prosilec - Občina Ruše

POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP v pritožbenem postopku. IP je po preučitvi celotne zadeve zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP je tako pritožbi prosilca ugodil ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek.

ODLOČBA:

Številka: 090-144/2018/2

Datum:  19. 7. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15, 32/16, 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 19. 6. 2018, zoper odločbo Občine Ruše, Trg vstaje 11, 2342 Ruše (v nadaljevanju: organ), št. 090-0005/2018 z dne 18. 6. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilca z dne 19. 6. 2018 se ugodi in se odločba Občine Ruše št. 090-0005/2018 z dne 18. 6. 2018 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 12. 6. 2018 zahteval:

• fotokopije vseh mesečnih izplačil honorarjev po avtorju …, županu;
• fotokopije vseh plačil Odvetniški družbi …, od prvega do zadnjega nakazila s specifikacijo storitev po posamezni mesečni storitvi;
• fotokopije informacij javnega razpisa na oddajo odvetniških pravnih poslov po ZJNMV ter fotokopije prijaviteljev in izbor glede na izpolnjevanje razpisnih pogojev.

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 090-0005/2018 z dne 18. 6. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v celoti, in sicer na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Navaja, da je organ pri svojem delu že reševal zadeve, ki jih je vložil prosilec, zato je najprej preveril, ali se za zahtevo pojavlja ista oseba. Ob tem pojasnjuje, da je zaradi sprožanja sodnih postopkov, vlaganja zahtev za dostop do informacij javnega značaja, pošiljanja različnih pisanj organu, žalitev, …, Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom omejilo … poslovno sposobnost. Po pregledu dokumentacije je tako organ ugotovil, da … nastopa do organa kot fizična oseba, s stalnim prebivališčem …, in sproža sodne postopke, vlaga zahteve za dostop do informacij javnega značaja, pošilja organu različna pisanja, žali funkcionarje in zaposlene organa. Nadalje je ugotovil, da v posameznih primerih nastopa do organa kot …, in kot e-naslov … navaja isti e-naslov kot fizična oseba, pa tudi telefonsko številko (povzeto iz uradnih evidenc AJPES). V vlogi … nastopa kot zakoniti zastopnik pri sodnih postopkih, ki jih je sprožil kot fizična oseba zoper osebe, povezane z organom (javni zavod CEZAM, osebe, zaposlene pri tem zavodu, funkcionarji organa, osebe, ki sodelujejo z organom). … tako svetuje …, fizični osebi, in mu za svetovalne storitve izstavlja ogromne račune, ki jih nato … uveljavlja kot stroške pri sodnih postopkih. Povedano poenostavljeno, … svetuje sam sebi kot fizični osebi v odnosu do organa. Organ je tako po preučitvi predmetne zahteve in ob upoštevanju prosilčevega preteklega ravnanja ugotovil, da je njegova zahteva šikanozna in predstavlja očitno zlorabo pravice, ne glede na to, ali nastopa … V obeh primerih namreč nastopa ista oseba, ki ji je bila omejena poslovna sposobnost in ta oseba s funkcionalno povezanimi zahtevami zlorablja pravico dostopa do informacij javnega značaja. Navedeno je organ zaključil ob upoštevanju sledečega:

• … je doslej pridobljene informacije javnega značaja uporabljal v sodnih postopkih, ki jih je sprožil zoper osebe, ki so povezane z organom (javni zavod CEZAM, osebe, zaposlene pri tem zavodu, funkcionarji organa, osebe, ki sodelujejo z organom). Imenovani tako informacij ni pridobival zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije dostopa do informacij javnega značaja, temveč zaradi sprožanja na prvi pogled očitno neutemeljenih sodnih in drugih postopkov ter s tem povezanim povzročanjem škode nasprotnim udeležencem. … sprožil po vedenju organa kar 17 sodnih postopkov, pri čemer je najvišji zahtevek znašal kar 9.340.000,00 evrov. Zaradi ravnanja imenovanega je bila … s sklepom Okrajnega sodišča omejena poslovna sposobnost, kar kaže, da je tudi sodišče prepoznalo duševno motnjo pri imenovanemu in zlorabo pravic ob vlaganju tožb in drugih vlog. Pri teh sodnih postopkih je … sodeloval kot … kot fizične osebe.
• … je v preteklih treh letih vložil skupno 24 zahtev za dostop do informacij javnega značaja in z vlaganjem takšnih zahtev prekomerno obremenjuje delo organa.
• Poleg navedenih zahtev v prejšnji alineji je … organu ali posameznim uslužbencem organa poslal ogromno pisanj, pri čemer je bilo potrebno vsako takšno pisanje pregledati in presoditi, ali gre pri pisanju za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja ali drugo vlogo v upravnem postopku. To je obremenjevalo in še vedno bistveno obremenjuje delo organa – v pretežni meri gre pri vseh pisanjih za neutemeljene očitke glede ravnanja organa, pozive na plačilo odškodnin,…
• … je na socialnem omrežju Facebook objavil več objav, v katerih je žalil funkcionarja in zaposleno pri organu.

