prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval pravnomočno drugostopenjsko sodbo zoper poimensko navedenega obtoženega. Organ je z izpodbijano odločbo prosilčevo zahtevo delno zavrnil in mu, s sklicevanjem na javni interes, z delnim dostopom, tj. prekritjem osebnih podatkov obtoženega, posredoval le uvod in izrek zahtevanega dokumenta, glede posredovanja obrazložitve pa je prosilčevo zahtevo zavrnil sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov. IP je prosilčevo pritožbo zavrnil. Pri tem je zavzel stališče, da je za delni dostop do uvoda in izreka pravnomočne drugostopenjske sodbe podan javni interes, saj je z dostopom do izreka drugostopenjske sodbe javnost seznanjena, na kakšen način se je pravnomočno zaključil konkretni kazenski postopek, saj drugostopenjske kazenske sodbe praviloma niso javno razglašene. Z dostopom do izreka sodbe v konkretnem kazenskem postopku je bila javnost seznanjena o ključnih ugotovitvah kazenskega postopka, ki se je z zahtevanim dokumentom (sodbo) pravnomočno zaključil. Po drugi strani pa IP s pomočjo praktične konkordance presodil, da javni interes za dostop do obrazložitve konkretne sodbe v konkretni zadevi ne obstaja, ob dejstvu, da se je zahteva nanašala na konkretnega posameznika. Pri tem je IP poudaril, da načelo javnosti sojenja, ni namenjeno pridobivanju dokumentov, ampak predvsem omogočanju sodelujočim na glavni obravnavi (če razprava ni zaprta za javnost), da v danih pogojih prisostvujejo izvajanju dokazov in drugih dejanj postopka. V okviru sodne prakse se sicer objavljajo tudi pravnomočne sodbe, vendar na način, da osebe niso določljive. To pa še ne pomeni, da je podan javni interes za razkritje obrazložitev sodnih odločb v postopkih odstopa do informacij javnega značaja per se, v primerih kot je konkretni, ko se zahteva po dostopu do sodbe nanaša na poimensko navedenega posameznika.

ODLOČBA:

Številka: 090-60/2020/3

Datum: 26. 5. 2020

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki, Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 6. 3. 2020, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 133/2020 z dne 26. 2. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 6. 3. 2020 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 133/2020 z dne 26. 2. 2020, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je 15. 1. 2020 od organa želel pridobiti informacijo, ali je sodba zoper tam imenovanega obdolženega, pravnomočna. Poleg tega je, od organa, v primeru, da je sodba potrjena zahteval, da mu jo, anonimizirano, posreduje v elektronski obliki. Dne 29. 1. 2020 je organu sporočil, da prvostopenjske sodbe ne potrebuje, prosil pa je, da mu organ posreduje drugostopenjsko sodbo v zoper tega, tam imenovanega, obdolženega.

Organ je zahtevo z dne 29. 1. 2020 obravnaval po določbah ZDIJZ in dne 26 2. 2020 izdal odločbo, št. Su 133/2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). Z njo deloma ugodil prosilčevi zahtevi in mu posredoval izrek[1] zahtevane sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, pri čemer je prikril ime in priimek obtoženega. V preostalem delu (glede obrazložitve zahtevane sodbe) je zahtevo zavrnil sklicujoč se na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V razlogih je organ navajal, da je prosilcu obtoženi poimensko znan. Ugotovil je, da sodna odločba vsebuje vrsto osebnih podatkov, ki so še toliko bolj izpostavljeni ob dejstvu, da je ime stranke v postopku prosilcu znano, zato z anonimizacijo dokumenta ni mogoče zagotoviti resnične anonimnosti. Pojasnil je še, da so izreki prvostopenjskih sodb vselej javno razglašeni, zato je po oceni organa podan tudi javni interes za objavo izreka drugostopenjskega sodišča kot informacijo javnega značaja.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec vložil pritožbo z dne 6. 3. 2020. V njej je navajal, da je zavezančeva odločitev v diametralnem nasprotju z dosedanjo prakso po ZDIJZ in tudi siceršnjo objavo pravnomočnih sodnih odločb. Poleg tega je v nasprotju z dosedanjo prakso organa, ter prakso drugih sodišč in stališč IP. Navaja še, da, ker je praktično in logično nemogoče za sodbo v določeni zadevi  zaprositi drugače kot z imenom obdolženca ali opravilno številko zadeve (do katere pa je spet mogoče priti le z imenom obdolženca oziroma več njih), je stališče zavezanca, da je prosilec upravičen le do anonimiziranega izreka pravnomočne sodbe, mogoče tolmačiti le kot popolno nerazumevanje koncepta javnosti sojenj in informacij javnega značaja, ali pa celo načrtno skrivanje posameznih sodnih odločb.

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, skupaj s prilogami, odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 133/2020 z dne 9. 3. 2020. V njem je organ še navajal, da iz izpodbijane odločbe in zahteve prosilca izhaja, da je konkreten kazenski postopek prosilcu znan in je seznanjen z udeleženci postopka, to je obtoženim. Zato je nemogoče učinkovito anonimizirati obrazložitev sodne odločbe, saj prepleteno vsebuje podatke, ki se nanašajo na neposredno obtoženega. Organ je zato prosilcu le delno ugodil in posredoval le anonimiziran izrek sodne določbe in s tem tudi zadostil javnemu interesu o zagotovitvi javnosti sojenja. Poleg tega dodaja, da so odločitve skladne z novo prakso IP, s katero morajo organi zagotoviti resnično anonimizacijo pri posredovanih dokumentih, kar pa pri sodbah, kot ugotavlja tudi pritožnik, dejansko ni mogoče, saj so stranke v sodnih postopkih javno objavljene na spletnih straneh sodišč v skladu s Sodnim redom, zato lahko sodišče posreduje le izreke sodnih določb, saj drugače posreduje tudi podatke, ki se neposredno navezujejo na stranke postopka in predstavljajo varovane podatke.

IP je prosilčevo pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

IP je z dopisom, št. 090-60/2020/2 z dne 25. 3. 2020, skladno z drugim odstavkom 9. člena ZUP, navedeni dopis organa z dne 9. 3. 2020 poslal prosilcu v izjasnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo njegovo v delovno področje in da organ z njimi razpolaga.

Prosilec je od organa zahteval posredovanje sodbe drugostopenjskega sodišča v kazenski zadevi zoper poimensko navedenega posameznika. Organ je z izpodbijano odločbo prosilčevo zahtevo delno zavrnil in mu z delnim dostopom, tj. prekritjem osebnih podatkov obtoženega posredoval le uvod in izrek zahtevanega dokumenta, glede posredovanja obrazložitve pa je prosilčevo zavrnil sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov.

Na tem mestu IP najprej ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije, natančneje iz dokumenta, ki je bil posredovan prosilcu z delnim dostopom, izhaja, da je organ prosilcu posredoval anonimiziran uvod zahtevane sodne odločbe, (tj. brez imena in priimka navedenega posameznika) in njen izrek, za katerega IP ugotavlja, da imena in priimka navedenega posameznika sicer ne vsebuje. Izrek izpodbijane odločbe se sicer pravnoformalno glasi le na posredovanje anonimiziranega izreka sodbe odločbe, vendar je v zadevi nesporno, da je organ izpodbijano odločbo izvršil tako, da je prosilcu posredoval anonimiziran uvod in izrek zahtevanega dokumenta, zato je bila v tem obsegu (poleg presoje dostopa do obrazložitve sodne odločbe) opravljena tudi presoja IP v tem pritožbenem postopku.

Prosilec je materialnopravnemu stališču organa nasprotoval, s tem, ko je navajal, da ga je mogoče tolmačiti le kot popolno nerazumevanje koncepta javnosti sojenj in informacij javnega značaja, ali pa celo načrtno skrivanje posameznih sodnih odločb.

Predmet tega pritožbenega postopka je torej vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo delno zavrnil zahtevo prosilca zaradi obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov), pri čemer je pravilo delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ, uporabil pri posredovanju uvoda in izreka zahtevanega dokumenta in se pri tem sklicaval na javni interes, dostop do preostalega dela dokumenta pa je zavrnil, ker anonimizacija ni mogoča, saj se je zahteva glasila na poimensko navedenega posameznika.  

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov[2]. Ker na nacionalnem nivoju zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

IP v zadevi kot nesporno ugotavlja dejstvo, da je bila zahteva postavljena za konkretno osebo, ki jo je prosilec v svoji zahtevi navedel z imenom in priimkom in zahteval dokument (drugostopenjsko sodbo v kazenski zadevi) v zvezi s tem posameznikom. Dalje IP ugotavlja, da je dejstvo, ali je bil posameznik kazenskem postopku, katerega dejanja je bil obtožen, kaj je bilo glede tega posameznika v postopku ugotovljeno, ali so bile v postopku izrečene kakšne kazni in katere, vse, mogoče šteti za osebne podatke posameznika, ki je s sklicevanjem na njegovo ime in priimek, po presoji IP, nedvoumno določen in torej pomeni osebni podatek po navedeni definiciji iz Splošne uredbe o varstvu podatkov.

Dalje IP pojasnjuje, da Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon. Vendar takšna zakonska podlaga, ki bi prosilcu dopuščala, da se seznani z neanonimiziranimi sodbami organa, IP ni poznana. V slovenskem pravnem redu namreč ne postaja zakon, ki bi izrecno določal, da se sodbe sodišč lahko prosilcem posredujejo skupaj z osebnimi podatki, ne glede na določbe ZDIJZ. Glede na navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali za razkritje osebnih podatkov v zahtevanem dokumentu obstaja pravna podlaga v ZDIJZ.

V obravnavani zadevi, je nedvomno, da zahtevani podatki ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev in podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je osebne podatke v predmetnem primeru mogoče razkriti na podlagi javnega interesa kot ga opredeljuje drugi odstavek 6. člena ZDIJZ.  

Organ se je v zvezi z razkritjem uvoda in izreka zahtevanega dokumenta in posledično v zvezi z posrednim razkritjem imena in priimka posameznika in podatka, kako se je zaključil pritožbeni postopek v njegovi kazenski zadevi, skliceval na javni interes, ki ga je utemeljeval s sklicevanjem dejstvo, da so izreki prvostopenjskih sodb vselej javno razglašeni. IP ugotavlja, da s temi navedbami organ sicer ni opravil testa javnega interesa, ki ga za razkritje informacij, ki sicer predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, določa drugi odstavek 6. člena ZDIJZ. Tega testa sam niti ne bi mogel opraviti, sicer bi kršil pravila postopka iz 21. člena ZDIJZ, ki v drugem odstavku med drugim določa, da v primeru, če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je potrebno uporabiti to določbo (torej določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, opomba IP), o zadevi na predlog predstojnika odloči vrhovno sodišče, če je zavezano sodišče. Ker pa, kot je presodil IP, organ za razkritje osebnih podatkov v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta, ni uporabil tega testa, ni storil opisane kršitev postopka.

IP ugotavlja, da se je organ v svoji obrazložitvi v zvezi z razkritjem anonimiziranega uvoda in izreka zahtevanega dokumenta (sodbe Višjega sodišča v kazenski zadevi) namreč pavšalno sklical na javni interes v imenu pravice do javnosti sojenja, medtem ko je dostop do obrazložitve tega dokumenta zavrnil

zaradi nezmožnosti njene anonimizacije iz razloga, ker je konkreten kazenski postopek prosilcu znan in je seznanjen z obtoženim. Ker pa je prosilec v pritožbi, upravičenje za razkritje obrazložitve zahtevanega dokumenta utemeljeval tudi z navedbami o nerazumevanje koncepta javnosti sojenj in informacij javnega značaja, in celo z načrtno skrivanjem posameznih sodnih odločb, je IP v pritožbenem postopku presojal tudi, ali je javni interes za razkritje zahtevanih informacij močnejši od javnega interesa oziroma interesa konkretnih posameznikov za omejitev dostopa do njihovih osebnih podatkov. Pri tem je IP v okviru testa javnega interesa upravičenost za razkrite osebne podatke v uvodu in izreku sodbe presojal v okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti, upravičenost za razkritje obrazložitve sodne odločbe pa tudi v okviru pritožbenih navedb. 

Navedena določba drugega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, opomba IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, opomba IP).

