javnem uslužbencu kot zaposlenem na podlagi 48. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Navedeni člen ZDR-1 v prvem odstavku določa, da se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Za potrebe uresničevanja delovnega razmerja organ kot delodajalec tako o zaposlenih zbira in obdeluje številne osebne podatke, npr. tudi podatke o invalidnosti, podatke o bolniški odsotnosti, o številu družinskih članov, itd. Upoštevaje 48. člen ZDR-1 organ kot delodajalec pravzaprav nima pravne podlage, da bi o zaposlenih zbiral in obdeloval še kakšne druge osebne podatke razen tistih, ki so »v zvezi z delovnim razmerjem«. Ne glede na ugotovljeno, da osebni podatki o funkcionarjih in javnem uslužbencu, zajeti v zapisih lobističnih stikov, ki so predmet zahteve po ZDIJZ, predstavljajo osebne podatke, ki izvirajo iz službenega oziroma delovnega razmerja, pa glede na namen ZDIJZ, ni mogoče slediti stališču, da so vsi ti osebni podatki prosto dostopni javnosti. Javni uslužbenci se s tem, ko sklenejo pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju, namreč ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu. Enako velja za funkcionarje. Tudi slednji imajo pravico do zasebnosti, saj službenih obveznosti, vezanih na javno funkcijo, ne izvajajo 24 ur na dan. Bistveno je, da je javnosti omogočen način, da stopijo v stik z njimi, kar pa je v konkretnem primeru tudi izpolnjeno. Poslanci so javnosti dostopni preko telefonske centrale državnega zbora, internetne strani, na skupnem internetnem naslovu, preko rubrike »Pišite poslancu, poslanski skupini, delovnemu telesu, predsedniku«, ki omogoča javnosti kontaktiranje z individualno določenim poslancem (brez vidno zapisanega e-naslova) (izbere se ime konkretnega poslanca, ki mu je pošta namenjena), oziroma s poslansko skupino (izbere se eno izmed poslanskih skupin), oziroma delovnim telesom (izbere se eno delovno telo) oziroma s predsednikom državnega zbora. Prav tako so na spletni strani Državnega zbora objavljene telefonske številke oseb, ki so zadolžene za komunikacijo z javnostjo pri Državnem zboru in pri posameznih poslanskih skupinah. Namen določbe prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ je v tem, da so prosto dostopni tisti podatki v zvezi opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja, ki vplivajo na izvajanje javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Tako kaže tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-111) uveljavilo t.i. doktrino pričakovane zasebnosti. Sodišče je tako v navedenem primeru ugotovilo, da telefonski klici iz poslovnih prostorov prima facie predstavljajo del zasebnega življenja in dopisovanja. Temu je sledila tudi odločitev v primeru Copland proti Združenem kraljestvu (3. 4. 2007, Appl. No. 62617/00), v katerem je sodišče reklo, da enako velja za elektronsko pošto in informacije, ki: izvirajo iz nadzora uporabe interneta. Kot je lahko tožnica v primeru Halford, ki ni bila opozorjena, da bodo njene telefonske klice nadzorovali, glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost, je lahko tudi tožnica v primeru Copland pričakovala, da njena uporaba elektronske pošte ne bo nadzorovana, če na to ne bo opozorjena. Doktrini pričakovane zasebnosti je v odločbi št. U-l-25/95 sledilo tudi Ustavno sodišče RS. Organ je pri pregledu prilog zahtevanih dokumentov (e-sporočil, ki so priloga k zapisom lobističnih stikov s kodnimi številkami H(l66F8B|E5XI7H, IPRKE934VT91H in 3IZ1K9BKD523H) ugotovil, da podatki, ki jih v konkretnem primeru zahteva prosilec, niso neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede na to, da na spletni strani državnega zbora e-naslovi poslancev oziroma javnega uslužbenca niso vidno zapisani oziroma, da so na njegovi spletni strani dostopni kontaktni podatki predstavnikov Državnega zbora in poslanskih skupin za odnose z javnostmi, je iz tega logično sklepati, da komuniciranje preko e-pošte za funkcionarje/poslance in javne uslužbence v državnem zboru ne predstavlja obveznosti povezane z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja, ampak je njena uporaba fakultativna, razen za osebe, ki jim je organ določil obvezno komuniciranje z javnostjo. To pomeni, da se funkcionar lahko sam odloči, da bo službeni e-naslov uporabljal za komuniciranje z javnostjo oziroma javni uslužbenec ni zapisan kot kontaktna oseba za odnose z javnostmi (Zapis lobističnega stika s kodno številko HU66F8BE5XI7H), da pa ga k temu nič ne zavezuje, zato mu gre upravičeno pričakovanje zasebnosti glede svoje komunikacije preko teh komunikacijskih sredstev, torej tudi glede e-naslova, kar je v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, tj. da imajo funkcionarji oziroma javni uslužbenci pravico do zasebnosti na delovnem mestu (zgoraj navedena primera Copland in Halford). Glede komunikacije med posamezniki po e-pošti organ izpostavlja tudi določila Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 7.2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Navedena direktiva v 13. členu določa, da morajo države članice sprejeti primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da brezplačna nepovabljena sporočila pri neposrednem trženju, razen v primerih iz odstavkov 1 in 2, niso dovoljena bodisi brez privolitve zadevnih naročnikov bodisi za naročnike, ki ne želijo prejemati teh sporočil, pri  čemer se izbira med temi možnostmi določi z nacionalno zakonodajo. Navedena direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z ZEKom-1. ZEKom-1 neželene komunikacije ureja v 158. členu in med drugim določa, da je uporaba elektronskih komunikacij za neposredno trženje praviloma dovoljena samo na podlagi naročnikovega ali uporabnikovega predhodnega soglasja. Tudi iz navedenega razloga je zato treba e-naslove funkcionarjev oziroma javnega uslužbenca še posebej skrbno varovati. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se odloča erga omnes, kar med drugim pomeni, da ko je določena informacija javnega značaja prosto dostopna, je takšna za vse in ne samo za prosilca. To bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi e-naslovi funkcionarjev oziroma javnega uslužbenca v celoti postali dostopni javnosti, tudi tistim, ki bi ga želeli uporabiti za neposredno trženje. Navedeno pa je treba, v skladu z določbami Direktive 2002/58/E^ in ZEKom-1, preprečiti. Glede na zgoraj navedeno organ ni dolžna prosilcu posredovati zahtevanih informacij, ker gre za varovane osebne podatke, ki niso v neposredni zvezi z opravljanjem funkcije funkcionarjev oziroma nalog iz delovnega razmerja javnega uslužbenca. Upoštevaje navedeno imajo funkcionarji in javni uslužbenec v tem delu pravico do zasebnosti in posledično do tega, da njihovi e-naslovi niso posredovani javnosti. V zvezi z vsebino e-sporočila, ki je v prilogi zapisov lobističnih stikov s kodno številko HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H in 3IZ1K9BKD523H, komisija izpostavlja tudi pravico do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja 37. člen Ustave RS. Ta v prvem odstavku določa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Obseg zaščite komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave RS izhaja iz potrebe po varovanju zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju vstopa posameznik, in ne iz določene vrste, statusa ali lastništva uporabljenega občila, komunikacijskega sredstva. Ustava RS poleg pisem varuje tudi druga občila. Besedo »občila« je potrebno razlagati v najširšem pomenu besede (kar je v več sodbah poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je npr. med drugim določilo, da pojem »dopisovanje« iz 8. člena EKČP zajema tudi telefonske komunikacije, in celo izpisek klicanih telefonskih številk, - glej npr. Malone v. Združeno kraljestvo (2. 8. 1984, A 82). 37. člen Ustave RS poleg pisem varuje tudi različne druge načine in sredstva sporazumevanja, npr. telefon, telefaks, elektronsko pošto in druge oblike komuniciranja preko računalniških oziroma telekomunikacijskih omrežij (SMS sporočila preko mobilnih telefonov ipd.). Gotovo je, da je obseg varstva posameznika glede zasebnosti komuniciranja preko tujih oziroma službenih sredstev manjši, kar pa ne pomeni, da ga je mogoče v celoti izključiti (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 395-396). Varovana pa ni zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi podatki, povezani z njo. Slednje je pomembno predvsem zaradi tehnično zahtevnih postopkov uporabe modernih oblik komuniciranja, ki za posredovanje informacij zahtevajo, ali samodejno tvorijo določene podatke, na katerih ima posameznik prav tako upravičen interes zasebnosti. Govorimo o t.i. prometnih podatkih, oziroma okoliščinah in dejstvih, povezanih s komunikacijo. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s tem sprejelo načelno pravno mnenje (Obča seja z dne 18. in 19. 6. 1996): »Ne glede na to, ali sporne podatke štejemo kot podatke, za katere je zagotovljeno varstvo tajnosti pisem ali drugih občil v širšem pomenu besede, ali kot podatke, s katerimi se posega v človekovo zasebnost, teh podatkov organi za notranje zadeve ne morejo zahtevati od pošte zgolj na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 148. člena ZKP, temveč le na podlagi odločbe sodišča.«. Povedano drugače: Predmet varstva 37. člena Ustave RS ni zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi podatki, ki so integralni del komunikacije, kar je predvsem pomembno pri komuniciranju preko računalniških omrežij (npr. elektronska pošta), kjer se tvori vrsta tovrstnih podatkov (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 397). Ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti konkretizira tudi ZEkom-1, ki v prvem odstavku 147. Člena določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na: 1) vsebino komunikacij; 2) podatke o prometu in lokacijske podatke, povezane s komunikacijo iz prejšnje točke; 3) dejstva in okoliščine v zvezi s prekinitvijo povezave ali s tem, da povezava ni bila vzpostavljena. Peti odstavek 147. člena ZEKom-1 obenem določa, da so vse oblike nadzora oziroma prestrezanja komunikacij, ki jih izvajajo tretje osebe in te niso uporabniki, udeleženi v komunikaciji, kot so poslušanje, prestrezanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij iz prvega odstavka tega člena brez soglasja zadevnih uporabnikov, prepovedane, razen če je to dovoljeno v skladu s prejšnjim odstavkom ali v skladu s 153. ter 160. členom tega zakona oziroma če je taka oblika nadzora oziroma prestrezanja nujno potrebna za prenos sporočil (npr. telefaks sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS). Na podlagi vsega navedenega organ ugotavlja, da gre tako pri elektronskih naslovih iz priloge k zapisom lobističnih stikov s kodno številko HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H in 3IZ1K9BKD523H, kot tudi iz same vsebine komunikacije, za podatke, ki predstavljajo prometne podatke oziroma podatke, ki so povezani s komunikacijo preko elektronske pošte. Kot tak je e-naslov in vsebina e-sporočila predmet varstva, ki ga zagotavlja 37. člen Ustave RS in na tej podlagi sprejeti ZEkom-1. Na tem mestu je tako treba opozoriti na dvojno varstvo teh podatkov. Podatki o elektronskih naslovih so tako varovani ne le na podlagi 38. člena Ustave RS, temveč tudi na podlagi 37. člena Ustave RS. Na podlagi vsega navedenega je organ zaključil, da podatki iz priloge zahtevanih dokumentov - zapisov lobističnih stikov s kodno številko HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H in 3IZ1K9BKD523H, tj. imena in priimke posameznikov, njihovi e-naslovi, datumi in ure e-sporočila, opis zadeve e-sporočil, ter vsebina e-komunikacije med njimi, vključno s prilogami, predstavljajo varovane osebne podatke, pri katerih ni izpolnjen pogoj iz prve alineje tretjega odstavka 6. člana ZDIJZ. Gre torej za varovane osebne podatke, ki po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja, zato je bilo treba zahtevo prosilca v tem delu zavrniti. Glede na ugotovljeni obstoj varovanih osebnih podatkov, ki so vsebovani v zahtevanih dokumentih, je organ odločil, da je mogoče prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov na način, kot je urejen v 7. členu ZDIJZ oziroma 19. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uredba). Iz navedenega razloga je organ na tej podlagi izvedel delni dostop do dokumentov tako, da je prekril varovane osebne podatke kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ je na podlagi navedenega odločil, da se prosilcu, na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zavrne dostop do zahtevanih informacij, ker se zahteva nanaša na osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, oziroma Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov in prosilcu omogočila dostop do tistega dela obravnavanega dokumenta, ki ne vsebujejo varovanih osebnih podatkov, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe, in kar je obrazloženo v nadaljevanju. Glede dostopa do imen in priimkov funkcionarjev in podatkov, vezanih na opravljanje njihove funkcije oziroma imena in priimka javnega uslužbenca, vezanega na njegovo delovno razmerje, kot so navedeni v zapisih lobirancev o stiku z lobistom iz 1. točke izreka te odločbe, ZDIJZ sam po sebi še ne daje komisiji pravne podlage, da razkriva oziroma daje na razpolago njihove osebne podatke, ki jih je v okviru svojih zakonitih pristojnosti zbrala na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZlntPK), tj. prejem zapisov lobirancev o stiku z lobistom. Razkritje osebnih podatkov in podatkov, vezanih na opravljanje funkcije poslanca oziroma za primere javnega uslužbenca, vezanih na njihovo delovno razmerje, v postopku dostopa do informacij javnega značaja, v skladu s prvim ali tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ, je dopustno kljub obstoju izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v primeru, če gre za osebne podatke, ki so povezani z opravljanjem funkcije oziroma delovnega razmerja, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ter v primerih, ko zakon ki ureja javne finance, ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. V praksi to pomeni, da funkcionarji in javni uslužbenec, ki so/je naveden/i v zapisih lobističnih stikov iz 1. točke te odločbe, niso upravičeni pričakovati zasebnosti glede svojega imena, priimka, naziva, položaja, plače in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem njihove javne funkcije oziroma delovnega razmerja. Dejstvo je, da je poslanec funkcionar, ki se, po določbi 82. člena Ustave RS, šteje za predstavnika vsega Ijudstva oziroma za funkcionarja, ki je bil izvoljen s strani državljanov Republike Slovenije (1. člen Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92)). To pomeni, da se preko funkcije poslanca odraža načelo vladavine Ijudstva. Iz tega razloga ima zato poslanec kot predstavnik vsega Ijudstva bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti zaradi načela odprtosti, ki terja njegovo transparentno delovanje. Prav gotovo je zato podatek, ki je povezan z opravljanjem javne funkcije poslanca, podatek o tem, ali je bil poslanec kot lobiranec v stiku z lobistom na način kot lobistični stik oziroma lobiranje urejajo določbe ZlntPK. Namen določb ZlntPK, ki urejajo lobiranje, je v tem, da se uredijo pogoji in nadzor lobiranja ter drugi nejavni vplivi na odločanje v zadevah javnega pomena, s čimer se krepi transparentnost teh vplivov na formalne centre odločanja v javnem sektorju na državni in lokalni ravni, strokovnost in argumenti javnega sektorja, ter zagotovi enakopraven dostop posameznikov in interesnih skupin do formalnih centrov odločanja o zadevah javnega pomena. Opravljanje funkcije poslanca namreč po svoji pomembnosti in zahtevnosti terja največjo možno angažiranost, tudi v primerih lobiranja, ko ima poslanec pravico sprejeti lobistični stik ali pa ga zavrniti. Poslanec kot funkcionar ima namreč pravico sprejeti lobistični stik, vendar mora pred tem preveriti: ali gre za registriranega lobista ter zahtevati, naj mu predloži pooblastilo interesne organizacije, za katero lobira. Če lobist tega pooblastila nima, mora lobiranec stik zavrniti; ali gre za neregistriranega lobista in prav tako zahtevati, naj mu predloži pooblastilo interesne organizacije, za katero lobira (razen, če je to pooblastilo samoumevno, ker gre za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika). Neprofesionalni lobist lahko lobira zgolj za interesno organizacijo, v kateri je zaposlen, je njen zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik, kar mora lobirancu na ustrezen način izkazati. Če ugotovi, da neregistrirani lobist poskuša lobirati za »tretjo« interesno organizacijo, je lobiranec takšen stik dolžan zavrniti in o tem poročati komisiji. Glede na to, da poslanec svojo funkcijo opravlja poklicno, za določeno mandatno obdobje in na način, da ima v zvezi z opravljanjem te funkcije pravice in dolžnosti, kot izhajajo iz službenega razmerja in za opravljanje funkcije prejema tudi plačo iz javnih sredstev, je zato informacija o tem, ali je poslanec nastopal v vlogi lobiranca na način kot ga določa