Organ ob upoštevanju celotnega ravnanja in vpletenosti ... (sprožanje sodnih postopkov, vlaganje zahtev za dostop do informacij javnega značaja, pošiljanje organu različnih pisanj, žalitve) ugotavlja, da gre za ravnanje, s katerim želi prosilec škodovati organu ter ga obremenjevati in mu povzročati stroške, zaradi česar je prosilčevo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ zavrnil.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 19. 6 2018, s katero izpodbija predmetno odločbo organa v celoti. Navaja, da je … pravna oseba, ki v petih letih ni sprožila niti enega pravnega postopka, oziroma nima nobenega tožbenega zahtevka, ne na sodišču ne kjerkoli, kar organ ni preizkusil niti predložil dokazil. Po njegovem mnenju je zato zavrnitev brez pravne podlage, saj zakonitemu zastopniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost za zastopanje, kot to trdi organ. Nadalje navaja, da je prosilec prvič vložil zahtevo po ZDIJZ, ne pa štiriindvajsetkrat kot to trdi organ. Prav tako prosilec nima FB profila kot žaljivo trdi organ. V zvezi s poslovno sposobnostjo … pa navaja, da mu je odvzeta poslovna sposobnost za nastopanje pred pravosodnimi in preiskovalnimi organi, kar pa nima po njegovem mnenju nobene teže za dostop do informacij po ZDIJZ. Dodaja, da vsa zastopanja pred pravosodnimi in preiskovalnimi organi za fizično osebo … ureja skrbnik, to je… , neposredno. Navaja še, da je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja protipravno storila krivo ovadbo in izdala lažno odločbo ter tako neposredno storila po KZ-1 hudo žaljivo obdolžitev na dobro ime … kar se naj s strani IP preganja po uradni dolžnosti. Uradna oseba je ravnala v službi nevestno po KZ-1 ter je tudi tako zlorabila položaj uradne osebe ali uradne pravice po KZ-1, saj je kot kvalificirana oseba vedela oziroma morala vedeti, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo pozitivne odločbe. Protipravno je pridobila in v aktu obelodanila osebne podatke… , saj tudi … ni imel nikoli nobene odprte tožbe z organom. IP predlaga, da vzame pritožbo na znanje in ji ugodi v celoti ter zadevo vrne v prvotno stanje in reševanje.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-0005/2018 z dne 26. 6. 2018, poslal v odločanje IP. Organ je pritožbi priložil predmetno zahtevo in izpodbijano odločbo. Priložil je tudi že izdane informacije javnega značaja … št. 090-0011/2015, 090-0002/2016, 090-0009/2016, 090-0012/2016, 090-0014/2016, 090-0020/2016, 090-0021/2016, 090-0003/2018 in 090-0004/2018. Navedel je, da je v teh informacijah … kot fizična oseba zahtevane podatke že večkrat pridobil in tako neutemeljeno ponavlja zahtevo skozi vlogo …. Ob tem je še dodal, da je organ že večkrat … izdelal informacije javnega značaja posebej za namen njegovih informacij javnega značaja ter mu jih posredoval, čeprav dokumenti niso obstajali in mu jih ni bil dolžan posredovati. Organ je posredoval tudi nekaj dokumentacije, ki jo je prejel od … , ali pa je povezana z njegovimi vlogami in zahtevki. Namen prosilca po mnenju organa ni le dostopati do informacij javnega značaja zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa, temveč prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog. … tako izvršuje pravico, ki mu jo daje pravo, v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom tako, da prekomerno ovira in na nedopusten način posega v delo in dostojanstvo organa, ki mu s tem onemogoča, da bi opravljal delo samostojno, v okviru ustave in zakonov, to pa vpliva na pravice tretjih, ki so udeleženi v teh postopkih, ki jih vodi organ. Njegovo ravnanje predstavlja oviro za učinkovito delo organa ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih. S svojimi dejanji prekomerno ovira in obremenjuje tudi delo organa. Dodaja še, da ni zanemarljivo tudi dejstvo, da imenovani pogosto žali organ in zaposlene organa, med sporočili pa so razvidna tudi nadlegovanja in grožnje posameznikom. Iz posredovane dokumentacije je razvidna povezava z zahtevami za informacije javnega značaja, vlaganjem tožb in povezava … v vseh zadevah.

