prosilec - Slovenski državni holding, d.d

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dokument glede strategije o slovenskem turističnem holdingu in analizo, ki jo je glede navedenega pripravilo zagrebško podjetje. Organ je zahtevo prosilca zavrnil s sklicevanjem na izjemo poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je navedena izjema podana, vendar je strategijo o slovenskem turističnem holdingu, ki je vsebovana v Letnem načrtu organa, odprl zaradi obstoja interesa javnosti. V preostalem delu je pritožbo prosilca zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-172/2020/8

Datum: 9. 12. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 248. in prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 5. 8. 2020, zoper odločbo Slovenskega državnega holdinga, d. d., Mala ulica 5, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 2020-1424 z dne 27. 7. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 5. 8. 2020 zoper prvo alinejo izreka odločbe organa št. 2020-1424 z dne 27. 7. 2020 (glede strategije o slovenskem turističnem holdingu) se ugodi in se prva alineja izreka odločbe odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe, v elektronski obliki posredovati 3. poglavje dokumenta Letni načrt upravljanja kapitalskih naložb za leto 2020 (III. posebni del LNU Turizem).

1. Pritožba prosilca zoper drugo alinejo izreka odločbe organa (glede analize zagrebškega podjetja …), se zavrne.

1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 30. 6. 2020 na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo naslovil zahtevo za dostop do dokumenta, ki vsebuje strategijo o slovenskem turističnem holdingu v elektronski ali fizični obliki. Istega dne je zahtevo dopolnil, in sicer z zahtevo za analizo zagrebškega podjetja … (HC). Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je zahtevo prosilca, z dopisom št. 090-36/2020-4 z dne 2. 7. 2020, odstopilo Slovenskemu državnemu holdingu (organu).

Organ je zahtevo prosilca z odločbo št. 2020-1424 z dne 27. 7. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v celoti zavrnil. V odločbi je navedel, da dokumenta z nazivom Strategija o slovenskem turističnem holdingu nima, zato je štel, da prosilec zahteva Letni načrt upravljanja (LNU) kapitalskih naložb za leto 2020 v delu, ki se nanaša na turistični holding. Dokument je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, zato je podan razlog za zavrnitev dostopa iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Posebni del LNU izpolnjuje vse naštete zahteve za določitev poslovne skrivnosti; vsebuje poslovne informacije, ki niso splošno znane in tudi ne lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, z vsebovanimi projekcijami in načrtovanimi koncepti poslovanja družb v upravljanju ima zahtevan dokument izjemno visoko tržno vrednost za konkurenčne subjekte na posameznem tržnem segmentu in organ (kot ostali imetniki tega dokumenta) so razumno ukrepali, da so ga ohranili kot poslovno skrivnost, ki je nadzorovano dostopen le ozkemu krogu oseb. LNU 2020 je tudi subjektivna poslovna skrivnost. Organ je namreč leta 2014 sprejel Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki v 5. členu med drugim določa, da so poslovna skrivnost tudi vsi ostali podatki, dejstva in okoliščine  o družbah, vključno z načrti in namero o razpolaganju z njimi. Splošni del LNU 2020 je javno objavljen na spletni strani organa, njegov posebni del pa vsebuje podatke, ki so poslovno občutljivi, zato ima v celoti oznako poslovna skrivnost in se javno ne objavlja. Upoštevaje obseg informacij, ki je javnosti že znan oz. ji dan na voljo (Splošni del LNU 2020; celotna strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017 -2021), je po mnenju organa jasno, da ostajajo zaupne samo še najbolj tržno zanimive informacije z visoko vrednostjo, ki jih varuje izjema poslovne skrivnosti. Zahtevani del LNU 2020 vsebuje na različne načine pridobljene in združene podatke, dejstva in okoliščine o državnih turističnih družbah, zato jih mora organ varovati tudi na podlagi 56. člena ZSDH-1, ki organu izrecno nalaga, da kot zaupne varuje vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države, ne glede na to, kako jih je pridobil. Omenjeni člen jasno izraža voljo zakonodajalca o ohranjanju zaupnosti vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države, s posebnim poudarkom, da se za zaupne podatke vedno štejejo načrti in namere o razpolaganju s posamezno kapitalsko naložbo države. Presoja v kontekstu tega člena zlahka pripelje do sklepa, da je javni interes za omejitev dostopa do zahtevane informacije močnejši od javnega interesa glede razkritja, glede na to, da je že zakonodajalec, ki deluje v imenu vseh državljanov, presodil, da morajo tovrstne informacije ostati zaupne. Raven zaupnosti dokumenta je torej določena tudi z zakonom, ne le internim aktom organa. Že naslov dokumenta tudi pove, da dokument ne vsebuje nobenih podatkov o porabi javnih sredstev, ki bi na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kljub obstoju poslovne skrivnosti, dovoljevali dostop do dokumenta.

Glede analize, ki jo je izdelalo podjetje ..., je organ pojasnil, da je bila analiza v času svojega nastanka opredeljena kot poslovna skrivnost, v skladu s takrat veljavnih ZGD-1. Enak status ima tudi na dan izdaje izpodbijane odločbe. Zahtevana analiza vsebuje analizo finančnih in poslovnih rezultatov ter načrtov vanjo vključenih podjetij, koncept vizije razvoja, identifikacijo potenciala turističnega portfelja, opredelitev možnih modelov konsolidacije in akcijski načrt, torej podatke, dejstva in okoliščine o podjetjih, ki presegajo njihove javno objavljene poslovne rezultate. Zato šteje za subjektivno poslovno skrivnost in ima oznako zaupno. Gre tudi za objektivno poslovno skrivnost, saj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi za podatke izvedela nepooblaščena oseba. Organ na upoštevnem trgu posluje od enakimi pogoji kot druge gospodarske družbe. Vlada RS je na 151. redni seji dne 5. 10. 2017 sprejela Strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma 2017 – 2021. V njej so predvideni ukrepi za izboljšanje nastanitev, turistične infrastrukture in naložbene politike. Prvi korak izvedbe teh ukrepov je bila priprava podrobne finančne analize. Organ je analizo odplačno naročil v okviru nalog, ki so mu dodeljene s Strategijo. Z razkrivanjem odplačno pridobljene podrobne finančne analize, bi organ svojim konkurentom omogočil brezplačno pridobivanje izjemno uporabnih in koristnih informacij, ki imajo na konkurenčnem trgu svojo vrednost in vpliv na medsebojna razmerja.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec dne 5. 8. 2020 vložil pritožbo. Navaja, da so pri … prejeli informacije, da so ocenjene investicije v obnove hotelov precenjene in da se utegne v teh primerih denar prelivati. Meni, da gre za javni interes, saj bodo za obnovo porabljena javna sredstva.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP z dopisom z dne 20. 8. 2020. Na podlagi poziva IP št. 090-172/2020/2 z dne 4. 9. 2020, je organ IP dne 9. 9. 2020 izročil tudi dokumente, ki so bili predmet zahteve prosilca.

Pritožba je delno utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

V obravnavanem primeru ni sporno, da informacija izvira iz delovnega področja organa, da organ z njo razpolaga in da se nahaja v materializirani obliki. V obravnavani zadevi je sporno to, ali zahtevana dokumentacija predstavlja poslovno skrivnost organa oz. ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

IP je vpogledal v dokumenta, ki sta predmet presoje, in sicer v:

1. Letni načrt upravljanja (LNU) kapitalskih naložb za leto 2020 in sicer v delu, ki se nanaša na turistični holding (3. poglavje) in
2. analizo, ki jo je izdelalo podjetje …. (v nadaljevanju Analiza HC).

IP ugotavlja, da organ glede LNU zatrjuje poslovno skrivnost po ZPosS, saj gre za dokument, ki je nastal v času po sprejemu ZPosS (leta 2020), glede analize HC pa zatrjuje poslovno skrivnost skladno z ZGD-1, saj gre za dokument, ki je nastal pred sprejemom ZPosS (leta 2018). IP je zato v nadaljevanju najprej presojal, ali je glede posamičnega dokumenta izpolnjena izjema poslovne skrivnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

Izjema poslovne skrivnosti

IP uvodoma ugotavlja, da oba zahtevana dokumenta izpolnjujeta pogoje za poslovno skrivnosti po subjektivnem kriteriju ZGD-1, saj so navedene informacije kot poslovna skrivnost opredeljene v pravilniku organa o varovanju poslovne skrivnosti, prav tako sta oba dokumenta z vidno oznako (žigom oz. oznako v glavi dokumenta) označena kot poslovna skrivnost. IP je sledil organu, v delu, v katerem ta zatrjuje, da 5. člen Pravilnika o varovanju poslovne skrivnosti, ki ga je organ sprejel leta 2014, določa, da so poslovna skrivnost tudi vsi ostali podatki, dejstva in okoliščine  o družbah, vključno z načrti in namero o razpolaganju z njimi. Navedeno zadostuje, da je organ dokumente, skladno z ZGD-1 opredelil kot svojo poslovno skrivnost.

Glede LNU je IP preveril tudi kriterije po ZPosS, ki je začel veljati 20. 4. 2019, kar pomeni, da se izjema poslovne skrivnosti v zvezi z LNU primarno presoja po določbah ZPosS, saj je dokument nastal po navedenem datumu. ZGD-1, na katerega se ZDIJZ sklicuje, je bil namreč v 39. členu, ki je urejal poslovno skrivnost, spremenjen tako, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti.

Pojem poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

1. je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;
2. ima tržno vrednost;
3. imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. 

Glede na navedeno so poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so vse tri zgoraj naštete zahteve kumulativno izpolnjene. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[1], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne.

