prosilec - Računsko sodišče

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dokumentacijo v zvezi z izplačili potnih stroškov javnih uslužbencev glede na Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe. Organ je zahtevo zavrnil, ker zahtevana dokumentacija ne obstaja. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ z zahtevanimi podatki ne razpolaga, saj gre pri odločanju o obračunu potnih stroškov za drugo pravno podlago, zato je pritožbo prosilca zavrnil kot neutemeljeno, ker mu organ dokumentov, s katerimi ne razpolaga, ne more posredovati. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-160/2018/2

Datum: 7.8.2018

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/137 z dne 28. 6. 2016 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi…. (v nadaljevanju prosilec), z dne 15.7.2018, zoper odločbo Računskega sodišča Republike Slovenije, Slovenska cesta 50, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 020-3/2018/4, z dne 2.7.2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 15.7.2018 zoper odločbo Računskega sodišča Republike Slovenije št. 020-3/2018/4, z dne 2.7.2018 se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je v zahtevi z dne 4.6.2018 od organa zahteval dostop do naslednjih dokumentov oziroma podatkov iz pripadajočih dokumentov:

1. Podatke vseh javnih uslužbencev pri izplačilu potnih stroškov cestnih prevoznikov od 1.1.2011 dalje do sedaj, pri katerih se ni upoštevala, pri obračunu potnih stroškov, veljavna tarifa po sprejeti in veljavni Uredbi o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe (Uradni list RS, št. 73/09).
2. Podatek o višini prerazporeditve letnih proračunskih sredstev, ki so namenjena za povračilo stroškov prevoza na proračunsko postavko sredstev za javno gospodarsko službo izvajanja javnih linijskih prevozov po sklepu Vlade RS št. 00721-15/2009/7 z dne 10. 9. 2009. Osebe odgovorne za morebitno ne realizacijo citiranega sklepa. Citirani sklep bi moral biti realiziran v proračunu za leto 2011 in vsakem proračunu naprej. V skladu z navedenim je prosilec želel podatke iz tega vprašanja za čas od 1.1.2011 do sedaj.
3. Znesek tako (ne)izplačanih nezakonitih potnih stroškov po letih od 1.1.2012 dalje do sedaj.
4. Podatek, kdo so bili odredbodajalci in finančni skrbniki proračunskih postavk za izplačilo potnih stroškov po 1.1.2011 dalje do sedaj.
5. Podatke oseb, ki so preverjale izjave o potnih stroških glede na Uredbo o načinu izvajanja gospodarske Javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe (Uradni list RS, št. 73/09) po 1.1. 2011 do sedaj.
6. Podatek o razliki izplačanih potnih stroškov in tistih, ki bi morali biti izplačani po uredbi citirani v prvi točki te zahteve od 1. 1. 2012 dalje, ko glede na predpis in EU Uredbo 1370/2007 ni bilo več podlage za izplačevanje potnih stroškov po splošni tarifi iz leta 2007, ki ni bila nikoli objavljena v Uradnem listu RS.
7. Informacijo o tem, kako gleda Računsko sodišče RS na trošenje javno-finančnih sredstev, če koncesionarji oblikujejo svoje cene na podlagi splošne tarife iz leta 2007, ki je predpis, ki ni zavezujoč in ga ni sprejel koncendent Vlada RS ter proračunski uporabniki izplačujejo potne stroške po cenikih, ki nimajo zakonite podlage v predpisu.
8. Podatek o tem, v koliko primerih je Računsko sodišče RS, v času od 1.1. 2012, pri katerem koli proračunskem uporabniku ugotovil nepravilnosti glede na uredbo citirano v prvi točki te informacije javnega značaja, saj je odgovor organa novinarki dr. Damijani Žist med drugim glasil, da je veljavna tarifa samo iz citirane uredbe, zato bi računski revizorji to morali ugotoviti pri skoraj vsakem proračunskem uporabniku.
9. V Revizijskem poročilu št. 320-10/2014/10 organ ugotavlja, da so bili pri zaračunavanju prevoznin
   oškodovani potniki. Prosilca zanima, kako pa je potem s proračuni proračunskih
   uporabnikov, če se izplačuje potne stroške po neveljavni, nezakoniti tarifi, ki kot splošni predpis ni bila nikoli objavljena. A proračun potem ni oškodovan? Ali tega organ ne revidira?

