prosilec - Mestna občina Novo mesto

POVZETEK:

Organ je zaradi varstva osebnih podatkov zavrnil zahtevo prosilca za dostop do magnetograma seje Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja občinskega sveta. IP je ugotovil, da je prosilec dejansko zahteval tudi dostop do zvočnega posnetka seje, ki pa ni prosto dostopna informacija javnega značaja zaradi izjeme varstva osebnih podatkov (3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ). Ker zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, in ker se varovani osebi podatki nahajajo na celotnem zvočnem posnetku, organ pa - vsaj po določbah ZDIJZ - ni dolžan izdelati prepisa magnetograma, se prosilčevi zahtevi ni dalo ugoditi niti z delnim dostopom po 7. čl. ZDIJZ, zato je IP pritožbo prosilca zavrnil kot neutemeljeno. 

ODLOČBA:

Številka: 090-66/2020/2

Datum: 28. 5. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 16. 3. 2020, zoper odločbo Mestne občine Novo mesto, Seidlova cesta 1, 8000 Novo mesto (v nadaljevanju organ), št. 090-8/2020-2 z dne 21. 2. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 16. 3. 2020 zoper odločbo Mestne občine Novo mesto št. 090-8/2020-2 z dne 21. 2. 2020 se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je 3. 2. 2020 na zapisnik 12. redne seje Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Komisija) pri organu podal zahtevo, v kateri je navedel, da glede na to, da zapisnik 11. redne seje Komisije ne odraža dejanskega stanja in je prirejen in niso bile upoštevane njegove pripombe, zahteva, da se zapisniku priloži magnetogram zadnje 11. redne seje Komisije in se opravi prepis te seje. Naknadno je prosilec spremenil zahtevo in izrecno zahteval samo original magnetograma 11. redne seje Komisije.

