prosilec - Agencija M servis, kadrovske storitve d.o.o.

POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do dokumentov, na podlagi katerih so bili pristojnemu ministrstvu posredovani podatki o stroških v Letnem poročilo o opravljanju koncesijske dejavnosti za leto 2017, in sicer na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevani dokumenti ne izpolnjujejo vseh pogojev za informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, ker ne sodijo v delovno področje organa kot izvajalca javne službe. Upoštevaje navedeno je pritožbo prosilca zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-289/2018/4

Datum: 25. 1. 2019

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 17. 12. 2018, zoper odločbo AGENCIJE M SERVIS, Kadrovske storitve, d.o.o., Slovenski trg 8, 4000 Kranj (v nadaljevanju: organ), z dne 13. 12. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožba prosilca z dne 17. 12. 2018 zoper odločbo AGENCIJE M SERVIS, Kadrovske storitve, d.o.o., z dne 13. 12. 2018, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 19. 11. 2018 zahteval vse dokumente, ki izvirajo iz podatkov navedenih v Letnem poročilo o opravljanju koncesijske dejavnosti za leto 2017 v sledečih kategorijah:

• Stroški dela
• Materialni stroški
• Drugi stroški.

Navedel je, da gre za poročilo, ki ga mora organ vsako leto posredovati pristojnemu ministrstvu v okviru
opravljanja javne službe posredovanja začasnega in občasnega dela študentov in dijakov. Kot način seznanitve je navedel posredovanje dokumentov po elektronski pošti.

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo z dne 13. 12. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je pri obravnavi zahteve najprej ugotavljal, kateri dokumenti predstavljajo informacijo javnega značaja v zadevi, in pri tem izhajal iz določb prvega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. V nadaljevanju je preveril tudi, ali je dostop do zahtevanih podatkov in dokumentov potrebno zavrniti na podlagi katerega izmed zakonsko določenih razlogov iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDUZ lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije (podatka ali dokumenta), če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Organ je namreč ugotovil, da je dokumente oziroma listine, iz katerih izhajajo podatki o realiziranih stroških za opravljanje koncesijske dejavnosti, tj. stroških dela ter materialnih in drugih stroških, na katere se nanaša prosilčeva zahteva, s pravilnikom o poslovni skrivnosti opredelil kot poslovno skrivnost po določilih Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[1]. Na podlagi navedenega je tako odločil, da prosilcu v celoti zavrne dostop do zahtevanih podatkov in dokumentov, saj glede na 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ ni dolžan zagotoviti javnosti navedenih podatkov in dokumentov prosilcu.

Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo z dne 17. 12. 2018, v kateri je med drugim navedel, da se zaveda možnosti, da lahko organ opredeli vse dokumente kot poslovno skrivnost, vendar to po njegovem mnenju ne pomeni, da dokumentacije ni dolžan posredovati v okviru zahtev za dostop do informacij javnega značaja. Prvi odstavek 6. člena ZDJIZ sicer opredeljuje, da organ lahko prosilcu zavrne dostop do informacij, v kolikor so le-te opredeljene za poslovno skrivnost, vendar temu sledi drugi odstavek 6. člena ZDJIZ. Slednji jasno opredeljuje izjeme, v katerih mora organ razkriti informacije kljub temu, da predstavljajo poslovno skrivnost. Na podlagi testa javnega interesa se dostop do zahtevanih informacij, ki sicer predstavljajo izjemo od prostega dostopa, dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb, zaradi katerega so te informacije opredeljene kot izjema od prostega dostopa, razen v izrecno določenih primerih. Testa interesa javnosti namreč ni dopustno izvajati le v primerih, če gre za podatke, ki so označeni s stopnjama strogo tajno ali tajno, davčno tajnost, statistično zaupne podatke, tajne podatke tuje države ali mednarodne organizacije ter davčne podatke, ki jih slovenskim organom posredujejo tuje države. Po njegovem mnenju organ ni vpleten v nobeno od opisanih dejavnosti, zato lahko izvede test javnega interesa. Test javnega interesa v primeru opravljanja javne službe organa jasno kaže, da obstaja velik interes javnosti za razkritje informacij o poslovanju. Vsebina dokumentov lahko pokaže morebitno zlorabo javnih sredstev in omogoči se vpogled v gospodarno rabo javnih sredstev namenjenih izvajanju javne službe posredovanja študentskega dela. Zaradi opravljanje javne službe je organ tudi zaveden v registru pravnih oseb, ki so dolžne posredovati informacije javnega značaja. Morda najbolj močan javni interes pa po mnenju prosilca izhaja iz dosedanje prakse, da organ ob Letnemu poročilu pristojnemu ministrstvu ni dolžan pošiljati dokumentacije, ki bi pojasnjevala zapisane izdatke v poročilih. Zaradi teh navedb obstaja precejšnje tveganje za manipulacije pri poročanju o porabi znatnih javnih sredstev. Prav iz vseh treh opisanih razlogov je nujno, da se javnost seznani s celotno dokumentacijo poslovanja organa, ki jo je zahteval prosilec. Upoštevaje navedeno tako meni, da organ ne bi smel izdati zavrnilne odločbe.