Zahtevo prosilca je organ delno zavrnil z odločbo 020-3/2018/4, z dne 2.7.2018, v kateri je najprej navedel podatke, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. V izreku je organ navedel, da se v preostalem delu zahteva prosilca zavrne, ker skladno s prvim odstavkom 4.člena ZDIJZ ne gre za informacijo javnega značaja, saj organ z zahtevanimi podatki ne razpolaga in jih prosilcu ne more posredovati. Zahtevo prosilca je organ zavrnil tudi iz naslednjih razlogov:

1. Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe (v nadaljevanju: uredba) ureja način izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu, zlasti pa
   vsebino te gospodarske javne službe in obveznosti javne službe, ki jih ima izvajalec, pravice potnikov pri izvajanju javne službe, financiranje te javne službe, način podelitve koncesije te javne službe in nadzor nad njenim izvajanjem. Uredba tako ne spada med veljavne predpise, ki jih mora organ kot delodajalec upoštevati pri odločanju o obračunu potnih stroškov oziroma pri določanju višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Posledično ni možno pripraviti seznama vseh javnih uslužbencev, pri katerih se »ni upoštevala pri obračunu potnih stroškov veljavna tarifa po sprejeti in uveljavljeni Uredbi o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe«.
2. in 3. Organ v preteklosti ni prerazporejal proračunskih sredstev, ki so namenjena za povračilo stroškov prevoza na proračunsko postavko sredstev za javno gospodarsko službo izvajanja javnih linijskih  prevozov, v svojem finančnem načrtu (v obdobju od 1. 1. 2011 do dneva izdaje odločbe) tudi ni imel proračunske postavke, ki bi vsebovala sredstva za javno gospodarsko službo izvajanja javnih linijskih prevozov. Posledično vlagatelju tudi ni možno zagotoviti informacije o odgovornih osebah za morebitno (ne)realizacijo navedenega sklepa oziroma o znesku » izplačanih nezakonitih potnih stroškov«.

1. Organ s svojim internimi akti nima določenih skrbnikov proračunskih postavk, in
   pojasnjuje, da ima s Pravilnikom o računovodstvu in finančnem poslovanju[1] določenega predlagatelja odredbe za izplačilo, ki je odgovoren za usklajeno, pravočasno in utemeljeno porabo sredstev na posamezni postavki kontu; preverjanje, ali so potrebna finančna sredstva zagotovljena in ali je knjigovodsko listino, ki je podlaga za izplačilo, potrdila odgovora oseba; zakonitost porabe sredstev ter pravočasnost predložitve zahtevka za izplačilo[2]. Predlagatelj odredbe za izplačilo je vodja finančno-računovodske službe, v njegovi odsotnosti pa samostojni svetovalec za področje računovodstva[3].
2. in 6. Uredba o načinu izvajanja gospodarske Javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe ne spada med veljavne predpise, ki jih mora organ kot delodajalec upoštevati pri odločanju o obračunu potnih stroškov oziroma pri določanju višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela (v to spadajo tudi pravila o preverjanju izjav o potnih stroških).
3.  7., 8. in 9. Do tega vprašanja se organ še ni opredelil, zato se dokument z zahtevanimi informacijami ne nahaja v materializirani obliki.

Organ je dodatno še pojasnil, da je kot vrhovna revizijska inštitucija pri svojem poslovanju zavezan načelu transparentnosti[4] in da vsa revizijska poročila objavlja na svoji spletni strani na naslovu www.rs-rs.si.