ZlntPK, informacija oziroma podatek, ki je povezan z opravljanjem javne funkcije, in zato javno dostopna informacija po določbi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Smiselno enako kot za poslanca, velja obrazložitev tudi za javnega uslužbenca, z razliko, da ne gre za voljenega predstavnika, temveč za posameznika, ki je sklenil delovno razmerje v javnem sektorju. Na tej podlagi je zato komisija odločila, da v dokumentih iz 1. točke izreka te odločbe ni potrebno prikriti imen in priimkov funkcionarjev, oziroma javnega uslužbenca ter vsebine celotnega zapisa lobirancev o stiku z lobistom, razen imena in priimka lobista, ki je osebni podatek. Prav tako v posredovanih dokumentih niso prekriti tisti osebni podatki, ki so dostopni v prosto dostopnih javnih evidencah (AJPES (poslovni subjekti in njihove poslovodne osebe) in Register lobistov (osebna imena registriranih lobistov in interesna organizacija) za katere je že zakon določil njihovo javnost, in sicer gre za Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Zakon o Poslovnem registru Slovenije (ZPRS-1) in Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZlntPK), podrobneje pa so določbe navedenih predpisov glede javnosti podatkov, zapisane v nadaljevanju. V skladu z določbami drugega odstavka 74. člena ZGD-1 se v Poslovni register Slovenije (v nadaljevanju: PRS) vpisujejo: predlagan datum vpisa, ki je poznejši od dne vložitve prijave za vpis in ni daljši od enega meseca od dne vložitve prijave za vpis, firmo podjetnika in podatke o sedežu, podatke o skrajšani firmi, če jo ima, podatke o podjetniku: ime in priimek, EMŠO, prebivališče, davčno številko, podatke o zastopniku: ime in priimek, EMŠO, prebivališče, davčno številko, navedbo dejavnosti, ki jih bo podjetnik opravljal,  podatke o drugih delih podjetnika kot enotah poslovnega registra v skladu z zakonom, ki ureja Poslovni register Slovenije, podatek o poslovnem naslovu, ki vključuje te podatke: država, ulica in hišna številka, naselje, občina, poštna številka in kraj, soglasje prokurista ali zastopnika za primer smrti, če ga podjetnik ima, druge podatke in listine, ki jih določa zakon. ZPRS-1 v prvem odstavku 8. člena določa, da upravljavec registra (AJPES) za vodenje in vzdrževanje poslovnega registra ter za zagotavljanje varnosti pravnega prometa obdeluje o ustanoviteljih posamezne enote poslovnega registra osebno ime oziroma firmo, sedež in naslov oziroma naslov stalnega ali začasnega prebivališča, EMŠO ali matično številko ter davčno številko. ZGD-1 pa ne opredeljuje, kateri od navedenih podatkov se objavijo oziroma so javni. ZPRS-1 v predzadnji alineji 2. člena določa, da so javni podatki poslovnega registra vsi podatki o enotah poslovnega registra, razen podatkov, ki so s posebnim zakonom določeni kot osebni podatki. Davčna številka in naslov prebivališča fizične osebe, ki sta hkrati davčna številka in sedež poslovnega subjekta, z vpisom tega poslovnega subjekta v poslovni register postaneta javna podatka. Glede na navedene določbe, so torej nedvomno podatki, ki so javno objavljeni v PRS, podatki o posamezniku kot podjetniku, kot enoti poslovnega registra. Zato organ meni, da se podatki, objavljeni v PRS, ne štejejo za osebne podatke posameznika. Gre namreč za podatke, s katerimi le-ta nastopa na trgu kot poslovni subjekt. Organ je zato v zvezi z dokumenti, ki vsebujejo podatke o teh imenih in priimkih, odločil, da ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov in tako ne predstavljajo izjeme od prostega dostopa po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za podatke, javno objavljene v PRS. Po določbi 58. člena ZlntPK lahko dejanja lobiranja izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v register lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi komisija. Vpis v register je pogoj za pričetek izvajanja lobiranja. Za pravno osebo lahko izvajajo lobiranje samo fizične osebe, ki so vpisane v register lobistov v Republiki Sloveniji. Lobisti se vpišejo v register, ki vsebuje naslednje podatke: osebno ime lobista, davčno številko, naslov, kamor želi prejemati obvestila in vabila iz drugega odstavka 67. člena tega zakona, firmo oziroma ime in sedež gospodarske družbe, samostojnega podjetnika, ali interesne organizacije, če je lobist pri teh zaposlen, ter področja, glede katerih je registriral interes. Podatki v registru, razen davčne številke, so javni. Kljub temu, da je v Zapisih lobirancev o stiku z lobisti, s črtnimi kodami HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H, 3IZ1K9BKD523H, 5QC5E9BXR866H, zapisano, da je lobist zakoniti zastopnik interesne organizacije za katero lobira lobist, je organ, na podlagi vpogleda v javno dostopno evidenco AJPES, ugotovil, da lobist, ki je zapisan v navedenih zapisih, ni zakoniti zastopnik lobista (z izjemo lobista iz 2. točke Zapisa lobirancev o stiku z lobisti, s črtno kodo HU66F8BE5XI7H, in 3. točke Zapisa lobirancev o stiku z lobisti, s črtno kodo IPRKE934VT91H), zaradi česar je ta podatek prekrila, saj gre osebni podatek. V tem delu sej komisija sklicuje na del obrazložitev iz te točke, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov, in je v izogib, podvajanju na tem mestu ponovno ne navaja, se pa nanjo sklicuje. Vezanost organa na prosilčevo izbiro oblike, v kateri želi prejeti informacije, izhaja iz 14. člena Uredbe, ki v drugem odstavku določa, da lahko prosilec sam izbere obliko, v kateri bo zahtevane informacije prejel, če organ razpolaga s tehnološkimi zmogljivostmi za potrebno pretvorbo. Prosilec je v zahtevi izrecno opredelil e-obliko prejema informacije, zato se bodo dokumenti iz priloge k tej odločbi posredovali na e-naslov prosilca. Posebni stroški niso nastali.

