prosilec - Študentski servis d.o.o.

POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do dokumentov, na podlagi katerih so bili pristojnemu ministrstvu posredovani podatki o stroških v Letnem poročilo o opravljanju koncesijske dejavnosti za leto 2017. Kot razloge je navedel, da je zavezanec po ZDIJZ le v delu, v katerem se poslovanje nanaša na izvajanje koncesijske dejavnosti. Skladno z zakonskimi določbami je zavezanec dolžan poročati pristojnemu ministrstvu le glede realiziranih stroškov za opravljanje koncesijske dejavnosti (stroški dela, materialni stroški, drugi stroški), ne pa tudi samih dokumentov, iz katerih izhajajo navedeni podatki. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevani dokumenti ne izpolnjujejo vseh pogojev za informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, ker ne sodijo v delovno področje organa kot izvajalca javne službe. Upoštevaje navedeno je pritožbo prosilca zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-272/2018/4

Datum: 31. 1. 2019

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 10. 12. 2018, zoper odločbo Študentskega servisa d. o. o., Gregorčičeva ulica 23, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), brez številke, z dne 5. 12. 2018, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin in partnerji, o. p., d. o. o., Taborska cesta 13, 1290 Grosuplje, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 10. 12. 2018 zoper odločbo Študentskega servisa d. o. o., brez številke, z dne 5. 12. 2018, se zavrne.

1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 19. 11. 2018 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer za dostop do vseh dokumentov, ki izvirajo iz podatkov navedenih v Letnem poročilu o opravljanju koncesijske dejavnosti za leto 2017 v kategorijah (1) stroški dela, (2) materialni stroški in (3) drugi stroški. Gre za poročilo, ki ga more družba vsako leto posredovati pristojnemu ministrstvu v okviru opravljanja javne službe posredovanja začasnega in občasnega dela študentov in dijakov. Prosilec želi posredovanje informacij po elektronski pošti.

Organ je dne 5. 12. 2018 izdal odločbo, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je organ zasebna družba, ki na podlagi koncesijske pogodbe opravlja javno službo. Navedeno pomeni, da je zavezanec po ZDIJZ v delu, v katerem se poslovanje nanaša na izvajanje koncesijske dejavnosti. Organ je pojasnil, da obveznost zavezanca za pripravo poročila, ki ga mora letno posredovati pristojnemu ministrstvu v okviru opravljanja javne službe posredovanja začasnega in občasnega dela študentov in dijakov, izhaja iz 7. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki določa, da mora organizacija oz. delodajalec, ki ima z ministrstvom, pristojnim za delo, sklenjeno koncesijsko pogodbo ali je vpisan v register agencij za zagotavljanje dela, letno poročati o obsegu svojega poslovanja tako, kot prepiše minister, pristojen za delo. Vsebino letnega poročila pa opredeljuje Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje v 37. členu. V skladu z navedenimi zakonskimi določbami je zavezanec dolžan poročati pristojnemu ministrstvu le glede realiziranih stroškov za opravljanje koncesijske dejavnosti (stroški dela, materialni stroški, drugi stroški in stroški skupaj), torej je dolžan posredovati podatke, ne pa tudi samih dokumentov, iz katerih izhajajo navedeni podatki. Prosilec je zahtevi že priložil letno poročilo o opravljanju koncesijske dejavnosti za leto 2017 zavezanca, kar pomeni, da že razpolaga s podatki o zavezančevi porabi javnih sredstev iz naslova koncesijske dejavnosti.

Organ je v nadaljevanju navedel, da zahtevani dokumenti vsebujejo podatke, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, prav tako pa vsebujejo tudi osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov.

Zoper odločbo organa je prosilec dne 10. 12. 2018 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da zavezanec obvezo posredovanja informacij tolmači izredno ozko. Organ namreč meni, da so informacije, do katerih lahko dostopa javnost, omejene izključno na tiste, ki jih organ mora posredovati ministrstvu v okviru koncesijske pogodbe, s katerimi prosilec že razpolaga. V konkretnem primeru to pomeni zgolj skope in okvirne številke, ki izhajajo iz Letnega poročila koncesionarja. Prosilec je mnenja, da zavezanost za posredovanje informacij javnega značaja vključuje vse dokumente, ki nastajajo z opravljanjem dejavnosti, zaradi katere je organ opredeljen za zavezanca za posredovanje informacij javnega značaja. Zgolj tako se ohrani možnost nadzora zainteresirane javnosti, kar je cilj ZDIJZ. Organ sicer navaja, da nekateri dokumenti vsebujejo osebne podatke, pri čemer spregleda možnost uporabe t. i. delnega dostopa, kjer prekrije občutljive informacije in omogoči dostop do preostale vsebine. Organ ni pojasnil, zakaj ni mogel ali želel omogočiti delnega dostopa do informacij.

Prosilec je navedel, da kljub temu, da obstaja možnost, da je organ dokumente opredelil kot poslovno skrivnost, to ne pomeni, da jih ni dolžan posredovati v okviru zahtev za dostop do informacij javnega značaja, pri čemer se sklicuje na drugi odstavek 6. člena ZDIZ (javni interes). Prosilec ugotavlja, da organ ni izvedel testa javnega interesa, pri čemer navaja, da vsebina dokumentov lahko pokaže morebitno zlorabo javnih sredstev, omogoča vpogled v gospodarno rabo javnih sredstev namenjenih izvajanju javne službe, glede na navedbe organa, da ni dolžan pošiljati dokumentacije in pojasnjevati izdatkov zapisanih v poročilih kaže tudi na precejšnje tveganje za manipulacije pri poročanju o porabi znatnih javnih sredstev. Prosilec meni, da je glede na navedeno nujno, da se javnost seznani s celotno dokumentacijo o poslovanju organa, ki jo je zahteval.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je z dopisom z dne 12. 12. 2018 odstopil v reševanje IP.

IP je od organa, s pozivom št. 090-272/2018/2 z dne 22. 1. 2019, zahteval, da mu posreduje tudi dokumentacijo, ki jo je zahteval prosilec, koncesijsko pogodbo, na podlagi katere organ opravlja javno službo in akt, v katerem je določeno, da zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost, na kar se je skliceval organ v svoji odločbi.

Organ je z dopisom, ki ga je IP prejel 30. 1. 2019, temu posredoval zahtevano dokumentacijo. Ob odstopu dokumentacije je organ navedel, da kot izhaja iz Koncesijske pogodbe št 01440-15/2016-11 z dne 20. 1. 2017, organ opravlja dejavnost posredovanja začasnih in občasnih del. Iz 12. člena Koncesijske pogodbe izhaja, da so koncesionarju priznani stroški v višini 23,7 % obračunanih sredstev iz koncesijske dajatve iz prvega odstavka 9. člena pogodbe, ki vključuje stroške, ki so neposredni pogoj za opravljanje koncesijske dejavnosti, in sicer stroške materiala in storitev, stroške dela in amortizacijo. V skladu z določbo 9. člena koncesijske pogodbe koncesionar, ki posreduje začasna in občasna dela osebam, opredeljenim v 1. členu koncesijske pogodbe, mesečno obračunava 16% koncesijskih dajatev od prejemkov, izplačanih tem osebam. Osnova za obračun koncesijske dajatve je fakturiran prihodek od dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom za pretekli mesec. S koncesijsko pogodbo je opredeljeno tudi poročanje koncesionarja koncedentu, in sicer mora koncesionar podati letno poročilo o opravljanju svoje dejavnosti s točno določenimi podatki. Organ te podatke pošilja elektronsko na obrazcu, letnemu poročilu pa priloži tudi kopijo izkaza poslovnega izida. Organ je v nadaljevanju še dodal, da je dolžan poročati le glede realiziranih stroškov za opravljanje koncesijske dejavnosti, torej je dolžan posredovati le podatke, ne pa tudi samih dokumentov, iz katerih izhajajo navedeni podatki. Upoštevaje navedeno, so informacija javnega značaja zgolj posredovani podatki, ne pa tudi podatki, iz katerih ti podatki izvirajo. Organ je še ocenil, da dokumenti, ki izvirajo iz podatkov iz letnega poročila, vsebujejo podatke, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Organ je družba zasebnega prava, pri njenem poslovanju pa se prepletata dve dejavnosti, koncesijska in tržna, razkritje teh podatkov pa bi lahko bistveno oslabilo položaj organa na trgu. Organ tudi meni, da v konkretnem primeru ni podan javni interes za dostop do zahtevanih podatkov.

