Društvo SIROB - Finančna uprava RS

POVZETEK:

Prosilec je želel prejeti podatke, kdo od davčnih zavezancev je organ obvestili o izstopu iz sistema davka na tonažo in datumu prejema obvestila. Organ je dostop do podatkov zavrnil zaradi davčne tajnosti. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevani podatki predstavljajo davčno tajnost in da javni interes za razkritje ni podan. Pritožbo prosilca je zavrnil kot neutemeljeno.

ODLOČBA:

Številka: 090-270/2018/2

Datum: 30. 1. 2018

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP) o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec), z dne 22. 11. 2018, zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Šmartinska cesta 55, p.p. 631, 1001 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. 090-48/2018-3 z dne 25. 10. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 22. 11. 2018 zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 090-48/2018-3 z dne 25. 10. 2018, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je 2. 10. 2018 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Želel je prejeti podatke o morebitnih zavezancih za davek od dohodkov pravnih oseb po zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb, ki so v letih 2017 in 2018 (do 1. 7. 2018) organ obvestili o izstopu iz sistema davka na tonažo po drugem odstavku 14. člena ZDTon in datumu prejema obvestila. Zahtevano dokumentacijo je želel prejeti v elektronski obliki.

Organ je z odločbo, št. 090-48/2018-3 z dne 25. 10. 2018, zahtevo prosilca zavrnil zaradi obstoja izjeme po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo davčne tajnosti). Organ je ugotovil, da podatki o zavezancih, ki so davčni organ obvestili o izstopu iz sistema davka na tonažo, skladno z drugim odstavkom 14. člena ZDTon, predstavljajo davčno tajnost na podlagi 15. člena ZDavP-2, zato je treba pri posredovanju teh podatkov upoštevati določbe ZDavP-2 o njihovem razkrivanju (15. – 26. člena). V prvem odstavku 15. člena ZDavP-2 je določeno, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. Splošna pravila o razkritju podatkov so vsebovana v 18. členu ZDavP-2. Prvi odstavek navedenega člena določa, da sme davčni organ podatke, ki so davčna tajnost, razkriti tretjim osebam le na podlagi pisnega soglasja davčnega zavezanca (v konkretnem primeru posameznega davčnega zavezanca, ki je davčnemu organu posredoval obvestilo o izstopu iz sistema davka na tonažo), oziroma če je v ZDavP-2 ali mednarodni pogodbi, ki obvezuje Slovenijo, tako določeno. Ker se lahko podatki ne glede na soglasje posredujejo le državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če te podatke potrebujejo v konkretnih postopkih, ki jih vodijo (23. in 24. člen ZDavP-2), je organ zahtevo prosilca zavrnil v celoti.