Zoper navedeno odločbo je prosilec pri organu vložil pritožbo z dne 23. 9. 2020, v kateri je navedel, da mu je organ omogočil delni dostop do dokumentov s črtno kodo, pri tem pa je prekril večino podatkov, za katere je zaprosil, med drugim tudi imena in priimke lobistov ter vse priloge dokumentov o lobiranju, vključno z dopisi, ki so jih lobisti posameznim funkcionarjem in uslužbencem Državnega zbora po elektronski pošti poslali 6. in 7. avgusta. Prosilec ocenjuje, da je prikritje teh dokumentov v nasprotju tako z določbami ZlntPK, kot samim duhom oziroma namenom tega zakona. Prvi člen ZlntPK določa, da »ta zakon z namenom krepitve delovanja pravne države določa ukrepe in metode za krepitev integritete in transparentnosti ter za preprečevanje korupcije in preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov«. Drugi člen ZlntPK v tretji alineji navaja, da »se namen tega zakona uresničuje tako, da se (...) z nadzorom nad lobiranjem spodbuja in krepi transparentnost v procesih in postopkih izvrševanja javne oblasti pri opravljanju javnih funkcij in pri upravljanju javnih zadev«. V četrti alineji pa poudarja, da »se z določitvijo pogojev za opravljanje dejavnosti lobiranja pri delovanju javnega sektorja, zagotovi transparentnost te dejavnosti na način, ki bo podpiral dobre, omejeval in kaznoval neetične prakse lobiranja«. Iz tega izhaja, da je nesporni namen zakona transparentnost v postopkih lobiranja, ki vodi do »transparentnosti v procesih in postopkih (...) pri upravljanju javnih zadev«. V konkretni zadevi gre brez dvoma za javno zadevo, saj posega na področja nacionalne varnosti, mednarodnih odnosov, porabe javnih sredstev, odgovornosti in transparentnosti odločanja, javnega zdravja itd. Družba Huawei je od avgusta podvržena dodatnim sankcijam ameriške administracije, saj da predstavlja tveganje za nacionalno varnost. Tudi države EU se v zadnjih mesecih zaradi različnih razlogov odločajo za različne omejevanje poslovnih aktivnosti te družbe. Huawei je dobavitelj tehnologije 5G, nove pete generacije mobilnega omrežja, ki jo bodo svetovne države uvajale v prihodnjih letih. Lobisti lahko pri lobirancih poskušajo vplivati na primer na snovanje zakonodaje, strategij in projektov v zvezi z uvajanjem te tehnologije. Njihovo delovanje torej lahko neposredno ali posredno vpliva ne samo na državljane same, temveč potencialno tudi na javno porabo. Pri tem vplivanju lahko ob predpostavki uspešnosti pridobijo koristi tako zase kot tudi za svoje kliente oziroma organizacije. Za transparentnost so zato ključna razkrita imena lobistov oziroma dopisov in drugih gradiv v primerih elektronske korespondence. Le tako je namreč mogoče ugotoviti »težo« lobiranja, torej ali gre za lobista, ki na politično-poslovni sceni velja za vplivnejšega in uspešnejšega, ter kakšne vsebinske in druge argumente uporablja pri uveljavljanju posameznega interesa. Meni, da v tem primeru javni interes odtehta vse ostale morebitne zadržke in izjeme, predvsem glede pravice do zasebnosti komunikacije, s katero je organ utemeljil prikritje vsebine dopisa. Skrivanje vsebine dopisa tako v ničemer ne more soditi pod izjemo, ki jo določa tretji odstavek šestega člena ZDIJZ. Vsebina komunikacije se pri lobiranju ne more skrivati z ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti, ne da se pred tem vsaj opravi tehtanje med težo posega in vrednostjo s posegom zavarovane dobrine, v tem primeru torej pravice javnosti do obveščenosti, ki jo v drugem odstavku zagotavlja 39. člen Ustave RS. Stališče organa, da torej že sam zakon varuje dejstvo obstoja nejavnega lobističnega stika ter posledično tudi vseh zapisov, ki na podlagi takšnega stika nastanejo, tako nikakor ne more držati. Še vedno gre namreč za stik, ki se je zgodil v okviru opravljanja dela javnega uslužbenca oziroma funkcionarja in ne za stik, ki bi se nanašal na zasebno življenje teh posameznikov. Vsebina lobiranja se nanaša na delovno področje organa javnega sektorja, pri katerem se z lobiranjem poskuša vplivati na njegove odločitve. Obstaja povsem realna možnost, da bo organ prav zaradi lobiranja določene interesne organizacije spremenil stališče, ki ga ima v določeni zadevi, kar pa se bo nadalje izrazilo v njegovi končni odločitvi v zadevi, sprejemanju zakonodaje iz različnih področij in podobno. IP zato poziva, da pritožbi ugodi.