IP je v nadaljevanju presojal LNU z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost. IP je vpogledal v dokument in ugotovil, da gre za informacije, ki po svoji vsebini nedvomno izkazujejo strokovno znanje, izkušnje ter poslovne informacije, saj gre za analize, projekcije in načrte poslovanja gospodarskih družb, ki delujejo na trgu turistične dejavnosti. IP ugotavlja, da ima dokument oznako »Poslovna skrivnost«, ki je naveden v glavi vsake strani dokumenta. Z oznako dokumenta in z njegovim varstvom je razvidno tudi, da gre za dokument, do katerega imajo posamezniki omejen dostop, ter da je organ razumno ukrepal, da je ohranil poslovno skrivnost.

Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, IP ugotavlja, da sta izpolnjeni prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, torej, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni pravilnik in oznake na dokumentu). Informacije pa morajo poleg navedenega imeti še »tržno vrednost«, kot tretji pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[2]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije.

Organ je v tej zvezi v izpodbijani odločbi pojasnil, da v dokumentu varuje najbolj tržno zanimive informacije z visoko vrednostjo. Dokument namreč vsebuje na različne načine pridobljene in združene podatke, dejstva in okoliščine o državnih turističnih družbah, organ pa je dolžan varovati vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države, ne glede na to, kako jih je pridobil. Organ posebej poudarja, da se za zaupne podatke vedno štejejo načrti in namere o razpolaganju s posamezno kapitalsko naložbo države, o čemer je odločil že zakonodajalec s sprejemom ZSDH-1. Organ je še navedel, da gre za dokument z izjemno visoko tržno vrednostjo za konkurenčne subjekte na posameznem tržnem segmentu. IP je sledil organu, da gre za informacije, ki imajo tržno vrednost, saj je iz dokumenta razvidno, da organ upravlja z različnimi gospodarskimi družbami, ki delujejo na trgu, tržna dejavnost pa se načeloma lahko varuje kot poslovna skrivnost. Iz dokumenta izhajajo številni kazalniki poslovanja posamezne družbe, katerih razkritje bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj posamezne družbe. Po oceni IP je organ s svojimi navedbami izkazal, da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje obravnavane dokumentacije škodovalo poslovnim in finančnim interesom organa na posameznem tržnem segmentu, kar pomeni, da ima ta dokumentacija tržno vrednost.

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da so v konkretnem primeru izpolnjene vse zahteve, ki za opredelitev poslovne skrivnosti izhajajo iz ZPosS in ZGD-1, zato je IP zahtevana dokumenta štel kot poslovno skrivnost organa.

Organ je v konkretnem primeru sicer ustrezno zavaroval podatke, ki jih je označil kot poslovno skrivnost, vendar pa je v obravnavanem primeru treba ugotoviti tudi, ali zahtevani dokument vsebuje podatke, ki so javni že na podlagi zakona in ki po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1 ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti. Enako določbo vsebuje tudi tretji odstavek 2. člena ZPosS.

Prosilec je v pritožbi navedel, da naj bi po njegovih informacijah bile ocenjene investicije v obnovo hotelov precenjene in da se utegne v teh primerih denar prelivati. Mnenja je, da gre pri njegovi zahtevi za javni interes, saj bodo za obnovo porabljena javna sredstva. Ker je prosilec izjemi poslovne skrivnosti nasprotoval in s svojimi navedbami smiselno vztrajal pri razkritju dokumenta na podlagi drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP odločbo preizkusil tudi v tem delu.

Poraba javnih sredstev

Skladno z določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, se, ne glede na morebiten obstoj izjeme iz prvega odstavka tega člena (torej tudi obstoj poslovne skrivnosti), dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Iz navedenega jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo poslovne skrivnosti) kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev.

IP je zato v nadaljevanju ugotavljal, ali zahtevana dokumenta vsebujeta podatke o porabi javnih sredstev v luči »izjeme od izjem« iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Vendar pa IP opozarja, da je vsebina določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena v tem, da so s porabo javnih sredstev mišljene vse informacije, ki so s porabo neposredno povezane (enako npr. tudi odločbe IP št. 090-93/2009, 090-94/2012/11 in 090-203/2018). V nasprotnem primeru bi bile lahko preko te izjeme od izjem javno dostopne prav vse informacije, s katerimi razpolaga javni sektor, kar pa ni namen ZDIJZ.