Prosilec se je 22. 11. 2018 zoper odločbo organa, št. 090-48/2018-3 z dne 25. 10. 2018 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), pritožil zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedel, da gre pri ZDTon-A za državno pomoč ladjarjem, ki jo je odobrila tudi Evropska komisija. Pristop k ugodnejšemu sistemu davka na tonažo je za pravne osebe – davčne zavezance, ki imajo to pravico, prostovoljen. Pristop k sistemu davka na tonažo traja 10 let in zavezanec pred potekom desetletnega obdobja iz njega ne more izstopiti. Ob izstopu iz sistema davka na tonažo po poteku desetletnega obdobja mora zavezanec obvestiti davčni organ najmanj šest mesecev pred potekom desetletnega obdobja, sicer se šteje, da je ponovno pristopil k sistemu davka na tonažo. Prosilec je navedel, da državne pomoči predstavljajo tisti del javnih sredstev, ki jih javni organi selektivno dodeljujejo subjektom, ki delujejo na trgu in s tem dajejo prejemnikom spodbud prednost pred konkurenti, ki je pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi imeli. Ker lahko državna pomoč negativno vpliva na konkurenco in trgovino v EU, so državne pomoči po pravilih EU splošno prepovedane in se lahko dodelijo le izjemoma, ob strogem upoštevanju pravil o državni pomoči. Praviloma se državne pomoči lahko dodelijo le, če koristijo družbi in gospodarstvu kot celoti, tj. ko gre za odpravljanje tržnih nepopolnosti ali so namenjene za doseganje skupnih ciljev EU. Največje prejemnike pomoči oz. projekte, ki so bili podprti z državno pomočjo, pa so države članice dolžne tudi javno objaviti na uradnih spletnih straneh. V začetku leta 2018 je prišlo celo do poizkusa protiustavnih retroaktivnih sprememb ZDTon, s katerim bi bili prejemniki državne pomoči za nazaj nezakonito oproščeni še plačila najmanj 6.350.000 EUR davkov. V zvezi s tem sta SDT in NPU v juliju 2018 izvedla tudi hišne preiskave. Republika Slovenija je v letih 2008 do 2016 davčnim zavezancem, ki so vstopili v sistem davka na tonažo, podelila 23.104.972 EUR državnih pomoči. Podatki, kdo so prejemniki, so navedeni v Letnih poročilih o državnih pomočeh v Sloveniji. Ker se sedanja shema sistema davka na tonažo izteče 31. 12. 2018, so imeli davčni zavezanci možnost, da do 1. 7. 2018 izstopijo iz sistema davka na tonažo. Enako kot imajo davkoplačevalci in interesne organizacije pravico vedeti, kdo je prejemnik državnih pomoči iz sistema davka na tonažo, imajo pravico vedeti tudi to, kdo želi iz sistema izstopiti, saj je usoda slovenskega ladjarja neposredno povezana z ohranjanjem in prihodnostjo več kot 100 letne slovenske pomorske in več kot 60 letne slovenske ladjarske tradicije, vključno z zdravim delom primorskega gospodarstva, s pomorsko šolo, pomorsko upravo, pristaniščem, mornarico, pomorsko policijo itd. Prosilec je prepričan, da so razlogi za zavrnitev dostopa do zahtevane informacije povsem neutemeljeni. Če iz sistema davka na tonažo ni izstopil noben davčni zavezanec (kar je velika verjetnost glede na aktivnosti družb iz Skupine Splošna plovba, ki so edini prejemnik teh državnih pomoči), potem bi lahko organ prosilca enostavno obvestil, da izstopov ni bilo. Vsi nadaljnji izgovori organa o davčni tajnosti, pisnem soglasju davčnega zavezanca itd., so v takem primeru brezpredmetni. Če je iz sistema davka na tonažo (teoretično) izstopil vsaj en davčni zavezanec, pa je ključno, da je prosilec od organa zahteval zgolj imena pravnih oseb – davčnih zavezancev, ki so izstopili iz sistema davka na tonažo do 1. 7. 2018. Gre za davčne zavezance, ki so kot prejemniki državnih pomoči javno objavljeni na uradnih spletnih straneh. Organ se je zgolj pavšalno skliceval in ni pojasnil, kako bi takšen podatek lahko razkril zavezančev materialni položaj. Iz javno objavljenega 18. Letnega poročila o državnih pomočeh v Sloveniji izhaja, da so bila zadnja izplačila državne pomoči iz sistema davka na tonažo opravljena v letu 2014. Ni torej jasno, kako bi podatek o izstopu v letu 2018 (štiri leta po zadnjem izplačilu po tej shemi), lahko razkrival materialni položaj davčnega zavezanca ali bi se na podlagi tega o njem lahko sklepalo. Sklicevanje organa na 18. člen ZDavP-2 je napačno, saj navedeni člen izrecno govori le o podatkih, ki so davčna tajnost, ti pa so opredeljeni v 15. členu, ki v drugem odstavku izrecno določa, da se za davčno tajnost ne šteje davčna številka poslovnih subjektov, posledično pa se ne more za davčno tajnost šteti s to številko povezano ime davčnega zavezanca, ker je oboje javno dostopno v poslovnih registrih. Prosilec je oporekal odločitvi organa tudi zaradi neupoštevanja izjeme iz tretjega odstavka 18. člena ZDavP-2, ki določa, da lahko davčni organ celovito razkrije podatke o davčni zadevi, če zavezanec za davek v medijih sam nepopolno oz. enostransko razkrije podatke, ki so davčna tajnost. Prosilec je primeroma navedel več člankov, objavljenih v letu 2018, iz katerih izhaja, da namerava Skupina Splošna plovba zapustiti Slovenijo. Zato ima zainteresirana javnost pravico izvedeti, ali so davčni zavezanci, člani Skupine Splošna plovba, v resnici izstopili iz sistema davka na tonažo, ali pa gre le za medijsko zavajanje in nepopolno razkritje podatkov, ki jih je organ nepravilno označil kot davčna tajnost. Da je sklicevanje organa pri zahtevanih podatkih na davčno tajnost absurdno, kaže tudi dejstvo, da organ javno objavlja seznam davčnih zavezancev z zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi, ki na 25. dan v mesecu pred mesecem objave presegajo 5.000 EUR in so starejše od 90 dni. Ob takem znesku se lahko sklepa, kakšen je materialni položaj davčnega zavezanca, pa organ ne vidi ovir za javno objavo njihovih imen.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, št. 090-48/2018-11 z dne 10. 12. 2018, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba ni utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Izpodbijana odločba temelji na 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Zato je predmet tega pritožbenega postopka vprašanje, ali je organ pravilno uporabil materialno pravo, ko se je pri zavrnitvi dostopa do zahtevanih informacij skliceval na izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo davčnega postopka in davčne tajnosti).