Organ je z dopisom št. 0900-37/2020/4 21005 z dne 28. 9. 2020 ugotovil, da je pritožba prosilca pravočasna, dovoljena in vložena po upravičeni osebi in jo je s prilogami odstopil v reševanje IP.

Pritožba je delno utemeljena.

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo stranska udeleženka izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevane informacije sodijo v njegovo delovno področje, saj so predmet zahteve zgoraj navedeni zapisi lobirancev o stiku z lobisti s prilogami, s katerimi organ razpolaga na podlagi 68. člena ZIntPK. Sporno pa je vprašanje, ali je za zgoraj navedene informacije, v delu, v katerem je organ zavrnil dostop, podana izjema varstva osebnih podatkov po tretji točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, na katero se je skliceval organ.

Glede dostopa do zapisa lobirancev o stiku z lobisti - obrazec

Glede štirih Zapisov lobirancev o stiku z lobisti z oznako: HU66F8BE5XI7H, IPRKE934VT91H, 3IZ1K9BKD523H in 5QC5E9BXR866H, je organ razkril podatke o lobirancih in o lobistih, ki so registrirani lobisti ali zakoniti zastopniki interesne organizacije, za katero lobira, prekril je pa imena in priimke lobistov ter ime in priimek posameznika ter njegov položaj, z utemeljitvijo, da lobisti, ki so zapisani v navedenih zapisih, niso zakoniti zastopniki interesne organizacije, zato ne obstaja zakonska podlaga za razkritje.