Pritožba ni utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja kot izvajalec javne službe. Iz Registra zavezancev za informacije javnega značaja[1] izhaja, da je organ vpisan v register kot izvajalec javne službe, ki ni javno podjetje ali oseba javnega prava na podlagi koncesijske pogodbe št. 01440-9/2018/5, z veljavnostjo od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019. Prejšnje pravne podlage za vpis pa so predstavljale koncesijske pogodbe št. 01440-14/2017 (za leto 2018), št. 01440-15/2016/11 (za leto 2017) in št. 04410-22/2015/8 (za leto 2016).

V obravnavanem primeru gre torej za zavezanca, ki je zavezanec po določbah ZDIJZ kot izvajalec javne službe po 1. členu ZDIJZ, zato se je IP v nadaljevanju opredelil do delovnega področja organa v okviru izvajanja javne službe, upoštevaje prvi odstavek 4. člena ZDIJZ in navedbe organa. Povedano drugače, IP je v pritožbenem postopku ugotavljal, ali so zahtevani dokumenti o stroških dela, materialnih stroških in drugih stroških, informacije javnega značaja, pri čemer je vpogledal v relevantne predpise, predmetno poročilo in posredovano dokumentacijo.

Obstoječo ureditev začasnega in občasnega dela dijakov in študentov opredeljuje Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZPB). S 1. 1. 2011 je v veljavo sicer stopil Zakon o urejanju trga dela[2], ki je nasledil ZZZPB, pri čemer pa je še vedno ostal v veljavi del, ki ureja študentsko delo, in sicer od 5. do 8. člena. Pravno podlago na tem področju dopolnjuje tudi Pravilnik. Višino koncesijske dajatve in njeno delitev ter minimalno bruto urno postavko pa določa ZUJF[3].

Iz četrtega odstavka 6. člena ZZZPB izhaja, da lahko MDDSZ s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacijo oziroma delodajalca, ki izpolnjuje kadrovske, organizacijske in druge pogoje, da opravlja strokovne naloge posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom. S pogodbo o koncesiji uredita koncedent in koncesionar medsebojno koncesijsko razmerje (vrsto in obseg storitve, začetek izvajanja koncesije, čas trajanja koncesijske pogodbe, višino priznanih stroškov, ...). Ena izmed obveznosti koncesionarja je tudi dolžnost in način poročanja koncedentu. ZZZPB v 7. členu določa, da mora organizacija oziroma delodajalec, ki ima z ministrstvom, pristojnim za delo, sklenjeno koncesijsko pogodbo v skladu s četrtim odstavkom 6. člena tega zakona, ali je vpisan v register agencij za zagotavljanje dela, letno poročati o obsegu svojega poslovanja tako, kot predpiše minister, pristojen za delo. Ministrica, pristojna za delo, družino in socialne zadeve, je tako na podlagi določb 6. in 6.b člena ZZZPB izdala 22. 12. 2006 Pravilnik, ki v 37. členu ureja poročanje agencije, ki posreduje delo za dijake in študente. Ta določa, da mora agencija, ki posreduje delo za dijake in študente, oddati letno poročilo najpozneje do 31. marca za preteklo leto in v njem navesti naslednje podatke:

- število izdanih napotnic (dijaki, študentje, skupno),

- število realiziranih napotnic po opravljenem delu (dijaki, študentje, skupno),

- kopijo izkaza poslovnega izida,

- prihodek iz koncesijske dejavnosti,

- realizirane stroške za opravljanje koncesijske dejavnosti (stroški dela, materialni stroški, drugi stroški in stroški skupaj),

- višino odvedenih sredstev iz koncesijskih dajatev,

- število skupno zaposlenih v agenciji in podružnicah (določen čas, nedoločen čas, ostale oblike),

- poročilo o izplačilih iz rizičnega sklada.

Obveznost poročanja koncesionarja določa 7. člen ZZZPB, vsebino pa določa Pravilnik. Letno poročilo odda organ z izpolnitvijo obrazca s prilogama (izkaz poslovnega izida za določeno leto in poročilo o izplačilih iz rizičnega sklada), kot to izhaja iz spletnih strani MDDDSZ[4] in posredovanega Letnega poročila 2017. Zahteva prosilca se nanaša na podatke, ki jih predmetni dokument obsega pod »Realizirani stroški za opravljanje koncesijske dajatve«, in so razdeljeni na »1. stroški dela«, »2. materialni stroški« in »3. drugi stroški« ter »stroški skupaj«. Kot navaja že organ, so to priznani stroški, ki vključujejo stroške, ki so neposreden pogoj za opravljanje koncesijske dejavnosti po obsegu in vrstah stroškov, kakor so stroški materiala in storitev, stroški dela in amortizacija (drugi odstavek 22. člena Pravilnika). Gre za podatke, za katere ZUJF v 3. alineji točke c) drugega odstavka 130. člena določa, da se organizaciji oziroma delodajalcu, ki posredujejo začasna in občasna dela, priznajo stroški v višini 23,7 odstotka obračunanih sredstev iz koncesijske dajatve.

IP ob navedenem ugotavlja tudi, da se s koncesijo, ki je praviloma dolgoročnejše razmerje, koncesionarju, ki je običajno zasebnopravni subjekt, podeli posamezna pravica, ki je sicer pridržana državi ali lokalni skupnosti (koncendentu). To razmerje pa temelji na s strani koncedenta enostransko določenih pogojev (tudi določanje plačil je v pristojnosti koncedenta), ki izhajajo iz koncesijskega akta. Koncesionar s strani koncedenta ne dobi celotnega direktnega plačila za izvajanje koncesijske storitve, ampak praviloma sam nosi pretežni del ekonomskega oziroma poslovnega rizika, povezanega z izvajanjem koncesijske storitve, in tako tudi tvega, da bodo naložbe in stroški, ki nastanejo pri izvajanju koncesijske storitve, visoki, dobiček pa manjši. Ekonomske koristi, ki jih koncesionar doseže z upravljanjem oziroma izkoriščanjem posamezne s koncesijo podeljene posebne ali izključne pravice, so v veliki meri odvisne od njegove podjetnosti, doseženih ugodnih pogojev dobave sredstev za izvajanje koncesije in racionalizacije drugih stroškov (čim nižji so, tem večji je dobiček) ipd., ki z javnim nadzorom samega opravljanja javne službe nimajo posebne povezave, razen če bi se v kakšni zvezi izrazili v spremembi koncesijskega razmerja oziroma izvajanju javnih nalog (npr. z zmanjšanjem kvalitete ali s povišanjem cene storitve javne službe).

Upoštevaje navedeno je IP presojal, ali zahtevane informacije kažejo na dejstva oziroma okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izvrševanje javnih nalog, in ugotovil, da podatki, ki so predmet zahteve v obravnavanem primeru, ne kažejo na dejstva oziroma okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izvrševanje javnih nalog organa kot izvajalca javne službe dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del. Povedano drugače, po mnenju IP zahtevani dokumenti ne izpolnjujejo vseh pogojev za informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, ker ne sodijo v delovno področje organa kot izvajalca javne službe.

V tej zvezi IP izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 122/2006 in v sodbi št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012 (točka 12). Po stališču sodišča je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ le tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javno-pravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javno-pravnega režima izhajajo.

Iz sodne prakse torej izhaja nujnost konkretne povezave med zahtevanimi informacijami in opravljanjem javnih nalog in pooblastil, kar dodatno utemeljuje odločitev IP v obravnavani zadevi. Takšna interpretacija ZDIJZ je tudi skladna z namenom omogočanja dostopa do informacij javnega značaja, ki je v nadzoru javnosti nad organi oblasti, izvajalci javne službe in drugimi nosilci javnih funkcij glede njihovega izvrševanja javnih nalog oziroma glede njihovega izvrševanja javnih funkcij. Za izvajanje tega nadzora pa javnost ne potrebuje in tudi ni upravičena do informacij, ki s tem niso povezane. Gre torej za vprašanje, ki je v sodni praksi že rešeno.