Pritožba je utemeljena.

1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

IP uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ in da organ z zahtevanimi dokumenti vsaj v delu zahteve razpolaga. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja.

1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

Splošno o zlorabi pravice

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Iz uvodne obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C (v nadaljevanju: Predlog zakona)[1], izhaja, da je predlagatelj utemeljil določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ s primeri iz prakse, in sicer da se v praksi pojavljajo tudi primeri, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice, kot primer pa je navedel odločbo IP št. 090-117/2012/3 z dne 29. 6. 2012. IP je v navedeni odločbi ugotovil, da namen prosilca ni bil le dostopati do informacij zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč nasprotno – prosilec je s svojim načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipal z delom in hkrati posegel v njegovo dostojanstvo. Iz Predloga zakona tudi jasno izhaja, da je treba kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Pri nadaljnji obrazložitvi predloga določbe pa je predlagatelj navedel tudi nekatere »elemente, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd.«. Navedel je tudi, da je predlagana določba utemeljena z vidika določb tretjega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava)[2], ustavnosodne presoje[3] in sodne prakse Vrhovnega sodišča[4].

Namen ZDIJZ je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, in ta uresničitev tega namena si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (2. člen ZDIJZ). Delovanje in odločanje javnih oblasti je tako oprto tudi na posameznike, ki lahko pridobivajo vse javne informacije o delu javnih oblasti in sodelujejo pri sprejemanju njenih odločitev. Načelo odprtosti predstavlja javnost delovanja javnih oblasti, zagotavljanje informacij o delu javnih oblasti in pravico dostopa do dokumentov ali v tem drugem delu tudi transparentnost delovanja javnih oblasti. Za obravnavani primer je, izhajajoč iz načela odprtosti in transparentnosti, pomembno omeniti predvsem dve funkciji pravice do informacij javnega značaja – demokratično in nadzorno funkcijo. Demokratična funkcija služi večji udeležbi državljanov v politiki in izhaja iz teorij participativne in deliberativne demokracije, ki poudarjajo, da odprtost delovanja javne oblasti ne more biti omejena le na različne oblike parlamentarnega odločanja, temveč mora vključevati tudi različne oblike neposrednega sodelovanja državljanov pri sprejemanju predpisov in političnih odločitev.[5] Funkcija nadzora pa omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti ter nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom javne uprave, kamor sodi tudi organ, in s tem pospešuje zavedanje odgovornosti vseh, ki upravljajo z javnim denarjem in izvajajo pooblastila, ki jim jih je podelila država. Javnost lahko le s pomočjo načel, ki jih pozna pravo dostopa do javnih informacij, preverja pravilnost odločitev organov ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Zato je delo oblastnih organov oziroma državne uprave ali uprave lokalne skupnosti bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja), obenem pa se zaradi komunikacije in tesnejšega razmerja med javnim sektorjem in posameznikom krepi tudi zaupanje vanje. Temeljno načelo ZDIJZ torej usmerja proces odločanja javnih oblasti k odpiranju za vse, z namenom, da lahko vsi tvorno sodelujejo pri sprejemanju odločitev in da lahko pridobivajo vse javne informacije o delu javnih organov. ZDIJZ tako v prvem in drugem odstavku 5. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, ne glede na pravni interes, lahko se pa pravica dostopa do informacij javnega značaja odreče zaradi zlorabe te pravice.

