Feniks media d.o.o. - Ministrstvo za notranje zadev

POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanega Poročila o testiranju merilnika hitrosti proizvajalca Robot, tip Multaradar C, z dne 16. 9. 2008, zaradi varstva poslovne skrivnosti. Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da bi lahko bila podana v delu dokumenta (rezultati testiranj) poslovna skrivnost po objektivnem kriteriju, vendar je upošteval še določbo tretjega odstavka 39. člena ZGD-1, v skladu s katero se ne morejo za poslovno skrivnost določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Upoštevaje navedeno določbo je tako ugotovil, da navedeni podatki odražajo izpolnjevanje pogojev, določenih v razpisni dokumentaciji, in je podlaga za njihovo razkritje 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ (poraba javnih sredstev), zato je pritožbi prosilca ugodil.

ODLOČBA:

Številka: 090-288/2018/7

Datum: 1. 2. 2019

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …, Feniks media d.o.o., Barjanska cesta 66, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: prosilec), zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policija, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-132/2018/10 (206-09) z dne 3. 12. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilca se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. 090-132/2018/10 (206-09) z dne 3. 12. 2018 odpravi ter se odloči:

»Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati prosilcu na elektronski naslov Poročilo o testiranju merilnika hitrosti proizvajalca Robot, tip Multaradar C, z dne 16. 9. 2008.«.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z elektronskim dopisom z dne 25. 9. 2018 zahteval pojasnila glede nabave merilnikov hitrosti po razpisu št. 430-2048/2017, konkretno glede pogojev iz točke 6 razpisa (Testiranje opreme, str. 17 Razpisne dokumentacije), in sicer:

• ali je policija izvedla preizkus ponujene opreme, in če je, je prosil, da mu posreduje zapisnik glede izvedenega testa testne naprave, v katerem so navedeni rezultati in ugotovitve;
• če ni izvedla preizkusa (predhodne ugotovitve), je zaprosil za dokumente, ki dokazujejo, da naprava izpolnjuje vse pogoje iz točke 6.

Organ je prosilcu posredoval 26. 9. 2018 elektronski odgovor, da je naročnik v razpisni dokumentaciji št. 430-2048/2017, točka 6 sklop 1, zapisal zahteve za izvedbo testiranja, pri tem pa si je pridržal pravico do odstopa od testiranj, v kolikor je bila ponujena oprema že testirana pri naročniku ali se pri naročniku že uporablja. Ker je istovrstna ponujena oprema izbranega naročnika že v uporabi pri naročniku, se je naročnik skladno z določili 6. točke razpisne dokumentacije št. 430-2048/2017, odpovedal izvedbi testiranj.

Glede na odgovor organa je nato prosilec z elektronskim dopisom z dne 27. 9. 2018 zahteval naslednje informacije:

• kdaj je bilo opravljeno testiranje predmetne opreme prvič (od leta 2006 dalje) in kateri je bil prvi razpis, na podlagi katerega se je organ odločil, da merilnik hitrosti MultaRadarC izpolnjuje zahteve razpisa; zahteval pa je tudi dokument, ki velja kot dokaz za opravljeno testiranje meritev in uspešno prepoznavo vsaj 65 % registrskih tablic;
• ali je organ v razpisu št. 430-2048/2017 zabeležil dokaz za točko 6, kdaj je bila izbrana oprema prvič preverjena;
• kakšne dokaze ima organ, da posodobljeni merilniki še vedno izpolnjuje zahteve glede na to, da je imel merilnik po splošno dostopnih podatkih prvo odobritev tipa v Sloveniji leta 2006, od takrat do danes pa je imel zaradi precejšnjih tehničnih sprememb že 8 dodatkov;
• razlago, kako poteka proces obdelave podatkov, ki jih glede kršiteljev zabeležijo dopplerski merilniki hitrosti, torej ali organ prenese podatke ročno iz naprave, katero programsko opremo uporablja, in kako poteka sam proces prepoznave kršiteljev na podlagi fotografije vozila;
• koliko različnih dopplerskih merilnikov danes uporablja organ (znamka in tip).

Organ je prosilcu odgovoril z elektronskim dopisom 28. 9. 2018:

• Testiranje dopplerskih merilnikov, skladno z določili javnega razpisa št. 430-50/2008, je organ prvič izvedel 12. in 13. 9. 2008.
• Organ ni zabeležil dokaz za 6. točko razpisa št. 430-2048/2017, odločil je v skladu z določili razpisnih pogojev.
• Dokumente, ki izkazujejo izpolnjevanje meroslovnih zahtev za merilnike hitrosti, ki jih uporablja policija, izdaja Urad Republike Slovenije za meroslovje (v nadaljevanju: Urad).
• Pri meritvah hitrosti v prometu brez ustavljanja vozil, uporablja namenski program proizvajalca in programske pakete, ki so bili razviti znotraj organa za avtomatiziran proces obdelave in izdajo obvestila o prekršku oziroma plačilnega naloga. Pri izvajanju meritev hitrosti v prometu z asistenco – ko policist po zaznavi prekoračitve hitrosti ustavi vozilo in vozniku izda plačilni nalog, policisti uporabljajo namenski pregledovalnik fotografij, ki je namenjen le posredovanju fotografij.
• Organ ima v redni uporabi dva tipa dopplerskih merilnikov, in sicer Robot, Multaradar, in Gatso, Radar24.

Prosilec se je z elektronskim dopisom 28. 9. 2018 zahvalil za delne odgovore in zahteval še:

• dokumente, narejene leta 2008 na podlagi javnega razpisa št. 430-50/2008, ki dokazujejo, da so bili opravljeni testi ponujenih naprav in dokazujejo njihove zmogljivosti;
• informacije, na kateri dokumentarni osnovi zagotavlja organ, da oprema, ki jo je nabavil po predmetnem razpisu, ustreza zahtevanim pogojem, ter pri tem pojasnil, da dokumenti Urada ne izkazujejo izpolnjevanja naslednjih postavljenih pogojev v povezavi z ANPR:

»Pri pregledu podatkov in posnetkov mora ponujena programska oprema ponudnika, izmed vzorcev vsaj 3000 posnetkov, brez popravkov operaterja, prepoznati in pravilno zapisati vsaj 65 % registrskih tablic vozil iz držav članic Evropske unije.«;

• informacijo, kako v praksi deluje »avtomatiziran proces obdelave in izdaje obvestila o prekršku« v procesu obdelave podatkov meritev brez ustavljanja vozil, še posebej, kakšna je v tem procesu še človeška vloga, kaj mora operater še vedno nujno storiti, da se opravi prepoznava kršitelja in obdelava prekrškov.

Organ je s sklepom št. 090-132/2018/5 (206-09) z dne 19. 10. 2018 podaljšal rok za odločitev za odločitev o dostopu dokumentov, narejenih leta 2008 na podlagi javnega razpisa št. 430-2048/2017, ki dokazujejo, da so bili opravljeni testi ponujenih naprav in dokazujejo njihove zmogljivosti, in sicer do za največ 30 delovnih dni.

Organ je nato z dopisom št. 090-132/2018/6 (206-09) z dne 6. 11. 2018 pozval družbo Intermatic inženiring & consulting d.o.o., Glonarjeva ulica 1, Ljubljana (v nadaljevanju: stranski udeleženec), da se po določbah 43. in 44. člena ZUP vključi v postopek kot stranski udeleženec, glede na to, da se zahteva prosilca nanaša na njegovo opremo, konkretno na Poročilo o testiranju merilnika hitrosti proizvajalca Robot, tip Multaradar C z dne 16. 9. 2008 (v nadaljevanju: Poročilo).

Stranski udeleženec se je vključil v postopek z dopisom št. OD/2018-28-186 z dne 14. 11. 2018. Navedel je, da predstavljajo podatki, navedeni v predmetnem dokumentu, tehnične in strokovne ugotovitve, ki so bile narejene na podlagi testiranj takrat ponujene merilne opreme. Ker gre za tehnično občutljive podatke, ki so lahko predmet napačnih interpretacij, kar bi lahko podjetju povzročilo občutno gospodarsko škodo, je mnenja, da se prosilcu zavrne dostop v delu, kjer so navedeni rezultati.

Organ je nato odločil z odločbo št. 090-132/2018/10 (206-09) z dne 3. 12. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrnil zahtevo prosilca v celoti. V uvodu obrazložitve izpodbijane odločbe se je med drugim opredelil do pojma informacije javnega značaja ter v zvezi s tem ugotovil, da so pogoji za informacijo javnega značaja izpolnjeni in da se zahteva prosilca nanaša na Poročilo. Pri obrazložitvi navedene izjeme je naprej navedel določbe 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[1] ter se opredelil do obstoja subjektivnega in objektivnega kriterija poslovne skrivnosti. V zvezi z obstojem subjektivnega kriterija je organ ugotovil, da ga stranski udeleženec ni izkazal, torej ni predložil akta, ki bi nakazoval na subjektivni kriterij poslovne skrivnosti. Organ je tako v nadaljevanju ugotavljal obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti. Navedel je, da se je stranski udeleženec do tega kriterija opredelil v svojem dopisu. Po ustaljeni sodni praksi[2] je dokazno breme glede obstoja objektivnega kriterija primarno na gospodarski družbi, katere podatki naj bi se varovali s poslovno skrivnostjo, saj ima družba praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje na trgu, na katerem deluje in natančno ve kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Kljub temu pa organ ne more mimo dejstva, da je dolžan glede na določbe ZGD-1 ugotavljati objektivni kriterij tudi po uradni dolžnosti, zato je presojal, ali podatki Poročila, izpolnjujejo objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti. Po vpogledu v predmetni dokument je tako ugotovil, da gre za natančno (časovno in krajevno opredeljeno) poročilo, ki se nanaša na občutljive tehnične in strokovne ugotovitve, narejene na podlagi eksplicitnih testov takrat ponujenih merilnikov hitrosti proizvajalca Robot, Multaradar C. Pri tem je poudaril, da so lahko predmet poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu, in katerih sporočanje neupravičenim osebam bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Opozoril je še, da poslovne skrivnosti ne morejo predstavljati podatki, ki ne vplivajo na konkurenčni položaj podjetja. Za poslovno skrivnost gre torej takrat, kadar je vsebina dokumenta taka, da razkriva podatke o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih gospodarskih subjektov, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov na trgu) ni dopustno razkrivati tretjim osebam. Organ je tako ugotovil, da ZGD-1 glede objektivnega kriterija zahteva, da je potreba po varstvu predmetnih informacij očitna. To pomeni, ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da mora biti podatek zaupen že po svoji vsebini, hkrati pa to tudi pomeni, da gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Organ je pri tem v postopku ugotovil, da bi lahko razkritje specifičnih podatkov oziroma informacij (merilnika hitrosti) nepooblaščeni osebi očitno povzročilo nastanek občutne škode za konkurenčni položaj stranskega udeleženca, oziroma bi informacije iz predmetnega dokumenta (npr. prepoznava in zaznava osebnih in tovornih vozil, prepoznava slovenske ali tuje registrske številke, občutljivost slike dnevno nočnega posnetka itd.) lahko razkrile, kar vsekakor predstavlja občutljivo informacijo (karakteristike) o konkurenčnem položaju opreme stranskega udeleženca na trgu. Prav tako je pri presoji dokumentov ugotovil, da izpolnjuje obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti do stranskega udeleženca, saj mora naročnik obravnavati podatke skladno z določili standarda SIST EN ISO/IEC 17020 (poglavje 4.2 govori o zaupnosti do rezultatov merjenja), kar tudi predstavlja informacijo o konkurenčnem položaju stranskega udeleženca na trgu. Ugotovil je, da gre za take vrste (občutljivih tehničnih in strokovnih) podatkov iz zahtevanega dokumenta, ki sicer ne izpolnjujejo subjektivnega kriterija poslovne skrivnosti, vendar pa nakazujejo na občutljivost meritvenih podatkov, kar potrjuje obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti, zato je glede na celotno vsebino predmetnega dokumenta le-ta izpolnjen. Organ je tako sledil stranskemu udeležencu, da presojani dokument (Poročilo) kot informacija javnega značaja lahko povzroči občutno škodo podjetju, zato je podana izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Preveril je tudi možnost delnega dostopa na podlagi 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[3]. Ocenil je, da v obravnavanem primeru z institutom delnega dostopa ni mogoče omogočiti dostopa do zahtevanih informacij ne da bi s tem posegli v poslovno skrivnost, saj jih glede na vsebino postavljene zahteve ni mogoče izločiti iz dokumenta.

Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo, ker je po njegovem mnenju Poročilo podlaga za izvedbo naročila in izbiro naročnika po javnem razpisu št. 430-50/2008 ter služi kot dokaz o učinkovitosti naprav istega imena od takrat do danes. V utemeljitev je navedel določbo 74. člena Ustave Republike Slovenije[4], ki med drugim določa: »Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.«. Na organ se je namreč obrnil, ker je med raziskovanjem prakse pri nabavi opreme za nadzor hitrosti merilnikov naletel na različne pristope posameznih uradnih organov, vključno policije. Tako kot je pravna praksa v primerljivih državah EU, je osnovni in temeljni pogoj, ki mora biti neko tovrstno merilo za hitrost izpolnjevati, da lahko pooblaščeni organi uporabljajo na ozemlju Slovenije in na podlagi meritev sprožati ustrezne pravne postopke proti kršiteljem, izpolnjevanje pogojev Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu[5]. Overitev takšnega merila in vsakoletno obnavljanje certifikata dokazujeta, da neko merilo izpolnjuje vse pogoje glede natančnosti meritev in preprečuje nepooblaščeno poseganje v njegovo delovanje. Za izvajanje določb je v Sloveniji pooblaščen Urad. Kot je v Sloveniji običajna praksa, pa naročniki razpisne pogoje za merilnike hitro razširijo. Ob tem bi morali še vedno slediti temeljnemu načelu Zakona o javnem naročanju, v skladu s katerim mora javno naročilo zagotavljati načelo konkurenčnosti. Kot je znano, se tehnična oprema za meritve hitrosti stalno posodablja, pod istim tržnim imenom tako prihajajo na trg programsko in strojno bistveno spremenjena merila, ki morajo seveda za to vedno znova pridobiti novo odobritev tipa s strani Urada. Konkretno je merilnik Multaradar C leta 2006 dobil prvo odobritev tipa v Sloveniji, od takrat do danes pa je imel zaradi precejšnjih tehničnih sprememb že sedem dodatkov k odobritvi tipa, zadnjo leta 2014. Od organa zato želi izvedeti, kako so leta 2017 dokazovali, da na razpisu izbrani tip merila Multaradar C izpolnjuje njihov lastni dodatni pogoj iz razpisa, ki je zahteval: »Pri pregledu podatkov in posnetkov mora ponujena programska oprema ponudnika, izmed vzorcev vsaj 3000 posnetkov, brez popravkov operaterja, prepoznati in pravilno zapisati vsaj 65 % registrskih tablic vozil iz držav članic Evropske unije.«. Organ je namreč na njegova vprašanja glede opreme izbranega ponudnika potrdil, da »…ker je istovrstna ponujena oprema izbranega naročnika že v uporabi pri naročniku, se je naročnik skladno z določili 6. točki razpisne dokumentacije št. 430-2048/2017, odpovedal izvedbi testiranj.«. Nadalje je navedel, da je organ za izvedbo predmetnega javnega razpisa kot naročnik v razpisni dokumentaciji zapisal zahteve za izvedbo testiranja opreme (sklop 1 točke 6), pri tem pa si je pridržal pravico do odstopa od testiranj, če je bila ponujena oprema že testirana pri naročniku ali se tovrstna oprema pri naročniku že uporablja. Organ je v odgovoru na njegova vprašanja potrdil, da se je odpovedal testiranju ponujene opreme, »ker istovrstna ponujena oprema pri naročniku že obstaja«. Vmes je »istovrstna« oprema doživela 7 bistvenih sprememb, ki so vsakokratno zahtevale nove overitve Urada, da jih lahko dobavitelj opreme/zastopnik, kljub enakemu marketinškemu imenu, še naprej nudi zainteresiranim organom. Ob tem je navedel, da so dokumenti Urada o overitvah splošno dostopni javnosti. Organ je potrdil, da je testiranje dopplerskih merilnikov, skladno z določili javnega razpisa št. 430-50/2008, prvič uspešno izvedel12. in 13. 9. 2008. Takrat se je na poziv organa udeležil testiranja le en ponudnik, ki je bil nato tudi izbran in je organu dobavil iskano merilno opremo. Testiranje za to opremo je torej izvedel organ sam, v zvezi s tem pa je nastal dokument, ki je postal dokazilo v postopku javnega naročila. V tem dokumentu so objavljena dokazila o javno postavljenih zahtevah, ki jih je podal organ kot naročnik in za katere je ponudnik že z oddajo svoje ponudbe pristal, da se razkrijejo znotraj sklepa o oddaji, morebitnih pritožb neizbranih ponudnikov in revizije. Po mnenju prosilca tako ponudnik opreme ne more biti stranka v tem postopku. Na podlagi navedenih dejstev meni, da gre pri dokazilih o izpolnjevanju tehničnih pogojev za dokument, ki je del javnega postopka, zato se nikakor ne more strinjati z ugotovitvami organa, da v dokumentu, ki je nastal leta 2008 in še vedno služi kot dokazilo pri vseh nadaljnjih razpisih do leta 2017, lahko po »objektivnem kriteriju obstaja takšna vsebina, zaradi katere »je, ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da mora biti podatek zaupen že po soji vsebini, hkrati pa tudi pomeni, da gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba.«. Ne more torej sprejeti zavrnilne utemeljitve, da bi informacije »o prepoznavi in zaznavi osebnih in tovornih vozil, prepoznavi slovenske ali tuje registrske številke, občutljivosti slike dnevno nočnega posnetka itd.« lahko pomenile občutljive informacije o konkurenčnem položaju ponudnika opreme na trgu. Organ v izpodbijani odločbi ne navaja nobenih drugih domnevno tehničnih občutljivih podatkov, ki bi lahko potrjevali njegove napovedi o škodovanju ponudniku. Po njegovem mnenju prav tako ne more biti poslovni interes podjetja razlog, da se omeji interes javnosti in dostop do informacije javnega značaja, kar Poročilo, ki je nastalo znotraj organa in se od leta 2008 uporablja za odločitev v več javnih razpisih, nedvomno je. Organ se sklicuje tudi na to, da mora naročnik podatke obravnavati skladno z določili standarda SIST EN ISO/IEC 17020, vendar omenjeni standard ne more določati, kaj je informacija javnega značaja. To določa slovenska zakonodaja. V skladu z navedenim tako vztraja pri posredovanju dokumenta iz javnega razpisa št. 430-50/2008, ki govori o tehničnih specifikacijah izbrane opreme.

Organ po prejemu pritožbe ni nadomestil izpodbijane odločbe z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-132/2018/12 (206-09) z dne 21. 12. 2018, poslal v odločanje IP. Navedel je, da v pritožbi ni zaznal novih vsebinskih dejstev, zato ni odločil drugače. Pritožbi s prilogami je priložil dokumente predmetne zadeve.

IP je z dopisom št. 090-288/2018/2 z dne 15. 1. 2019 seznanil s pritožbo stranskega udeleženca in ga pozval k morebitni priglasitvi stranske udeležbe. Stranski udeleženec se je v elektronskem dopisu z dne 24. 1. 2019 opredelil do vključitve v postopek, in sicer, da želi v postopku, ki ga IP vodi pod št. 090-288/2018, nastopati kot stranski udeleženec.

Organ je na poziv posredoval IP še razpisno dokumentacijo za javno naročilo za oddajo naročila blaga po odprtem postopku za dobavo opreme za nadzor prometa, št. 430-50/2008.

Pritožba je utemeljena.

IP, kot organ druge stopnje, je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

Nadalje IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja in da z zahtevanim dokumentom razpolaga v materializirani obliki, saj ga je posredoval IP. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je Poročilo prosto dostopna informacija javnega značaja.

IP je vpogledal v Poročilo, ki obsega tri strani in ugotovil, da gre za dokument organa, konkretno Urada za informatiko in telekomunikacije, Oddelka za elektronske naprave in laboratorij merilnikov, nanaša pa se na preizkus merilnika hitrosti Multaradar C, proizvajalca Robot, glede na določila javnega razpisa št. 430-50/2008. Kot izhaja iz Poročila, je opremo za testiranje pripravil stranski udeleženec kot ponudnik in zastopnik proizvajalca. Poročilo obsega lokaciji opravljenih testiranj, sestavo opreme, obseg preizkusa, rezultate testa in ugotovitve, pa tudi imena, priimke in podpise strokovnih sodelavcev urada, ki so sodelovali pri preizkusu, ter imena, priimke in uslužbencev sektorja organa, ki jim je bilo Poročilo poslano v vednost.

Ker se je organ skliceval na izjemo poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se je IP v nadaljevanju opredelil najprej do te izjeme.

Pojem poslovne skrivnosti in varstvo poslovne skrivnosti ureja ZGD-1, ki v določbah členov 39. in 40. razlikuje dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), odvisno od tega, na kakšni podlagi se podatki štejejo za poslovno skrivnost. Družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost s pisnim sklepom iz prvega odstavka prejšnjega člena, podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, pa morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost (prvi in drugi odstavek 40. člena ZGD-1).

Poslovna skrivnost, ki lahko predstavlja izjemo po ZDIJZ, je torej vezana na ZGD-1. Namenjena je gospodarskim družbam, ki so na podlagi ZGD-1 pravne osebe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pa tudi družbam, ki v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki ni pridobitna (ob smiselni uporabi 1. člena ZGD-1). Po mnenju IP je treba sicer ureditev poslovne skrivnosti po ZGD-1 razlagati širše, saj je mogoče, da tudi drugi pravni subjekti, ne le gospodarske družbe, nastopajo na trgu v konkurenčnih razmerah. Nezmožnost zavarovanja pomembnih podatkov takšnih oseb bi poslabšala njihov položaj v tekmovanju z drugimi subjekti na istem trgu. Takšnemu stališču IP pritrjuje tudi teorija.[6] Ne glede na to, pa je potrebno upoštevati, da organ ne sodi med subjekte, ki nastopajo na trgu v konkurenčnih razmerah, zato po mnenju IP ne more uporabljati instituta poslovne skrivnosti za dokument, ki jih izdela v okviru opravljanja svojih nalog. Za varovanje svojih dokumentov ima namreč na razpolago druge oblike varovanja, npr. po Zakonu o tajnih podatkih[7] ali Zakonu o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti[8], če so seveda izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon zahteva pri določitvi posameznega podatka za tajnega. Potrebno je namreč ločiti podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost gospodarske družbe, v konkretnem primeru stranskega udeleženca, od dokumenta, ki ga je izdelal organ. V skladu z drugim odstavkom 40. čl. ZGD-1 pa so seveda tudi državni organi dolžni varovati poslovno skrivnost družbe, vendar pri državnem organu ne govorimo o poslovni skrivnosti.[9] IP je tako zaključil, da organ svojega dokumenta, konkretno Poročila, ne more označiti kot poslovno skrivnost v skladu z ZGD-1.  Kljub navedenemu pa je IP na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti, ali zahtevani podatek predstavlja izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki kot izjemo določa podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnosti v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

Izhajajoč iz določb 39. člena ZGD-1 je tako IP najprej presojal obstoj subjektivnega kriterija za določitev poslovne skrivnosti v obravnavanem primeru. Kot izhaja iz pravne teorije, se subjektivni kriterij poslovne skrivnosti odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje.[10] Ta kriterij tako zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, odredba je dana v splošnem aktu (npr. pravilniku) ali posamično, biti mora pisna in z njo morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Ob navedenih kriterijih je relevantno še, da odredba ne more veljati za nazaj, kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala. Pri subjektivnem kriteriju se tako zakon ne spušča v vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za poslovni subjekt, določitev je prepuščena njemu samemu. Poslovni subjekt je namreč tisti, ki ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje, zato ima tudi vedenje, koliko bi razkritje zahtevanega dokumenta vplivalo na njen konkurenčni položaj na trgu.

V zvezi s presojo subjektivnega kriterija je IP tako ugotovil, da stranski udeleženec obstoja le-tega pri zahtevanih podatkih ni izkazal, ne v postopku na prvi stopnji in ne v predmetnem pritožbenem postopku. V postopku na prvi stopnji je sicer navedel, da predstavljajo podatki tehnične in strokovne ugotovitve, ki so bile narejene na podlagi testiranj takrat ponujene merilne opreme, in ker gre za tehnično občutljive podatke, ki so lahko predmet napačnih interpretacij, kar bi lahko podjetju povzročilo občutno gospodarsko škodo, je potrebno prosilcu zavrniti dostop v delu, kjer so navedeni rezultati. V pritožbenem postopku pa je navedel le, da želi v postopku nastopati kot stranski udeleženec. Relevantno torej je, da stranski udeleženec ni izkazal subjektivnega kriterija poslovne skrivnosti glede rezultatov testiranj s pisno odredbo, ki bi te podatke opredeljevala kot poslovno skrivnost poslovnega subjekta, kot to zahteva prvi odstavek 39. člena ZGD-1.

Kot izhaja iz določbe drugega odstavka 39. člena ZGD-1, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Okoliščina, da bi z razkritjem podatkov nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, mora biti torej očitna. Očitno občutno škodo bi morala konkretno izkazati družba, vendar je stranski udeleženec ni izkazal. Dokazno breme za izpolnjenost subjektivnega ali objektivnega kriterija poslovne skrivnosti je namreč po ustaljeni sodni praksi primarno na subjektu, čigar poslovna skrivnost se varuje (tako tudi sodbi Upravnega sodišča št. II U 308/2014 z dne 10. 6. 2015 in II U 289/2013 z dne 8. 1. 2014). V obravnavanem primeru pa je mogoče ugotoviti, da je stranski udeleženec zelo pavšalno pojasnil, da mu lahko nastane škoda, oziroma v pritožbenem postopku škode niti ni navajal.

IP je tako nadalje ugotavljal, ali je mogoče zahtevane podatke opredeliti kot poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, na podlagi katerega je svojo odločitev utemeljil organa. Po pravni teoriji so predmet poslovne skrivnosti po tem kriteriju podatki, ki pomenijo za podjetje konkurenčno prednost (npr. nov postopek izdelave, seznam stalnih odjemalcev, analiza trga) ali prednost v negativnem smislu (npr. večje število reklamacij), pri t.i. know-how pa so to podatki, ki so za določeno podjetje specifični in mu zato zagotavljajo konkurenčno prednost. Sem ne sodijo npr. splošna znanja, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih pridobi povprečna oseba sčasoma z vestnim delom in usposabljanjem v delovnem razmerju na določenem delovnem mestu.[11]

Upoštevaje predhodno navedeno je IP ugotovil, da bi bilo mogoče opredeliti kot poslovno skrivnost rezultate testiranja, kot je to navedel stranski udeleženec v postopku na prvi stopnji. V delu dokumenta so namreč navedeni podatki o tem, kaj se je preverjalo pri ovrednotenju posnetka in nato posamezni rezultati. Navedeni so namreč posamezni rezultati prepoznave slovenskih registrskih tablic med dnevnimi posnetki, navedeni pa so tudi rezultati testiranja med nočnimi posnetki.

V obravnavanem primeru pa je potrebno nadalje upoštevati še določbo tretjega odstavka 39. člena ZGD-1, v skladu s katero se ne morejo za poslovno skrivnost določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. V zadnjem odstavku torej ZGD-1 napotuje na področne zakone, ki izrecno določajo, kateri podatki morajo biti javni. Določba tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 velja tako v primeru subjektivnega, kot objektivnega kriterija obstoja poslovne skrivnosti. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. Na podlagi teh določb se namreč dovoli dostop do podatka, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5 do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Podatki o porabi javnih sredstev so torej vedno javni, ne glede na morebiten obstoj poslovne skrivnosti. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF)[12], ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Organ kot naročnik je namreč porabnik javnih sredstev, zato na trgu ne nastopa brez omejitev, česar se morajo zavedati tudi poslovni subjekti, ki vstopajo v takšna obligacijska razmerja. ZJF nadalje v 53. členu določa, da se lahko pogodba za nabavo blaga, naročilo storitev in oddajo gradenj v breme proračunskih sredstev sklene samo skladno s predpisi o javnem naročanju, in da so ti podatki javni.

Ker v obravnavanem primeru prosilec zahteva dostop do dokumenta, ki je bil in je še relevanten v okviru postopkov javnega naročanja, je torej treba primarno ugotoviti, ali so zahtevani podatki javni na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ali določb ZJN-3. Kot je navedel že organ, gre sicer za Poročilo, vezano na postopek javnega naročila iz leta 2008, vendar se ti rezultati upoštevajo tudi pri aktualnih javnih naročilih. Upošteval se je torej tudi pri javnem naročilu št. 430-2048/2017 Nakup opreme za nadzor prometa in izvedba usposabljanj, v zvezi s katerim je prosilec zahteval določene podatke.

ZJN-3 ureja zaupnost v določbah člena 35. V skladu z drugim odstavkom 35. člena ZJN-3 so vselej javni naslednji podatki: specifikacija ponujenega blaga, storitve ali gradnje in količina iz te specifikacije, cena na enoto, vrednost posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe ter vsi tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril. Ker pa gre v obravnavanem primeru za izbranega ponudnika, je treba upoštevati tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se ne glede na izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Po oceni IP namreč ni mogoče za poslovno skrivnost določiti tistih podatkov iz izbrane ponudbe, ki odražajo izpolnjevanje pogojev. V primeru neizpolnjevanja pogojev bi namreč morala biti ponudba izločena, zato morajo biti v postopku dostopa do informacij javnega značaja prosto dostopni vsi tisti podatki, ki predstavljajo ne le merila, temveč tudi pogoje. Javnost mora namreč imeti preko dostopa do informacij javnega značaja možnost preveriti, ali je izbrana ponudba zadostila vsem pogojem in merilom, ki jih je postavil naročnik. Na ta način pride do izraza nadzorna funkcija pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki preprečuje slabo upravljanje in napake pri izvajanju oblasti, med njimi tudi napake v postopkih oddaje javnih naročil. IP dodaja, da je tudi Upravno sodišče[13] že večkrat potrdilo odločitev IP, da so dokumenti iz ponudbe izbranega ponudnika, ki izkazujejo izpolnjevanje zahtevanih pogojev javnega naročila, prosto dostopne informacije javnega značaja na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot to navaja tudi prosilec.

Upoštevaje navedeno je IP ocenil, da za poslovno skrivnost niti po subjektivnem niti po objektivnem kriteriju ne morejo biti označeni rezultati testiranj, kot je to v postopku na prvi stopnji navedel stranski udeleženec. To ugotovitev pojasnjuje IP podrobneje v nadaljevanju obrazložitve te odločbe. IP je namreč pri presoji dostopa do Poročila vpogledal še v razpisno dokumentacijo javnega naročila št. 430-2048/2017 oziroma v razpisne pogoje, ki so relevantni v zvezi s predmetnimi podatki o testiranju:

1. Ponujena oprema in izvedba usposabljanja mora v celoti ustrezati zahtevam naročnika navedenim v Prilogi št. 6 – Tehnična specifikacija predmeta javnega naročila in v Prilogi št. 4/1 in 4/2 – Ponudbeni predračun ter vsem zahtevam iz razpisne dokumentacije.
2. Merilnik hitrosti mora ustrezati določenim tehničnim zahtevam (IP navaja le nekatere):

• merilnik hitrosti loči med tovornimi in osebnimi vozili,
• merilnik hitrosti ima možnost nastavitve omejitve hitrosti ločeno za osebna in tovorna vozila,

1. Programska oprema za obdelavo podatkov je po razpisni dokumentaciji morala med drugim omogočati:

• pravilno prepoznavo registrske tablice vozil iz držav članic Evropske unije brez popravkov operaterja iz fotografije, pri čemer se za prepoznavo šteje prepoznava naslednjih parametrov, potrebnih za nadaljnjo avtomatsko obdelavo podatkov:

• vrsta vozila (osebno / tovorno),
• registrska tablica – vsebina, zapis na registrski tablici,
• država registracije vozila (Slovenija / tujina).

• prepoznava registrskih tablic mora biti uspešna v vsaj 65%.

1. Glede testiranja opreme pa je bilo med drugim določeno:

• v času od odpiranja ponudb, do sprejetja odločitve o oddaji oziroma izidu naročila, si naročnik pridržuje pravico, da za opremo izvede funkcionalni preizkus – testiranje ponujenih merilnikov v praksi;
• testiranje se izvede tako, da se merilnik hitrosti postavi na izbranem odseku ceste;
• ponudnik izkaže povprečen odstotek prebranih registrskih tablic tako, da skupaj z naročnikom, v času od podanih ponudb, do izbora najugodnejšega ponudnika, izvede test branja registrskih oznak, na vzorcu vsaj 3.000 vozil v času realnega prometa;
• testne meritve se bodo izvajale v časovnem obdobju skupaj vsaj 8 ur, od tega se bodo meritve izvajale vsaj polovico časa v nočnih razmerah;
• od vzorca vsaj 3.000 vozil, se morajo testne meritve izvesti vsaj za polovico (50%) teh vozil v nočnem času;
• pri pregledu podatkov in posnetkov, mora ponujena programska oprema ponudnika, izmed vzorcev vsaj 3.000 posnetkov, brez popravkov  operaterja, prepoznati in pravilno zapisati vsaj 65% registrskih tablic vozil iz držav članic Evropske unije;

V primeru, da je bila ponujena oprema že testirana pri naročniku ali se istovrstna oprema že uporablja pri naročniku, si naročnik pridržuje pravico, da se odpove testiranju merilnika.

Upoštevaje navedeno je IP ugotovil, da je bilo zahtevano Poročilo relevantno pri presoji organa, ko je odločal o izbiri ponudbe dopplerskih merilnikov stranskega udeleženca kot edinega ponudnika te naprave pri javnem naročilu št. 430-2048/2017[14]. Prepoznavi registrskih tablic po vrsti vozila in državi registracije sta namreč bili med razpisnimi pogoji organa kot naročnika, pri tem pa je bila relevantna tudi njihova prepoznava v dnevnem in nočnem času. Ker torej navedeni podatki odražajo izpolnjevanje pogojev, določenih v razpisni dokumentaciji, in je podlaga za njihovo razkritje 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ne gre za izjemo varstva poslovne skrivnosti, zato se pritožbi prosilca ugodi. IP se tako strinja s pritožbenimi navedbami prosilca, da gre pri dokazilih o izpolnjevanju tehničnih pogojev za dokument, ki je del javnega postopka. Ob tem IP izpostavlja še, da testiranja naročenih dopplerskih merilnikov ni bilo, kot to izhaja iz razpisnih pogojev in navedb organa, ker je bila ponujena oprema že testirana pri naročniku (Poročilo), hkrati pa se že tudi uporablja.

Pri javnem naročilu št. 430-50/2008 je mogoče iz razpisne dokumentacije ugotoviti, da je bilo merilo cena in sistem branja registrskih tablic. Prav tako je mogoče ugotoviti tudi, da so bile za dopplerski merilnik že takrat zahtevani naslednji pogoji:

• merilnik hitrosti loči med tovornimi in osebnimi vozili;

• programska oprema za obdelavo podatkov mora znati prepoznati registrske oznake vozil s slovenskimi registrskimi oznakami in tuje registrske oznake (države EU in bivše Jugoslavije), pri čemer se za prepoznavo šteje prepoznava naslednjih parametrov, potrebnih za nadaljnjo avtomatsko obdelavo podatkov:

∙ vrsta vozila (osebno / tovorno),

∙ registrska tablica – vsebina, zapis na registrski tablici,

∙ država registracije vozila (Slovenija / tujina).

• prepoznava registrskih tablic mora biti uspešna v vsaj 65%.
• ponudnik izkaže povprečen odstotek prebranih registrskih tablic tako, da skupaj z naročnikom, v času od podanih ponudb do izbora najugodnejšega ponudnika, izvede test branja registrskih oznak, na vzorcu vsaj 5000 vozil v času realnega prometa;
• ­testne meritve se bodo izvajale v časovnem obdobju skupaj vsaj 8 ur, od tega se bodo meritve izvajale vsaj polovico časa v nočnih razmerah
• od vzorca vsaj 5.000 vozil, se morajo testne meritve izvesti vsaj za polovico (50%) teh vozil v nočnem času;
• pri pregledu podatkov in posnetkov, mora ponujena programska oprema ponudnika, izmed vzorcev vsaj 5.000 posnetkov, brez popravkov  operaterja, prepoznati in pravilno zapisati vsaj 65% registrskih tablic vozil iz držav članic Evropske unije.

Torej je bila že pri navedenem javnem naročilu relevantna prepoznava registrskih tablic po vrsti vozila in državi registracije, v dnevnem in nočnem času.

IP ob tem izpostavlja še, da je bil predmet presoje IP dokument v zvezi z javnim naročilom merilnikov hitrosti, torej gre za podatke o opremi, ki je namenjena izvajanju nalog in pooblastil organa, pri čemer pa lahko ima ta oprema tudi dolgoročnejše posledice za posameznika, kot je npr. odvzem vozniškega dovoljenja,... Ob tem IP dodaja, da je nadzor javnosti nad delom represivnega aparata v demokratični družbi integralnega pomena, zato je seznanitev z zahtevanimi podatki nedvomno tudi v interesu javnosti. Upoštevaje navedeno je tako po mnenju IP relevantna tudi pritožbena navedba prosilca, da je »istovrstna« oprema doživela sedem bistvenih sprememb, ki so vsakokratno zahtevale nove overitve, da jih lahko dobavitelj opreme/zastopnik kljub enakemu marketinškemu imenu še naprej nudi zainteresiranim organom. Povedano drugače, po mnenju IP ne gre zanemariti dejstva, da se tehnologija spreminja ves čas, v obravnavanem primeru pa je mogoče ugotoviti, da je organ presojal opremo pri javnem naročilu št. 430-2048/2017 na podlagi Poročila iz leta 2008.

IP je po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP in v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), izvedel tudi preizkus, ali morda dokument vsebuje katero od drugih izjem, določenih v 5.a členu ali prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da so v delu dokumenta navedeni tudi osebni podatki. IP pred nadaljnjo obrazložitvijo izpostavlja, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov[15]. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje ZVOP-1, kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Kot obdelavo osebnih podatkov pa predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

Še vedno veljavne določbe 8. člena ZVOP-1 določajo, da se lahko osebni podatki obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, ter da mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov.

Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Ker organ spada med upravljavce in obdelovalce osebnih podatkov, ki sodijo v javni sektor, veljajo zanj naslednje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, in sicer:

(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov (kadar ne gre za izvajanje javnih nalog);

(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu.

V kolikor torej obstaja ena izmed zgoraj naštetih podlag za obdelavo osebnih podatkov, je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju skladna z zakonodajo.

Upoštevaje navedeno je IP ugotovil, da je podana ena od pravnih podlag, ki jih uredba določa v prvem odstavku člena 6, in sicer v točki c), v skladu s katero je posredovanje predmetnih osebnih podatkov javnih uslužbencev zakonito. Kot že navedeno, gre za osebne podatke javnih uslužbencev, ki pa niso varovani. Upoštevaje določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ so namreč podatki o imenih in priimkih ter njihovih delovnih mestih javno dostopni podatki. Navedeno velja tudi za njihove podpise. Gre namreč za podatke v zvezi s porabo javnih sredstev in delovnim razmerjem javnih uslužbencev.

V zvezi z navedbami organa, ki je utemeljeval obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti do stranskega udeleženca gleda na določila standarda SIST EN ISO/IEC 17020, se IP strinja s prosilcem, da omenjeni standard ne določa, kaj je informacija javnega značaja. Pravila akreditiranja (v uporabi od 15. 11. 2014)[16] sicer res določajo, da je Slovenska akreditacija dolžna zagotavljati v postopku akreditiranja zaupnost podatkov, ki jih dobi o stranki v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogojev za podelitev akreditacije, razen če zakon za posamezen primer drugače določa oziroma če stranka za to poda pisno soglasje, vendar kot že navedeno, v obravnavanem primeru ne gre za postopek akreditiranja.

Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag je IP zaključil, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo. Izhajajoč iz navedenega je tako IP ugodil pritožbi prosilca ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam odločil o zadevi. Organ je dolžan prosilcu omogočiti dostop do zahtevanih podatkov, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17.

[2] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009.

[3] Uradni list RS, št. 24/16.

[4] Uradni list št., 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a.

[5] Uradni list RS, št. 91/15.

[6] Dr. Urška Prepeluh v doktorski disertaciji Pravica dostopa do informacij javnega značaja (leto 2004, stran 207) navaja, da obstajajo dejstva, ki potrjujejo, da imajo lahko tudi subjekti civilne družbe, ki se v pretežnem delu svojega delovanja sploh ne ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, poslovne skrivnosti. Takšni primeri so npr. društva, nevladne organizacije ali verske skupnosti, ki lahko zlasti, kadar se prijavljajo na razpise za subvencije javnega sektorja, le temu posredujejo podatke o svojem članstvu, dejavnostih, finančnem položaju, ipd. Za varovanje zaupnih informacij teh subjektov je tako mogoče analogno uporabiti določbe ZGD. Dr. Urška Prepeluh v disertaciji še poudarja, da načeloma ni razlogov za razlikovanje teh subjektov glede na njihovo statusno-pravno organiziranost, vendar pa mora za priznanje poslovne skrivnosti zainteresirani izkazati obstoj pogojev, ki jih določa ZGD. Poslovna skrivnost so namreč lahko le tisti podatki, katerih razkritje bi vplivalo na konkurenčni položaj subjekta na trgu.

[7] Uradni list RS, št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo, 9/10 in 60/11.

[8] Uradni list RS, št. 90/12, 90/14 – ZDU-1I in 52/16.

[9] Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, 2002.

[10] Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba 2002.

[11] Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, 2002.

[12] Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 14/13 – popr., 101/13, 55/15 – ZFisP, 96/15 – ZIPRS1617 in 13/18.

[13] Npr. sodbi št. I U 1613/2009 z dne 28. 4. 2010 in I U 1911/2012-30 z dne 22. 12. 2013.

[14] https://www.enarocanje.si/Obrazci/?id_obrazec=242917.

[15] Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[16] http://www.slo-akreditacija.si/files/documents/9/files/s03.pdf