Po pregledu zahtevanih zapisov IP ugotavlja, da je odločitev organa pravilna in tudi v skladu s prakso IP[1], zato se v izogib ponavljanju IP v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev organa, da so osebni podatki posameznikov, ki niso registrirani lobisti, niti zakoniti zastopniki gospodarske družbe, varovani osebni podatki, saj ni zakonske podlage, na podlagi katere bi bili osebni podatki zaposlenih v zasebnem sektorju javni.

Glede dostopa do elektronskih sporočil

V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZIntPK je lobiranec dolžan k zapisu o stiku z lobisti predložiti med drugim tudi morebitne priloge. V konkretnih primerih je pri vsakem zapisu, z izjemo zapisa št. 5QC5E9BXR866H, priloga elektronsko sporočilo lobista ter isti dopis (več o dopisu v nadaljevanju te odločbe).

Organ se je pri zavrnitvi skliceval na varstvo osebnih podatkov, in sicer tako na podlagi Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov kakor tudi na podlagi ZEkom-1 in Ustave RS.

Glede dostopa do elektronskih naslovov, navedenih v elektronskih sporočilih, IP ugotavlja, da je odločitev organa pravilna, saj je organ sledil praksi IP, da gre za varovane osebne podatke, saj ne gre za elektronske naslove fizičnih oseb, ki bi bili prosto dostopni na spletu v okviru kontakta za pravno osebo oziroma ne sodijo med kontaktne podatke v smislu komuniciranja z javnostjo, skladno z drugim odstavkom 106. člena ZVOP-1, kar pomeni, da imajo tako zaposleni v zasebnem sektorju kakor tudi javni uslužbenci oz. funkcionarji v tem delu pravico do komunikacijske zasebnosti in posledično do tega, da njihovi elektronski naslovi niso posredovani javnosti, saj sodijo med varovane osebne podatke.

Nadalje je IP presojal dostop do vsebine elektronskih sporočil. Nobenega dvoma ni, da gre pri elektronski komunikaciji za osebne podatke, treba pa je ugotoviti, ali gre za varovane osebne podatke (deloma oz. v celoti).

Iz prakse IP in tudi iz sodne prakse izhaja[2], da »elektronska komunikacija«, ne pomeni nujno avtomatičnega zaključka, da ne gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja, oziroma da je ugotovitev, ali gre za poslovno ali zasebno komunikacijo eden izmed odločilnih argumentov, ko govorimo o tajnosti občil po 37. členu Ustave RS. V obravnavanem primeru gre za elektronska sporočila, ki so bila prepoznana kot del lobističnega stika, saj jih sicer lobiranci ne bi priložili zapisu o lobističnem stiku, kar pomeni, da gre za »poslovno« komunikacijo. Zastavlja pa se vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za njihovo razkritje oz. prost dostop. IP je zato zakonitost obdelave zahtevanih informacij preizkusil z vidika določbe prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki kot specialna določba posega v osebne podatke (in tudi druge izjeme), v primeru podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca in če gre za podatke o porabi javnih sredstev.

Kot je ugotovil že organ, z vpogledom v navedena sporočila pa ugotavlja tudi IP, gre v obravnavanem primeru za elektronska sporočila, ki so jih pošiljale fizične osebe, ki ne opravljajo javne funkcije oz. niso javni uslužbenci, prav tako ne gre za informacije o porabi javnih sredstev, zato prva alineja tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ ne predstavlja pravne podlage za razkritje vsebine sporočil in s tem osebnih podatkov. IP se v izogib ponavljanju tudi v tem delu sklicuje na obrazložitev organa v izpodbijani odločbi.

IP nadalje tudi ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni podan niti javni interes za razkritje zgoraj navedenih osebnih podatkov, do katerih je organ zavrnil dostop. Prosilec zatrjuje, da je z vidika transparentnosti ključno ime lobistov, saj je na ta način mogoče ugotoviti »težo« lobiranja, ali gre na politični-poslovni sceni za vplivnejšega in uspešnejšega. IP se strinja, da mora biti ime lobista, ki lobiranje opravlja kot dejavnost, prosto dostopno, kar je skladno s 6. odstavkom 58. člena ZIntPK, ki določa, da so podatki, objavljeni v registru lobistov, javni (razen davčne številke). Prav tako so javni tudi podatki o zakonitih zastopnikih interesnih organizacij oz. osebah, ki so pooblaščene za zastopanje, saj so tudi ti podatki javno objavljeni v javnih evidencah. Ker pa nadalje navedeni zakon v četrtem odstavku istega člena omogoča, da se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov, pomeni, da zakonodajalec v tem delu ne omogoča javnosti. Vprašanje, ki se v obravnavanem primeru zastavlja pa je, ali je javni interes glede razkritja večji od javnega interesa za omejitev dostopa do zahtevanih informacij.

IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vedeti in preveriti, kdo od zaposlenih pri interesni organizaciji je lobiral, zato da bi ocenili, ali je »vplivnejši in uspešnejši«, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi omogočil razkritje sicer varovanih informacij. Gre namreč za povsem subjektivno ocenjevanje, ki nima realne niti pravne vrednosti, na podlagi katerega bi lahko izvajali utemeljene zaključke z vidika javnega interesa, še manj pa posegali v sicer varovane osebne podatke.

IP na tem mestu še poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011 je javni interes glede razkritja podan predvsem, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Takšne vrednote pa v konkretnem primeru zagotovo niso ogrožene.

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se te informacije zavarujejo zaradi varstva osebnih podatkov.

Glede dostopa do dopisa interesne organizacije

Organ je nadalje zvrnil dostop do priloženega dopisa interesne organizacije oz. gospodarske družbe (kot rečeno gre za isti dopis pri vseh zapisih), prav tako zaradi izjeme varstva osebnih podatkov.

Z vpogledom v dokument IP ugotavlja, da odločitvi organa ne more slediti, razen glede podpisnika in naziva na levi strani dopisa, za kar enako, kot obrazloženo zgoraj, ne obstaja pravna podlaga za razkritje. Glede same vsebine in podpisnika dokumenta (desno spodaj), ki je zakoniti zastopnik družbe in je v tej vlogi tudi naveden, pa ni mogoče govoriti o varovanih osebnih podatkih. Gre namreč za vsebino, ki se nanaša na poslovanje, stališče interesne organizacije oz. gospodarske družbe in ne vsebuje podatkov (razen glede podpisnikov), ki bi jih bilo mogoče obravnavati kot osebne podatke v skladu s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov, posledično pa ni mogoče slediti organu, da dopis sodi med »zasebno komunikacijo«. Izjema po 3. točki prvega odstavka torej v tem delu ni podana, kar pomeni, da je organ v tem delu zmotno uporabil materialno pravo.

Ker pa je dokument označen »confidential«, je IP po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 7. člena, prvega in drugega odstavka 9. člena ZUP ter 44. člena ZUP, pozval gospodarsko družbo, na katero se dokument nanaša, da se izjasni, ali prijavlja stransko udeležbo ter ali zahtevane informacije za njo predstavljajo katero izmed izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 5.a oziroma prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

Pozvana gospodarska družba je na poziv odgovorila z dopisom z dne 3. 12. 2020, v katerem priglaša stransko udeležbo in navaja, da razkritju navedenega dopisa ne nasprotuje, saj se nanaša na dejstva, ki so bila tudi javno predstavljena in o katerih so v veliki meri poročali tudi mediji.

Kot je IP že večkrat poudaril, na to pa opozarja tudi prosilec, je v Sloveniji lobiranje legitimna in tudi legalizirana družbena dejavnost. Res je, da ZIntPK v 14. točki 4. člena opredeljuje lobiranje kot »nejaven stik« z namenom vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja določenih odločitev državnih organov in drugih, v zakonu opredeljenih subjektov, vendar pa to ne pomeni, da se lahko izvaja na nepregleden način. Dejstvo je, da gre še vedno za stik, ki se zgodi v okviru opravljanja dela javnega uslužbenca oziroma funkcionarja in ne za stik, ki bi se nanašal na zasebno življenje teh posameznikov. Nesporno je namreč, da se vsebina lobiranja nanaša na delovno področje nekega organa javnega sektorja, pri katerem se z lobiranjem poskuša vplivati na njegove odločitve. Obstaja povsem realna možnost, da bo organ prav zaradi lobiranja določene interesne organizacije spremenil stališče, ki ga ima v določeni zadevi, kar pa se bo nadalje izrazilo v njegovi končni odločitvi v zadevi, sprejemanju zakonodaje iz različnih področij in podobno. Zato je seveda pomembna transparentnost lobiranja, v okvir katerega sodi obveznost poročanja lobirancev in lobistov o lobističnih stikih, ki je urejena v določbah ZIntPK. Pomemben element za čim večjo transparentnost lobiranja pa je tudi dopustitev nadzora splošne javnosti, kar omogoča nadzorna funkcije ZDIJZ, pri čemer je pomembno predvsem, da ima javnost dostop do konkretnih podatkov, torej do podatkov o tem, katere interesne organizacije so lobirale pri določenem javnem uslužbencu ali javnem funkcionarju in v zvezi s čim. Prav slednje pa izhaja iz navedenega dopisa, glede katerega je IP na podlagi pojasnila stranskega udeleženca ugotovil, da ne predstavlja izjeme po ZDIJZ, razen glede podpisnika in naziva na levi strani dopisa (izjema varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ), kar je treba, v skladu s 7. čl. ZDIJZ (delni dostop) pred posredovanjem prekriti, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Na podlagi navedenega je IP pritožbi prosilca delno ugodil in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, delno odpravil na način, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. V preostalem delu je IP pritožbo kot neutemeljeno zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe.

V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.     

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] IP št.: 090-197/2011/37, 090-187/2018/2

[2] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1551/2011 z dne 18.1.2012