Organ je z odločbo št. 090-8/2020-2 z dne 21. 2. 2020 zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je povzel zahtevo prosilca in pojasnil, da je najprej preverjal, ali pri organu obstaja zvočni posnetek 11. redne seje Komisije z dne 9. 2. 2019 (v nadaljevanju dokument) ter ali gre v konkretnem primeru za informacijo javnega značaja po splošni definiciji iz 1. člena in prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Povzel je prvi odstavek 4. člena ZDIJZ in nato ugotovil, da dokument nedvomno izvira z delovnega področja organa, organ z njim razpolaga, nahaja pa se v fizični obliki. V nadaljevanju postopka je organ presojal, ali zahtevani dokument predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, oz. ali je podana katera od izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere lahko organ dostop do zahtevane informacije delno ali v celoti zavrne. Organ lahko prosilcu med drugim zavrne dostop do zahtevane informacije v skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, če se njegova zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. I. RS, št. 94/07; v nadaljevanju ZVOP-1). Obdelava osebnih podatkov je tudi za namene ZDIJZ dopustna le v skladu z ureditvijo varstva osebnih podatkov po ZVOP-1, ki v 1. in 2. točki prvega odstavka 6. člena določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je fizična oseba določljiva, če jo lahko neposredno ali posredno identificiramo, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana na zakonu temelječa osebna privolitev posameznika. Organ je po preučitvi dokumenta ugotovil, da dejansko obstajajo zadržki zaradi varstva osebnih podatkov v skladu s 3. točko prvega ostavka 6. člena ZDIJZ. Zvočni posnetek namreč poleg nekaterih osnovnih osebnih podatkov posameznikov (npr. osebno ime in funkcija) vsebuje tudi druge osebne podatke, in sicer glasovne značilnosti prisotnih na seji (kot npr. barvo in ton, glasnost, morebitne glasovne motnje, frekvenčne značilnosti zvoka itd.). Kot navaja IP v odločbi št. 090-98/2018/2 z dne 23. 5. 2018, ti podatki sodijo med »biometrične podatke, tj. identifikacijske osebne podatke, ki omogočajo identifikacijo posameznega govorca«. V odločbi št. 090-198/2016/6 z dne 10. 10. 2016 IP podobno navaja, da je »glas vsakega posameznika edinstven, saj vsebuje tolikšno množico osebnih podatkov, da se da posameznika z njimi natančno in nedvoumno določiti, kar pomeni, da služi kot identifikator.«, »Zvočni zapis razkriva tudi jezikovne in druge govorne značilnosti posameznega govorca (npr. hitrost govora, govorne motnje, retorične veščine, jasnost in razločnost izražanja, naglas, narečne prvine in podobno). Glasovne in govorne značilnosti v konkretni govorni situaciji posredno ali neposredno razkrivajo tudi druge spremljajoče osebnostne značilnosti prisotnih na seji, npr. govorčevo osebnost, vedenjske značilnosti, odnos do slušateljev, odnos do stvari, o kateri je govora, vedenje, čustva, razpoloženje in podobno«. IP v odločbi št. 090-98/2018/2 z dne 23. 5. 2018 še navaja, da »navedeni osebni podatki presegajo golo vsebino tistega, kar so povedali aktivni udeleženci seje, zaradi česar tudi niso v objektivni in neposredni zvezi z opravljanjem javne funkcije v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta zveza je podana le glede vsebine povedanega, prisotnosti in aktivne udeležbe na seji. Vsebina seje v konkretnem primeru ni varovana kategorija podatkov, torej je javnosti načeloma dopustno razkriti prepis oziroma magnetogram zvočnega zapisa (če z njim organ sploh razpolaga) ali zapisnik seje, pač pa so varovani zgoraj navedeni in opisani osebni podatki, ki pa se jih ne da ločiti od vsebine tako, da bi bilo mogoče prosilčevi zahtevi ugoditi z delnim dostopom na podlagi 7. člena ZDIJZ.« Z delnim dostopom lahko organ v primeru, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti (fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti, zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne) iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dokumenta. V konkretnem primeru pa instituta delnega dostopa do dokumenta ni mogoče uporabiti, saj so varovani podatki o tem, kako je bilo nekaj povedano, ne pa kaj je bilo povedano, zvoka in vsebine v dokumentu pa tehnično ni mogoče ločiti. Ker ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov, je treba za ugotovitev, ali lahko v konkretnem in podobnih primerih razkritje posnetkov privede do neupravičenega posega v zasebnost oseb, ki se pojavijo na posnetku, upoštevati tudi sodno prakso s tega področja (odločba Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38), na kar prav tako opozarja IP. Organ je še pojasnil, da navkljub 2. členu Poslovnika o delu Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, ki opredeljuje javnost dela navedene komisije, dejstvo enkratne javnosti seje (v smislu prisotnosti na sami seji), o kateri govori IP v odločbi št. 090-98/2018/2 z dne 23. 5. 2018, »še ne predstavlja ustrezne pravne podlage v smislu 9. člena ZVOP-1 za nadaljnjo obdelavo (npr. razkritje javnosti) obravnavanih osebnih podatkov.« Organ je poudaril, da ZDIJZ pozna le eno oz. enotno kategorijo prosilcev za dostop do informacij javnega značaja, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. Prosilec kot občinski svetnik in član Komisije upoštevaje ZDIJZ nima v primerjavi s katerim koli drugim prosilcem nikakršnih dodatnih pravic v postopku dostopa do informacij javnega značaja, lahko pa skladno z drugim odstavkom 57. člena Poslovnika Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto (DUL, št. 8/2017 in 10/2018; v nadaljevanju: Poslovnik) organ zaprosi, da mu del zvočnega zapisa seje, ki vsebuje informacijo javnega značaja, ki jo želi pridobiti, dobesedno prepiše in mu ga posreduje. Član občinskega sveta ima na podlagi prvega odstavka 59. člena Poslovnika tudi pravico vpogleda v vse spise in gradivo, ki se hrani v arhivu ali je pri pristojnih organih občinske uprave, če je to potrebno zaradi izvrševanja njegove funkcije. Glede na vse navedeno ter upoštevaje dosedanjo prakso IP v takšnih primerih je organ zahtevo prosilca zavrnil.