V konkretnem primeru Analiza HC, po presoji IP, ne vsebuje podatkov, ki bi izkazovali neposredno porabo javnih sredstev. Gre namreč za analitičen dokument, ki prikazuje finančne in poslovne rezultate konkretnih gospodarskih družb s področja turizma, ter kot je navedel že organ, vsebuje tudi koncept vizije razvoja, identifikacijo potenciala turističnega portfelja, opredelitev možnih modelov konsolidacije in akcijski načrt, torej podatke, dejstva in okoliščine o podjetjih, ki presegajo njihove javno objavljene poslovne rezultate. Sama analiza poslovanja in vizija razvoja ne predstavlja samega prenosa kakršnega koli državnega premoženja oziroma javnih sredstev. Gre za dokument, ki prikazuje dejansko stanje in kazalnike konkretnih gospodarskih družb in identificira potenciale glede nadaljnjega razvoja z vidika turistične ponudbe. Po mnenju IP zahtevani dokument, oz. podatki v njem, ne pomenijo porabe javnih sredstev v smislu določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Enako velja tudi za LNU (3. poglavje). Slednji sicer vsebuje več informacij o oceni posameznih investicij in finančno analizo posameznih investicij, oceno stroškov in predvidevanja glede samih investicij, ne vsebuje pa konkretnih informacij, ki bi predstavljale porabo javnih sredstev v smislu določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ocene, izračuni, predvidevanja in analize glede posameznih investicij še ne pomenijo porabe javnih sredstev, posledično izjema od izjem iz tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru ni podana. Dokument tako vsebuje zgolj namero oz. oceno in analizo morebitnih namer razpolaganja z državnim premoženjem, oz. investiranja v državno premoženje, kar bo en od argumentov za razkritje zahtevanega dokumenta z javnim interesom, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Ne izkazuje pa porabe javnih sredstev v okviru navedene določbe, ki tako ne more biti podlaga za razkritje zahtevanega dokumenta.

Test javnega interesa

Nasprotno pa IP meni, da je del LNU, ki se nanaša na turistični holding (3. poglavje) treba razkriti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih, ki jih ZDIJZ določa v petih alinejah drugega odstavka 6. člena ZDIJZ (ti pa v obravnavanem primeru niso podani, op. IP).

Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi navedenega testa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.

Pri testu javnega interesa gre tako za tehtanje, pri katerem je potrebno presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije. IP je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij (dokumenta) večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot poslovna skrivnost, torej od interesa organa, da prepreči razkritje podatkov, ki naj bi predstavljali podatke visoke tržne vrednosti in katerih sporočanje neupravičeni osebi naj bi bilo v nasprotju z varstvom poslovne skrivnosti, h kateremu je organ zavezan skladno z zakonom.

Javni interes ni tako natančen in ozek kot gospodarski interes organa za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Odraža se v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, pri informacijah, ki sprožajo širšo javno ali parlamentarno razpravo, pri informacijah, ki kažejo na zlorabo ali prekoračitev pooblastil v poslovanju javnih oblasti, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti.

Organ je v izpodbijani odločbi zaključil, da javni interes za razkritje dela LNU, ki se nanaša na turistični holding, ni podan, saj so bile javnosti predstavljene vse osnovne informacije o njem: in sicer je bil splošni del LNU 2020 javno objavljen na spletni strani organa, njegov posebni del pa vsebuje podatke, ki so poslovno občutljivi, zato ga je treba varovati iz naslova poslovne sposobnosti. Prav tako je po mnenju organa treba LNU varovati tudi na podlagi 56. člena ZSDH-1, ki organu izrecno nalaga, da kot zaupne varuje vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države, ne glede na to, kako jih je pridobil. Omenjeni člen po mnenju organa jasno izraža voljo zakonodajalca o ohranjanju zaupnosti vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni družbi s kapitalsko naložbo države, s posebnim poudarkom, da se za zaupne podatke vedno štejejo načrti in namere o razpolaganju s posamezno kapitalsko naložbo države. Presoja v kontekstu tega člena naj bi zlahka pripeljala do sklepa, da je javni interes za omejitev dostopa do zahtevane informacije močnejši od javnega interesa glede razkritja, glede na to, da je že zakonodajalec, ki deluje v imenu vseh državljanov, presodil, da morajo tovrstne informacije ostati zaupne. Raven zaupnosti dokumenta je torej določena tudi z zakonom, ne le internim aktom organa.