Davčni postopek ureja Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – UPB, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H; v nadaljnjem besedilu ZDavP-2), ki v 8. členu določa, da se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. V prvem odstavku 15. člena je določeno, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. Nadalje 16. člen ZDavP-2 določa, da uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe. Pojem zaupnosti davčnega postopka je v celoti vezan na davčno tajnost. Na navedeno kaže tudi načelo tajnosti postopka iz zgoraj omenjenega 8. člena ZDavP-2, po katerem se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. Teorija šteje obravnavo podatkov v davčnem postopku v režimu davčne tajnosti celo za načelo^[1]. Po ZDavP-2 sklop pravil od 15. člena naprej tako operacionalizira načelo tajnosti. Načelo tajnosti podatkov ščiti zavezanca za davek pred razkritjem njegovega materialnega položaja, ki je razviden iz davčnih podatkov, ali se o njem lahko sklepa.

Po Zakonu o davku na tonažo (Uradni list RS, št. 97/09 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZDTon) se kot alternativna oblika določitve davčne osnove za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb uvaja sistem davka na tonažo od dohodkov iz poslovanja z ladjami v mednarodni plovbi (1. člen). Davek na tonažo je torej posebna oblika obdavčevanja, pri kateri gre za posebno obliko določanja davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb. Namesto določanja davčne osnove po splošnem sistemu davka od dohodkov pravnih oseb, se ladjarjem, davčnim zavezancem, ki pristopijo k sistemu davka na tonažo, davčna osnova določa glede na tonažo ladij, s katerimi upravljajo. Čeprav Evropska komisija takšno obliko obdavčevanja obravnava kot državno pomoč (in jo pod posebej določenimi pogoji tudi dovoljuje), gre pri davku na tonažo v prvi vrsti še vedno za obdavčevanje in s tem za davek od dohodkov pravnih oseb, na kar kaže tudi dejstvo, da so obstoječi davčni zavezanci, ki so po sprejetju ZDTon lahko pristopili k sistemu davka na tonažo, do takrat bili obdavčeni skladno z določbami zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Po 2. členu ZDTon se glede vseh vprašanj postopka obračunavanja in plačevanja davka na tonažo in pristojnosti davčnega organa, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe zakona, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, zakona, ki ureja davčni postopek in zakona, ki ureja davčno službo. V 6. členu ZDTon je določeno, da je zavezanec za davek na tonažo vsaka oseba, ki je zavezanec za davek od dohodkov pravnih oseb po zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb in je v skladu s tem zakonom pristopila k sistemu davka na tonažo. Pravico do pristopa k sistemu davka na tonažo imajo tako zavezanci po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje. Kot izhaja iz ZDTon, je pristop k sistemu davka na tonažo izbiren (neobvezujoč), ob tem pa je nesporno, da je obdavčitev v sistemu davka na tonažo za zavezanca ugodnost. Načeloma zavezanec med desetletnim obdobjem ne more izbrisati ladje iz spiska ladij vključenih v sistem davka na tonažo. Če pa to stori (in razlogi niso ekonomsko-poslovni ), mora zavezanec za to ladjo plačati razliko med davkom, ki bi ga plačal po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, in davkom, ki ga je plačal po tem zakonu, povečano za obresti iz 95. člena ZDavP-2 (14. člen ZDTon).

Glede na to, da je v konkretnem primeru podatek o tem, ali je določen davčni zavezanec pristopil k sistemu davka na tonažo, bistven za določitev davčne osnove za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb in s tem nedvomno povezan z davčno obveznostjo davčnega zavezanca, IP ne more slediti pritožbenim navedbam, da je prosilec zahteval podatke, ki ne predstavljajo davčne tajnosti. Dejstvo, da so podatki o davčni številki poslovnih subjektov in s to številko povezana imena davčnih zavezancev javnosti dostopni v poslovnih registrih, še ne pomeni, da so navedeni podatki prosto dostopne informacije javnega značaja. Prosilec je namreč želel prejeti ime davčnega zavezanca skupaj z okoliščino, da je le-ta izstopil iz sistema davka na tonažo, kar pa predstavlja davčno tajnost. Nedvomno gre namreč za podatek, ki se nanaša na davčnega zavezanca in odmero konkretnega davka, zato se tak podatek pri dostopu do informacij javnega značaja varuje kot davčno tajnost skladno s 5. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Za konkretni primer so irelevantne pritožbene navedbe, da so vsi prejemniki državnih pomoči tudi javno objavljeni na uradnih spletnih straneh Ministrstva za finance. Kot državna pomoč se res lahko šteje, npr. odpoved državnim prihodkom, ki bi bili sicer plačani državi in gre za »izpad« prihodkov od davkov zaradi oprostitve ali zmanjšanja davkov, vendar je prosilec zahteval informacijo, kdo je izstopil iz sistema davka na tonažo (in posledično iz sistema ugodnejše obdavčitve) in ne informacije o tem, kdo prejema državno pomoč (ne nazadnje je ta informacija že prosto dostopna, kot navaja tudi prosilec, v vseh letnih poročilih o državnih pomočeh). Če zavezanec izstopi iz sistema ugodnejše obdavčitve, ne moremo več govoriti o »izpadu« prihodkov od davkov in posledično o državni pomoči, zato so ti podatki varovani po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dejstvo, da so podatki o prejemnikih in višinah državnih pomoči javno objavljeni, ni podlaga za razkrivanje podatkov, ki so del davčnih postopkov, in ne upravičuje razkrivanja podatkov o obračunavanju davka od dohodkov pravnih oseb.

IP se je opredelil tudi do javnega interesa za dostop do zahtevanih informacij, na katerega se je skliceval prosilec v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ se namreč ne glede na določbe prejšnjega odstavka (tj. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Test javnega interesa pa po taisti določbi ne velja za vse primere. Podatke, ki predstavljajo izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je dopustno razkriti na podlagi testa javnega interesa le, kadar je davčni postopek že pravnomočno končan oziroma je zavezanec za davek obveznost ugotovil v obračunu davka in ga ni plačal v predpisanem roku. V obravnavanem primeru IP skladno z načelom ekonomičnosti ni ugotavljal, ali je ta primer v predmetni zadevi podan, saj je izvedeni test (kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe) pokazal, da se tehtnica ne prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih davčnih tajnosti, do katerih je organ z izpodbijano odločbo zavrnil dostop. V določenih primerih lahko zavezanec izstopi iz sistema davka na tonažo pred potekom desetletnega obdobja, vendar mora poravnati morebitno razliko v davku, ki bi ga plačal, če ne bi bil vključen v sistem davka na tonažo in davkom, ki ga je dejansko plačal. V predmetni zadevi prosilec v ničemer ne zatrjuje, da je bil katerikoli davčni zavezanec zaradi “predčasnega” izstopa iz sistema davka na tonažo deležen »privilegirane obravnave« in da je s tem prejel nedovoljeno državno pomoč, ki bi bila v nasprotju z evropskimi in nacionalnimi predpisi. Ker tako ni zaznati, da bi država davčnemu zavezancu, ki je izstopil iz sistema davka na tonažo, kljub temu omogočila ugodnosti in za tega davčnega zavezanca uporabila »ugodnejšo« davčno obravnavo v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci v podobnem dejanskem in pravnem položaju, razkritje zahtevanih informacij ni v javnem interesu. Tudi po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sodba Upravnega sodišča, št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012), je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. V predmetni zadevi takšne vrednote zagotovo niso ogrožene. Posledično pogoji za razkritje zahtevanih informacij na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ niso izpolnjeni. Poleg tega je nedvoumno, da je obdavčitev v sistemu davka na tonažo za zavezanca ne samo izbirna, ampak tudi ugodnejša, zato je še toliko manj v javnem interesu razkritje informacij, kdo iz sistema izstopa. Glede na to, da Ministrstvo za finance v Letnih poročilih navede tudi podatek, komu in v kakšni višini je bila državna pomoč kot posebna oblika obdavčevanja, tj. davka na tonažo, namenjena, pa je zahtevana informacija po pravnomočno končanem davčnem postopku tudi javno dostopna.

Pritožbene navedbe o javnem objavljanju seznama davčnih zavezancev z zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi so za odločitev v konkretnem primeru irelevantne, saj ne gre za primer, ki bi bil s konkretnim v bistvenem podoben. Pri tovrstni obdelavi podatkov gre namreč za objavo, ki je določena z zakonom in ne za razkrivanje podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja na zahtevo posameznega prosilca. Prav tako s konkretnim postopkom ni povezana določba drugega odstavka 18. člena ZDavP-2, ki določa, da če zavezanec za davek v medijih sam nepopolno oziroma enostransko razkrije podatke, ki so davčna tajnost, lahko davčni organ celovito razkrije podatke o davčni zadevi. Za razkrivanje teh podatkov ima davčni organ diskrecijsko pravico, kar pomeni, da o razkritju odloča organ sam in ne na zahtevo po ZDIJZ.

IP je zaključil, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je pritožba neutemeljena, jo je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena ZUT (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Zakon o davčnem postopku s komentarjem, dr. Tone Jerovšek in soavtorji, Ljubljana 2008.