Dne 16. 3. 2020 je organ zoper odločbo št. 090-8/2020-2 z dne 21. 2. 2020 prejel pritožbo, v kateri je prosilec uvodoma navedel, da se pritožba nanaša na zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, ki naj se odpravi in prosilcu na podlagi 57. člena Poslovnika posreduje prepis magnetograma 11. redne seje Komisije z dne 9. 12. 2019. V skladu z določili 6. člena ZDIJZ naj bodo osebni podatki v vseh dokumentih prečrtani. V nadaljevanju pritožbe je prosilec navedel, da je v skladu s 14. členom ZDIJZ v vlogi člana Komisije na 12. redni seji, ki je potekala 3. 2. 2020, podal ustno zahtevo za dostop do zvočnega posnetka poteka 11. redne seje Komisije, ki je potekala 9. 12. 2019. Prosilec je zahtevo utemeljil z dejstvom, da je vsebina zapisnika iz te seje v neskladju z dejansko izrečeno vsebino. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podal podlago za zavrnitev, in sicer 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi s tem je prosilec pojasnil, da je vsebina obrazložitve sestavljena iz prepisov členov ZDIJZ, vsebine, dostopne na spletni strani IP, in navedb iz sodne prakse. Nadalje je prosilec navedel, da je organ v obrazložitvi podal pojasnilo o razlogih za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja in v istem dokumentu navedel podlago (drugi odstavek 57. člena Poslovnika), s katero prosilec lahko uveljavlja pravico dostopa do informacije javnega značaja. Prosilec zahteva, da se odločba v celoti odpravi in se mu omogoči dostop do zvočnega zapisa (pravica do vpogleda v vse spise in gradiva, ki se hranijo v arhivu, 59. člen Poslovnika) ter se mu zahtevana informacija javnega značaja posreduje v skladu z določili ZDIJZ in Poslovnika (drugi odstavek 57. člena Poslovnika).

Organ je pritožbo prosilca z dopisom št. 090-8/2020-4 (401) z dne 24. 3. 2020, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP, skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. Ob odstopu pritožbe je organ navedel, da je prosilec, ki je sicer tudi občinski svetnik in član Komisije, na 12. redni seji Komisije dne 3. 2. 2020 organu podal ustno zahtevo za dostop do »magnetograma 11. redne seje Komisije in prepisa te seje z dne 9. 12. 2019«. Naknadno je prosilec del svoje zahteve, ki se nanaša na prepis seje, umaknil in zahteval le »original magnetograma«. Organ je v prosilčevi ustni zahtevi zaznal nedosledno oziroma nepravilno uporabo in razumevanje pojma »magnetogram«, saj je prosilec od organa prvotno zahteval »magnetogram seje in prepis seje«, kar je pravzaprav eno in isto. Zato je organ sklepal, da prosilec pojem »magnetogram« zmotno enači s pojmom »zvočni posnetek«, kar je prosilec tudi potrdil v obrazložitvi svoje pritožbe, saj navaja, da je na 12. redni seji Komisije podal ustno zahtevo za »dostop do zvočnega posnetka poteka 11. redne seje Komisije«, ter da je »3. 2. 2020 podal ustno zahtevo za pridobitev vsebine zvočnega zapisa, ki se nanaša na delo Komisije«. Organ pojasnjuje, da pojem »magnetogram« razume kot dobesedni prepis zvočnega posnetka seje, iz katerega so razvidne vse razprave ter sprejete odločitve, »zvočni posnetek« pa pomeni neposredni glasovni posnetek same seje. Organ je pojasnil potek ugotovitvenega postopka, kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, ter povzel vsebino pritožbe prosilca. Dodatno je pojasnil, da skladno z drugim odstavkom 57. člena Poslovnika lahko vsakdo zaprosi, da se del zvočnega zapisa seje, ki vsebuje informacijo javnega značaja, ki jo želi pridobiti, dobesedno prepiše in se mu posreduje, kar prosilec dejansko zaproša v svoji pritožbi, čeprav ne navaja, kateri del seje naj mu organ dobesedno prepiše. Vse doslej navedeno jasno kaže na prvotno pravilno sklepanje organa glede neustrezne oziroma nepravilne uporabe pojma »magnetogram« s strani prosilca, saj le-ta sedaj od organa s pritožbo zahteva »prepis magnetograma«, torej dejansko magnetogram seje, ki pa ga organ nima, saj v zvezi s sejami Komisije pripravlja le zapisnike sej, ne pa tudi magnetogramov sej, s čimer je oziroma bi moral biti prosilec kot član komisije seznanjen. Hkrati organ ugotavlja neskladje prosilčeve obrazložitve pritožbe z izrekom pritožbe, saj prosilec v II. točki obrazložitve pritožbe od organa ponovno zahteva »dostop do zvočnega zapisa seje«. Prosilčevo pritožbo bi tako organ lahko razumel kot morebitno novo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, saj sta zvočni posnetek seje, ki ga je prosilec prvotno zahteval od organa in pomeni izjemo od prostega dostopa v skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ter magnetogram seje, ki pri organu sploh ne obstaja, dva različna dokumenta. Ne glede na to, kaj prosilec dejansko zahteva od organa (magnetogram seje ali njen zvočni posnetek), bi mu organ dostop v obeh primerih zavrnil (v prvem primeru zaradi neobstoja dokumenta, v drugem pa zaradi varstva osebnih podatkov). Iz vsega navedenega organ meni, da je prosilčeva pritožba neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V konkretnem primeru je treba najprej razjasniti, kateri dokument je predmet zahteve. Prosilec namreč v zahtevi termina »magnetogram« ni uporabil skladno z razlago in njegovim pravim pomenom. Magnetogram je dobesedni prepis zvočnega zapisa seje, iz katerega so razvidne vse razprave ter sprejete odločitve[1]. Kot izhaja tudi iz navedb organa v dopisu št. 090-8/2020-4 (401) z dne 24. 3. 2020, je prosilec sprva podal ustno zahtevo za dostop do »magnetograma 11. redne seje Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto in prepisa te seje z dne 9. 12. 2019«, nato pa je del svoje zahteve, ki se nanaša na prepis seje, umaknil in zahteval le »original magnetograma«. IP zato ugotavlja, da je organ pravilno sklepal, da prosilec pojem »magnetogram« zmotno enači s pojmom »zvočni posnetek«, v nasprotnem primeru prosilec namreč ne bi prvotno zahteval »magnetograma« in »prepisa«, saj je to dejansko isti dokument. Takšno ugotovitev pa potrjujejo tudi pritožbene navedbe prosilca, ki je zapisal, da je na 12. redni seji Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Komisija) podal ustno zahtevo za »dostop do zvočnega posnetka poteka 11. redne seje Komisije«, ter da je »3. 2. 2020 podal ustno zahtevo za pridobitev vsebine zvočnega zapisa, ki se nanaša na delo Komisije«. Kot izhaja že iz uvodnega pojasnila IP, je magnetogram dobesedni zapis na magnetofonski trak posnetega pogovora, govora,[2] zato pri terminih »magnetogram« in »zvočni zapis« ne gre za eno in isto stvar, temveč za dva različna zapisa oziroma za dva različna »dokumenta«. Glede na vse navedeno je prosilec z zahtevo z dne 3. 2. 2020 nedvomno zahteval zvočni zapis oziroma zvočni posnetek 11. redne seje Komisije (v nadaljevanju zvočni posnetek seje).

