prosilec - Vrhovno državno tožilstvo

POVZETEK:

IP je zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V ponovnem postopku je organ dolžan vsebinsko presojati ugovore stranskega udeleženca v obnovljenem postopku, pri čemer pa ne sme prezreti prosilca kot primarne stranke upravnega postopka in mu mora dati možnost, da se o navedbah stranskega udeleženca tudi izreče.

ODLOČBA:

Številka: 090-35/2020/2

Datum: 25. 5. 2020

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec), ki ga zastopa odvetnica …, z dne 13. 1. 2020, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. VDT-Tu-9-5/46/2017/38 z dne 11. 12. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 13. 1. 2020 se ugodi, tako da se odločba Vrhovnega državnega tožilstva, št. VDT-Tu-9-5/46/2017/38 z dne 11. 12. 2019 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

1. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

Vrhovno državno tožilstvo RS je z odločbo, št. VDT-Tu-9-5/46/2017/38 z dne 11. 12. 2019 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), odpravilo svojo odločbo, št. Tu-9-5/25/2017-AL z dne 23. 6. 2017 (točka 1 izreka), s tem pa zavrnilo zahtevo prosilca za posredovanje kazenskih ovadb, iz kazenskih spisov Specializiranega državnega tožilstva RS, št. Kt/23360/2014, Kt/6619/2014, Kt/5125/2015 in Kt/16988/2016, zoper konkretno navedeno tretjo osebo (točka 2 izreka). Odločilo je še, da bo o stroških izdan poseben sklep (točka 3 izreka).

Prosilec je 24. 5. 2017 (dopolnjeno 2. 6. 2017) od organa zahteval posredovanje kazenskih ovadb, podanih zoper Zorana Jankovića, iz kazenskih spisov SDT RS, št. Kt/23360/2014, Kt/6619/2014, Kt/5125/2015 in Kt16988/2016. Organ je z odločbo, št. Tu-9-5/25/2017-AL z dne 23. 6. 2017, delno ugodil zahtevi prosilca, vendar v postopek izdaje prejšnje odločbe ni povabil tretje osebe, na katero so se nanašali podatki v zahtevanih dokumentih, zato je postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019, obnovil v obsegu, da se je postopka kot stranski udeleženec udeležila tudi tretja oseba in da so se v zvezi s tem ponovno izvedli dokazi ter ugotovila vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Organ je prosilcu 27. 8. 2019 poslal dopis, v katerem ga je obvestil, da je bil postopek v zvezi z njegovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja obnovljen ter istega dne stranskega udeleženca pisno povabil, naj formalno priglasi svojo udeležbo v postopku, s čimer mu je priznal status stranskega udeleženca. Stranski udeleženec je 2. 9. 2019 v obnovljenem postopku priglasil udeležbo, prosilec pa je v vlogah z dne 5. 9. 2019 in 27. 9. 2019 temu nasprotoval. Glede na obseg obnove postopka je organ povzel njune bistvene navedbe, s katerimi sta se izjasnila glede stranske udeležbe in glede tega, kakšno odločbo bi moral zavezanec izdati v obnovljenem postopku. Ker je moral organ v obnovljenem postopku odločiti upoštevajoč dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje prejšnje odločbe (tako npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS, št. U 201/94-8 z dne 11. 1. 1996, št. U 769/93-6 z dne 27. 7. 1994, in sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 944/2012 z dne 19. 2. 2013), je dodatno ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z navedbami in dokaznimi predlogi stranskega udeleženca neločljivo povezano tudi s ponovnim odločanjem o uporabi materialnih predpisov. Osnovni kriteriji za informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ so bili izpolnjeni. Glede na navedbe prosilca in stranskega udeleženca je organ v obnovljenem postopku preveril, ali so podane kakšne izjeme po prvem odstavku 5.a oz. 6. člena ZDIJZ ter ali bi bilo z dostopom do zahtevane informacije nesorazmerno poseženo v ustavno zavarovane pravice stranskega udeleženca. Po oceni organa vsako razkrivanje informacij iz kazenskega postopka pred pravnomočnim zaključkom le-tega škodi njegovi izvedbi, zato se je skliceval na izjemo od prostega dostopa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedene izjema varuje pred javnim razkritjem vseh podatkov iz vseh faz kazenskega pregona. Organ je pojasnil, da v trenutku izdaje prejšnje odločbe, ki je za odločitev v obnovljenem postopku edini pomemben, kazenski postopek v zvezi z nobeno od zahtevanih kazenskih ovadb še ni bil pravnomočno končan. Določena odprtost dela organov, vključenih v kazenski postopek, je mogoča šele, ko je le-ta pravnomočno končan, saj bi lahko razkritje informacij o kazenskem postopku, ki še ni končan, odločilno vplivalo tako na njegovo učinkovito izvedbo, kakor tudi na zagotavljanje človekovih pravic udeležencev kazenskega postopka. V zahtevanih kazenskih ovadbah so nadrobno povzeta ravnanja, ki jih ovadbe očitajo stranskemu udeležencu kot kaznivo dejanje, ter dokazi, na katerih policija utemeljuje, da je opisana ravnanja storil. V času izdaje prejšnje odločbe je obstajala nevarnost, če bi se s tako informacijo seznanile priče, izvedenci ter drugi udeleženci postopka, da bi ustrezno prilagodili svoje izpovedbe oz. izvide in mnenja. Takšnih posledic razkritja informacij ne bi bilo mogoče preprečiti niti s sredstvi, ki jih pozna kazenski postopek, in za katere je prosilec menil, da bi bilo z njimi mogoče odpraviti nevarnost nepoštenega sojenja (prosilec je omenjal javnost sojenja, institut izločitve sodnikov in izvedencev, aktivno obrambo ipd.), škoda za izvedbo kazenskega postopka pa bi bila nepovratna. Organ je zapisal, da je dokazni postopek v kazenskem postopku dinamičen proces, v katerem ni mogoče vnaprej predvideti, katere informacije ali deli informacij se bodo izkazali za ključne. Tako tudi ni mogoče v naprej vedeti, na podlagi katerih dejstev in dokazov bo sodišče odločilo o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja ter o storilčevi krivdi, tako kot se ne dá vnaprej oceniti, katere informacije ali deli informacij bodo koristni za morebitno presojo verodostojnosti obdolženčevega zagovora ali izpovedbe prič in izvedencev. Organ se je strinjal z oceno stranskega udeleženca, da bi brez dvoma škodovalo izvedbi kazenskega postopka, če bi se z informacijo, ki bi vsebovala povzetek nezakonitih dokazov ali dokazov, ki so bili zbrani na podlagi nezakonitih dokazov, lahko seznanili sodniki, zaradi česar bi se morali iz nadaljnjega odločanja v postopku izločiti. Tako kot ni mogoče vnaprej predvidevati, kateri dokazi se bodo v dokaznem postopku izkazali za odločilne, je tudi ocena, kateri dokazi so bili zbrani nezakonito, večkrat podana šele tekom kazenskega postopka, zlasti ker je praviloma šele takrat obramba seznanjena z vsem dokaznim gradivom, ki je bilo zbrano v predkazenskem postopku, ter šele takrat zahteva izločitev nezakonito zbranih dokazov. Organ je sklicevanje prosilca na obstoj javnega interesa ocenil kot protislovno in neutemeljeno in ga ni upošteval, ker se prosilec nanj ni skliceval v prvotni zahtevi za seznanitev z informacijo javnega značaja, ampak šele v obnovljenem postopku. Organ je poudaril, da je zaradi interesov predkazenskega in kazenskega postopka v prvem odstavku 181. člena ZDT-1 določen omejen krog oseb, ki imajo lahko dostop do spisov državnega tožilstva. Prav tako je določeno, od katere faze postopkov dalje je vpogled sploh možen, oseba, ki želi vpogled v državnotožilski spis, pa mora izkazati pravni interes. ZDT-1 je v razmerju do ZDIJZ specialen predpis, zato pogojev za vpogled v državnotožilski spis, kar je po vsebini tudi prosilčeva zahteva, ni dovoljeno obiti tako, da se prosilec le sklicuje na določbe ZDIJZ. Dostopa do informacij in dokumentov, ki prosilcu ne gre po področnem zakonu, ni moč priznati po določbah ZDIJZ, saj bi to pomenilo obid prepovedi vsebovane v lex specialis. S prostim dostopom do vsebine državnotožilskega spisa bi se namreč povsem izničila omejitev iz 181. člena ZDT-1, ki vpogled v državnotožilski spis omejuje celo osebam, na katere se nanaša (pred)kazenski postopek, do zastaranja kazenskega pregona oz. pravnomočne sodbe. Navedena omejitev je po oceni organa povsem jasna in uzakonjena ravno zaradi nevarnosti, da kazenskega postopka ne bo mogoče izvesti, čeprav ni nastopilo zastaranje. Učinkovita izvedba kazenskega postopka je neločljivo povezana z nemotenim in učinkovitim predkazenskim postopkom, ki je posebna faza kazenskega pregona in ki se opravi z namenom zbiranja dokazov in odkrivanja tako kaznivega dejanja kot storilca. Odkrivanje, zavarovanje in zbiranje dokazov je ključna naloga tega postopka. Ker je za uspešno izvedbo kazenskega postopka bistveno, da so dokazi čim bolj pristni, reprezentativni in omogočajo čim boljšo reprodukcijo historičnega dogodka, je izjemnega pomena, da o vodenju in vsebini (kateregakoli) predkazenskega postopka ve čim manj ljudi, saj bi lahko vplivali na omenjene naloge. Zakonodajalec se je zavedal pomena in narave te najbolj zgodnje faze kazenskega pregona, zato ZKP za to fazo tudi ni predvidel javnosti postopka. Določena odprtost dela organov, vključenih v kazenski postopek, je mogoča šele po tem, ko je ta že pravnomočno končan, saj lahko razkritje informacij o kazenskem postopku, ki še ni končan, odločilno vpliva tako na učinkovito izvedbo, kakor tudi na zagotavljanje človekovih pravic udeležencev kazenskega postopka. Če področni zakon kot lex specialis ne omogoča in/ali celo prepoveduje dostop do podatka, tega prosilec ne more dobiti s sklicevanjem na drug, splošni zakon. Pri zahtevi za dostop do informacije javnega značaja, s katero lahko vsakdo zahteva podatek, do katerega kot stranka (pred)kazenskega postopka po določbah področnih zakonov ni upravičen, gre za izvrševanje pravice dobiti informacijo javnega značaja v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo ZDIJZ omogoča in tako za zlorabo pravice do informacije javnega značaja. Zaradi preprečevanja tega in zato, ker je treba uporabiti določbe ZDT-1 in ZKP kot specialnih zakonov, je treba zavrniti tudi prosilčevo zahtevo. Podredno je organ zavrnil dostop do zahtevanih informacij tudi zaradi obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker je ocenil, da določbe ZDIJZ same po sebi ne dajejo podlage za obdelavo osebnih podatkov, s katerimi razpolaga organ, samo zaradi izvrševanja svojih pristojnosti. Organ je zato drugače kot v prejšnjem postopku ugotovil, da do zahtevanih dokumentov ni mogoč niti delni dostop. Kadar organ v obnovljenem postopku sprejme drugačno odločitev o zadevi, prejšnjo odločbo praviloma odpravi. Glavna razlika med odpravo in razveljavitvijo odločbe je, da ima odprava odločbe učinek za nazaj (ex tunc), razveljavitev odločbe pa učinek za naprej (ex nunc). S tem, ko organ odpravi odločbo, omogoči odpravo pravnih posledic napake za nazaj ter vzpostavi stanje, kot da o zahtevi še ni bilo odločeno (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 175/2017 z dne 05. 2. 2018). Prosilčeva zahteva je zavrnjena iz razlogov po 3. in 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDZIJZ. Pravnih posledic prejšnje odločbe, s katero je bilo delno ugodeno prosilčevi zahtevi za posredovanje kazenskih ovadb, ter so mu bile nekatere ovadbe z delno prekritimi osebnimi podatki tudi posredovane, po naravi stvari ni mogoče odpraviti z razveljavitvijo odločbe, saj takšna odločba ne bi imela nobenih pravnih učinkov na že izvedeno posredovanje informacije na podlagi prejšnje odločbe. Zato je organ prejšnjo odločbo, št. Tu-9-5/25/2017-AL z dne 23. 6. 2017, odpravil in nadomestil z novo odločbo. O stroških postopka bo na podlagi četrtega odstavek 118. člena ZUP odločil s posebnim sklepom.

Prosilec je 13. 1. 2020 zoper odločbo organa, št. VDT-Tu-9-5/46/2017/38 z dne 11. 12. 2019 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), vložil pritožbo, ker je bila izpodbijana odločba preuranjena in obremenjena s kršitvijo pravice prosilca do izjave (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP); ker je organ napačno uporabil materialno pravo, saj je bistveno preširoko in očitno napačno razlagal izjemo po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, napačno oz. preveč poenostavljeno uporabil izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter se ni opredelil do javnega interesa za razkritje zahtevanih podatkov. Prosilec je menil, da je organ izpodbijano odločbo izdal preuranjeno, ker vprašanje, ali je IP ravnal pravilno, ko prosilca ni pritegnil v postopek reševanja predloga za obnovo postopka nasprotnega udeleženca, čeprav je bil nedvomno stranka z nasprotnim interesom (četrti odstavek 246. člena ZUP), še ni pravnomočno rešeno, saj se v zvezi s tem vodi upravni spor. Tako bi organ moral počakati z izdajo izpodbijane odločbe do odločitve upravnega sodišča v zadevi IV U 206/2019, s katero bo odločitev IP o zavrženju šele postala pravnomočna. Ker se v odločbi sploh ni izrekel o navedbah prosilca glede njegove kršitve pravice do izjave v postopku v zvezi s stransko udeležbo tretje osebe, pa spornega vprašanja tudi sam ni rešil. Prosilcu v obnovljenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, posledično pa je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Prosilec je organu očital, da v obnovljenem postopku ni imel možnosti izjaviti se o tem, čeprav je iz previdnosti vse navedbe podal v vlogi z dne 27. 9. 2019. Ker jih organ ni upošteval, niti se do njih ni opredelil, prosilčeva pravica do izjave ni bila izčrpana. Ravno zaradi odprave nevzdržnosti tako nastale situacije, v kateri noben od organov (še) ni upošteval prosilčeve pravice do izjave o stranski udeležbi, tako da bi se do nje vsebinsko opredelil, bi moral organ z izdajo izpodbijane odločbe počakati. Prosilec je menil, da izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ne obstaja, ker določbe ZDIJZ ne varujejo pravic osumljenih ali obdolženih oz. obtoženih oseb v (pred)kazenskih postopkih. Pravica vedeti je izjemoma, zgolj v zakonsko taksativno naštetih primerih, lahko omejena zaradi varstva posebnih upravičenih interesov. V konkretnem primeru gre za interes države, da nemoteno vodi kazenski pregon storilcev kaznivih dejanj. Gre torej za trk dveh javnih interesov. Organ je menil, da je določena odprtost dela organov pregona mogoča šele, ko je kazenski postopek pravnomočno končan, vsako razkrivanje informacij pred pravnomočnim zaključkom postopka pa škodi njegovi izvedbi. Ker ZDIJZ nikjer ne določa, da so javne samo informacije iz postopkov, ki so pravnomočno zaključeni, je izpodbijana odločba nezakonita. ZDIJZ nasprotno od trditev organa, izrecno ureja situacije, ko podatki izvirajo iz postopkov, ki so še v teku in so zato logično tudi bolj občutljivi. Če gre za pravnomočno zaključen postopek, pa bodo informacije tako ali tako javne, glede na to, da njihovo razkritje že pojmovno več ne more škoditi interesom postopka, saj je bil že izveden. Prosilec je navedel, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ za obrazloženo mnenje o potencialni škodljivosti razkritja zahtevanih informacij zaprosil SDT, kot to narekuje 13. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. Vsa argumentacija organa v tem delu izpodbijane odločbe se tako nanaša kvečjemu na hipotetično škodo, oz. se ukvarja s teorijo, kako bi razkritje lahko hipotetično škodilo pregonu, če bi prišlo do nekih hipotetičnih situacij v prihodnosti, kar pa je nezakonito. Ogrozitev mora biti dejanska, izhajajoča iz podatkov, ki so predmet zahteve, ne pa zgolj hipotetična. Organ ni pojasnil individualizirano za vsak konkretni postopek posebej, v kateri fazi je, v kakšni smeri bi lahko bil pregon ogrožen in zakaj, pri čemer bi moral izhajati le iz vsebine kazenskih ovadb (tamkajšnjih ugotovitev in dokazov) in ničesar drugega, saj so bile le kazenske ovadbe predmet prosilčeve zahteve. Spregledal je torej, da ZDIJZ določa odprtost dela organov, zaprtost pa mora biti ustrezno utemeljena, sicer se namen zakona lahko povsem izniči, pravica vedeti pa ostane le črka na papirju. Organ zato ne more zgolj zatrjevati potencialne škode, pri tem pa je ne konkretizirati, češ da je postopek dinamičen, nepredvidljiv in je pred njegovim koncem nemogoče presoditi, če razkritje morda ne bo škodljivo kdaj v prihodnosti. Vseh teh potencialno škodljivih situacij se je tudi zakonodajalec zavedal, zato pa je določil obveznost izvajanja škodnega testa in to po uradni dolžnosti. Pavšalno zatrjevati morebitno škodo in da škodnega testa zaradi mnogih neznank v trenutku odločanja ni mogoče narediti ali obrazložiti, zato ni dovolj. Takšna razlaga vodi k arbitrarnemu odločanju in popolnemu zapiranju dela organov pregona pred javnostjo, kar pa ni namen ZDIJZ. Nerazumno in neživljenjsko je tudi pričakovati, da priče, izvedenci ali sodniki, kadarkoli tekom postopka, sploh lahko ostanejo psihološko povsem neokuženi. Popolno neokuženost je možno zagotavljati le do točke, ko o kazenskem pregonu razen organa še nihče nič ne ve, vključno z osumljeno osebo. Čim pa je subjekt kazenskega pregona seznanjen z zbranim procesnim gradivom in dokazi, pa to že pojmovno ni več mogoče. Podatke lahko sam javno objavi, lahko dela z njimi kar želi, vključno z direktnim vplivanjem na priče. Organ tudi ni pojasnil, v katerem od postopkov bodo sploh potrebna zaslišanja prič, ker če postopek npr. temelji le na listinskih dokazih, nevarnosti vplivanja na priče sploh ne more biti. Za nekatere podatke iz zahtevanih dokumentov je organ celo trdil, da so bili v času prvotnega odločanja že javno razkriti. Torej je vsaj v tisti zadevi potencialna škoda za postopek že nastala in to ne zaradi prosilčeve zahteve po ZDIJZ. V času odločanja je bil stranski udeleženec kot osumljenec oz. obdolženec že seznanjen s celotno vsebino kazenskih ovadb, saj je bila v vseh zadevah na sodišče že vložena zahteva za preiskavo, kar pomeni, da so vsi obdolženi pridobili pravico do pregledovanja spisov in predmetov. Poleg tega se je policijska preiskava že pred tem osredotočila na obdolžene, če so bili zaslišani po 148. a členu ZKP, kar pomeni, da so vse od zaslišanja dalje že vedeli vsaj to, da postopek proti njim teče in v zvezi s katerimi očitanimi dejanji. Takšne njihove izjave imajo tudi vselej dokazno moč kasneje v postopku, torej škode za postopek po tej plati ne bi bilo. Iz navedenih razlogov je bil dostop prvotno tudi odobren. Postopek torej niti ni bil v zgodnejši fazi, kjer je nevarnost za nemoteno izpeljavo postopka večja. Kasneje v postopku je logično priložnosti za povsem skrito delovanje vedno manj. Možnosti, da bi bil postopek še naprej nemoten, torej tako ali tako ni bilo več. Povedano drugače, v času prvotnega odločanja je bil nadaljnji potek postopka že determiniran in je že obstajala potencialna nevarnost psihološke okužbe, vplivanja na priče itd., vendar ta ni izvirala iz prosilčeve zahteve za dostop do ovadb, ampak že iz samega dejstva, da je bil o njih že seznanjen stranski udeleženec, sodniki itd. Prosilec je sklicevanje organa na hipotetično ali potencialno okuženost sodnika in drugih udeležencev sojenja ter morebitno nepoštenost bodočega postopka, ki bi lahko nastala zaradi razkritja, zavrnil kot neutemeljeno. Navedel je, da so izločitveni razlogi izrecno predpisani v ZKP, med katerimi ni navedenega medijskega poročanja o primeru. Zato potencialna izločitev sodnika zaradi seznanjenosti z nezakonito pridobljenimi dokazi v tej zadevi že pojmovno ne bi bila posledica domnevno škodljivega razkritja informacij prosilcu, ampak kvečjemu nezakonitega dela organov pregona. Prosilec je organu očital, da z izpodbijano odločbo sledi svoji praksi nerazkrivanja, ki jo tudi odkrito in javno komunicira, saj med drugim na svoji spletni strani navaja: »Glede posredovanja informacij javnega značaja bomo na Vrhovem državnem tožilstvu RS vztrajali, da bo praksa posredovanja informacij v predkazenskih in kazenskih postopkih v zadevah, ki niso odprte za javnost, po ZDIJZ čim bolj restriktivna.« Vsako izjemo od prostega dostopa je treba razlagati kvečjemu restriktivno, ne pa ekstenzivno, kar je storil organ, in pri tem paziti, da se z zakrivanjem ne ščiti nobenega drugega interesa kot tistega, ki ga varuje zakonska izjema. Prosilec je menil, da ZKP, ZDT-1 in ZDIJZ v osnovi ne urejajo iste materije oz. istih pravic. ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno tisti specialnejši zakon, ki ga je treba uporabiti pri presoji, ali se dostop dovoli ali ne. Njegovih določb ne izključujeta niti ZKP niti ZDT-1. O odnosu med ZDIJZ in ZKP sta se IP in sodišče že večkrat izrekla, zato se sedaj zavezanec sklicuje še na ZDT-1, vendar neutemeljeno. Ne drži trditev, da gre pri sklicevanju na ZDIJZ za poskus obida določb ZDT-1, po katerem je krog oseb, ki imajo dostop do državno tožilskega spisa, omejen. Upravičenci do vpogleda v spis se lahko zaradi uresničevanja pravice do obrambe seznanijo z vsemi podatki v spisu, vključno z osebnimi, tajnimi ali drugimi, ki so po ZDIJZ izvzeti iz prostega dostopa. Vsak zavezanec po ZDIJZ mora po uradni dolžnosti opraviti presojo, ali gre za katero od izjem in posledično dostop dovoli ali zavrne. Po ZDT-1 pa takšna presoja ni potrebna in upravičencem vpogleda ni mogoče zavrniti, za nobenega od podatkov v spisu. Prosilec je opozoril, da zahtevane informacije izvirajo iz predkazenskega postopka, vendar v njegovi pozni fazi, ko je bila s strani SDT RS na sodišče že vložena zahteva za sodno preiskavo. Vsi predkazenski postopki, iz katerih izvirajo zahtevane kazenske ovadbe, so bili v času prvega odločanja že skorajda zaključeni, saj je SDT RS na sodišče že vložil zahtevo za preiskavo, v tej fazi pa je toliko lažje izvesti individualiziran škodni test in tudi obrazložiti dejansko škodo, ki lahko nastane, česar pa organ ni storil. Predkazenski postopek je tisti del postopka, kjer je možnosti za zlorabo policijskih pooblastil največ, zato je pomembno, da se v njem ne varuje samo pravic obrambe, ampak da je delo policije in tožilstva načeloma podvrženo nadzoru javnosti, oz. se vsaj ne kar a priori zapira pred njo, k čemur si prizadeva organ. Prosilec je opomnil še na obstoj prevladujočega interes javnosti za razkritje zahtevanih podatkov. S tem bi se omogočila javna razprava o usposobljenosti in primernosti oz. integriteti konkretnega javnega funkcionarja in voljenih predstavnikov ljudstva nasploh. Korupcija je namreč v Sloveniji resen in realen problem. Stranski udeleženec je župan največje mestne občine v Sloveniji že več mandatov, kolikokrat lahko posameznik kandidira pa v Sloveniji ni omejeno. Razkritje bi bilo tudi v interesu nadzora javnosti nad delom organov pregona, ki so zoper stranskega udeleženca v času prvega odločanja vodili neobičajno veliko število predkazenskih postopkov. Prosilec je namignil na obstoj možnosti, da organ skriva podatke zato, da se ne bi razkrile morebitne nepravilnosti pri njegovem delu ali delu policije. Razkritje je tako pomembno tudi za javno razpravo o tem, kako je možno, da stranski udeleženec v javnosti pogosto opozarja na nepravilnosti dela organa, po drugi strani pa nobena od zadev ne doživi epiloga, čeprav gre domnevno za kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena tudi deset let nazaj. Pravica dostopa do informacij pospešuje bolj učinkovito, uspešno in odgovorno delovanje subjektov, ki so podvrženi nadzoru ter prispeva k dvigu odgovornosti in integritete odgovornih oseb teh subjektov. Prosilec je zavrnil stališče organa, da javnega interesa ni izvedel, ker se prosilec nanj ni skliceval v prvotni zahtevi, saj v zahtevi za dostop ni treba navajati nobenih razlogov za razkritje. Ko je bil v obnovljenem postopku seznanjen s trditvami in dokazi stranskega udeleženca, se je o njih tudi izjavil, se skliceval na neobstoj izjem ter na prevladujoči javni interes (tako vloga z dne 5. 9. 2019). Tudi v obnovljenem postopku namreč velja, da če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Gre torej za podatke, zbrane v obnovljenem postopku, pomembne za zakonito in pravilno odločbo, zato bi se izpodbijana odločba do njih morala opredeliti. Z neupoštevanjem prosilčevih izjav in dokazov glede prevladujočega javnega interesa, češ da so prepozne, se prosilcu ponovno arbitrarno jemlje možnost izjave in učinkovitega sodelovanja v postopku. V zvezi z izjemo varstva osebnih podatkov je prosilec zatrdil, da je podlaga za razkritje tudi 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za podatke o absolutno javni osebi, v zvezi z njeno javno funkcijo in kaznivimi dejanji, ki jih je storila s pozicije javnega funkcionarja, v zvezi z drugimi javnimi uslužbenci in javnimi sredstvi, zato ne morejo biti varovani. Organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil, zakaj po mnenju zavezanca ne gre za absolutno javne podatke.

Na pritožbo je 4. 2. 2020 svoj odgovor podal tudi stranski udeleženec, ki je v celoti prerekal pritožbene navedbe in zahteval povrnitev stroškov postopka. Stranski udeleženec je navedel, da obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP deluje absolutno, zato prosilčeva pravica do udeležbe v postopku ni bila prekršena. Vztrajal je pri tem, da je pri zahtevanih informacijah izpolnjena 6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj je organ izvedel škodni test. Pri tem je citiral dele izpodbijane odločbe. Zanikal je obstoj javnega interesa za razkritje zahtevanih informacij in pri tem citiral odločbo IP, št. 090-307/2017.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom, št. VDT-Tu-9-5/46/2017/42/GŠ/SK z dne 14. 2. 2020, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba je utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Izpodbijana odločba je bila, kot je razvidno iz njene obrazložitve in predloženih upravnih spisov zadeve, izdana v obnovljenem postopku, ki je bil prvotno končan z odločbo z dne 23. 6. 2017. Tretja oseba je nato predlagala, da se ta postopek obnovi, ker ji v njem ni bila dana možnost udeležbe. Organ je najprej ta predlog s sklepom z dne 19. 1. 2018 zavrgel. Ker pa je bila ta odločitev napačna, je IP v pritožbenem postopku sklep odpravil in sam odločil, da se predlogu za obnovo ugodi in dovoli obnova v obsegu, da se predlagatelja vključi v postopek (odl. IP, št. 090-33/2018/3 z dne 9. 3. 2018). Odločitev IP je po tožbi organa potrdilo tudi Upravno sodišče RS, s sodbo, št. I U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019. V postopku obnove je tako moral organ obravnavati zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 24. 5. 2017 (spremenjena 2. 6. 2017) s sodelovanjem stranskega udeleženca, in na podlagi predloga ter pripomb, ki jih je v postopku dal stranski udeleženec, ponovno odločiti, ali je bila odločba z dne 23. 6. 2017 upravičeno izdana, glede na ugotovljeno dejansko stanje ter določbe ZDIJZ in drugih predpisov, ki so veljale ob njeni izdaji.

Ker IP s sklepom o obnovi postopka, s katerim se o tem, ali je materialna pravica prenehala, ni odločalo, že po logiki stvari ni mogel poseči v prosilčeve s pravnomočno odločbo pridobljene pravice. Do izdaje odločbe v obnovljenem postopku, tako prosilcu ni bilo onemogočeno uresničevanje že pridobljene pravice, zato je zatrjevanje prosilca, da mu je IP kršil pravice iz 2. in 22. člena Ustave RS brez pravne podlage.

1. Odločitev IP in razlogi za vrnitev zadeve v ponovno odločanje

Za IP ni sporno, da je bila v tej zadevi dovoljena obnova postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v obsegu, da se postopka, v katerem je bila izdana odločba z dne 23. 6. 2017 o delnem dostopu do kazenskih ovadb v zadevah Specializiranega državnega tožilstva RS, opr. št. Kt/23360/2014, Kt/6619/2014, Kt/5125/2015 in Kt/16988/2016, udeleži tudi tam navedena tretja oseba, saj se odločba nanaša na njene osebne podatke. To pomeni, da je bil postopek obnovljen zaradi varovanja njenih pravic oz. pravnih koristi, ki jih v postopku za dostop do informacij javnega značaja ni mogla zaščititi, saj v njem ni sodelovala kot stranski udeleženec. To pa tudi pomeni, da v nadaljnjem postopku ni dopustno preseči dovoljenega obsega, v katerem se postopek obnavlja.

V zadevi ni dvoma, da je sklep o dovolitvi obnove postopka, ki ga je izdal drugostopenjski organ (konkretno IP), pravnomočen in da s tem ni ovir za dokončno odločanje o zakonitosti odločbe, izdane v postopku, ki je predmet obnove. Določba 268. člena ZUP organu omogoča, da obnovo postopka začne bodisi z izdajo posebnega sklepa o obnovi postopka, če takega sklepa ne izda, pa z izdajo odločbe o glavni stvari. V obeh primerih organ postopek obnovi po ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo. Izpolnjevanje zakonskih pogojev za obnovo pa sta predhodno ugotovila tako IP v odločbi, št. 090-33/2018/3 z dne 9. 3. 2018, kot tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019. Tako organ ni izdal posebnega sklepa o obnovi postopka, je pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je postopek obnovil na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019, v obsegu, da se je postopka kot stranski udeleženec udeležila tudi tretja oseba in da so se v zvezi s tem ponovno izvedli dokazi ter ugotovila vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Pri tem organ ni obrazložil, ali predhodna odločba posega v pravice in pravne koristi stranskega udeleženca (predlagatelja obnove), v čem posega in na kakšen način je stranski udeleženec to izkazal. Organ pa je v obnovljenem postopku ponovno presojal zakonitost dostopa do informacij javnega značaja v smislu vseh izjem po prvem odstavku 5.a oz. 6. člena ZDIJZ. Obnova postopka pa taki presoji ni namenjena. Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če pa gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka. To pa pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru z dostopom do kazenskih ovadb zoper to osebo) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.[1] Iz njene obrazložitve pa izhaja, da je organ odločbo z dne 23. 6. 2017 odpravil zaradi napačne uporabe materialnega prava (6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), zaradi česar pa obravnavana obnova, kot že rečeno, ni bila (in tudi ne sme biti) dovoljena. Odločitev organa zato ni pravilna. Kot je organ zapisal že v izpodbijani odločbi, je »dodatno ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z navedbami in dokaznimi predlogi stranskega udeleženca neločljivo povezano tudi s ponovnim odločanjem o uporabi materialnih predpisov«, kar pomeni, odločanje zgolj z vidika 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ oz. z vidika varovanja osebnih podatkov. Organ je s tem, ko je preverjal vse izjeme, presegel obseg dovoljene obnove.

Dostop do zahtevanih informacij zaradi obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je organ zavrnil šele podredno z zelo skopo obrazložitvijo, ki ne omogoča preizkusa izpodbijane odločbe. Čeprav je organ v izpodbijani odločbi navedel, da je preveril, ali je bilo z dostopom do zahtevane informacije nesorazmerno poseženo v ustavno zavarovane pravice stranskega udeleženca, tudi tega v izpodbijani odločbi ni pojasnil. Navedeno pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Napačno je tudi stališče organa, da javnega interesa ne bo ugotavljal, ker ga je prosilec zatrjeval šele v obnovljenem postopku, saj je glede na stanje zadeve (prosilec je zahteval dostop do dokumentov s sklicevanjem na ime in priimek tretje osebe; z odločbo z dne 23. 6. 2017 je bilo zahtevi delno ugodeno in prosilcu posredovani dokumenti s prekritimi varovanimi osebnimi podatki) ta test že moral biti oz. je bil narejen in se je organ (že po logiki stvari) do razkrivanja varovanih osebnih podatkov vsaj delno že opredelil. V nasprotnem primeru (glede na to, da je prosilec zahteval dokumente z imenom in priimkom), tudi uporaba instituta delnega dostopa ne bi bila zakonita. Anonimizacija v primeru, ko prosilec zahteva informacije za konkretnega posameznika, namreč ni mogoča. Na slednje je opozorilo tudi Upravno sodišče v sodbi z opr. št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014.

Po vpogledu izpodbijane odločbe in predloženega spisa upravne zadeve je IP tudi ugotovil, da v obnovljenem postopku prosilcu ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer ni bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, sicer gre za bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Da je prvostopenjski organ dolžan ugotavljati dejansko stanje tako z upoštevanjem navedb stranskega udeleženca v obnovljenem postopku, ki jih v prvotnem postopku (zaradi izostanka udeležbe stranskega udeleženca) ni ugotavljal, kot prosilca (ki navedbam stranskega udeleženca v prvotnem postopku že po logiki stvari ni mogel odgovarjati prav zaradi izostanka njegove udeležbe), izhaja tudi iz določila prvega odstavka 270. člena ZUP, ki določa, da izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in obnovljenem postopku. Prosilec in stranski udeleženec imata vsak svoj zasebni interes, ki ga organ z izpodbijano odločbo ni razrešil oz. se do posameznih navedb ni opredelil. Čeprav je imela tretja oseba že priznan položaj stranskega udeleženca, to še ne pomeni, da lahko organ odločitev v obnovljenem postopku opre zgolj na dokazno gradivo, tj. izjasnitve predlagatelja obnove postopka, glede katere prosilcu ni bila dana možnost, da se pred odločitvijo v zadevi o njej izjavi.

IP je tako v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejstva in da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, zato je na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ker je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje.

1. Napotki organu prve stopnje za odločanje v ponovnem postopku

Skladno s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja (najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve) izdati novo odločbo, zoper katero imajo stranke pravico pritožbe.

Glede na to, da je organ že v izpodbijani odločbi navedel, da je razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja dopustno razkriti, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ), mora navedeni določbi v obsegu obnovljenega postopka tudi upoštevati oz. obrazložiti. Če bo organ ugotovil, da so osebni podatki tretje osebe v zahtevanih dokumentih kljub navedenim določbam še vedno varovani, mora svojo odločitev v odločbi tudi pojasniti, saj odločba brez razlogov pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Ko je prosilec zatrjeval javni interes, ni šlo za naknadno spremenjeno dejansko stanje, ampak za uporabo materialnega prava, tj. drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki ga je organ vsaj delno uporabil že v času izdaje odločbe z dne 23. 6. 2017, in ga mora tudi v obnovljenem postopku glede na navedbe stranskega udeleženca. Za dejansko podlago odločitve pa mora vzeti tista dejstva, ki so prav tako obstajala že v času izdaje odločbe z dne 23. 6. 2017. Čeprav obnovitveni razlog iz 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP deluje absolutno, ker sam po sebi predstavlja bistveno kršitev postopka, je treba vse pogoje (delnega) dostopa do zahtevane dokumentacije, v katerem je sodelovala tudi prizadeta tretja oseb, ponovno oceniti in o zahtevi prosilca ponovno odločiti. Ne gre za to, da ima do te presoje v obnovljenem postopku pravico prosilec, ampak mora v okviru navedene določbe organ po uradni dolžnosti ugotoviti, ali odločba z dne 23. 6. 2017 res posega v varovane osebne podatke tretje osebe ali ne. To pa bo organ lahko utemeljil samo z upoštevanjem določb drugega oz. tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s testom sorazmernosti iz 15. člena Ustave RS. Zato organ ne more zatrjevati, da javnega interesa ne bo ugotavljal, ker ga je prosilec zatrjeval šele v obnovljenem postopku, ampak ga mora glede na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP ponovno presoditi v okviru navedb stranskega udeleženca.

Z dopustitvijo stranske udeležbe v postopku se je tretji osebi omogočilo varstvo njenega pravnega interesa. Med strankami upravnega spora, ki se je končal s sodbo, št. I U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019, ni bilo sporno, da se tretja oseba v prvotnem postopku ni udeleževala postopka kot stranski udeleženec, sporna je bila le pravna presoja, ali naj se ugodi predlogu za obnovo glede na to, da je bila prvotna odločba že izvršena. Stališče Upravnega sodišča iz sodbe, št. I U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019, je prvostopenjskemu organu narekovalo, da preveri že ugotovljeno dejansko stanje v luči navedb tretje osebe, kar je tudi namen obnovljenega postopka, ni pa ga »odvezalo« dolžnosti vsem strankam omogočiti pravico do izjave.

Pri presoji utemeljenosti prosilčevih navedb v navedenem delu, IP izpostavlja pravno podlago, ki je izraz načela zaslišanja stranke. ZUP v 146. členu določa pravice stranke, ki se odražajo v udeležbi v ugotovitvenem postopku in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, v pravici dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Drugi odstavek tega člena med drugim določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Namen navedenih zakonskih določil je v varovanju pravnih koristi vseh udeležencev postopka, ki v ničemer ne bi bile varovane v primeru, ko bi se v obnovljenem postopku stranski udeleženec pritegnil v postopek, prosilec pa se o njegovih trditvah ne bi imel možnosti izreči. Tako je organ po stališču IP dolžan vsebinsko presojati ugovore stranskega udeleženca v obnovljenem postopku, pri čemer pa ne sme prezreti prosilca kot primarne stranke upravnega postopka in mu mora dati možnost, da se o navedbah stranskega udeleženca tudi izreče. S tem, ko je bila dovoljena obnova postopka, še ne pomeni, da lahko organ spregleda pravico prosilca do izjave oz. da se do njegovih navedb ne opredeli v celoti. Ko je stranski udeleženec podal razloge za spremembo že izdane odločbe z dne 23. 6. 2017, bi z navedeno izjavo moral seznaniti tudi prosilca in se opredeliti do njegovih navedb, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. Glede navedenega IP izpostavlja, da obnovljeni postopek in njegov tek vračata konkretni postopek v procesno situacijo, ko še ni bila izdana dokončna odločba.

IP v navedenem stališču utrjuje tudi določba tretjega odstavka 267. člena ZUP, po kateri organ ne more presojati, koliko je neudeležba stranke v postopku lahko vplivala na pravilnost odločitve, saj pri logični analizi te situacije lahko ugotovimo, da dejansko tega sploh ni mogoče presoditi. To je tudi razlog, da IP ne more slediti stališču prosilca, da mu je bila pri dovolitvi obnove postopka kršena pravica do udeležbe. Po sodni praksi je ob uvedbi postopka (v obravnavanem primeru odločanje o predlogu za dovolitev obnove upravnega postopka) v dvomu šteti, da je legitimacija stranskega udeleženca podana, z gotovostjo pa se poseg v njegove pravice ali pravne interese presoja v nadaljnjem postopku (v obravnavanem primeru odločanje o stvari, ki je predmet postopka). Ureditev v ZUP obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP opredeljuje kot absolutno obnovitveni razlog. Čim organ ugotovi, da stranka v predlogu uveljavlja kot obnovitveni razlog svojo neudeležbo v postopku, in pri tem še ugotovi, da je glede te svoje zahteve upravičena, mora obnoviti postopek in ne more zavrniti predloga za obnovo postopka. Zato pa je toliko bolj pomembno, da se v obnovljenem postopku, ob sodelovanju tako predlagatelja obnove postopka kot prosilca, odloči o tem, ali je odločbo z dne 23. 6. 2017 mogoče pustiti v veljavi ali pa jo je treba nadomestiti in odločiti z zavrnitvijo, česar pa organ ni storil. Zainteresiranim strankam ni bila dana možnost, da so se v teku obnovljenega postopka izjavile o vseh dejanjih. Prosilec je stranski udeležbi nasprotoval, ker je menil, da gre za podatke, ki so javni po zakonu in je skladno z a26.a členom ZDIJZ v takih primerih stranka postopka lahko samo prosilec. Vprašanje, ali gre pri zahtevanih podatkih za javne podatke po zakonu ali ne, pa je vprašanje, ki bi ga moral organ razjasniti v samem obnovljenem postopku, a ga ni. Zato mora organ o zahtevi prosilca ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati in spoštovati vse procesne predpostavke, ki jih določa ZUP za zakonito odločbo, kar pomeni, da se bo moral izreči glede vseh relevantnih ugovorov prosilca (npr. tudi v zvezi s testom javnega interesa).

V zvezi z izjemo iz 6. točke prvega odstavka ZDIJZ in zatrjevanjem stranskega udeleženca, da je njegov interes tudi, da se mu zagotovi pošten kazenski postopek, IP dodaja, da je uresničevanje pravic iz 22., 23., 27., 35. in 38. člena Ustave RS v konkretnem primeru zajeto v izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in seveda omejeno z načinom in obsegom pravice dostopa do informacij javnega značaja samega prosilca. Zato je treba v ponovljenem postopku pretehtati sorazmernost posega v navedene ustavne pravice z vidika izjeme varstva osebnih podatkov. Organ bo v ponovljenem postopku ugotovil, ali zahtevani podatki predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja ali ne, tako da se bo opredelil tudi do drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ter nato v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem v zadevi ponovno odločil, pri tem pa upošteval v tej odločbi navedene razloge.

Organ je v izpodbijani odločbi zapisal, da je s tem, ko je odpravil predhodno odločbo, omogočil odpravo pravnih posledic napake za nazaj ter vzpostavil stanje, kot da o zahtevi še ni bilo odločeno. Po določbi prvega odstavka 270. člena ZUP pristojni organ odloči v obnovljenem postopku na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, in z odločbo pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo in prejšnjo odločbo odpravi ali razveljavi. Praviloma se prejšnja odločba v obnovljenem postopku odpravi, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice nezakonite odločbe. Po podatkih upravnih spisov in iz sodbe, št. I U 669/2018-12, pa se za obravnavani primer lahko sklepa, da je bila odločba z dne 23. 6. 2017 odpravljena potem, ko je bila že izvršena, tj. potem, ko je bila že uresničena in je prosilec na njeni podlagi že pridobil zahtevane dokumente in jih tudi javno objavil. Tudi sodišče je v sodbi, pojasnilo, da se ne strinja s stališčem tožeče stranke (tj. prvostopenjskega organa, op. IP), »da si stranka z interesom ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja zato, ker je bila odločba že izvršena. Če bi na primer, zgolj hipotetično gledano, v obnovljenem postopku prišlo do drugačne odločitve, namreč da zahtevane informacije ali pa njihov del niso informacije javnega značaja, potem bi lahko morebitna drugačna odločitev preprečila nadaljnjo objavo tistih informacij, ki niso informacije javnega značaja« (tč. 12 obrazložitve). Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 281. člena ZUP, se v primeru odprave odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (odprava učinkuje ex tunc), če pa se odločba razveljavi, se pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne odpravijo, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (razveljavitev učinkuje ex nunc). Ker se z odpravo vzpostavlja pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo prejšnje odločbe, je odprava prejšnje odločbe mogoča samo v primeru, če ta še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene. Sicer se odločba razveljavi[2], s čimer se prepreči nadaljnja objava tistih informacij, ki niso informacije javnega značaja. Nepravilnost oz. nezakonitost prvotne odločbe praviloma zahteva njeno odpravo, glede na okoliščine posameznega primera pa je lahko na mestu tudi razveljavitev odločbe, na kar je nakazalo tudi sodišče.

IP je zaključil, da je pritožba utemeljena, saj je organ storil bistvene kršitve pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

V zvezi s stroški postopka je IP odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka te odločbe). Stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (sem sodijo tudi stroški za pravno zastopanje), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). Postopek za dostop do informacij javnega značaja se je začel na prosilčevo zahtevo, zato mora v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP nositi svoje stroške postopka. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel (prvi odstavek 114. člena ZUP). IP je pritožbi ugodil, kar pomeni, da stranski udeleženec s svojim zahtevkom ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka te odločbe). Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

svetovalka pri IP

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav,

informacijska pooblaščenka

[1] Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svoji odločbi, št. X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010.

[2] Tako tudi sodba VS RS, št. I Up 314/2001.