prosilec - Vrhovno državno tožilstvo

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dostop do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zoper točno določeni, tam navedeni osebi. Organ je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov. IP je odločitvi organa sledil in zavrnil prosilčevo pritožbo, saj je ugotovil, da bila zahteva postavljena za konkretni osebi, ki  ju je prosilec v svoji zahtevi navedel z imenom in priimkom in zahteval dokumenta (sklep o zavrženju kazenske ovadbe in poročilo policije v tej zadevi) v zvezi s tema dvema posameznikoma, kar pomeni, da anonimizacija in delni dostop do takšnih dokumentov nista možna. Poleg tega je IP presodil, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa posameznikov po varovanju njunih osebnih podatkov.

ODLOČBA:

Številka: 090-57/2020/2

Datum: 26. 5. 2020

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki, Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 5. 3. 2020, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. VDT-Tu-9-5/7/2020/GS/AL z dne 19. 2. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 5. 3. 2020 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, št. VDT-Tu-9-5/7/2020/GS/AL z dne 19. 2. 2020, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 27. 1. 2020 želel dostop do sklepa, s katerim je okrožna državna tožilka zavrgla kazensko ovadbo zoper tam navedena dva osumljenca, nekdanja zaposlena na …, ki ju je ovadba bremenila kaznivega dejanja kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Poleg tega je zahteval še poročilo SKP PU Ljubljana v tej zadevi, ki ga je tožilka obravnavala kot kazensko ovadbo. Oba dokumenta je želel prejeti v elektronski obliki ali pa v obliki fotokopij. 

Organ je zahtevo prosilca obravnaval po določbah ZDIJZ in dne 19. 2. 2020 izdal odločbo, št. VDTZ-Tu-9-5/2020 GS/AL (v nadaljevanju izpodbijana odločba). Z njo je v celoti zavrnil prosilčevo zahtevo s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6.člena ZDIJZ). Organ je ugotovil, da je dejstvo, ali je bil posameznik v (pred)kazenskem postopku, kaj je bilo glede tega posameznika v postopku ugotovljeno, ali so bile v postopku izrečene kakšne kazni in katere, mogoče šteti za osebne podatke posameznika, ki je s sklicevanjem na njegovo ime in priimek nedvoumno določen in torej pomeni osebni podatek po definiciji iz Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov). Organ je presodil, da v obravnavanem primeru ne obstaja pravna podlaga za razkritje zahtevanih dokumentov oziroma osebnih podatkov v zvezi z določenim posameznikom po členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Poleg tega je presodil, da ne gre za podatke o porabi javnih sredstev (prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), niti ni mogoče uporabili določbe 7. člena ZDIJZ in iz dokumentov izločiti osebnih podatkov brez škode za zaupnost varovanih osebnih podatkov, saj je prosilec zahteval podatke o točno določeni osebi, ki jo je navedel z imenom in priimkom, zato se tudi s prekritjem osebnih podatkov oziroma anonimizacijo ne bi moglo prikriti njene prepoznavnosti. Že sama opredelitev organa o tem, ali zahtevane informacije obstajajo ali ne, (tudi če bi v njih prekril identifikacijske podatke za poimenovani fizični osebi ter za druge fizične osebe, katerih podatki so prav tako varovani), bi nedvomno kazala na vsebino teh informacij oziroma bi prosilcu dala informacijo o tem, da je bila določena fizična oseba v (pred)kazenskem postopku in je bila zoper njo vložena kazenska ovadba zaradi določenih kaznivih delanj, kar pa so nedvomno varovani osebni podatki. Organ se je v svojih razlogih skliceval na upravno-sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča RS, I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014 in I U 684/2014 z dne 27. 8. 2014) in prakso IP (odločba, št. 090-166/2019).

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec vložil pritožbo z dne 5. 3. 2020. V njej povzema ozadje predkazenskega in kazenskega postopka povezanega z zahtevanimi dokumenti in navaja, da so o zavrženju ovadbe zoper navedena dva posameznika poročali tudi mediji (med drugim tudi prosilec), za kar prilaga dokaze, ustavitev postopka pa mu je potrdila tudi osumljena. Navaja, da s tem, ko mu je vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani na izrecno vprašanje, iz katerih formalnih razlogov ni podan sum, da sta ti dve konkretni osumljeni osebi storili kaznivo dejanje, odgovorila, je s tem potrdila identiteto teh dveh (nekdanjih) osumljencev. Pojasnjuje, da ga zanima vsebinska argumentacija sklepa o zavrženju ovadbe. Razlogom izpodbijane odločbe nasprotuje z argumenti, da je že več mesecev v javnosti znano, da je tožilstvo zoper imenovana zavrglo ovadbo in tudi v zvezi s čim ter iz katerih formalnih razlogov. Ni pa znana vsebinska pravna utemeljitev za takšno odločitev. Zato meni, da trditev organa, da ščiti identiteto osumljencev in varstvo njunih osebnih podatkov, nima nobene zveze z realnostjo. Navaja, da gre za očitno namerno prikrivanje vsebinske argumentacije odločitve tožilke. Poudarja, da je, med drugim, funkcija medijev laični in strokovni javnosti predstaviti podlage za posamezno sporno tožilsko odločitev, ki je lahko predmet razprave tako laične kot strokovne javnosti. V vsaki demokratični državi so tudi mediji ena od oblik nadzora nad delovanjem državnih organov, posebej represivnih. Ko tožilstvo ne izkaže težnje po pregonu, pa bi jo moralo, s tem vzbuja sum, da javnosti prikriva delovanje, ki ni v skladu z namenom tožilstva in zakonodajo. Predlaga, da IP organu naloži, naj mu omogoči dostop do zahtevanih dokumentov, pri čemer naj se organ odloči, katere osebne podatke bo prekril.

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, skupaj s prilogami in dokumenti, ki so bili predmet zahteve, odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. VDT-TU-9-5/7/2020/GS/AL z dne 11. 3. 2020.

IP je prosilčevo pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo njegovo v delovno področje. Organ je zahtevo prosilca zavrnil iz razloga varstva osebnih podatkov, saj je navedel, da pravna podlaga za njihovo razkritje ne obstaja, poleg tega pa tudi z delnim dostopom, tj. prekritjem osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče prekriti prepoznavnosti oseb, na kateri se dokument nanaša, saj je prosilec zahteval podatke o dveh točno določenih osebah, ki ju je v zahtevi navedel z imenom in priimkom. Takšnemu materialnopravno stališču pa je prosilec v pritožbi nasprotoval, saj je navajal, da je bila identiteta teh dveh oseb že razkrita javnosti s poročanjem medijev in tudi preko korespondence z organom oziroma okrožnim državnim tožilstvom.

Predmet tega pritožbenega postopka je torej vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo prosilca zaradi obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov), pri čemer ni uporabil pravila delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ zaradi načina, kako je bila zahteva oblikovana.

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov[1]. Ker na nacionalnem nivoju zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

IP v zadevi kot nesporno ugotavlja dejstvo, da je bila zahteva postavljena za konkretni osebi, saj ju je prosilec v svoji zahtevi navedel z imenom in priimkom in zahteval dokumenta (sklep o zavrženju kazenske ovadbe in poročilo policije v tej zadevi) v zvezi s tema dvema posameznikoma. Dalje IP ugotavlja, da je dejstvo, ali je bil posameznik v (pred)kazenskem postopku, katerega dejanja je bil osumljen, kaj je bilo glede tega posameznika v postopku ugotovljeno, ali so bile v postopku izrečene kakšne kazni in katere, mogoče šteti za osebne podatke posameznika, ki je s sklicevanjem na njegovo ime in priimek, nedvoumno določen in torej pomeni osebni podatek po navedeni definiciji iz Splošne uredbe o varstvu podatkov.

Dalje IP pojasnjuje, da Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

IP soglaša z organom, da pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov v zvezi z določenima posameznikoma v konkretnem primeru ne obstaja. IP je presodil, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na zgoraj navedene izjeme, ki bi dovoljevale razkritje osebnih podatkov posameznikov. Organ je v razlogih ugotovil, da ne gre za podatke v zvezi s porabo javnih sredstev, kar po presoji IP drži. Prav tako po presoji IP v okoliščinah obravnavanega primera, zahtevane informacije ne pomenijo podatka, povezanega z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, čeprav sta bila konkretna posameznika v času domneve storitve očitanih kaznivih dejanj, zaposlena na …. Zahtevana dokumenta namreč nista dokumenta, ki bi bila po naravi stvari povezana z delovno obveznostjo oziroma delovnim razmerjem tega javnega uslužbenca. Poleg tega v prid tej ugotovitvi govorijo tudi določbe KZ-1 glede očitanih kaznivih dejanj, to sta kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240.členu KZ-1 in kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209.členu KZ-1. Nobeno od očitanih kaznivih dejanj namreč ne vsebuje zakonskega znaka, da ga storilec lahko opravi samo pri svojem delu oziroma ob izpolnjevanju delovnih obveznosti.

Prav tako, po presoji IP, v konkretnem primeru tudi ni podan javni interes za razkritje zahtevanih informacij, torej izjema, ki jo ZDIJZ določa v drugem odstavku 6.člena ZDIJZ. Organ v zvezi s tem v izpodbijani odločbi sicer ni podal razlogov. Ker pa je prosilec v pritožbi upravičenje za razkritje zahtevanih dokumentov utemeljeval tudi z navedbami o izvrševanju nadzorne funkcije ljudstva kot namena dostopa do informacij javnega značaja, je IP v pritožbenem postopku presojal tudi, ali je javni interes za razkritje zahtevanih informacij močnejši od javnega interesa oziroma interesa konkretnih posameznikov za omejitev dostopa do zahtevane informacije.

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje.

Upoštevaje dejstvo, da je IP ugotovil, da je podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa posameznikov, da se zavarujejo, torej ne razkrijejo, njihovi varovani osebni podatki.

V tem primeru interes varovanja osebnih podatkov posameznikov izhaja iz same pravice varstva osebnih podatkov kot temeljne človekove pravice, določene v Ustavi RS in se, glede na okoliščine konkretnega primera, kaže tudi v dejstvu, da je bila kazenska ovadba zoper imenovana posameznika zavržena, ker je bilo v postopku ocenjeno, da kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, ni kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti oziroma ker je bilo glede očitanega kaznivega dejanja po 209.členu KZ-1 ugotovljeno, da ni podan utemeljen sum, da sta ga osumljena storila. Po drugi strani pa je prosilec kot razloga, zaradi katerih bi bilo po njegovi oceni razkritje zahtevanih dokumentov v javnem interesu, navedel nadzor nad učinkovitostjo delovanja organov v primeru zavrženja kazenskih ovadb, pri čemer navaja zelo splošne argumente.

IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vedeti, zakaj oziroma na podlagi kakšnih argumentov se je posamezni tožilec odločil zavreči kazensko ovadbo, po oceni IP nista dovolj tehtna argumenta, ki bi omogočila razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) nepravilnosti pri izvedbi kazenskega pregona), za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane dokumente. IP ob tem poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Tako sta na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju IP dovolj tehten razlog medijska odmevnost posameznega primera.

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa posameznikov po varovanju njihovih osebnih podatkov.

Dalje IP pojasnjuje, da je v postopku dostopa do informacij javnega značaja treba upoštevati tudi načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Ta  izhaja iz 2. člena ZDIJZ, ki določa, da je namena zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po oceni IP bi dostop do informacij, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, pomenil prekomeren poseg v zasebnost te osebe, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Tudi če določbo o varstvu osebnih podatkov povežemo z določbo o delnem dostopu po 7. členu ZDIJZ[2] v konkretnem primeru ta ne bi bil mogoč brez škode za zaupnost varovanih osebnih podatkov, saj glede na zahtevo prosilca, iz dokumentacije ne bi bilo mogoče izločiti varovanih podatkov. Dejstvo je namreč, da je prosilec zahteval podatke o točno določenih osebah z imenom in priimkom, zato se tudi s prekritjem osebnih podatkov ne bi moglo prekriti njune prepoznavnosti.

V konkretnem primeru se zahteva po dostopu do dokumentov iz predkazenske zadeve nanaša na poimensko navedena posameznika, zato gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kar je pravilno ugotovil tudi organ. Tudi po upravno-sodni praksi anonimizacija ni mogoča, kadar prosilec zahteva podatke z navedbo točno določene osebe, saj varovanih osebnih podatkov ni mogoče izločiti iz zahtevane dokumentacije brez ogrozitve njihove zaupnosti, zato je treba dostop do takšnih dokumentov zavrniti v celoti, ne glede na to, da dokumenti vsebujejo tudi morebitne nevarovane osebne podatke (tako sodbe, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014).

Glede prosilčevih pritožbenih navedb, s katerimi svojo pravico dostopa do informacij javnega značaja navezuje na dejstvo »že znanih informacij«, pa IP pojasnjuje, da pritožbene navedbe, da so bili zahtevani podatki široko razkriti v medijih,  ne zadostijo nobeni pravni podlagi po členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Navedena uredba namreč nikjer ne določa, da je upravljavcu (v konkretnem primeru organu) dovoljeno razkriti osebne podatke v postopku po ZDIJZ, če so jih predhodno objavili že mediji. Ne more namreč nek osebni podatek posameznika postati informacija javnega značaja (zgolj) zaradi tega, ker je morda prosilcu zahtevana informacija znana iz nekih drugih virov. V takem primeru bi potrditev s strani upravnega organa, da gre za informacijo javnega značaja, pomenila poseg v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Zato IP meni, da dejstvo »že znanih okoliščin« ne vpliva na dopustnost razkritja varovanih osebnih podatkov.

Glede na vse navedeno je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka te odločbe).

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[2] Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta (7. člen ZDIJZ).