Organ po prejemu pritožbe ni nadomestil izpodbijane odločbe z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 21. 12. 2018, poslal v odločanje IP. V odstopu pritožbe je podal še dodatna pojasnila, kot sledi. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju: ZZZPB)[2] v 6. členu določa višino nadomestila koncesionarjem za opravljanje dejavnosti v obliki dopustnih stroškov, in sicer organizaciji oziroma delodajalcu, ki posreduje začasna in občasna dela dijakom in študentom, priznava prihodek, tako imenovani strošek, v višini 37,5% fakturiranega prihodka iz koncesijske dajatve, določene v šestem odstavku tega člena. Določa pa tudi, da minister, pristojen za delo, s podzakonskim aktom določi način obračuna stroškov, ki se priznajo organizaciji oziroma delodajalcu, ki posreduje začasna in občasna dela dijakom in študentom, kadrovske, prostorske, organizacijske in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati pooblaščena organizacija oziroma delodajalec iz 4. in 5. odstavka tega člena, način evidentiranja podatkov iz tretjega odstavka 6.b člena tega zakona, obvezne podatke na napotnici in posredovanje napotnic Inšpektoratu Republike Slovenije za delo ter podrobnejšo vsebino koncesijske pogodbe. Nadalje je še pojasnil, da je s Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (v nadaljevanju: Pravilnik)[3] nadomestilo za opravljene storitve v prvem in drugem odstavku 22. člena določeno na naslednji način:

1. Agenciji, ki posreduje dela za dijake in študente, se priznajo stroški v višini 37,5% obračunanega prihodka, obračunanega iz 12% koncesijske dajatve;
2. Priznani stroški iz prejšnjega odstavka vključujejo stroške, ki so neposreden pogoj za opravljanje koncesijske dejavnosti po obsegu in vrstah stroškov, kakor so:

∙ stroški materiala in storitev,

            ∙ stroški dela,

∙ amortizacija.