Pri izvedbi testa interesa javnosti v predmetni zadevi je ključno vprašanje, ali bi razkritje zahtevanega dela LNU, ki se nanaša na turistični holding, dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, kot to omogočajo že javno objavljeni podatki v zvezi s sprejetjem zahtevanega dokumenta, na katere se sklicuje organ pri presoji javnega interesa. IP je javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta prepoznal v dejstvu, da Letni načrt upravljanja kapitalskih naložb predstavlja dokument, s katerim država, kot pomembna lastnica podjetij v Sloveniji, pripravi dokument, katerega cilj je uspešno, dobičkonosno in gospodarno poslovanje, ustvarjanje vrednosti in učinkovito izvajanje posameznih javnih služb. Gre za strategijo upravljanja z deleži v družbah, v katerih ima država lastništvo, in s katerim država določi podrobne cilje pri upravljanju posameznih naložb, kot tudi ukrepe in usmeritve za doseganje teh ciljev. Že iz samega uvoda v LNU izhaja, da gre za dokument, s katerim država načrtuje ključne vidike poslovanja družb, oceni denarne tokove iz naslova upravljanja s kapitalskimi naložbami. Gre za upravljanje s premoženjem države in SDH, s katerimi se uresničujejo strateški in ekonomsko finančni cilji v zvezi z upravljanjem premoženja države.[3] Iz uvoda izhaja tudi, da je bil organ izjemno dejaven na področju uresničevanja Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma 2017-2021[4], ki ga je sprejela Vlada RS. 3. poglavje LNU, ki je predmet zahteve prosilca, pa omogoča izvedbo aktivnosti, potrebnih za uresničevanje Strategije turizma, torej gre za dokument, ki izvršuje strategijo, ki je nastala kot posledica politične odločitve organa, da bo sledil usmeritvam Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma 2017-2021. Kot izhaja iz navedene Strategije, je razvoj slovenskega turizma nedvomno eno od tistih gospodarskih področjih, ki zajema širšo družbeno skupnost, saj turizem v Republiki Sloveniji velja za pomembno gospodarsko dejavnost z visokim potencialom razvoja in rasti. V primerjavi z evropskim in svetovnim povprečjem sta v Sloveniji delež izvoza turizma v celotnem izvozu in delež tudi skupnih učinkov turizma v BDP mnogo večja, velik je tudi delež zaposlenih v tej panogi.

Izhajajoč iz tega, je zato nedvomno v interesu širše družbene skupnosti transparentno poslovanje države na področju turizma, nenazadnje tudi zato, ker je to dejavnost, s katero se preživlja veliko število prebivalcev Slovenije. Zaradi navedenega je seveda zelo pomembno, da je poslovanje na področju turizma transparentno in je sodelovanje javnosti potrebno zagotoviti že v samem začetku postopka. Da pojem transparentnost ne zajema samo pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč tudi obveznost zavezanih subjektov, da sami objavljajo določene informacije, kaže tudi 3. točka prvega odstavka 10. člena ZDIJZ, ki določa, da je vsak organ dolžan v svetovni splet posredovati med drugim tudi študije in druge podobne dokumente, ki se nanašajo na delovno področje organa. Seznanjanje javnosti s tovrstnimi dokumenti je predpogoj, da lahko pri določanju smeri razvoja, konkretno smeri dolgoročnega razvoja slovenskega gospodarstva, soodločajo oziroma nadzirajo gospodarjenje z javnimi sredstvi. Dejstvo, da se morajo ti dokumenti nanašati na delovno področje organa, pa izhaja že iz same definicije informacije javnega značaja.

Dalje je IP močne in konkretne argumente za razkritje zahtevanih informacij, ki predstavljajo dodano vrednost za širšo javnost, videl tudi v dejstvu, da zahtevani dokument predstavlja ključni dokument upravljanja s premoženjem, ki je v lasti države. Upravljanje z lastništvom države, torej upravljanje s premoženjem vseh nas, bi moralo dosegati najvišjo stopnjo transparentnosti in vključitve javnosti. Glede na to, da gre pri uresničevanju Strategije turizma za dokumente, ki izkazujejo naložbe v različne turistične družbe, s čimer bo prišlo tudi do porabe javnih sredstev, je po presoji IP nedvomno podan javni interes za seznanitev s tem dokumentom, tako z vidika transparentnosti samega postopka izvedbe naložb in upravljanja z njimi, kot tudi z vidika možnosti in potrebe sodelovanja javnosti pri razpravi o tej pomembni temi že v samem začetku postopka. Glede na to so neutemeljeni razlogi organa, s katerimi je utemeljeval neobstoj javnega interesa in se zgolj skliceval na obveznost varovanja poslovne skrivnosti.

Glede sklicevanja organa na 56. člen ZSDH-1 IP ugotavlja, da navedena določba sama po sebi ne predstavlja izjeme, na podlagi katere bi bilo mogoče zavrniti dostop do informacije javnega značaja. Navedeni zakon namreč v nobeni določbi izrecno ne derogira določb ZDIJZ. Kar seveda ne pomeni, da pri odločanju o dostopu do informacij te določbe ni potrebno upoštevati. Tožena stranka samo poudarja, da zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ni mogoče zavrniti zgolj s sklicanjem na določbe 56. člena ZSDH-1. Povedano drugače, ZSDH-1 in ZDIJZ med seboj nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice. Takšno stališče je prav ob razlagi določb ZBan-1, v sodbi I U 1911/2012-30 z dne 23. 12. 2013, že zavzelo Upravno sodišče. Ker torej ZSDH-1 ne določa izjeme do dostopa do informacij javnega značaja, ni nobenega razmerja med njim in ZDIJZ, ki bi ga bilo treba razreševati s posebnimi metodami razlage, kot je razmerje med novejšim ali starejšim predpisom, ali med specialnim in splošnejšim predpisom. Izhajajoč iz tega govorimo o možnosti sočasne uporabljivosti obeh zakonov in v takšnih primerih je treba iskati razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva. Takšna načelna interpretacija razmerij med ZDIJZ in področnimi zakoni je bila potrjena tudi s strani Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007. V njej je Vrhovno sodišče tudi poudarilo, da izjeme, ki dopuščajo zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, ureja ZDIJZ, tako da je treba pravni temelj za zavrnitev zahteve zainteresirane stranke presojati v okviru določb tega zakona, poleg tega pa je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti tudi, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov.