Kot izhaja iz pravne teorije[6], nastane zloraba pravice tedaj, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava. Razlagalec mora upoštevati vse pravno pomembne okoliščine, ki so zvezane s konkretnim primerom v procesu uporabe prava.

Po pravni teoriji[7]so za dejanski stan zlorabe pravice značilne tri prvine, in sicer:

• temeljna predpostavka je, da nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja;
• druga predpostavka je, da je nastal konflikt dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta; do konflikta pride zato, ker si stojita nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo.
• v konfliktu dveh ali več pravic pa je najbolj težavno opredeliti tretjo prvino, kdaj in zakaj je bila določena pravica zlorabljena (prepoved – merilo zlorabe pravice).

Dr. Andrej Berden v članku Zloraba pravice[8] pa v zvezi z zlorabo pravice navaja, da gre za uporabo oziroma izvrševanje pravice, če dejanje presojamo samo formalno, z vidika samo tistih pravnih norm, ki pravico neposredno določajo – in za zlorabo te formalne pravice oziroma dejansko za protipravno ravnanje, če ga presojamo v luči načela morale in javnega interesa, ki jih je pravo sprejelo kot svoje vrhovno vodilo, oziroma v luči samega načela zlorabe pravic. Pod tem pojmom torej ne moremo razumeti samo zavestne, namerne zlorabe, ampak ga moramo jemati objektivno. Zlorabo pravice je potrebno označiti kot nedopustno ravnanje, ki nima značaja klasičnega deliktnega dejanskega stanu. Avtor članka ugotavlja, da je konflikt pravic treba razlagati široko, ni pa vsak poseg v pravico drugega tudi zloraba pravice. Pravi in resnični obseg pravice lahko odkrijemo le, če ugotavljamo njen ekonomski in socialni cilj in primerjamo njen značaj z vrednostnim značajem interesa, ki ga z njenim izvrševanjem prizadenemo. Kot navaja je zloraba izvrševanje pravice v nasprotju z njenim ekonomskim in socialnim namenom. Vsaka pravica je z njenega socialnega vidika relativna. Prizna se torej spremenljivost vsebine in s tem relativnost pravic. Sodnik določi konkretno vsebino, upoštevajoč generalna načela pravnega reda in zakonsko vsebino pravice v enem od pravnih postopkov. Glede na konkretne okoliščine določi meje in obseg njihovega izvrševanja. Avtor navedenega članka nadaljuje, da ni nujno, da predstavlja zlorabo pravice vedno le posamezno upravičenje, ki iz nje izvira in ki je v nasprotju s kakšnimi »močnejšimi« interesi, temveč lahko predstavlja zlorabo tudi način njenega izvrševanja. Ni dovolj, da je izvrševalec pravice (njen upravičenec) sposoben in da ima pravica pravno veljaven temelj, temveč mora biti njeno izvrševanje v skladu s temeljnimi pravili pravnega reda in pravne politike, ki izhajajo večinoma iz same narave stvari in interesne pogojenosti prava. Način izvrševanja pomeni zlorabo pravice takrat, ko za izvrševanje obstaja več možnosti, upravičenec pa pravico izvršuje na način, ki škoduje drugemu ali pa mu »otežuje njegov položaj«.

Institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ se tako presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Ob tem IP poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej.  Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

IP uvodoma navaja, da je v obravnavanem primeru prosilec pravna oseba, torej …, in temu je sledila tudi presoja predmetne zahteve. IP v obravnavanem primeru tako ni presojal zahtev, ki jih je zakoniti zastopnik prosilca vložil kot fizična oseba, in na katere navezuje utemeljitev svoje odločitve organ. V zvezi s tem IP še poudarja, da v postopku po ZDIJZ pravni interes prosilca ni relevanten in ga prosilci niso dolžni izkazovati, zato se IP v tem pritožbenem postopku ni posebej opredeljeval do navedb organa o razlogih, zaradi katerih naj bi prosilec kot fizična oseba pridobival dokumente in jih nato uporabljal kot zastopnik in svetovalec samega sebe v sodnih postopkih. Ob tem pa IP navaja še, da so v obravnavanem primeru irelevantne tudi navedbe organa glede delnega odvzema poslovne sposobnosti zakonitemu zastopniku prosilca kot fizični osebi, saj IP ne sodi med organe, na katere se nanaša omejitev nastopanja.