Poudaril je, da je nadomestilo koncesionarjem za opravljanje dejavnosti v obliki dopustnih stroškov kot v Pravilniku enako opredeljeno tudi v koncesijski pogodbi, ki jo koncesionar sklene s pristojnim ministrstvom. Iz navedenih zakonskih, podzakonskih ter koncesijskih določil izhaja, da gre za opredelitev višine nadomestila izvajalcu storitev koncesijske dejavnosti, ki je upravičen morebitni presežek opredeljenih prihodkov nad stroški izvajanja koncesijske dejavnosti zadržati (kot poslovni uspeh), zato sama struktura oziroma razvrstitev stroškov ne vpliva na višino zakonsko priznanih stroškov. Iz navedenega izhaja, da struktura, razvrstitev in presoja upravičenosti posameznih stroškov, ki jih koncesionar (organ) ima pri opravljanju dejavnosti, ne more in ne predstavlja informacij in podatkov ter dokumentov, ki bi lahko bili predmet presoje javnosti, dostop do le-teh pa kot tak ni v interesu javnosti. Poudaril je tudi, da v obravnavnem primeru javni interes glede razkritja zahtevanih dokumentov in podatkov ni močnejši od interesa organa, zaradi katerega so ti dokumenti in podatki pri organu opredeljeni kot poslovna skrivnost in kot taki predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vsi tehnični postopki izvajanja dejavnosti, odnosi z dobavitelji, odnosi s kupci, odnosi z zaposlenimi, ipd., so pri organu označeni z oznako poslovne skrivnosti, zaradi česar posameznik v interesu javnosti nima pravno relevantni argumentov, na podlagi katerih bi z vpogledom v imenu javnosti lahko presojal upravičenost ali neupravičenost posameznega stroška organa, kot tudi ne strukture ter razvrščanja predmetnih stroškov pri organu. Organ ob tem še izpostavlja, da ni relevantno, ali ter v kakšne namene organ porabi prejeto nadomestilo za opravljanje dejavnosti, ker mu je takšno nadomestilo v zgoraj navedeni predpisani določeni višini dejansko priznano, ne glede na to, ali pri organu takšni stroški dejansko nastanejo ali ne. V vsakem primeru pa organ še poudarja, da bi moralo nadzor nad priznanim nadomestilom opravljati pristojno ministrstvo, ki je nadomestilo določilo in odobrilo, nikakor pa takšna presoja in nadzor ne more biti v domeni (strokovno laične) javnosti. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov, dejstev in predloženih dokumentov, je organ predlagal IP, da prosilčevo pritožbo, kot pravno in dejansko neupravičeno, v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja kot izvajalec javne službe. Iz Registra zavezancev za informacije javnega značaja[4] izhaja, da je organ vpisan v register na dveh pravnih podlagah, in sicer kot izvajalec javne službe, ki ni javno podjetje ali oseba javnega prava na podlagi Koncesijske pogodbe št. 01440-18/2017 (veljavnost 1. 1. 2018 – 31. 12. 2018) in Odločbe o podelitvi koncesije za opravljanje storitev za trg dela za obdobje 2016 – 18 št. 0144-3/2015-29 z dne 11. 5. 2016 (veljavnost 11. 5. 2016 – 31. 12. 2018). V obravnavanem primeru gre torej za zavezanca, ki je zavezanec po določbah ZDIJZ kot izvajalec javne službe po 1. členu ZDIJZ, zato se je IP v nadaljevanju opredelil do delovnega področja organa v okviru izvajanja javne službe, upoštevaje prvi odstavek 4. člena ZDIJZ in navedbe organa v odstopu pritožbe. Povedano drugače, IP je v pritožbenem postopku ugotavljal, ali so zahtevani dokumenti o stroških dela, materialnih stroških in drugih stroških, informacije javnega značaja, pri čemer je vpogledal v relevantne predpise in predmetno poročilo.

Obstoječo ureditev začasnega in občasnega dela dijakov in študentov opredeljuje ZZZPB. S 1. 1. 2011 je v veljavo sicer stopil Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)[5], ki je nasledil ZZZPB, pri čemer pa je še vedno ostal v veljavi del, ki ureja študentsko delo, in sicer od 5. do 8. člena. Pravno podlago na tem področju dopolnjuje tudi Pravilnik. Višino koncesijske dajatve in njeno delitev ter minimalno bruto urno postavko pa določa Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF)[6].

Iz četrtega odstavka 6. člena ZZZPB izhaja, da lahko Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacijo oziroma delodajalca, ki izpolnjuje kadrovske, organizacijske in druge pogoje, da opravlja strokovne naloge posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom. S pogodbo o koncesiji uredita koncedent in koncesionar medsebojno koncesijsko razmerje (vrsto in obseg storitve, začetek izvajanja koncesije, čas trajanja koncesijske pogodbe, višino priznanih stroškov, ...). Ena izmed obveznosti koncesionarja je tudi dolžnost in način poročanja koncedentu. ZZZPB v 7. členu določa, da mora organizacija oziroma delodajalec, ki ima z ministrstvom, pristojnim za delo, sklenjeno koncesijsko pogodbo v skladu s četrtim odstavkom 6. člena tega zakona, ali je vpisan v register agencij za zagotavljanje dela, letno poročati o obsegu svojega poslovanja tako, kot predpiše minister, pristojen za delo. Ministrica, pristojna za delo, družino in socialne zadeve, je tako na podlagi določb 6. in 6.b člena ZZZPB izdala 22. 12. 2006 Pravilnik, ki v 37. členu ureja poročanje agencije, ki posreduje delo za dijake in študente. Ta določa, da mora agencija, ki posreduje delo za dijake in študente, oddati letno poročilo najpozneje do 31. marca za preteklo leto in v njem navesti naslednje podatke:

- število izdanih napotnic (dijaki, študentje, skupno),

- število realiziranih napotnic po opravljenem delu (dijaki, študentje, skupno),

- kopijo izkaza poslovnega izida,

- prihodek iz koncesijske dejavnosti,

- realizirane stroške za opravljanje koncesijske dejavnosti (stroški dela, materialni stroški, drugi stroški in stroški skupaj),

- višino odvedenih sredstev iz koncesijskih dajatev,

- število skupno zaposlenih v agenciji in podružnicah (določen čas, nedoločen čas, ostale oblike),

- poročilo o izplačilih iz rizičnega sklada.

Obveznost poročanja koncesionarja določa 7. člen ZZZPB, vsebino pa določa Pravilnik. Letno poročilo odda organ z izpolnitvijo obrazca s prilogama (izkaz poslovnega izida za določeno leto in poročilo o izplačilih iz rizičnega sklada), kot to izhaja iz spletnih strani MDDDSZ[7] in posredovanega Letnega poročila 2017. Zahteva prosilca se nanaša na podatke, ki jih predmetni dokument obsega pod »Realizirani stroški za opravljanje koncesijske dajatve«, in so razdeljeni na »1. stroški dela«, »2. materialni stroški« in »3. drugi stroški« ter »stroški skupaj«. Kot navaja že organ, so to priznani stroški, ki vključujejo stroške, ki so neposreden pogoj za opravljanje koncesijske dejavnosti po obsegu in vrstah stroškov, kakor so stroški materiala in storitev, stroški dela in amortizacija (drugi odstavek 22. člena Pravilnika). Gre za podatke, za katere ZUJF v 3. alineji točke c) drugega odstavka 130. člena določa, da se organizaciji oziroma delodajalcu, ki posredujejo začasna in občasna dela, priznajo stroški v višini 23,7 odstotka obračunanih sredstev iz koncesijske dajatve.

IP ob navedenem ugotavlja tudi, da se s koncesijo, ki je praviloma dolgoročnejše razmerje, koncesionarju, ki je običajno zasebnopravni subjekt, podeli posamezna pravica, ki je sicer pridržana državi ali lokalni skupnosti (koncendentu). To razmerje pa temelji na s strani koncedenta enostransko določenih pogojev (tudi določanje plačil je v pristojnosti koncedenta), ki izhajajo iz koncesijskega akta. Koncesionar s strani koncedenta ne dobi celotnega direktnega plačila za izvajanje koncesijske storitve, ampak praviloma sam nosi pretežni del ekonomskega oziroma poslovnega rizika, povezanega z izvajanjem koncesijske storitve, in tako tudi tvega, da bodo naložbe in stroški, ki nastanejo pri izvajanju koncesijske storitve, visoki, dobiček pa manjši. Ekonomske koristi, ki jih koncesionar doseže z upravljanjem oziroma izkoriščanjem posamezne s koncesijo podeljene posebne ali izključne pravice, so v veliki meri odvisne od njegove podjetnosti, doseženih ugodnih pogojev dobave sredstev za izvajanje koncesije in racionalizacije drugih stroškov (čim nižji so, tem večji je dobiček) ipd., ki z javnim nadzorom samega opravljanja javne službe nimajo posebne povezave, razen če bi se v kakšni zvezi izrazili v spremembi koncesijskega razmerja oziroma izvajanju javnih nalog (npr. z zmanjšanjem kvalitete ali s povišanjem cene storitve javne službe).

Upoštevaje navedeno je IP presojal, ali zahtevane informacije kažejo na dejstva oziroma okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izvrševanje javnih nalog, in ugotovil, da podatki, ki so predmet zahteve v obravnavanem primeru, ne kažejo na dejstva oziroma okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izvrševanje javnih nalog organa kot izvajalca javne službe dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del. Povedano drugače, po mnenju IP zahtevani dokumenti ne izpolnjujejo vseh pogojev za informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, ker ne sodijo v delovno področje organa kot izvajalca javne službe.