V obravnavanem primeru gre za izvrševanje pravice dostopa do informacij javnega značaja, katere uresničevanje je zagotovljeno v okviru specialnega upravnega postopka, ki ga ureja ZDIJZ. Namen tega zakona je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Zakonodajalec, ki se je zavedal, da ne morejo biti prav vse informacije, s katerimi razpolagajo zavezanci, prosto dostopne, je v ZDIJZ ta vrednostna merila vgradil tako, da je taksativno navedel izjeme od načela prostega dostopa. Za presojo teh izjem se sicer uporabljajo področni zakoni, vendar vselej v takšnem smislu in obsegu, ki je skladen z namenom ZDIJZ. Torej, v primeru, ko gre za zaupne podatke po določbi 56. člen ZSDH-1, je po mnenju IP nabor izjem v ZDIJZ zadosten, da je mogoče uporabiti eno od izjem po ZDIJZ in dostop do informacij javnega značaja zavrniti. Seveda pa mora organ obstoj izjeme konkretno dokazati, saj splošno sklicevanje, da gre za zaupne podatke po določbah ZSDH-1, ne zadostuje za obstoj izjem po ZDIJZ.

V obravnavnem primeru je bila izjema poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ugotovljena, IP je tudi izrecno navedel, da zahtevana informacija predstavlja izjemo poslovne skrivnosti. Ne glede na to, da je glede navedenega dokumenta ugotovljena izjema poslovne skrivnosti kot ena od izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, je ta, kot ugotavlja IP, presežena z določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej s testom prevladujočega javnega interesa. Zato so navedbe organa, s katerimi se je ta skliceval na varstvo poslovne skrivnosti po 56. členu ZSDH-1 (ki jo je IP s to odločbo tudi potrdil), nezadostne in ne morejo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Zgolj dejstvo, da je zakonodajalec organu naložil, da je dolžan varovati poslovno skrivnost, še ne pomeni zaključka, da je zakonodajalec s tem določil, da je javni interes za varovanje poslovne skrivnosti višji kot interes javnosti za razkritje navedenih informacij. Zakonodajalec tega z določbo 56. člena ZSDH-1 ni tehtal. Je pa navedeno dejstvo pretehtal v določbi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, v katerem je jasno navedel, da ne glede na obstoj poslovne skrivnosti, ki jo je organ dolžan varovati, ta izjema postane neupoštevna v primerih, kadar je s testom prevladujočega interesa mogoče ugotoviti, da je javni interes za razkritje močnejši.

IP je javni interes za razkritje dokumenta prepoznal tudi v možnosti javne razprave ob razkritju samega dokumenta, saj je izhajal iz predpostavke, da preglednost informacij pospešuje razumevanje aktualnih vsebin in udeležbo v javni razpravi ter hkrati prispeva k verodostojni in odgovorni razpravi različnih ciljnih javnosti s predstavniki oblasti. Po presoji IP se javni interes po razkritju dokumenta kaže v interesu javnosti, da sodeluje pri razpravah o nameri razpolaganja z državnimi naložbami. Ob tem IP opozarja, da se s preglednostjo razpolaganja z državnim premoženjem zmanjšuje možnost neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev. Preglednost prenosa državnih naložb in njihovo upravljanje prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti ravnanja države v luči zaveze, da z njim razpolaga kot dober gospodar. Pomembno je, da posamezniki in podjetja razumejo posledice odločitev javnih organov, in, če je treba, izrazijo pomisleke zoper takšne odločitve. Pri nagibu tehtnice v prid javnega interesa za razkritje zahtevanega dokumenta, je IP tako glavno težo argumenta prepoznal v dejstvu, da se zahtevani dokument veže na temo, ki je povezana s porabo javnih sredstev. Nenazadnje IP ni mogel mimo dejstva, da gre v obravnavni zadevi za upravljanje z naložbami državnih družb, katerih premoženje je sestavljeno iz nepremičnin (hotelov in drugih objektov), torej stvarnega premoženja, ki je tako v lasti države, za razpolaganje s katerim veljajo načela preglednosti in javnosti (8. in 9. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti). Čeprav v konkretnem primeru sicer ne moremo govoriti, da zahtevani dokument že predstavlja razpolaganje s tem premoženjem v smislu navedenega zakona, pa nikakor ni mogoče spregledati dejstva, da je posredno povezan z namero takšnega razpolaganja in posledično tudi nedvomno s temo nameravane porabe javnih sredstev.