Dne 15.7.2018 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 020-3/2018/4, z dne 2.7.2018 iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju prosilca je organ  razmišljal samo o fizičnem dokumentu, čeprav  materialni predpis pravi, da lahko organ v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument pomeni izjemo po 5.a ali 6. členu Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (26.člen). ZDIJZ pravi, da je informacija podatek oz. dokument, se pravi eno ali drugo. Podatek za katerega je zaprosil prosilec, bi lahko bil opisne narave in izpolnjeval prav gotovo vse tri pogoje za obstoj  informacije javnega značaja (informacija izvira iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati, nahajati se mora v materializirani obliki). Materializirana oblika pa ne pomeni, da mora, zato biti obvezno dokument, ampak je zadostno materializirano delovanje, med tako materializirano delovanje pa lahko uvrstimo izplačilo potnih stroškov zaposlenim. Glede na navedeno prosilec prereka pojasnila po vseh točkah obrazložitve, ki jo je podal organ in meni, da organ razpolaga z zahtevanimi informacijami, zato v pritožbi postavlja organu izrecna vprašanja. Prosilec še dodaja, da zaradi neaktivnosti poštenega nadzora, odgovorni zaslužijo prijavo pri pristojnem Državnem tožilstvu Republike Slovenije.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 020-3/2018/6, z dne 25.7.2018, poslal IP. Glede pritožbenih navedb je organ še pojasnil, da je pritožnik že v vlogi pomešal veljavne pravne podlage, ki določajo pravila, ki jih mora organ kot delodajalec upoštevati pri odločanju o obračunu potnih stroškov, s tem, da je zahteval podatke o izplačevanju potnih stroškov po Uredbi o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe. Omenjena uredba namreč ne vsebuje določb o povračilih potnih stroškov zaposlenim, temveč opredeljuje pravice in dolžnosti države in koncesionarjev, ki izvajajo javno službo javnega linijskega prevoza. Posledično v okviru odločanja o pravici dostopa do informacij javnega značaja organ ne more odgovoriti na njegova nadaljnja vprašanja.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP uvodoma ugotavlja, da je predmet pritožbe prosilca dostop do naslednjih dokumentov oziroma podatkov iz pripadajočih dokumentov, in sicer 1., 2., 3., 5., 6., 7., 8. in 9. točka zahteve prosilca z dne 4.6.2018.

IP bistvenih kršitev postopka na prvi stopnji ni ugotovil, poleg tega ni sporno, da gre za informacijo javnega značaja po splošni definiciji iz 1. člena ZDIJZ, zato se je IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevani dokumenti obstajajo.

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (hkrati), in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ in da informacija izvira iz delovnega področja organa. Izkazan pa mora biti tudi obstoj drugih dveh pogojev za opredelitev informacije javnega značaja, torej da organ z informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike« in ga navaja že organ v izpodbijani odločbi. Navedeno pomeni, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza, zato zavezanci niso dolžni odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od zavezanca pričakuje pojasnila, mnenja in podobno, da bi zadostili zahtevi prosilca. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, pa je predmet njihovih komunikacijskih strategij in ni del postopkov po ZDIJZ.

IP še dodaja, da organu tudi ni treba vložiti pretiranega dodatnega dela ali predelave dokumentov, da se prosilec lahko seznani z zahtevano informacijo. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katero razpolagajo.

Upoštevaje predhodno navedeno je IP ugotovil, da organ z dokumenti oziroma podatki, o katerih je odločil organ v drugi točki izreka izpodbijane odločbe, ne razpolaga v materializirani obliki. Navedeno pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja, zato je treba pritožbo prosilca zavrniti.

IP ob tem izpostavlja, da je prosilec svojo zahtevo po določenih podatkih izrazil v obliki vprašanj. Skladno z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP) je treba v primeru, ko prosilec organu postavlja vprašanja, vendar iz preostale vsebine njegove vloge izhaja, da želi pridobiti informacije javnega značaja, rešiti ključno vprašanje, ali organ razpolaga z dokumentom, iz katerega bi bil razviden odgovor na zastavljeno vprašanje.

IP nima nobenega utemeljenega razloga, da ne bi sledil obrazložitvi organa, saj je prosilec postavil organu konkretna vprašanja, ki pa se nanašajo na delo drugega organa. Organ je že v izpodbijani odločbi navedel, da Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe (Uradni list RS, št.73/09) ureja način izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu, zlasti pa vsebino te gospodarske javne službe in obveznosti javne službe, ki jih ima izvajalec, pravice potnikov pri izvajanju javne službe, financiranje te javne službe, način podelitve koncesije te javne službe in nadzor nad njenim izvajanjem^[5]. Uredba tako ne spada med veljavne predpise, ki jih mora organ kot delodajalec upoštevati pri odločanju o obračunu potnih stroškov oziroma pri določanju višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela.

IP nadalje pojasnjuje, da način obračunavanja in povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence in funkcionarje (v nadaljnjem besedilu: zaposleni) v državnih organih  ureja  Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uradni list RS, št.95/06 s spremembami in dopolnitvami).[6]  Zaposleni, ki uveljavlja pravico do povračila stroškov prevoza, mora dati pisno izjavo z navedbo podatkov, določenih v izjavi, ki je v obliki obrazca sestavni del in priloga te uredbe.[7]  V pisni izjavi je tako navedena cena najcenejše vozovnice po veljavnem ceniku prevoznika (mesečna vozovnica v mestnem prometu, mesečna vozovnica v medkrajevnem prometu, kombinirana vozovnica, pavšalna vozovnica, žeton) in cena enosmerne (enkratne) oziroma povratne vozovnice. Resničnost podatkov iz pisne izjave zaposlenega, pa preveri delodajalec v skladu z zakonom.[8]  Pri odločanju o obračunu potnih stroškov posledično ni možno pripraviti podatkov glede obračuna potnih stroškov javnih uslužbencev po tarifi, določeni v Uredbi o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe, saj gre za različni pravni podlagi, ki urejata popolnoma različni področji.

IP ne vidi razlogov, zaradi katerih bi podvomil v navedbe organa, da z dokumenti, ki bi vsebovali zahtevane podatke, organ ne razpolaga. Ker informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, se IP ni ukvarjal z morebitnim obstojem katere izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ v  5.a ali 6. členu Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Navedbe prosilca v tem delu so tako za ta pritožbeni postopek brezpredmetne.

Pri tem IP ponovno navaja, da organ ni dolžan odgovarjati na konkretno postavljena vprašanja, ampak je v postopkih po ZDIJZ dolžan odločati o dostopu do dokumentov. Povedano drugače, če bi organ razpolagal v materializirani obliki z dokumentom, iz katerega bi izhajali odgovori na postavljena vprašanja prosilca, bi bil organ dolžan odločiti o dostopu do takšnega dokumenta.

IP izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo.

Upoštevajoč zgornje argumente je IP zaključil, da informacije pod vprašanji 1., 2., 3., 5., 6., 7., 8. in 9. ne obstajajo, organ z njimi ne razpolaga, kar pomeni, da »kriterij materializirane oblike« v konkretnem primeru ni izpolnjen, torej ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. IP je ugotovil, da organ dejansko ne razpolaga s takšnimi podatki, ki bi prosilcu omogočila, da sam pride do končne zahtevane informacije. Posledično prosilcu ni mogoče ugoditi, saj organ z zahtevanimi podatki ne razpolaga.

Na koncu IP še dodaja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma dokumente, s katerimi ne razpolaga, prav tako nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter odločal o vprašanju poštenega nadzora proračunskih revizorjev. Navedbe prosilca v tem delu so tako za ta pritožbeni postopek brezpredmetne.

Po preučitvi celotne zadeve je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil in potrdil izpodbijano odločbo, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Pripravila:

Urša Pleterski

raziskovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Št.003-3/2016-1 z dne 19.7.2016.

[2] Smiselno enako je določal tudi 7.člen Pravilnika o računovodstvu in finančnem poslovanju Računskega sodišča Republike Slovenije št.3101-8/2008-1 z dne 30.6.2008, ki je veljal do 31.7.20016.

[3] Sedmi člen Pravilnika o računovodstvu in finančnem poslovanju.

[4] Prvi odstavek 5.člena Zakona o računskem sodišču določa, da je delo računskega sodišča javno.

[5] Prvi člen uredbe.

[6] Prvi člen uredbe.

[7] Deveti člen uredbe.

[8] Deseti člen uredbe.