V tej zvezi IP izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 122/2006 in v sodbi št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012 (točka 12). Po stališču sodišča je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ le tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javno-pravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javno-pravnega režima izhajajo.

Iz sodne prakse torej izhaja nujnost konkretne povezave med zahtevanimi informacijami in opravljanjem javnih nalog in pooblastil, kar dodatno utemeljuje odločitev IP v obravnavani zadevi. Takšna interpretacija ZDIJZ je tudi skladna z namenom omogočanja dostopa do informacij javnega značaja, ki je v nadzoru javnosti nad organi oblasti, izvajalci javne službe in drugimi nosilci javnih funkcij glede njihovega izvrševanja javnih nalog oziroma glede njihovega izvrševanja javnih funkcij. Za izvajanje tega nadzora pa javnost ne potrebuje in tudi ni upravičena do informacij, ki s tem niso povezane. Gre torej za vprašanje, ki je v sodni praksi že rešeno.

Ker je torej organ kot zavezanec po 1. členu ZDIJZ zavezan v tistem delu svoje dejavnosti, ki predstavlja izvajanje javnopravnih nalog, med slednje pa po mnenju IP ne sodijo informacije, povezane s stroški dela, materialnimi stroški (stroški materiala in storitev) in drugimi stroški (amortizacija), je IP posledično zaključil, da pri zahtevanih informacijah ne gre za informacije javnega značaja. Eden od treh pogojev iz 4. člena ZDIJZ (tj. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa) namreč ni izpolnjen, kar IP podrobneje utemeljuje v nadaljevanju.

Koncesionar, ki posreduje začasna in občasna dela dijakom in študentom, kot organ v obravnavanem primeru, mesečno obračunava koncesijsko dajatev od prejemkov, izplačanim brezposelnim osebam, v skladu s koncesijsko pogodbo. Od obračunanih sredstev koncesijske dajatve se nato koncesionarju priznajo stroški v višini 23,7 % (130. člen ZUJF), in to so stroški, katerih dokumenti so predmet zahteve. Višina zneska, ki se koncesionarju prizna za poplačilo predmetnih stroškov, je torej odvisna samo od višine zneska obračunanih sredstev koncesijske dajatve, in je povezana z izvajanjem javne službe organa samo toliko, da je koncesionar do teh sredstev upravičen na podlagi koncesije v znesku, ki je odvisen od prejemkov. Povedano drugače, če organ ne bi imel koncesije za opravljanje dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom, ne bi imel povrnjenih stroškov v višini 23,7 % od obračunanih sredstev koncesijske dajatve, pri čemer pa je dejanski znesek priznanih stroškov odvisen od realizacije koncesijske dejavnosti oziroma višine koncesijske dajatve.

Ni torej mogoče ugotoviti, da bi predmetni stroški neposredno ali avtomatično vplivali na opravljanje javne službe, predvsem na ceno storitev v okviru predmetne javne službe, saj je njihova višina dejansko odvisna od višine prejemkov. Kot navaja tudi organ v odstopu pritožbe, sama struktura in presoja upravičenosti priznanih stroškov za izvajanje javne službe ni relevantna, saj ni predmet nadzora s strani resornega ministrstva in ne vpliva na višino zakonsko priznanih stroškov. Organ namreč prejme ta sredstva glede na določen odstotek realizacije koncesijske dejavnosti (torej odvisno od višine koncesijske dajatve) in njihova nadaljnja razvrstitev po posameznih kategorijah stroškov za izvajanje javne službe ni relevantna. Ne gre namreč za podatke, ki lahko vplivajo ali bi lahko vplivali na koncesijsko razmerje ali vpis v register agencij za zagotavljanje dela (izpolnjevanje kadrovskih, organizacijski in drugih pogojev), in prav tako ne gre za podatke, ki bi kazali na obvezna odvajanja sredstev.

Tudi iz samih določb ZZZPB in Pravilnika (ki med drugim določa kadrovske, prostorske, organizacijske in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati organ) ni mogoče ugotoviti, da bi bila konkretna struktura predmetnih stroškov relevantna za samo izvajanje javne službe. Kot izhaja iz določbe drugega odstavka 6.č člena ZZZPB, se s pogodbo o koncesiji uredi medsebojno koncesijsko razmerje. Pogodba mora obsegati določbe, pomembne za določitev in izvajanje dejavnosti, ki je predmet koncesije, in jih navedena zakonska določba tudi našteva primeroma, vendar pri tem struktura dejansko porabljenih predmetnih stroškov ni navedena. Povedano drugače, iz relevantnih določb ne izhaja, da bi bili predmetni stroški predmet nadzora zaradi opravljanja dejavnosti javne službe.

K navedenemu pa IP še dodaja, da Pravilnik določa nadzor Računskega sodišča in pristojnih ministrstev nad namensko porabo sredstev iz osmega odstavka 6. člena ZZZPB (40. člen Pravilnika). Nadzoru nad namensko porabo sredstev so tako podvržena sredstva iz koncesijske dajatve, ki jih mora organ namenjati za delovanje študentske organizacije univerze, samostojnega visokošolskega zavoda, lokalne skupnosti oziroma interesnih oblik povezovanja dijakov in študentov in se lahko porabijo za izvajanje programov interesnih in obštudijskih dejavnosti v kulturi, izobraževanju, športu, tehnični kulturi, mednarodnem sodelovanju, izpopolnjevanju študentov v tujini, raziskovalni dejavnosti in socialno-ekonomskem položaju dijakov in študentov. Iz določb Pravilnika pa izhaja tudi dolžnost in način poročanja koncesionarja o njegovem delu in omogočanje ministrstvu in pristojnim organom kadar koli vpogled v poslovanje koncesionarja tako, da omogoči vstop v prostore na kraju samem, kjer se izvaja koncesijska dejavnost in da omogoči vpogled v finančne in računovodske evidence ter poslovne knjige (osma alineja 12. člena). Gre za člen Pravilnika, ki določa vsebino koncesijske pogodbe, med drugim tudi obveznost ločenega vodenja finančnih, računovodskih in drugih podatkov za koncesijsko in drugo dejavnost, če koncesionar poleg koncesijske opravlja tudi drugo dejavnost

Predmet nadzora je torej vezan na dokumente oziroma podatke, ki vplivajo ali lahko vplivajo na izvajanje javne službe pooblaščene organizacije.

Vsebina konkretnih dokumentov glede samih stroškov materiala in storitev, stroškov dela in amortizacije ne predstavlja porabe javnih sredstev in tako tudi ni podvržena vpogledu v gospodarno rabo javnih sredstev, namenjenih izvajanju javne službe posredovanja študentskega dela, kot to meni prosilec.

Kot že navedeno, vsi pogoji za informacijo javnega značaja v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato IP ni ugotavljal in se ni opredeljeval do izjeme poslovne skrivnosti, ki jo je zatrjeval organ. Prav tako se IP ni opredeljeval do testa interesa javnosti, ki ga je zahteval prosilec. Pravna podlaga za izvedbo tega testa bi bila podana, če bi šlo za informacije javnega značaja, pri katerih bi bila ugotovljena izjema poslovne skrivnosti ali katera druga izjema po ZDIJZ, pri kateri je test dovoljeno izvesti.

IP je tako na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

[1] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17.

[2] Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 59/07 – Zštip, 51/10 – odl. US, 80/10 – ZUTD in 95/14 – ZUJF-C.

[3] Uradni list RS, št. 139/06 in 80/10 – ZUTD.

[4] Objavljenega na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

[5] Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13, 32/14 – ZPDZC-1, 47/15 – ZZSDT in 55/17.

[6] Uradni list RS, št. 40/12, 96/12 – ZPIZ-2, 104/12 – ZIPRS1314, 105/12, 25/13 – odl. US, 46/13 - ZIPRS1314-A, 56/13 – Zštip, 63/13 – Zosn-I, 63/13 – ZJAKRS-A, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 - ZIPRS1415, 101/13 – ZDavNepr, 107/13 – odl. US, 85/14, 95/14, 24/15 – odl. US, 90/15, 102/15, 63/16 – ZDoh-2R in 77/17 – ZMVN-1.

[7] http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/delovna_razmerja_in_pravice_iz_dela/delovna_razmerja/zacasno_in_obcasno_delo_dijakov_in_studentov/