Upravno sodišče je v svoji sodni praksi[5] že izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kakšen namen.

Glede na navedeno, torej dejstvu, da je prosilec v konkretnem primeru novinar revije …, ni mogoče vzeti pomembne teže pri odločitvi IP. Namen navedenega medija je usmerjanje moči preiskovalnega in poglobljenega novinarstva v družbene spremembe in odgovorno in skrbno ravnanje politike na področju upravljanja z državnim naložbami. Iz prosilčevih navedb v njegovi pritožbi izhaja, da jo vlaga z namenom nadzora javnosti nad ekonomičnostjo porabe javnih sredstev v luči transparentnosti delovanja javnih institucij in politike pri načrtovanju razpolaganj z državnimi naložbami v turizmu, ki že sam po sebi pomeni eno od tistih gospodarskih dejavnosti države, ki se tiče širokega kroga prebivalcev Slovenije. Zato je v tem delu brez dvoma zaželeno, da javni diskurz v čim večji meri temelji na verodostojnih dejstvih in ne na pavšalnih oziroma površnih govoricah. IP v predmetni zadevi nima pomislekov glede dobre vere prosilca, ki ga vodi skrb za seznanitev javnosti s točnimi podatki v luči težnje po razvitju strokovnega in kakovostnega javnega diskurza v zvezi z nameravanimi razpolaganji z državnimi naložbami v turistični dejavnosti in je tako dostopu do zahtevanega dokumenta ugodil v luči zaupanja javnosti v javne institucije in politiko.

Kot že omenjeno, je dopustna omejitev (legitimni cilj) dostopa do informacij javnega značaja lahko tudi pravica do poslovnih interesov oziroma pravica do svobodne gospodarske pobude. Vendar je glede na okoliščine konkretnega primera treba upoštevati stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-52/16-17 z dne 12. 1. 2017, in sicer, da svobodna gospodarska pobuda subjektov, ki jih obvladujejo osebe javnega prava (v konkretnem primeru navedeni dokument govori o razpolaganju in upravljanju z deleži, ki so bodisi v lasti Republike Slovenije, bodisi v lasti SDH, ki je v 100% lasti Republike Slovenije) že v temelju ne more imeti enake teže in pomena, kot ga ima svobodna gospodarska pobuda subjektov, ki jih obvladujejo zasebniki. Zato je kakršnokoli poslovanje takšnih subjektov na trgu, običajno že samo po sebi, torej »po definiciji« na splošno in v širšem smislu politično pomembno. Spremlja ga utemeljen, legitimno pričakovan javni interes po transparentnosti takšnega poslovanja, ki se razteza še toliko bolj tudi na same namere o takšnem poslovanju in s tem na možnost, da se v javnosti razvije strokovna debata o konkretnem upravljanju državnih naložb in hkrati omogoči kontrolo javnosti, da država na področju državnih naložb posluje kot dober gospodar. Brez dvoma gre torej za tematiko, ki se tiče javnosti. Pri tem je IP pri izvedbi testa praktične konkordance upošteval argumente, ki so ga pripeljali do zaključka, da javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta prevlada nad interesi organa, da ohrani varstvo poslovne skrivnosti, zato jih na tem mestu ne ponavlja. Na tej podlagi je IP ugotovil, da pravice prosilca oziroma javnosti, da se celovito seznani z informacija o upravljanju z državnimi naložbami v tako pomembni panogi, kot je turizem, ki bo imela pomembne gospodarske učinke, ni mogoče zagotoviti z drugimi možnimi ukrepi. Informacije, ki jih je v zvezi s tem organ že sam proaktivno objavil, oziroma so že bile povzete v različnih medijih, ne zadoščajo za dosego cilja transparentnega delovanje države na tem področju. IP je tako presodil, da je poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da se seznani z upravljanjem državnih naložb v, za državo, tako pomembni gospodarski panogi kot je turizem. Pri tehtanju sorazmernosti konkretnega posega v načelo svobodne gospodarske pobude, do katerega pride zaradi uresničitve pravice prosilca, da se seznani z informacijo javnega značaja, je v konkretnem primeru treba dati prednost slednji.

Na koncu IP še poudarja, da, poleg same informiranosti javnosti, razkritje zahtevanega dokumenta prinaša tudi javno korist, ki je v zagotavljanju preglednosti dela in odgovornosti javnega sektorja ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev v zvezi z upravljanjem javnega premoženja. Preglednost namreč prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela javnega sektorja. Ravno to vprašanje ter vprašanje porabe javnih sredstev, je v slovenski javnosti že vzbudilo številna vprašanja, o katerih že več mesecev pišejo tudi številni mediji[6]. Posledično ni mogoče trditi, da ne bi šlo za vprašanje, ki terja ustrezne in na dokumentih utemeljene odgovore tudi v medijih, slednjega pa brez dostopa do zahtevanega dela LNU ni mogoče doseči. Glede na navedeno je IP pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu ugotovil, da koristi, ki jih prinaša prosilcu in širši javnosti dostop do informacij javnega značaja v konkretnem primeru, odtehtajo težo posega v varstvo poslovne skrivnosti, in tako odločil, da je podlaga za razkritje zahtevanega dokumenta določba drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

IP pa argumentov, da bi s testom interesa javnosti razkril tudi Analizo HC, ni našel. V nasprotju s 3. poglavjem LNU 2020, ki govori o odločitvah države na področju upravljanja in gospodarjenja državnega premoženja v sektorju turizma, Analiza HC tovrstnih informacij ne vsebuje. Gre namreč za analizo posameznih gospodarskih kazalnikov posamezne gospodarske družbe (hotela, term ipd.), glede njenih finančnih in poslovnih rezultatov, primerjave turističnega portfelja, dokument torej vsebuje zgolj konkretne ekonomske podatke in okoliščine o podjetjih, ki delujejo na trgu. Dokument ne vsebuje odločitev države, ki bi neposredno kazale na njene usmeritve in strategije glede upravljanja in gospodarjenja z državnim premoženjem in načrtovane porabe javnih sredstev, temveč gre zgolj za analizo posameznih kazalnikov in okoliščin vezanih na predmetne hotele, terme in druge turistične enote, strategije in trende na konkretnih področjih in priporočila glede morebitnih izboljšav. IP je mnenja, da sama analiza in ugotovitve v navedenem dokumentu ne predstavljajo informacij, glede katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je interes javnosti za njihovo razkritje večji od interesa organa oz. posameznih gospodarskih družb, da jih varujejo kot svojo poslovno skrivnost. IP prav tako poudarja, da so ključni podatki, ki so bistveni za upravljanje in gospodarjenje z državnim premoženjem, iz poročila povzeti in nadalje interpretirani v 3. poglavju LNU, glede katerega je IP že odločil, da je njegovo razkritje v interesu javnosti, zaradi česar je javnosti zagotovljen posredni vpogled tudi v Analizo HC. Za razumevanje tematike in transparentnosti poslovanja države slednje zadostuje, zato ni potrebe po razkritju vseh konkretnih analiz in številčnih podatkov poslovanja posamezne družbe kot izhajajo iz Analize HC. IP je torej mnenja, da je v interesu javnosti razkritje zgolj interpretacije Analize HC, ki izhaja iz LNU (3. poglavje), zato je zahtevo za dostop do celotne Analize HC zavrnil, saj je izpolnjen kriterij varstva poslovne skrivnosti, ni pa hkrati tudi podan tudi javni interes za dostop do celotnega dokumenta. Delni dostop do navedenega dokumenta, ne da bi bila s tem ogrožena zaupnost dokumenta, pa po mnenju IP ni mogoč.

Sklepno

Na podlagi vsega navedena IP zaključuje, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilca v delu, ki se nanaša na 3. poglavje Letnega načrta upravljanja kapitalskih naložb za leto 2020 ugodil ter na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V delu zahteve, ki se nanaša na dostop do Analize podjetja … je IP ugotovil, da je postopek organa pred odločbo pravilen in na zakonu utemeljen (dokument  predstavlja izjemo varstva poslovne skrivnosti), zato je pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, v tem delu zavrnil kot neutemeljeno, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

Informacijska pooblaščenka

[1] www.findinfo.si/download/razno/761d313c27b5103dc7b8.pdf.

[2] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[3] https://www.sdh.si/Data/Documents/pravni-akti/LNU%202020_splosni%20del.pdf

[4] https://www.slovenia.info/uploads/dokumenti/kljuni_dokumenti/strategija_turizem_koncno_9.10.2017.pdf

[5] Npr. sodbi I U 1688/2016 z dne 17. 10. 2018, odst. 62, in I U 599/2014 z dne 3. 11. 2015, odst. 46.

[6] Glej npr. članek časopisa Večer (2. 12. 2020), dostopen na: https://www.vecer.com/slovenija/konsolidacija-turizma-pocivalsek-bo-dobil-turisticni-holding-10228753, članek revije Finance (27. 2. 2020), dostopen na: https://www.finance.si/8958384/Za-Zdravka-Pocivalska-je-bozic-nov-korak-za-turisticni-holding,  članek na RTVSlo (16. 2. 2020), dostopen na: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/drzavni-turisticni-holding-smelo-upravljanje-ali-plen-politike/514625, časnik Dnevnik (7. 7. 2020), dostopen na: https://www.dnevnik.si/1042933542, Žurnal24si (4. 10. 2020), dostopen na: https://www.zurnal24.si/slovenija/to-je-v-nebo-vpijoca-malverzacija-in-nihce-se-ne-odzove-354281.