Pred nadaljnjo obrazložitvijo odločitve IP poudarja tudi, da v postopku po ZDIJZ ni mogoče upoštevati raznih dopisovanj prosilca in njegovega zakonitega zastopnika kot fizične osebe, ki so bila posredovana organu izven postopkov po ZDIJZ ... V postopku po ZDIJZ pa IP tudi nima nobene podlage presojati raznih objav na socialnih omrežjih, v katerih naj bi zakoniti zastopnik prosilca žalil funkcionarja in zaposleno pri organu. Posameznik, ki meni, da so mu bile kršene človekove pravice, ima v takih primerih na voljo ustrezna pravna sredstva oziroma so temu namenjeni drugi postopki. Povedano drugače, za reševanje takšnih primerov ni namenjen postopek po ZDIJZ.

Predmet presoje IP je torej zahteva prosilca z dne 12. 6. 2018, za katero je mogoče ugotoviti, da obsega konkretno navedene informacije oziroma dokumente, ki so predmet zahteve, v treh točkah, in tudi način seznanitve. Obsega torej obvezni sestavini zahteve, ki ju določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena.

Najprej je mogoče ugotoviti, da ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

• ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[9];
• pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[10];
• vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[11];
• zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[12];
• vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[13];
• z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[14];
• zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[15];
• za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[16].

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev oziroma elementov, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

Po oceni IP zahteva ni žaljiva in nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna. IP je namreč vpogledal v zahtevo in ugotovil, da je konkretna in korektna.

Prav tako zahteva ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Po opredelitvi zahtevanih dokumentov je namreč mogoče reči, da bi lahko bili izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, in v delu nedvomno tudi so, kot to izhaja iz posameznih dokumentov, ki jih je organ že posredoval zakonitemu zastopniku prosilca, kot fizični osebi na podlagi predhodnih zahtev. Ugotoviti pa je mogoče tudi, da se zahtevani dokumenti nanašajo na podatke, ki so javno dostopni oziroma absolutno javno dostopni, saj se nanašajo na porabo javnih sredstev (mesečna izplačila županu, plačila organa za odvetniške storitve). Zahteva, ki je povezana s porabo javnih sredstev, ima namreč povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da »se mora pri podatkih o porabi javnih sredstev in podatkih, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki so javno dostopni, dostop do teh podatkov omogočiti vsakemu prosilcu, ne glede na njegov namen«.[17]

Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Navedbe organa, da je zakoniti zastopnik prosilca vložil kot fizična oseba v treh letih 24 zahtev, ter da izvršuje pravico, ki mu jo daje pravo, v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom tako, da prekomerno ovira in na nedopusten način posega v delo in dostojanstvo organa, ki mu s tem onemogoča, da bi opravljal delo samostojno, v okviru ustave in zakonov, to pa vpliva na pravice tretjih, ki so udeleženi v teh postopkih, ki jih vodi organ, so povsem pavšalne. Povedano drugače, na podlagi posredovane dokumentacije in navedb organa ni mogoče ugotoviti, da bi priprava zahtevanih podatkov vplivala na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru po oceni IP ni zadostno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahteve prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ namreč ni konkretno pojasnil, katere drugi postopki naj bi to bili, na podlagi česa jih vodi in kako bi obravnava zahteve prosilca lahko neposredno vplivala na (ne)izvedbo teh postopkov ter s čim bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bi obravnava zahteve prosilca do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati.

Organ se tudi ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni določno razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročila in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev. Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[18] Iz upravno sodne prakse, izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[19] Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[20] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnost«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Breme dokaza o nerazumnosti naloge, upoštevaje sodbo, namreč nosi tisti, ki se nanj sklicuje, v obravnavanem primeru torej organ.

V zvezi z navedenim pa IP opozarja še na določbo 24. člena ZDIJZ. Če je organ potreboval več časa za pripravo in posredovanje zahtevanih informacij zaradi obsežnosti, navedena določba predvidena možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni, ne pa tudi možnosti, da organ zahtevo prosilca iz tega razloga zavrne. Ob tem IP ugotavlja, da iz posredovane dokumentacije in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ to zakonsko možnost uporabil. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Povedano drugače, iz te določbe izhaja namen zakona, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Prav tako je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

Ker načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena, kot že navedeno, služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela organov, so za dosego tega cilja omejene tudi pravice strank. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (procesne pravice), ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, upoštevaje predhodne navedbe in ugotovitve, ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Osebni interesi zakonitega zastopnika prosilca kot fizične osebe pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni, saj se v postopkih po ZDIJZ odloča z učinkom erga omnes. IP pa na tem mestu ponovno navaja, da je predmet obravnavane zadeve samo zahteva prosilca z dne 12. 6. 2018, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo.

IP pa opozarja tudi na 14. člen ZUP, v skladu s katerim je sicer treba upravne postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zavarovanja pravic in pravnih koristi strank ter izda zakonita in pravilna odločba. Iz navedene določbe torej izhaja, da to načelo ne sme iti v škodo načela zakonitosti in načela materialne resnice.

Upoštevaje dejstvo, da je v obravnavanem primeru prosilec …, in posredovano dokumentacijo, po mnenju IP tudi ni izkazano, da bi bilo mogoče govoriti o zlorabi pravice dostopa zaradi funkcionalno povezanih zahtev. Takšnega sklepa v obravnavanem primeru po mnenju IP namreč ni mogoče izpeljati na podlagi predmetne zahteve, upoštevaje pretekla ravnanja zakonitega zastopnika prosilca kot fizične osebe, kot to meni organ. V izogib ponavljanju se IP sklicuje na predhodno obrazložitev svoje odločitve.

IP po preučitvi celotne zadeve tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako nima razloga slediti navedbam organa, da je prosilec s svojim ravnanjem očitno prestopil meje pravice dostopa do informacije javnega značaja in posegel v pravice organa in njegovih zaposlenih.

V zvezi s predlogom prosilca, da naj IP zaradi suma storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve … preganja po uradni dolžnosti uradno osebo organa za dostop do informacij javnega značaja, pa IP navaja, da ne sodi med organe kazenskega pregona. Ob tem IP pojasnjuje, da lahko po določbi 146. člena Zakona o kazenskem postopku[21] vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, tako tudi imenovani, če je prepričan, da je bilo storjeno. IP pa pojasnjuje še, da se pregon posameznih kaznivih dejanj lahko začne le na zasebno tožbo, npr. pri posameznih kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, kot to določa 168. člen Kazenskega zakonika[22].

1. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov, zato je IP odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ je torej zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, zato se ni spustil v vsebinsko obravnavanje in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo obstoja zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja in nato na podlagi ugotovljenih dejstev tehtati med interesi, ki upravičujejo posredovanje zahtevanega dokumenta javnosti, in tistimi, ki temu nasprotujejo. Če ga bo takšen postopek pripeljal do ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne more zavrniti zahteve na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, bo moral v nadaljevanju presojati, ali zahtevani dokument predstavlja informacije javnega značaja oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevanih informacij ne gre za informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, in iz česa to izhaja (torej, katera od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja po ZDIJZ ni izpolnjena). V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[23] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

Organ je prav tako dolžan v ponovljenem postopku odločiti o stroških postopka. V zvezi s stroški  posredovanja fotokopije zahtevane informacije pa IP opozarja, da lahko organ na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDIJZ zaračuna prosilcu le materialne stroške, pri čemer zaradi ekonomičnosti ne zaračuna materialnih stroškov posredovanja informacij, ki ne presegajo 20 evrov (z vključenim DDV). Stroške posredovanja sicer konkretneje ureja Uredba, ki določa cene materialnih stroškov za posredovanje v členu 17.

4. Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ.dipl.prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav

informacijska pooblaščenka

[1] Besedilo predloga zakona je določila Vlada Republike Slovenije na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[2] Uradni list št., 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a)

[3] Npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-413/98.

[4] Npr. sodba  Vrhovnega sodišča št. II Ips 247/94.

[5] Več v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, str. 72.

[6] Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986.

[7] Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, in  Teorija prava – Prispevek k razumevanja prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013.

[8] Pravna praksa, št. 26/00.

[9] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[10] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[11] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[12] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[13] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[14] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[15] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[16] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[17] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[18] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[19] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[20] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[21] Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US in 66/17 – ORZKP153,154.

[22] Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17.

[23] Uradni list RS, št. 24/16.