Prosilec se med drugim v pritožbi sklicuje tudi na svojo vlogo, ki jo ima kot član Komisije, in na določbe Poslovnika Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto (DUL, št. 8/2017 in 10/2018; v nadaljevanju: Poslovnik), in sicer na 57. in 59. člen. 57. člen Poslovnika ureja pravico vsakogar, da pridobi magnetogram seje občinskega sveta, 59. člen Poslovnika pa pravico člana občinskega sveta, da vpogleda v vse spise in gradivo, ki se hrani v arhivu ali je pri pristojnih organih občinske uprave, če je to potrebno zaradi izvrševanja njegove funkcije. Te navedbe za konkretni pritožbeni postopek niso pravno relevantne iz dveh razlogov. Prvič, ker je IP pritožbeni organ v postopku z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, tj. v postopku, ki se začne z zahtevo, ki je vložena na podlagi ZDIJZ. Prosilec pritožbo v zvezi z zahtevo, ki je bila 3. 2. 2020 vložena na podlagi ZDIJZ, utemeljuje še z drugo pravno podlago (Poslovnik) in celo izrecno zahteva, da se mu »na podlagi 57. člena Poslovnika posreduje prepis magnetograma 11. redne seje Komisije«, kar ne sodi v pristojnost IP. Organ bi ta del pritožbe prosilca lahko razumel kot novo zahtevo na podlagi Poslovnika, vendar pa se IP, v skladu z načelom zakonitosti, glede zahtev, ki ne predstavljajo zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ne sme in ne more opredeljevati, ker se ne sme opredeljevati do konkretnih postopkov, za katere so pristojni drugi organi (npr. občina), ali se v njih vmešavati. In drugič, ker je IP v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in ali je prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Kot je pojasnil že organ v izpodbijani odločbi, ZDIJZ namreč kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse (načelo prostega dostopa, 5. člen ZDIJZ). Povedano drugače, pri odločanju o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja ni pravno relevanten namen, zaradi katerega želi prosilec prejeti določen dokument, kot tudi niso pravno relevantne osebne okoliščine prosilce. Slednje pride v poštev v primerih, kadar prosilec zahteva dokumente na kakšni drugi zakonski podlagi (npr. na podlagi Poslovnika kot član občinskega sveta ali/in član Komisije), ki mu daje pravico do širšega dostopa, kot mu ga nudijo določbe po ZDIJZ. Dostop do dokumentov na podlagi ZDIJZ pa je treba brez izjeme presojati z vidika, ali lahko te informacije dobi katerikoli prosilec, ne glede na specifične okoliščine posameznega prosilca. V konkretnem primeru noben prosilec ne bi mogel uspeti z zahtevo, kot jo je postavil konkretni prosilec, saj ZDIJZ nikomur ne daje podlage za dostop do varovanih osebnih podatkov v obravnavanem dokumentu, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe. Ob tem IP pripominja, da navedeno ne pomeni, da upravičene osebe predmetnega dokumenta ne morejo zahtevati/pridobiti po drugih pravnih podlagah (npr. član občinskega sveta ali Komisije na podlagi postopka, ki ga za to predpisuje Poslovnik), vendar pa je IP pristojen le za odločanje po ZDIJZ in se, v skladu z načelom zakonitosti, v druge postopke ne more in ne sme spuščati. Prosilec torej lahko, ne glede na odločitev v konkretni zadevi, kadarkoli vloži pri organu novo zahtevo za dostop do istega dokumenta na drugi pravni podlagi (npr. na podlagi Poslovnika), vendar v tem primeru IP ne bo pritožbeni organ.