Ker je torej organ kot zavezanec po 1. členu ZDIJZ zavezan v tistem delu svoje dejavnosti, ki predstavlja izvajanje javnopravnih nalog, med slednje pa po mnenju IP ne sodijo informacije, povezane s stroški dela, materialnimi stroški (stroški materiala in storitev) in drugimi stroški (amortizacija), je IP posledično zaključil, da pri zahtevanih informacijah ne gre za informacije javnega značaja. Eden od treh pogojev iz 4. člena ZDIJZ (tj. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa) namreč ni izpolnjen, kar IP podrobneje utemeljuje v nadaljevanju.

Koncesionar, ki posreduje začasna in občasna dela dijakom in študentom, kot organ v obravnavanem primeru, mesečno obračunava koncesijsko dajatev od prejemkov, izplačanim brezposelnim osebam, v skladu s koncesijsko pogodbo. Od obračunanih sredstev koncesijske dajatve se nato koncesionarju priznajo stroški v višini 23,7 % (130. člen ZUJF), in to so stroški, katerih dokumenti so predmet zahteve. Višina zneska, ki se koncesionarju prizna za poplačilo predmetnih stroškov, je torej odvisna samo od višine zneska obračunanih sredstev koncesijske dajatve, in je povezana z izvajanjem javne službe organa samo toliko, da je koncesionar do teh sredstev upravičen na podlagi koncesije v znesku, ki je odvisen od prejemkov. Povedano drugače, če organ ne bi imel koncesije za opravljanje dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom, ne bi imel povrnjenih stroškov v višini 23,7 % od obračunanih sredstev koncesijske dajatve, pri čemer pa je dejanski znesek priznanih stroškov odvisen od realizacije koncesijske dejavnosti oziroma višine koncesijske dajatve.

Ni torej mogoče ugotoviti, da bi predmetni stroški neposredno ali avtomatično vplivali na opravljanje javne službe, predvsem na ceno storitev v okviru predmetne javne službe, saj je njihova višina dejansko odvisna od višine prejemkov. Kot navaja tudi organ v izpodbijani odločbi, ta del pripada organu kot posredniku in ni namenjen za opravljanje javnih nalog, saj gre za stroške poslovanja organa, ki niso del javnopravnega urejanja in podatki o njih ne pomenijo opravljanja koncesionirane dejavnost. In kot je navedel v odstopu pritožbe, zakon omejuje študentske servise zgolj v okviru pravno priznanih stroškov, niso pa omejeni v obsegu porabe 23,7 % koncesijskih sredstev, kolikor jim ostane po odvedbi vseh dajatev, davkov in prispevkov. Za morebiten višek stroškov, nad maksimalno možno priznanimi, torej nad 23,7% koncesijskih sredstev, študentski servis namreč ne more zahtevati povračila, temveč mora morebitne viške stroškov nositi sam, in obratno.

Da sama struktura in presoja upravičenosti priznanih stroškov za izvajanje javne službe ni relevantna, izhaja tudi iz dejstva, da to ni predmet nadzora s strani resornega ministrstva in ne vpliva na višino zakonsko priznanih stroškov. Kot že navedeno, organ prejme ta sredstva glede na določen odstotek realizacije koncesijske dejavnosti (torej odvisno od višine koncesijske dajatve) in njihova nadaljnja razvrstitev po posameznih kategorijah stroškov za izvajanje javne službe ni relevantna. Ne gre namreč za podatke, ki lahko vplivajo ali bi lahko vplivali na koncesijsko razmerje ali vpis v register agencij za zagotavljanje dela (izpolnjevanje kadrovskih, organizacijski in drugih pogojev), in prav tako ne gre za podatke, ki bi kazali na obvezna odvajanja sredstev.

Tudi iz samih določb ZZZPB in Pravilnika (ki med drugim določa kadrovske, prostorske, organizacijske in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati organ) ni mogoče ugotoviti, da bi bila konkretna struktura predmetnih stroškov relevantna za samo izvajanje javne službe. Kot izhaja iz določbe drugega odstavka 6.č člena ZZZPB, se s pogodbo o koncesiji uredi medsebojno koncesijsko razmerje. Pogodba mora obsegati določbe, pomembne za določitev in izvajanje dejavnosti, ki je predmet koncesije, in jih navedena zakonska določba tudi našteva primeroma, vendar pri tem struktura dejansko porabljenih predmetnih stroškov ni navedena. Povedano drugače, iz relevantnih določb ne izhaja, da bi bili predmetni stroški predmet nadzora zaradi opravljanja dejavnosti javne službe.

K navedenemu pa IP še dodaja, da Pravilnik določa nadzor Računskega sodišča in pristojnih ministrstev nad namensko porabo sredstev iz osmega odstavka 6. člena ZZZPB (40. člen Pravilnika). Nadzoru nad namensko porabo sredstev so tako podvržena sredstva iz koncesijske dajatve, ki jih mora organ namenjati za delovanje študentske organizacije univerze, samostojnega visokošolskega zavoda, lokalne skupnosti oziroma interesnih oblik povezovanja dijakov in študentov in se lahko porabijo za izvajanje programov interesnih in obštudijskih dejavnosti v kulturi, izobraževanju, športu, tehnični kulturi, mednarodnem sodelovanju, izpopolnjevanju študentov v tujini, raziskovalni dejavnosti in socialno-ekonomskem položaju dijakov in študentov. Iz določb Pravilnika pa izhaja tudi dolžnost in način poročanja koncesionarja o njegovem delu in omogočanje ministrstvu in pristojnim organom kadar koli vpogled v poslovanje koncesionarja tako, da omogoči vstop v prostore na kraju samem, kjer se izvaja koncesijska dejavnost in da omogoči vpogled v finančne in računovodske evidence ter poslovne knjige (osma alineja 12. člena). Gre za člen Pravilnika, ki določa vsebino koncesijske pogodbe, med drugim tudi obveznost ločenega vodenja finančnih, računovodskih in drugih podatkov za koncesijsko in drugo dejavnost, če koncesionar poleg koncesijske opravlja tudi drugo dejavnost. Predmet nadzora je torej vezan na dokumente oziroma podatke, ki vplivajo ali lahko vplivajo na izvajanje javne službe pooblaščene organizacije.

Vsebina konkretnih dokumentov glede samih stroškov materiala in storitev, stroškov dela in amortizacije ne predstavlja porabe javnih sredstev in tako tudi ni podvržena vpogledu v gospodarno rabo javnih sredstev, namenjenih izvajanju javne službe posredovanja študentskega dela, kot to meni prosilec.

Kot že navedeno, vsi pogoji za informacijo javnega značaja v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato IP ni ugotavljal in se ni opredeljeval do izjeme poslovne skrivnosti, ki jo je zatrjeval organ. Prav tako se IP ni opredeljeval do testa interesa javnosti, ki ga je zahteval prosilec. Pravna podlaga za izvedbo tega testa bi bila podana le, če bi šlo za informacije javnega značaja, pri katerih bi bila ugotovljena izjema poslovne skrivnosti ali katera druga izjema po ZDIJZ, pri kateri je test dovoljeno izvesti. Ker je IP v obravnavnem primeru ugotovil, da ne gre za informacijo javnega značaja, pogoji za izvedbo testa interesa javnosti niso izpolnjeni.

IP je tako na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Objavljenega na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

[2] Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13, 32/14 – ZPDZC-1, 47/15 – ZZSDT in 55/17.

[3] Uradni list RS, št. 40/12, 96/12 – ZPIZ-2, 104/12 – ZIPRS1314, 105/12, 25/13 – odl. US, 46/13 - ZIPRS1314-A, 56/13 – Zštip, 63/13 – Zosn-I, 63/13 – ZJAKRS-A, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 - ZIPRS1415, 101/13 – ZDavNepr, 107/13 – odl. US, 85/14, 95/14, 24/15 – odl. US, 90/15, 102/15, 63/16 – ZDoh-2R in 77/17 – ZMVN-1.

[4]http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/delovna_razmerja_in_pravice_iz_dela/delovna_razmerja/zacasno_in_obcasno_delo_dijakov_in_studentov/