Bistvo presoje testa interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu javnega interesa gre za tehtanje, s katerim mora organ pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnega posameznika, na katerega se nanaša zahteva. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

Ker je IP ugotovil, da je podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa posameznika, da zavaruje svoje osebne podatke, torej da se varovani osebni podatki posameznika ne razkrijejo javnosti.

1. Glede razkritja osebnih podatkov v uvodu in izreku sodne odločbe

IP najprej poudarja, da organ s tem, ko je prosilcu omogočil delni dostop do uvoda in izreka zahtevne sodne odločbe kljub dejstvu, da je prosilec zahteval dokumentacijo za poimensko navedenega posameznika, s prekritjem imena in priimka tega navedenega posameznika ni varoval njegovih osebnih podatkov, saj skladno s sodno prakso[3] v takšnih primerih anonimizacija sploh ni mogoča. Vendar že posredovani podatki v danem primeru po stališču IP niso varovani, ker je za (posredno) razkritje imena in priimka obtoženega in osebni podatek o tem, kako je bilo odločeno na pritožbeni stopnji v kazenski zadevi zoper njega v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta, podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Pri presoji je IP izhajal iz dejstva, da je zahtevani dokument v tem postopku kazenska sodba sodišča druge stopnje, s katero se je pravnomočno zaključil konkretni kazenski postopek. Če so prvostopenjske sodbe v kazenskih postopkih vselej javno razglašene (360. člena Zakona o kazenskem postopku, ZKP), to pravilo ne velja za sodbe drugostopenjskih kazenskih sodišč, kjer razglasitev sodbe ni pravilo, temveč možnost, za katero se lahko odloči sodeči senat, skladno z petim odstavkom 378. člena ZKP. Z dostopom do izreka drugostopenjske sodbe je torej javnost seznanjena, na kakšen način se je pravnomočno zaključil konkretni kazenski postopek. V tem pogledu se kaže pravica javnosti, da bdi nad delom pravosodnih organov, v konkretnem primeru sodišč, ki vodijo kazenske postopke, predvsem iz vidika seznanitve kako se je konkretni kazenski postopek končal, ob dejstvu, da je bila javnost z zaključkom konkretnega kazenskega postopka na prvi stopnji seznanjena z javno razglasitvijo sodbe in tudi preko medijev[4]. Z dostopom do izreka sodbe v konkretnem kazenskem postopku je bila javnost seznanjena o ključnih ugotovitvah kazenskega postopka, ki se je z zahtevanim dokumentom (sodbo) pravnomočno zaključil. Zato IP, glede na navedeno meni, da je v konkretnem primeru podan javni interes za razkritje osebnih podatkov konkretnega posameznika v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta. Ta odločitev je podprta tudi z dejstvom, da je prosilec v tem postopku novinar, kar upoštevajoč sodno prasko (npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 1688/2016 z dne 17. 10. 2018, odst. 62, in I U 599/2014 z dne 3. 11. 2015, odst. 46) ni zanemarljivo. V navedenih odločbah je sodišče izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, iz katere izhaja, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave RS), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kateri namen. Glede na navedeno, torej dejstvu, da je prosilec v konkretnem primeru novinar ene od vodilnih slovenskih medijskih hiš, ni mogoče vzeti pomembne teže pri odločitvi IP. Namen navedenega medija je usmerjanje moči preiskovalnega in poglobljenega novinarstva v družbene spremembe, ob podajanju ažurnih, točnih in kakovostnih informacij, ob zavedanju se svoje družbene odgovornosti. Kar v okoliščinah konkretnega primera pomeni poročanju o tem, kako se je pravnomočno zaključil konkreten kazenski postopek. Glede na navedeno torej odločitvi o tem, da je v obravnavanem postopku podan javni interes v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, tudi ni zanemarljivo, da se zahtevani dokument nanaša na kazenski postopek, v katerem je pregon storilcev kaznivih dejanj (seveda ob upoštevanju vseh ustavnih pravic obtoženih) v javnem interesu. Glede na vse navedeno torej IP meni, da v obravnavanem primeru glede osebnih podatkov konkretnega posameznika obstoji javni interes za njihovo razkritje v izreku in uvodu zahtevanega dokumenta. Pri tem pa IP še enkrat poudarja, da pavšalno sklicevanje organa na javni interes, v imenu razglasitev sodb prve stopnje, ne zadosti javnemu interesu za razkritje informacija v postopkih dostopa so informacij javnega značaja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

1. Glede razkritja osebnih podatkov v obrazložitvi sodne odločbe

Po drugi strani pa je odločitev organa, da, glede na način postavitve zahteve in nezmožnost anonimizacije, zavrne zahtevo v delu, ki se nanaša obrazložitev zahteve sodbe, IP ocenil kot pravilno.

IP namreč argumentov, ki so tehtnico prevesile v prid javnega interesa za razkritje osebnih podatkov konkretnega posameznika v uvodi in izreku zahtevanega dokumenta, ni mogel upoštevati pri presojanju ali je podan javni interes za razkritje obrazložitve zahtevanega dokumenta. Kadar organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrne zaradi varstva osebnih podatkov, se vprašanje, razkritje katerih osebnih podatkov je v javnem interesu, presoja upoštevajoč načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ razkriti tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po oceni IP,  bi dostop do informacij v obrazložitvi, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, pomenil prekomeren poseg v zasebnost te osebe, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapisal, zakaj meni, da anonimizacija obrazložitve zahtevanega dokumenta ne bi bila mogoča. IP se strinja s stališčem organa, da osebnih podatkov ni moč učinkovito anonimizirati. Tudi če določbo o varstvu osebnih podatkov povežemo z določbo o delnem dostopu po 7. členu ZDIJZ[5], v konkretnem primeru ta ne bi bil mogoč brez škode za zaupnost varovanih osebnih podatkov, saj glede na zahtevo prosilca, iz obrazložitve ne bi bilo mogoče izločiti varovanih podatkov. Dejstvo je namreč, da je prosilec zahteval podatke o točno določeni osebi z imenom in priimkom, zato se tudi s prekritjem osebnih podatkov ne bi moglo prekriti njegove prepoznavnosti, še več ob izvedbi anonimizacije obrazložitve zahtevanega dokumenta bi ta povesem izgubil svoj smisel.  

Organ je s tem, ko je v tem delu (tj. glede obrazložitve sodne odločbe) zavrnil prosilčevo zahtevo zavzel stališče, da bi njeno razkritje (ob dejstvu, da je prosilcu konkretni posameznik poznan), predstavljalo poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, torej v temeljno človekovo pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS). Izpodbijana odločba tako pomeni, da je organ konkretnega posameznika v celoti zavaroval pred posegom v njegovo ustavno pravico do zasebnosti, medtem ko je prosilcu ne samo omejil, ampak celo odvzel ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS) glede tega dela zahteve. Zato se je moral IP za popoln preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe opredeliti do tega, ali je tak odvzem pravice skladen z načelom sorazmernosti oziroma praktične konkordance (tretji odstavek 15. člena Ustave RS) v okoliščinah danega primera. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. V obravnavanem primeru je nastala kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). IP je s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera določil, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost. V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007). Prosilec je dostop do obrazložitve zahtevanega dokumenta opravičeval z konceptom javnosti sojenja. V zvezi s tem IP pojasnjuje, da Ustava RS sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne, da se sodbe izrekajo javno ter da izjeme določa zakon (24. člen Ustave RS), vendar pa je, po oceni IP, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja[6]. Ta pravica je vezana na javnost glavne obravnave in javnost izreka sodbe, kar pa ne pomeni, da ima javnost s tem avtomatično neomejen dostop tudi do celotne obrazložitve sodne odločbe v kazenski zadevi, ob predpostavki, da le te ni mogoče anonimizirati, ker se zahteva po dostopu do dokumentov iz kazenske zadeve nanaša na poimensko navedenega posameznika kot v konkretnem primeru. Če je ta pravica v prvi vrsti namenjena strankam postopka, potem takšna pravica ne sme omejiti druge ustavne pravice, pravice do varstva osebnih podatkov oziroma varstva pravic zasebnosti, tudi v okviru sodnega postopka, nikakor pa ne prevladati nad postulati odločanja v postopkih dostopa do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da s sklicevanjem na ustavno zagotovljeno pravico do javnosti sojenja, ni mogoče uveljavljati pravice do dostopa do informacije javnega značaja. Pravico dobiti informacijo javnega značaja ureja Ustava RS v drugem odstavku 39. člena, javnost sojenja pa je določena v 24. členu Ustave RS. Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16) v 5. členu, ki govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZKP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, v konkretnem primeru ZKP, jasno določa, kdo in pod kakšnimi pogoj ima pravico dostopati do dokumentov iz sodne zadeve. Tako ZKP v 294. členu določa, da je glavna obravnava javna, Sodni red pa v 11. členu, ki ureja obveščanje javnosti v kazenskih zadevah,  da obvestilo o vloženem obtožnem aktu lahko zajema le podatke o vrsti vloženega procesnega akta, pravni opredelitvi in zakonski označbi kaznivega dejanja (tretji odstavek); v obvestilu mora biti posebno opozorilo, v kateri fazi je kazenski postopek, obvestilo o izidu zadeve pa lahko sodišče da po razglasitvi sodbe (četrti odstavek); če je dalo sodišče obvestilo o kazenski zadevi, katere izid je bil v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi drugačen od prvotnega, sodišče o tem pisno obvesti javnost na spletnih straneh ali na drug primeren način (peti odstavek). To so podatki, pri razkrivanju katerih, upoštevajoč člen 6, točko (e) Splošne uredbe o varstvu podatkov, ne gre za kršitve varstva osebnih podatkov. To pa še ne pomeni, da so prosto dostopna tudi celotna obrazložitev sodne odločbe ob dejstvu, da se nanaša na konkretno imenovano osebo. Javnost sojenja, na katero se sklicuje prosilec pri dostopu do informacij javnega značaja, ni namenjena pridobivanju dokumentov, ampak predvsem omogočanju sodelujočim na glavni obravnavi (če razprava ni zaprta za javnost), da v danih pogojih prisostvujejo izvajanju dokazov in drugih dejanj postopka. V okviru sodne prakse se sicer objavljajo tudi pravnomočne sodbe, vendar na način, da osebe niso določljive. To pa še ne pomeni, da je podan javni interes za razkritje obrazložitev sodnih odločb v postopkih odstopa do informacij javnega značaja per se, v primerih kot je konkretni, ko se zahteva po dostopu do sodbe nanaša na poimensko navedenega posameznika, zato gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kar je pravilno ugotovil tudi organ. Kot je IP že omenil zgoraj, tudi po upravnosodni praksi anonimizacija ni mogoča, kadar prosilec zahteva podatke z navedbo točno določene osebe, saj varovanih osebnih podatkov ni mogoče izločiti iz zahtevane dokumentacije brez ogrozitve njihove zaupnosti, zato je treba dostop do takšnih dokumentov zavrniti v celoti, ne glede na to, da dokumenti vsebujejo tudi morebitne nevarovane osebne podatke (tako sodbe, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014).

Pri izvedbi testa praktične konkordance je IP izhajal iz predpostavke, da je dopustna omejitev (legitimni cilj) dostopa do informacij javnega značaja lahko tudi pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pri tem pa je pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti v konkretnem primeru upošteval, da konkretni posameznik, na katerega se nanaša zahtevani dokument, ni absolutno in relativno javna osebnost, niti ni kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je bil izdan zahtevni dokument, storil v okviru izvrševanja javnega funkcije in ne gre za kazniva dejanja, ki so umeščena v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. V obravnavanem primeru je, javnost seznanjena z dejstvom kazenskega postopka, prav tako pa tudi z odločitvijo sodišča. Interesu splošne javnosti je po oceni IP v danih okoliščinah v zadostni meri zadoščeno s tem, da je prosto dostopen uvod in izrek sodbe, na podlagi katere lahko po mnenju IP splošna javnost v zadostni meri seznani s pravnomočno zaključenim konkretnim kazenskim postopkom.

Razkrivanje obrazložitve kazenske sodbe v konkretnem primeru pa bi pomenilo nesorazmeren poseg v njegovo zasebnost.  

Zato, po presoji IP, v konkretnem primeru interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ do razkritja zahtevane obrazložitve sodbe ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa iz razlogov, zaradi katerih je informacija zavarovane kot izjema po 3. prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ. Glede na navedene argumente, pa IP meni, da niso podani tehtni razlogi, da bi bil v omogočen prost dostop tudi do obrazložitve sodbe, saj javno razkritje obrazložitve kazenske sodbe ne bi v ničemer pripomoglo k javni razpravi o temah, ki so pomembne za javnost. Zahtevani podatki so morda za javnost zanimivi, vsekakor pa razkritje obrazložitve sodbe v konkretnem primeru ni v javnem interesu.

Kot je IP poudaril že zgoraj, sklicanje na ustavno zagotovljeno javnost sojenja, ne more a priori pomeniti zakonitega posega v pravico do zasebnosti z razkritjem varovanjih osebnih podatkov v postopkih po ZDIJZ, kjer se presoja dostop do zahtevanega dokumenta glede na okoliščine konkretnega primera. Zato so pritožbene navedbe s sklicevanjem na diametralno nasprotno prakso organa in IP, v tem postopku neutemeljene. Enotna praksa IP in kot je že bilo navedeno, tudi upravno-sodni praksi je, da anonimizacija ni mogoča, kadar prosilec zahteva podatke z navedbo točno določene osebe, saj varovanih osebnih podatkov ni mogoče izločiti iz zahtevane dokumentacije brez ogrozitve njihove zaupnosti. IP je v posameznih primerih podlago za razkritje varovanih osebnih podatkov našel le v  podatkih povezanih z porabo javnih sredstev ali podatkih v zvezi z opravljanjem javne funkcije ali javnimi uslužbenci (npr. odločbe IP, št. 090-234/2018, 090-158/2019, 090-246/2019, 090-282/2019). ali v prevladujoč javni interes (npr. odločbe IP, št. 090-276/2019, 090-39/2019, 090-285/2018, 090-164/2019, 090-75/2018). Ob tem je bilo v vseh postopkih odločeno v okoliščinah konkretnega prema in ob dejstvu, da pojem javnega interesa ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko javni interes s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Njegova zasnova torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa javnega interesa omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. Glede na vse navedeno IP zavrača tudi pritožbene očitke o načrtnem skrivanju sodnih odločb, saj so glede na navadno prakso, pravosodni organi v prejšnjih svojih odločbah[7], ob tako postavljeni zahtevi, le te v celoti zavrnili, medtem, ko je bil prosilcu v predmetnem, primeru posredovan uvod in izrek zahtevanega dokumenta.

Upoštevajoč vse navedene argumente je IP presodil, da je v obravnavani zadevi podana pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov konkretnega posameznika v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta, in sicer po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Po drugi strani pa javni interes za razkritje obrazložitve predmetne sodne odločbe, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera (položaj obtoženca, vrsta kaznivega dejanja, …) in način postavitve zahteve, ni podan oziroma ni večji od pravice konkretnega posameznika in ostalih, da zavarujejo svoje osebne podatke, ki izhajajo iz tega dela dokumenta.

Glede na vse navedeno, je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je pritožbo prosilca je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka te odločbe).

Na koncu IP še pripominja, da bi kazalo, izhajajoč iz razlogov te odločbe, razmisliti o sistemski ureditvi dostopa do sodb sodišč, kar pa ni v neposredni pristojnosti ne organa in ne IP, zato je predmetna odločitev IP, kot je že bilo poudarjeno, vezana le na okoliščine konkretnega primera in se dostop do sodnih odločb v postopkih po ZDIJZ presoja in concreto, in od primera do primera.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] IP bo v nadaljevanju ugotovil, da je organ s tem misli izrek in uvod zahtevane sodbe.

[2] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[3] Tako sodbe Upravnega sodišča RS, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014).

[4] http://www.gorenjskiglas.si/article/20180217/C/180219820/1002/poslovnezu-pet-let-zapora, https://www.slovenskenovice.si/kronika/doma/denar-vlagateljev-porabil-za-svojo-hiso-in-jadrnico, http://www.times.si/crna-kronika/poslovnezu-pet-let-zapora--97d1623b5884bc467999382c453a89c1b8d9d32e.html.

[5] Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta (7. člen ZDIJZ).

[6] (Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 270-273)

[7] Npr. odločba sodišča presojana pred IP v zadevi, št. 090-52/2018.