Informacija javnega značaja je, skladno s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V konkretnem primeru ni sporno, da zahtevani zvočni posnetek seje kumulativno izpolnjuje vse pogoje za opredelitev informacije javnega značaja, je pa treba razjasniti vprašanje, ali gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja, ali pa je podana katera izmed izjem po 5.a členu in prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, zaradi katerih se dostop lahko zavrne. Organ je namreč zahtevo zavrnil s sklicevanjem na 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, prosilec pa takšni odločitvi nasprotuje.

Skladno s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov. Uvodoma IP pripominja, da organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pri utemeljitvi navedene izjeme od prostega dostopa ni upošteval določb Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106; v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se v Republiki Sloveniji od 25. 5. 2018 uporablja neposredno, temveč se je skliceval na določbe ZVOP-1. Vendar je treba to pomanjkljivost postopka opredeliti kot nebistveno, saj vsebinsko na končno odločitev ne vpliva, ker je ne glede na to podana zatrjevana izjema od prostega dostopa, posledično pa je tudi izrek izpodbijane odločbe pravilen, kot to izhaja iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe.

Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v 1. točki 4. člena določa, da je osebni podatek katera koli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v 86. členu nadalje določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po 2. točki 4. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 6. členu Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (prvi odstavek, točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (prvi odstavek, točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je tako dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

Poleg navedenih pravnih podlag je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi sodno prakso v zvezi z neupravičenimi posegi v zasebnost oseb, zato IP opozarja, da je Ustavno sodišče RS glede pravice na glasu že večkrat odločalo, pri čemer je v zadevi opr. št. Up-472/02 navedlo: »da je sodišče že sprejelo stališče, da je človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave RS, v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega (odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38). Običajen in bistveni del ali vidik te celote so torej tudi človekova ravnanja. Vanje sodi tudi pravica človeka do lastnega glasu, pravica na glasu. Ta zagotavlja vsakomur, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi. V človekovi besedi se namreč izraža njegova osebnost. Vsak ima pravico, da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, ki jih izraža krilatica "verba volant, litterae scriptae manent". Varstvo zajema možnost, da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku. K tej temeljni pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije - le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in o svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora. Svojo vsebino najde ta pravica v upravičenju vsakega človeka o tem, ali bo njegov glas posnet in s tem preko nosilca zvoka morda posredovan tretjim osebam, s čimer se beseda in glas od njega ločita in osamosvojita. Zapis daje oblast nad tujo osebo, tujo osebno dobrino, ker omogoča ponovitev in tako posega v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila, da sama odloča, kdo naj to sliši ali kdo lahko to sliši. Človeška komunikacija je z zagotovljenim varstvom v 35., in še posebej v 37. členu Ustave, zaščitena pred tem, da bi besede (nepremišljena ali impulzivna izjava, površno mnenje ali pa kakršenkoli pogovor zaradi vsebine ali tona glasu v drugačnih okoliščinah) pričale proti tistemu, ki jih je izgovoril. Posnetek je avtentično ohranjena beseda ali glas, ki se je s posnetkom ločil od osebe, ki ga je izgovorila.«

IP ugotavlja, da zvočni posnetek seje, ki je predmet presoje v tem postopku, med drugim vsebuje glasovne, govorne in druge značilnosti aktivno sodelujočih na seji, pri čemer so ti določljivi po glasu in tudi z izrecno navedbo osebnih podatkov (npr. ime, priimek, funkcija). V zvezi s temi osebnimi podatki je IP ugotovil, da ne obstaja pravna podlaga za njihovo javno razkritje, zaradi česar prosilec oziroma javnost do njih ni upravičena. Glede vprašana, ali gre pri zvočnih posnetkih sej organov oziroma delovnih teles teh organov za prosto dostopne informacije javnega značaja, je IP že večkrat zavzel stališče, da zvočni posnetki niso prosto dostopni, če vsebujejo varovane osebne podatke (glej npr. odločbe IP, ki jih je v izpodbijani odločbi navedel že organ in tudi odločbe IP št. 090-2/2017 z dne 20. 1. 2017 , št. 090-61/2017/6 z dne 28. 4. 2017, št. 090-193/2019/4 z dne 4. 9. 2019, št. 090-155/2013/10 z dne 25. 10. 2013, ki je bila potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča, št. II U 469/2013-10 z dne 14. 5. 2014). Razlogi za takšno stališče so:

- zvočni posnetek razkriva glas oziroma glasovne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer barvo, ton, glasnost, glasovne motnje (npr. hripavost), frekvenčne značilnosti zvoka, itd. Ti podatki igrajo najprej vlogo biometričnih podatkov, tj. identifikacijskih osebnih podatkov, ki omogočajo identifikacijo govorca, poleg tega pa gre tudi za »navadne« osebne podatke, ki se nanašajo na – prek govora predhodno identificirane – aktivne udeležence seje;

- zvočni posnetek nadalje razkriva tudi jezikovne in govorne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer hitrost, govorne motnje (npr. »požiranje« posameznih glasov, jecljanje, ipd.), retorične veščine, jasnost izražanja, razločnost, naglas, narečne prvine, tujejezične vložke itd.;

- glasovne in govorne značilnosti v konkretni govorni situaciji posredno ali neposredno razkrivajo tudi druge lastnosti govorca, na primer govorčevo osebnost, odnos do slušateljev in do stvari, o kateri je govora, vedenje, čustva, razpoloženje in podobno (govorec je na primer lahko aroganten, nestrpen, kritičen, osoren, ponižen, potrpežljiv, prijazen in ljubezniv ipd.).

Ti osebni podatki presegajo golo vsebino tistega, kar so povedali aktivni udeleženci seje, zaradi česar tudi niso v objektivni in niso neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije v smislu prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta zveza je podana le glede vsebine povedanega in dejstva prisotnosti in aktivne udeležbe na seji. Kot je organ navedel v izpodbijani odločbi, vsebina seje v konkretnem primeru načeloma ni varovana kategorija podatkov (zaradi česar bi bilo javnosti načeloma dopustno razkriti prepis oz. magnetogram zvočnega zapisa ali zapisnik seje, seveda ob predpostavki, da bi kateri izmed teh dokumentov pri organu obstajal v materializirani obliki), pač pa so varovani zgoraj opisani osebni podatki, ki pa se jih ne da ločiti od vsebine. Povedano drugače, varovani so podatki o tem, kako je bilo povedano, ne pa, kaj je bilo povedanega. Ker zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, in ker se varovani osebi podatki nahajajo na celotnem zvočnem zapisu, organ pa po določbah ZDIJZ ni dolžan izdelati prepisa (magnetograma), se prosilčevi zahtevi ne da ugoditi niti z delnim dostopom po 7. členu ZDIJZ. Čeprav se morebiti udeleženci seje kot javne osebnosti pojavljajo tudi v medijih, to dejstvo še ne predstavlja ustrezne pravne podlage v smislu določb Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov za nadaljnjo obdelavo (na primer razkritje javnosti) obravnavanih osebnih podatkov. Osebnih podatkov na konkretnem zvočnem posnetku namreč ni mogoče v celoti enačiti z osebnimi podatki, razkritimi pri drugih javnih nastopih ali drugih oblikah pojavljanja v javnosti.

IP ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na test interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na izjeme dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Na to »izjemo od izjeme« se tudi prosilec in organ nista sklicevala oziroma je presojala.

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da je pritožba prosilca neutemeljena. Kot je pojasnjeno že zgoraj, je IP ugotovil, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti (organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni skliceval na Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov, temveč na določbe ZVOP-1), vendar niso bistvene, zato je na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP pritožbo prosilca zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Razlaga povzeta po Wikipediji, dosegljiva na spletni strani sl.wikipedia.org/wiki/Magnetogram.

[2] Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika.