prosilec - Ministrstvo za pravosodje

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca za dostop do informacij iz evidenc, ki naj bi jih vodil, ker z informacijami ne razpolaga. IP je ugotovil, da iz veljavne zakonodaje ni razvidna pravna podlaga, da bi organ moral voditi evidence podatkov na način, kot ga želi prosilec. IP je ugotovil, da je organ popolno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo.

ODLOČBA:

Številka: 090-26/2019/4

Datum: 18. 2. 2019

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …….. (v nadaljevanju: prosilec), z dne 22. 1. 2019, zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-1/2019/7 z dne 21. 1. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožba prosilca z dne 22. 1. 2019 zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 090-1/2019/7 z dne 21. 1. 2019 se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je na podlagi ZDIJZ po elektronski pošti podal Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za notranje zadeve zahtevo z dne 2. 1. 2019, v kateri je od organa in Ministrstva RS za notranje zadeve zahteval več dokumentov v zvezi s postopki po Zakonu o tujcih (s postopki o prekrških, o tožbah ter o zahtevah za sodno varstvo). Informacije je želel v obliki e- zapisa oziroma po e-pošti. Na poziv organa, da se podrobneje opredeli do zahteve, je prosilec zahtevo dne 3. 1. 2019 dopolnil tako, da je od organa zahteval le še:

• koliko je bilo podanih tožb na Ustavno sodišče zaradi odločb o nastanitvi v Centru za tujce in njihove odločitve,
• koliko je bilo podanih zahtev za sodno varstvo zoper izdane plačilne naloge Policije zaradi ugotovljene kršitve 2. alineje 2. odstavka 145. člena Zakona o tujcih in kako so prekrškovni organi oziroma pristojna sodišča odločila.

Organ je z izpodbijano odločbo št. 090-1/2019/7 z dne 21. 1. 2019 (v nadaljevanju: odločba) zahtevo prosilca zavrnil, ker z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga ter navedel, da ni dolžan prosilcu dajati pojasnil ali pripravljati odgovorov na vprašanja. Organ je še navedel, da skupna informacijska infrastruktura na podlagi Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljevanju: ZP-1) še ni vzpostavljena, zato se po prehodnih določbah tega zakona še vedno uporablja »stara« ureditev 203. in 204 a. člena ZP. Podatke o zahtevi za sodno varstvo v zvezi s storitvijo prekrška iz 2. alineje 2. odstavka 145. člena Zakona o tujcih lahko verjetno poda Policija, ki te vpisnike vodi, saj je Policija vodila prekrškovne postopke na prvi stopnji. Če je bila zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo in je bila uspešna, je bil plačilni nalog razveljavljen in postopek ustavljen. Če pa je bila zahteva za sodno varstvo neuspešna, je plačilni nalog postal pravnomočen v skladu s pravili 199. člena ZP-1. V evidenci pravnomočnih odločb sodišč so le podatki, če je o prekršku na prvi stopnji odločalo sodišče, torej hitri postopek ni bil mogoč (52. člen ZP-1), npr. ker je Policija poleg izreka globe predlagala še stransko kazen – npr. izgon tujca iz države). Glede zahteve prosilca po številu zahtev za sodno varstvo zoper izdane plačilne naloge Policije zaradi ugotovljene kršitve 2. alineje 2. odstavka 145. člena Zakona o tujcih in kako so prekrškovni organi oziroma pristojna sodišča odločila, pa organ navaja, da lahko te podatke posreduje Policija, oziroma organi, ki so pristojni za obravnavo prekrška. Glede druge alineje zahteve z dne 3. 1. 2019 je organ navedel, da je uradna oseba organa prosilca vprašala, ali je imel v mislih tožbe na upravno sodišče zaradi odločb o nastanitvi v Center za tujce ter mu sporočila, da ministrstvo nima podatka in da o tem ne vodi evidenc ter da mora prosilec sam preveriti pri Ustavnem sodišču ali Upravnem sodišču, ali takšne evidence vodi oziroma to preveriti pri organu, ki o nastanitvah odloča, to pa je Policija. Organ omenja 78. člen Zakona o tujcih. Organ še navaja, da je prosilec dne 20. 1. 2019 sporočil, da je od MNZ že prejel podatke, od Policije pa še čaka. 

Prosilec je zoper odločbo, po elektronski pošti, dne 22. 1. 2019, podal pritožbo, v kateri je navedel, da želi od organa statistične podatke za magistrsko nalogo. Navaja, da mu je MNZ posredovalo podatke, s katerimi razpolaga. Zahtevo je MNZ odstopilo tudi Policiji, ki naj bi vodila določene evidence podatkov, ki jih je prosilec zahteval. Meni, da je organ ravnal v nasprotju z ZDIJZ, ker zahteve ni odstopil pristojnemu organu v reševanje. Navaja, da je dopolnil zahtevo, ker ga je organ pozval, naj jo podrobneje opredeli. Ne strinja se z organom, da ni dolžan dajati pojasnil ter da mora prosilec pri Upravnem ali Ustavnem sodišču preveriti, ali vodijo evidence glede podatkov, ki jih želi pridobiti, hkrati pa je organ priložil besedilo 78. člena Zakona o tujcih, kjer je napisano, da ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče in ne na Policijo. Glede na to, da se tožba vloži na Upravno sodišče, Policija ne more razpolagati z vloženimi tožbami. Prosilec še navaja, da je nerazumljivo, da v informacijski dobi leta 2019 ni mogoče dobiti osnovnih statističnih podatkov od organa.

Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo, pritožbo je z vsemi prilogami, z dopisom št. 090-1/2019/9 z dne 24. 1. 2019, odstopil v reševanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezan za dostop do informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ. Sporno je, ali organ z dokumenti razpolaga, oziroma ali gre za informacije javnega značaja.

Glede na pritožbeno navedbo, da prosilec potrebuje statistične podatke za magistrsko nalogo, IP pojasnjuje, da pri dostopu do informacij javnega značaja velja t.i. erga omnes učinek, kar pomeni, da se v postopku presoja, ali je do zahtevane informacije upravičen kdorkoli, javnost in ne le konkreten prosilec. Dostop do informacij javnega značaja mora biti namreč omogočen vsem pod enakimi pogoji. Če bi organ v postopku po ZDIJZ omogočil dostop do določene informacije konkretnemu prosilcu, bi moral enako odločitev sprejeti glede vsakega prosilca. Posledično namen prosilca, za kaj potrebuje informacije, za presojo v pritožbenem postopku po ZDIJZ ni relevanten.

V konkretnem pritožbenem postopku je IP najprej ugotavljal, ali organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti. Pogoj za opredelitev informacije javnega značaja je tudi, da organ z njo razpolaga ter da se informacija nahaja v materializirani obliki. Če kateri od pogojev za obstoj informacije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ (npr. dokument se ne nahaja v materializirani obliki, organ z njim ne razpolaga, informacija ne spada v delovno področje organa) ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi.

IP je tekom pritožbenega postopka ugotovil, da so predmet tega pritožbenega postopka tisti dokumenti, ki jih je prosilec zahteval z zahtevo z dne 3. 1. 2019. Predmet tega pritožbenega postopka je tako zahteva za informacijo, koliko je bilo podanih tožb na Ustavno sodišče zaradi odločb o nastanitvi v Centru za tujce in njihove odločitve ter koliko je bilo podanih zahtev za sodno varstvo zoper izdane plačilne naloge Policije zaradi ugotovljene kršitve 2. alineje 2. odstavka 145. člena Zakona o tujcih.

IP pojasnjuje, da je organ dolžan posredovati le dokumente, s katerimi že razpolaga in jih ni dolžan ustvarjati na novo ali odgovarjati na vprašanja. Posledično pritožbenim navedbam prosilca ni mogoče slediti. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. ZDIJZ namreč zagotavlja pravno varstvo le glede informacij, ki dejansko že obstajajo v materializirani obliki in izpolnjujejo kriterije iz 4. člena tega zakona.

IP ob tem ni našel razlogov, da organu ne bi verjel, da ne vodi evidenc podatkov, ki jih želi prosilec. Organ je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno pojasnil, zakaj zahtevanih podatkov ne vodi, pojasnil je tudi, kateri predpisi urejajo vodenje evidenc v postopkih o prekrških ter kdo jih vodi. IP ugotavlja, da 203. člen ZP-1 ureja evidence prekrškovnih organov in določa, da morajo prekrškovni organi zaradi zagotavljanja izvrševanja pravnih posledic odločb o prekršku, za ugotavljanje prej izrečenih sankcij za prekrške in za izdajanje potrdil o podatkih iz te evidence, voditi evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških. Ministrstvo, pristojno za pravosodje, pa zagotavlja skupno informacijsko infrastrukturo, v kateri lahko prekrškovni organi z uporabo lastnih sredstev informacijske tehnologije vodijo svoje evidence. Organ, ki vodi svoje evidence samostojno z lastno informacijsko infrastrukturo, zagotovi, da se v skupno informacijsko infrastrukturo pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, prenašajo podatki iz drugega odstavka tega člena. V 204. a členu ZP-1 pa je urejeno dajanje podatkov iz evidenc o pravnomočnih odločbah o prekrških, in sicer posameznikom, na katerega se ti podatki nanašajo, če jih potrebujejo za uveljavljanje svojih pravic, daje podatke iz evidence iz 203. člena tega zakona prekrškovni organ, vsak za svoje področje, podatke iz evidence iz 204. člena tega zakona, pa ministrstvo, pristojno za pravosodje.

IP nadalje ugotavlja, da 44. člen prehodnih in končnih določb ZP-1 določa, da se določbe spremenjenega 203. in 204. a člena ZP-1 začnejo uporabljati, ko so zagotovljeni tehnični pogoji za njihovo izvajanje. Začetek uporabe spremenjenega 203. in 204. a člena določi minister, pristojen za pravosodje, s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Do začetka uporabe 203. in 204. a člena ZP-1 se glede upravljanja evidenc prekrškovnih organov in dajanja podatkov iz evidenc o pravnomočnih odločbah o prekrških uporabljata 203. in 204. a člen Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US in 92/14 – odl. US). Omenjena člena pa ne določata skupne informacijske infrastrukture, ki bi omogočala nabor podatkov vseh prekrškovnih organov pri organu – Ministrstvu za pravosodje. Organ je v odločbi podrobno pojasnil, da skupna informacijska infrastruktura še ni vzpostavljena. IP ugotavlja, da se glede na prehodno določbo ZP-1 glede upravljanja evidenc prekrškovnih evidenc še vedno uporablja prejšnja ureditev po ZP, kar pomeni, da organ v času odločanja o zahtevi še ni razpolagal s tehnologijo, ki bi omogočala dostop do podatkov na tak način, kot ga želi prosilec.

Glede na zakonodajo IP ugotavlja, da evidenco prekrškovnih organov vodijo prekrškovni organi, glede na 204. člen ZP-1 pa evidenco pravnomočnih odločb sodišč oziroma sklepov o prekrških vodi Ministrstvo, pristojno za pravosodje (organ). Obe evidenci morata glede na drugi odstavek 203. člena ZP-1 vsebovati podatke o storilcu prekrška, pravno opredelitev prekrška in številko in datum izdane odločbe o prekršku ter izrečeno sankcijo. Evidenca pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških se vodi zaradi zagotavljanja izvrševanja pravnih posledic sodb in sklepov o prekršku, za ugotavljanje prej izrečenih sankcij za prekrške in za izdajanje potrdil o podatkih iz te evidence. IP ugotavlja, da iz veljavne zakonodaje ni razvidna pravna podlaga, da bi organ moral voditi evidenco podatkov na način, kot ga želi prosilec oziroma ni razvidno, da je organ pristojen voditi evidence vloženih zahtev za sodno varstvo zoper izdane plačilne naloge Policije. IP tako sledi organu, da ne razpolaga s podatki. Na podlagi navedenega IP ugotavlja, da je organ popolno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo.

IP nadalje v celoti sledi odločitvi organa o zavrnitvi drugega dela zahteve prosilca z dne 3. 1. 2019, v kateri ta zahteva podatke o številu tožb, podanih na Ustavno sodišče. IP je ugotovil, da organ s temi dokumenti ne razpolaga, organ je namreč podrobno pojasnil, zakaj z dokumenti ne razpolaga, poleg tega pa je IP preveril tudi materialno pravo. O tožbah v zadevah s področja nastanitve tujcev odloča Upravno sodišče (ne Ustavno), in sicer ima, po prvem odstavku 78. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo in 9/18 – popr.), zoper odločbo o nastanitvi in odločbo o odreditvi bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, tujec pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče. IP ni našel pravne podlage, ki bi nalagala organu obveznost vodenja evidence o podatkih, ki jih želi prosilec. IP še omenja, da Ustavno sodišče med drugim odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti ter o skladnosti zakonov z ustavo, pri čemer IP ni našel pravne podlage, da bi organ moral voditi evidenco v zvezi z odločanjem tega sodišča.

IP še ugotavlja, da je obrazložitev organa v izpodbijani odločbi skladna in prepričljiva ter oprta na veljavno materialno pravo, medtem ko prosilec ni navedel nobenih dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajajo, da organ dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki, pa jih prosilcu ne želi posredovati. Zgolj zatrjevanje, da bi organ s podatki moral razpolagati, pa v postopku po ZDIJZ ne more biti argument, da bi organu lahko naložili posredovanje informacij, s katerimi ta dejansko ne razpolaga. IP je tako v celoti sledil obrazložitvi organa v izpodbijani odločbi, saj v kolikor organ z dokumenti ne razpolaga, ne gre za informacijo javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ in je pritožbo prosilca treba zavrniti.

Glede pritožbe navedbe, da bi moral organ odstopiti zadevo MNZ in Policiji, kot pristojnima organoma, pa IP pripominja, da je že iz same prosilčeve zahteve razvidno, da je bila zahteva poslana tudi neposredno MNZ, tako da je organ ni bil dolžan odstopiti.

IP je na podlagi vseh zgoraj navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, zato je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pritožbo zavrnil, kot je to navedeno v točki 1 izreka te odločbe. 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Urška Črnič, univ. dipl. prav.,

svetovalka informacijskega pooblaščenca

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka