prosilec - Policija

POVZETEK:

Prosilec je zahteval dostop do dveh pravnih mnenj. Organ mu je eno mnenje posredoval, drugo pa delno prekril s sklicevanjem na izjemo notranjega delovanja. V obrazložitvi odločbe je zapisal, da bi z razkritjem teh delov nastala motnje pri delovanju, ker gre za podatke, ki določajo opremo ter taktiko in metodiko dela policije s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da izjema notranjega delovanja ni izkazana, saj ne gre za dokument o komunikaciji znotraj organa, prekriti deli dokumenta pa tudi ne vsebujejo informacij, ki jih je organ navedel (tj. podatke o opremi in podatke o načinu dela). Poleg tega je za razkritje zahtevanega dokumenta v celoti podan tudi javni interes. Uporaba IMSI lovilcev se nanaša na stvar izrazito javnega pomena, saj gre za tehnična sredstva, z uporabo katerih je mogoče grobo posegati v komunikacijsko (37. člen Ustave) in informacijsko zasebnost posameznika (38. člen Ustave). Razkritje informacij bo pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti kot vrednoti po 2. členu ZDIJZ, ki vodi v informiranost, poučenost in seznanjenost.

ODLOČBA:

Številka: 090-287/2018/2

Datum: 11. 3. 2019

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A, v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec) z dne 13. 12. 2018, zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policija, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana, (v nadaljnjem besedilu organ), št. 090-101/2018/16 (26-03) z dne 26. 11. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 13. 12. 2018 se ugodi in se odločba Policije, št. 090-101/2018/16 (26-03) z dne 26. 11. 2018, odpravi ter se odloči, da mora organ prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe posredovati elektronsko kopijo dokumenta z opr. št. Ktr 2/06-2/FM-mm z dne 13. 1. 2006, ki ga je Vrhovno državno tožilstvo RS poslalo v vednost Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave, na način, da bo iz njega razvidno tudi besedilo dela tretje ter celotne četrte, pete, šeste in sedme vrstice 4. odstavka na prvi strani dokumenta.

1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je 25. 7. 2018 na podlagi ZDIJZ od organa zahteval kopiji (elektronski zapis) dveh pravnih mnenje Vrhovnega državnega tožilstva o pogojih za rabo lovilcev IMSI številk, ki ju je organ prejel v začetku leta 2006. Navedel je, da gre po vsej verjetnosti za dokumenta z opr. št. Ktr 2/2006-2-FM-mm ter Ktr 2/2006-5-HJ-vp.

Organ je z odločbo, št. 090-101/2018/16 (26-03) z dne 26. 11. 2018, zahtevo delno zavrnil. Z vpogledom v dokument, št. Ktr 2/2006-5-HJ-vp z dne 21. 3. 2006, ki ga je Vrhovno državno tožilstvo RS poslalo Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave, je organ ugotovil, da navedeni dokument v celoti predstavlja prosto dostopne informacije javnega značaja, saj ni podanih razlogov za zavrnitev dostopa zaradi obstoja izjem po 5.a in 6. členu ZDIJZ. Z vpogledom v dokument, št. Ktr 2/06-2/FM-mm z dne 13. 1. 2006, pa je organ ugotovil, da obstaja izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker se zahtevana informacija nanaša na dokument ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. V obravnavanem primeru gre za podatke oz. dokument, ki je nastal in je namenjen za notranjo rabo organa. Dokumenti, ki določajo opremo ter taktiko in metodiko s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, jasno in nedvomno kažejo na to, da so dokumenti nastali pri notranjem delovanju organa, saj ti podatki opredeljujejo način dela policije pri preiskovanju kaznivih dejanj. Obravnavani dokument zato ni namenjen zunanjemu krogu oseb, ampak je dokument, ki je namenjen internemu poslovanju organa. S tem je prvi pogoj za obstoj izjeme po 11. točki prvega ostavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen. V obravnavanem dokumentu so, poleg ostalih podatkov, razvidni tudi podatki o opremi in o načinu dela, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti taktiko in metodiko dela policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov. Glede na to, da se prikriti preiskovalni ukrepi odrejajo pri preiskovanju hujših kaznivih dejanj, je izjemnega pomena, da se način preiskovanja kaznivih dejanj oziroma metode in taktika delovanja policije na področju prikritih preiskovalnih ukrepov ne razkrijejo. Z razkritjem bi prišli v situacijo, ko bi se storilci kaznivih dejanj deloma oz. v celoti prilagodili opremi, ki jo policija uporablja pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, prav tako pa bi bila ogrožena varnost neposrednih izvajalcev prikritih preiskovalnih ukrepov, katere bi storilci zaradi razkritega načina dela policije lahko locirali. Posledično bi tako sistem izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov naredili invalidnega, preiskovanje hujše kriminalitete pa skoraj onemogočili. Na ta način bi prišlo do posledic, ne samo za delovanje organa, temveč celo do vpliva na varnost in interese Republike Slovenije. Zato je organ prosilcu omogočil delni dostop do dokumenta, št. Ktr 2/06-2/FM-mm z dne 13. 1. 2006, pri čemer je v četrtem odstavku na prvi strani dokumenta prekril del tretje ter celotno četrto, peto, šesto in sedmo vrstico.

Prosilec se je 13. 12. 2018 zoper zavrnilni del odločbe, št. 090-101/2018/16 (26-03) z dne 26. 11. 2018 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 237. člena ZUP in navedel, da se z odločitvijo organa, da prekrije pet vrstic v zadnjem odstavku na prvi strani mnenja (tj. del vrstice 3 ter celotne vrstice 4, 5, 6 in7) zaradi izjeme notranjega delovanja (ker da vsebujejo podatke o taktiki in metodiki policijskega dela z lovilci IMSI številk, kar naj bi vedno predstavljalo notranje delovanje policije, razkritje te taktike pa naj bi onemogočilo pregon hujših kaznivih dejanj ali celo varnost države), ne more strinjati. Prosilec je prerekal navedbe organa z obrazložitvijo, da dokument ne vsebuje nobene takšne vsebine. Poleg tega organ ni upošteval okoliščin, da je vse informacije iz spornega odstavka že v času njegovega zapisa očitno imel še drug, od policije ločen organ (konkretno Vrhovno državno tožilstvo), ko pa jih je VDT zapisal v to mnenje in odpremil naprej, pa še vsi kranjski tožilci, po izdaji drugega mnenja mesec dni kasneje (v katerem je napisano, da naj se pošlje vsem tožilcem z mnenji oddelka), pa kar vsi slovenski tožilci. Organ je pri zavrnitvi preprosto izhajal iz stališča, da je karkoli, kar zadeva delo policije, nujno informacija v zvezi z njenim notranjim delovanjem. Takšno razmišljanje predstavlja očitno napačno uporabo materialnega prava. ZDIJZ v okviru izjeme notranjega delovanja ščiti zlasti notranje razmišljanje organa (»opinions«), ne ščiti oz. bistveno manj pa ščiti zaključke tega razmišljanja oziroma samo delovanje organa (»facts«), še zlasti, če jih organ sam posreduje navzven in torej zapustijo krog njegovega »notranjega delovanja«. Institut notranjega delovanje ja tako že a priori skrajno neprimeren za zaščito zadevnih podatkov o načinu rabe lovilcev. Prosilec je izpostavil, da tudi že sicer iz neprekritega dela mnenja izhaja, da se v teh vrsticah ne bi smelo nahajati nič, kar že ne bi bilo javno znano (oz. vsaj dostopno). Kot namreč izhaja iz toka misli v mnenju, bi se v tem odstavku moralo nahajati predvsem pojasnilo, kako naj policija ob siceršnji neosredotočeni naravi lovilca – saj lovilec polovi lMSI/IMEI številke vseh telefonov v svoji okolici, ne samo osumljenčeve – ugotovi, kateri IMSI/IMEI par pripada osumljencu. Tako prosilec predvideva (!), da v prekritih vrsticah piše, da mora policija nekaj časa pritajeno slediti osumljencu in lovljenje ponavljati na različnih lokacijah, vse dokler v preseku vsakič izmerjenih IMSI/IMEI parov ne najde enega para, ki je bil pristen ves čas - torej osumljenčev par IMSI/IMEI številk. Ker pa je treba osumljencu pritajeno slediti, pa mnenje potem - spet predvidevanje prosilca (!) - zaključi, da je lovilca potrebno oz. smiselno uporabljati prav v okviru ukrepa tajnega opazovanja in sledenja. Takšen način dela je ne samo povsem logičen, ampak izhaja tudi iz številnih javno dostopnih prispevkov o delovanju lovilcev IMSI številk (npr. dr. Matej Kovačič v Delu, https://www.delo.si/sobotna/policija-se-rada-nagiba-k-prekoracitvam-svojih-pooblastil.html)[1] kot tudi iz javno dostopnega navodila za rabo lovilca Engage Gi2 Interrogator, ki ga med drugim ima policija (https://fundacja.lexnostra.pl/wp-content/uploads/2012/08/Engage_Gi2_User_Manual_v38.pdf, str. 65)[2]. Prosilec se tako ne more strinjati z navedbami organa, da bi šele z razkritjem zadevnih vrstic ta način delovanja postal znan storilcem hujših kaznivih dejanj, kar bi jim omogočilo prilagoditev njihovega načina dela in s tem skrivanje njihove IMSI/IMEI številke pred policijo. Tako je napačen tudi zaključek organa, da bi brez skrivanja pred javnostjo še lahko nastala kakšna (pravno upoštevna) škoda za policijo. Tudi škodni test je organ izvedel skrajno pavšalno, niti ga ni izkazal »onkraj razumnega dvoma«, kot bi glede na sodno prakso moral, ampak se je namesto tega zatekel k pretiravanju. Prosilec je izpostavil še dejstvo, da mu ni bila dana možnost izjasnitve glede dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je organ utemeljil (zavrnilni) del odločbe, kar je že po samem ZUP bistvena kršitev pravil postopka. Prosilec se pri tem zaveda, da po naravi stvari ne more dobiti dostopa do zahtevanih dokumentov, dokler mu niso z odločbo prisojeni, vendar ta omejitev ne omejuje njegove pravice oz. dolžnosti organa, da ga seznani z razlogi za zavrnitev dostopa. Prosilec pričakuje ugotovitev kršitve navedene pravice in s tem jasen signal organom, da morajo tudi v postopkih po ZDIJZ izvajati zaslišanja prosilcev. Ob zaključku je še dodal, da je kljub morebitnemu obstoju izjeme notranjega delovanja treba upoštevati, da za razkritje zadevnega mnenja v celoti obstajajo prepričljivi razlogi za njihovo javno razkritje po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Mnenje namreč razkriva okoliščine, kako je v začetku leta 2006 nastala pravna podlaga za rabo lovilca kot povsem neškodljivega načina tajnega opazovanja. Iz razkritega dela mnenja je namreč očitno, da je tožilstvo enačilo ukrep rabe lovilca s pridobivanjem naročniških podatkov pri operaterju po tretjem odstavku 149.b člena ZKP). To stališče je po mnenju prosilca napačno. Za razliko od naročnikov, ki so operaterju poleg svoje telefonske številke zaupali tudi svoje ime, predplačniki tega niso storili, in so tako imeli razumno pričakovanje zasebnosti, kar se tiče njihove mobilne identitete. Pridobitev podatka o njihovi telefonski številki z lovilcem je pravzaprav oddaljena preiskava njihovega mobilnega telefona in tako zelo hud poseg v pričakovano zasebnost uporabnika telefona. Že iz tega razloga je prav, da se dokumente v zvezi s tem priobči javnosti in s tem omogoči ustrezno diskusijo o siceršnjem predlogu uzakonitve tega ukrepa.

Organ po prejemu pritožbe svoje odločitve ni spremenil, zato jo je z dopisom, št. 090-101/2018/11 (26-03) z dne 22. 10. 2018, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba je utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Pritožbene navedbe, da je organ storil bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker prosilcu ni omogočil izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, so neutemeljene. Tako po praksi IP kot po upravno sodni praksi je dokazno breme, da bi razkritje dokumenta povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, na organu samem in izjave prosilcev, ki nimajo vpogleda v tak dokument zaradi zatrjevane izjeme, ne morejo v bistvenem vplivati na končno odločitev. Ker je prosilec vse pomisleke zoper odločitev organa lahko izrazil v pritožbi, ta možnost prosilcu ni bila dana niti v pritožbenem postopku. Ker je IP ugotovil, da v obravnavani zadevi ni šlo za bistvene kršitve pravil postopka, je nadaljeval s presojo zakonitosti izpodbijane odločbe po vsebini.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta bila prosilcu posredovana oba zahtevana dokumenta, pri čemer je organ v dokumentu pod opr. št. Ktr 2/06-2/FM-mm prekril podatke s sklicevanjem na izjemo notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in prosilcu omogočil delni dostop. Glede na pritožbene navedbe je predmet tega postopka vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je prekril besedilo dela tretje ter celotne četrte, pete, šeste in sedme vrstice 4. odstavka navedenega dokumenta, ker gre za podatke o taktiki in metodiki dela policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov.

Po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in (2) razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (t.i. specifični škodni test).

Glede vprašanja izpolnjevanja prvega kriterija za obstoj navedene izjeme, je IP ugotovil, da skladno s prakso IP v obravnavanem primeru ne gre za dokument, ki bi bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa. V obravnavanem primeru je predmet dostopa dokument z opr. št. Ktr 2/06-2/FM-mm z dne 13. 1. 2006, ki ga je Vrhovno državno tožilstvo RS poslalo v vednost Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave. Vrhovno državno tožilstvo RS je torej v okviru notranje organizacije in delovanja sprejelo odločitev, ki jo je izrazilo navzven oziroma izven svoje organizacije, zato ni mogoče sprejeti stališča, da zahtevan dokument izkazuje notranje razmišljanje organa. Po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ so varovani podatki, ki so namenjeni interni komunikaciji znotraj organa, kamor štejemo vso korespondenco med funkcionarji in uradniki organa, ki je namenjena pripravi odločitev organa in izkazuje t.i. notranje razmišljanje organa. V okvir interne komunikacije organa spadajo dopisi, zapisniki, mnenja, navodila, smernice in drugi interni dokumenti, torej dokumenti, iz katerih izhaja postopek oz. način dela organa, kot tudi njegova notranja politika^[3]. V to skupino izjem tako nedvomno sodijo različna notranja splošna navodila za izvajanje preiskav, občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora, interno dogovorjen način dela pri izvajanju uradnih nalog organa^[4], ipd. Glede na to, da se po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo interna mnenja, nasveti, izmenjava pogledov, ki se dogajajo med pripravo odločitev, IP prekrivanju delov zahtevanega dokumenta, ki navedenega ne vsebuje, ni mogel slediti. Tudi če bi zahtevan dokument izpolnjeval prvi pogoj za obstoj izjeme, je IP ugotovil, da organ ni izkazal motenj, ki bi nastale z razkritjem zahtevanega dokumenta v celoti. Organ je navedel, da bi razkritje prekritega dela zahtevanega dokumenta (tj. del tretje ter celotna četrta, peta, šesta in sedma vrstica 4. odstavka) ogrozilo učinkovito delo organa, saj so iz dokumenta razvidni podatki o opremi in o načinu dela, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti taktiko in metodiko dela policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov. IP iz izpodbijane odločbe ni mogel razbrati, v čem naj bi se kazale motnje organa v delovanju, saj prekriti deli ne vsebujejo informacij, ki jih je organ navedel (tj. podatke o opremi in podatke o načinu dela). Dokument ne vsebuje navedb o konkretnih postopkih, posameznikih, lokacijah, časovnicah ipd., niti podatkov o konkretni opremi (kot npr. tehnična sistemizacija, tip ali model konkretnega tehničnega sredstva, ime proizvajalca, število teh naprav, serijske številke, vzdrževanje, ipd.), za katero mimogrede policija niti nima (urejene) zakonske podlage za uporabo[5]. Poleg tega je pri izjemi notranjega delovanja splošno sprejeto stališče, da se z navedeno izjemo ne morejo varovati dejstva. Po mnenju IP odkrito priznavanje uporabe IMSI lovilca in kako le-ta deluje, ne more bistveno vplivati na samo delovanje organa, niti mu ne more povzročati motenj, zato pogoji za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ niso izpolnjeni.

Ker se je prosilec v pritožbi skliceval na javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ga je IP tudi izvedel in ugotovil, da le-ta obstaja. IP je v preteklosti že odločal o razkrivanju podatkov v zvezi z IMSI lovilci[6] in odločil, da se z uporabo IMSI lovilcev posega v ustavno varovano pravico do zasebnosti posameznikov (38. člen Ustave RS), in sicer ne samo tistih, zoper katere policija neposredno izvaja ta ukrep, ampak tudi drugih, ki se lahko le naključno nahajajo na območju komunikacij, ki jih zajame lovilec. Tudi v obravnavani zadevi je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Za učinkovito zagotavljanje varnosti in soočanje z aktualnimi varnostnimi izzivi je policiji treba omogočiti uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. To pa ne pomeni, da se ji s tem omogoči tudi prikrivanje uporabe tehničnih sredstev, s katerimi se ugotavlja podatke za razpoznavo številke komunikacijskega sredstva, ali kako ta tehnična sredstva delujejo. Z IMSI lovilci se namreč posega v komunikacijsko zasebnost vseh posameznikov, ki so se znašli na območju določene bazne postaje. Z uporabo lovilca se pridobi podatke o vseh v bližini naprave prisotnih telefonih, velika večina teh pa ne pripada osumljencem. Le s poznavanjem dejstev je mogoče pravočasno predvideti tveganja in varovalke za neupravičene posege v človekove pravice. Glede na to, da je v teku zakonodajni postopek sprejemanja pravne podlage za odreditev in uporabo t.i. IMSI lovilca, se bo z razkritjem zahtevanega dokumenta omogočila tudi dobro informirana javna razprava na določeno temo javnega pomena. Uporaba IMSI lovilcev se nanaša na stvar izrazito javnega pomena, saj gre za tehnična sredstva, z uporabo katerih je mogoče grobo posegati v komunikacijsko (37. člen Ustave) in informacijsko zasebnost posameznika (38. člen Ustave). Z dobro informiranostjo se bo dosegla tudi legitimnost predlaganih ukrepov.

IP je zaključil, da odločitev organa v izpodbijani odločbi ni bila pravilna. Organ je na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo (izjema notranjega delovanja pri zahtevanem dokumentu ni podana), zato je IP pritožbi prosilca ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa v 1. točki izreka odpravil v celoti in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Poleg tega je razkritje informacij v javnem interesu, saj bo pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti kot vrednoti po 2. členu ZDIJZ, ki vodi v informiranost, poučenost in seznanjenost.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav,

informacijska pooblaščenka

[1] »Tipično se lovilci številk IMSI uporabljajo na način, da policija najprej v bližini osumljenca oz. tarče izvede meritev in pridobi vse številke IMSI na območju prisotnih telefonov. Nato policija meritev ponovi na drugem kraju in tam pridobi nov seznam številk IMSI. S presekom teh meritev nato identificira številko IMSI, ki pripada telefonu osumljenca.«

[2] »h. Numbers Appearing More than X Times (Cross-Check): [..] By cross-checking identity occurrence more than once in different sessions, when following a given target in a different locations, the target's IMSI/IMEI may be extracted.«

[3] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005 - Komentar ZDIJZ, str. 139.

[4] Glej odločbo IP, št. 090-247/2012/4 z dne 21. 12. 2012.

[5] Zakonodajni postopek sprejemanja Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (EPA, 398 – VIII) je v teku. V tem Predlogu novele ZKP je z novima 150.a in 150.b členom ZKP predlagana pravna podlaga za odreditev in uporabo t.i. IMSI lovilca. Podatki so dostopni na spletni strani Državnega zbora RS, zavihek »delo Državnega zbora«, podstran »zakonodaja – v obravnavi«, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=EF3DC4D9987D0004C1258397004D473A&db=pre_zak&mandat=VIII&tip=doc.

[6] Glej odločbo IP, št. 090-164/2014/6 z dne 24. 11. 2014.