prosilec - Urad RS za intelektualno lastnino

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval izpitne naloge in vprašanja pisnega dela izpita za patentne zastopnike in zastopnike za znamke in modele za spomladanski in jesenski izpitni rok leta 2017, 2016, in 2015 ter informacijo glede dveh protislovnih dokumentov dostopnih na domači strani organa. Organ je dostop zavrnil zaradi izjeme varstva osebnih podatkov in izjeme notranjega delovanja, ki je podana, ker bi razkritje povzročilo znižanje kvalitete izpita in s tem ogrožalo njegov namen – zagotavljanje strokovne usposobljenosti zastopnikov. Hkrati pa bi razkritje povzročilo zmedo in nejasnosti pri bodočih opravljanjih, če bi na videz podobne odgovore ocenjevalci ocenili različno. IP je potrdil odločitev organa, da bi razkritje motilo izvajanje izpitov (kot javnih nalog organa) in s tem pripoznal izjemo notranjega delovanja v konkretnem primeru, zato je pritožbo v celoti zavrnil. Poleg tega je, zaradi pritožbenih ugovorov, IP opravil tudi test javnega interesa in ugotovil, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo izjemo od prostega dostopa po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema. V zvezo z prosilčevo zahtevo po dostopu do informacije v zvezi s protislovnima dokumentoma, je IP sledil odločitvi organa, da je s tem prosilec od organa želel odgovore, pojasnila oziroma razlago glede različne vsebine teh dveh dokumentov, ne pa dokumentov samih. Ker pa se  načelo prostega dostopa, zapisanega v 5. členu ZDIJZ, na odgovore, pojasnila oziroma razlago ne razteza, organi zavezanci na podlagi ZDIJZ niso dolžni prosilcem odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnila v zvezi z delovnim področjem organa. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, predelati ali spremeniti ter analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca.

ODLOČBA:

Številka: 090-99/2018/2

Datum: 21. 6. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 30. 4. 2018, zoper odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, Kotnikova ulica 6, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. 090-4/2018-2/601 z dne 27. 3. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 30. 4. 2018 zoper odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, št. 090-4/2018-2/601 z dne 27. 3. 2018, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je 26. 2. 2018 na organ vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je od organa zahteval izpitne naloge in vprašanja pisnega dela izpita za patentne zastopnike in zastopnike za znamke in modele za spomladanski in jesenski izpitni rok leta 2017, 2016, in 2015 ter informacijo glede protislovnih dokumentov, in sicer dokumentov »Strokovni izpit za patentne zastopnike in zastopnike za znamke in modele« dne 24. 2. 2018 in navedb v elektronskih novicah z dne 12. 2. 2018 pod naslovom »Strokovni izpit za zastopnike za pravice industrijske lastnine«, oba dostopna na domači strani organa.

Organ je z odločbo, št. 090-4/2018-2/601 z dne 27. 3. 2018 zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V zvezi z dostopom do izpitnih nalog in vprašanj pisnih delov izpitov se je skliceval na izjemi od dostopa do informacij javnega značaja iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov) in 11. točke 6. člena ZDIJZ (izjema notranjega delovanja). V razlogih je med drugim navedel, da organ s praznimi izpitnimi polami ne razpolaga, zato bi za ugoditev prosilčevi zahtevi moral ustvariti nove dokumente, česar pa ni dolžan narediti. Ker pa razpolaga s pisnimi izpiti pisnega dela predmetnega izpita vseh kandidatov, ki so izpit opravljali, uspešno ali neuspešno, je organ v zvezi s predmetno zahtevo odločal o dostopu do teh dokumentov, s katerimi razpolaga. Glede izjeme varstva osebnih podatkov navaja, da vsi pisni izpiti vsebujejo rokopise kandidatov, ki so izpite opravljali in jih je na tej podlagi mogoče enoznačno identificirati, zato predstavljajo njihove osebne podatke, za razkritje katerih po ZDIJZ ni ustrezne zakonske podlage, saj kandidati predmetnega izpita niso opravljali kot javi uslužbenci, zato zanje ne velja doktrina zmanjšanega pričakovanja zasebnosti. Glede izjeme notranjega delovanja organa navaja, da pisni izpiti predstavljajo informacije, ki so nastale v zvezi z notranjim delovanjem organa in navaja razloge zakaj bi njihov razkritje povzročilo motnje v delovanju organa. V zvezi z delom zahteve, ki se nanaša na informacijo v zvezi z dvema protislovnima dokumentoma, pa organ navaja, da z njo prosilec že razpolaga, prav tako pa na podlagi ZDIJZ organ ni dolžan odgovarjati na vprašanja strank. Ker ta del zahteve pomeni razlago razlike med navedenima dokumentoma to ni več informacij javnega značaja v smislu ZDIJZ.

Prosilec je zoper izdano odločbo vložil pritožbo, datirano z dne 30. 4. 2018, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 237. člena ZUP in navaja, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah, prav tako izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj je obrazložitev pomanjkljiva. Napačno je stališče organa, da ni dolžan odgovarjati na vprašanja strank ali pa ustvariti novih dokumentov (ustvariti praznih izpitnih pol), saj je prav to naloga organa v zvezi z uresničevanjem dela prosilčeve pravice do svobode izražanja v smislu drugega odstavka 39. člena Ustave RS, 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in 42. člena Listine o temeljnih pravicah EU, prav tako pa lahko uporabi delni dostop do izpitnih pol v smislu 7. člena ZDIJZ namesto, da trdi, da bi moral ustvariti nove dokumente. Poleg tega pritožnik izpostavlja, da je zahteval zgolj naloge in vprašanja brez osebnih podatkov kandidatov, zato je bila izjema varstva osebnih podatkov napačno uporabljena, oziroma bi jo organ moral povezati z določbo delnega dostopa. Dalje nasprotuje mnenju organa, da so podatki iz predmetnih dokumentov poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. V zvezi z izjemo notranjega delovanja pa navaja, da razkritje zahtevnih dokumentov ne bi zmanjšalo ravni strokovnosti zastopnikov, saj izpit sestoji iz pisnega in ustnega dela in tako ne bi nastala nobena škoda, ker izpita ni mogoče opraviti zgolj z učenjem vprašanj. Dostop do predmetnih dokumentov bi omogočil pripravo na izpit z vidika informiranosti bodočih kandidatov za opravljanje izpita, saj priprav na predmetne izpite ni, redki pa so tudi razpisani roki za opravljanje teh izpitov. Zvišala bi se tudi kvaliteta izpitov, saj bi to zmanjšalo informacijsko asimetrijo kandidatov, upoštevajoč splošno znano dejstvo, da so izpitna vprašanja in naloge dostopna (npr. izpit za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije), če že ne objavljena na internetu (npr. zunanje preverjanje znanja v šolstvu). Sklicevanje na potencialne motnje je pavšalno in abstraktno, brez navajanja konkretnih motenj in argumentov, ki bi prepričljivo in onkraj dvoma izkazalo nastanek motenj kot to izhaja iz Sodbe Upravnega sodišča I U 1176/2010 z dne 30. 11. 2011. Prav tako organ ni izvedel testa prevladujočega interesa javnosti. Pritožnik dalje zato navaja, zakaj je razkritje zahtevnih dokumentov v javnem interesu. Glede protislovnih dokumentov pritožnik navaja, da ne držijo navedbe organa, da ni dolžan odgovarjati na vprašanja strank, organ je dolžan razkriti oziroma posredovati vsebinsko pravo oziroma resnično informacijo, kar je osnovni namen ZDIJZ, saj morebitno napačno ravnanje kandidata na izpitu ne bo mogoče pripisati njemu, temveč napačnemu informiranju organa, s tem da bo nepopravljiva škoda nastala kandidatu samemu. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane odločbe in posredovanje zahtevanih dokumentov v celoti z delnim dostopom.

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, skupaj s prilogami, z dopisom št. 090-27/2014-7/601 z dne 10. 5. 2018, odstopil v reševanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

1. Glede dostopa do izpitnih nalog in vprašanj

V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ in da zahtevani dokumenti (izpitne naloge in vprašanja pisnih delov izpita za patentne zastopnike in zastopnike za znamke in modele za roke, ki jih v zahtevi navaja prosilec) izpolnjujejo vse elemente informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, vprašanje pa je, ali je organ pravilno zavrnil dostop do zahtevanih informacij na podlagi izjem od prostega dostopa.

Organ je zahtevo zavrnil zaradi obstoja izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (izjema notranjega delovanja), zato se je IP najprej opredelil do pravilnosti obstoja te izjeme, za katero morata biti kumulativno izpolnjena naslednja pogoja: 1. podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in

2. razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (t.i. specifični škodni test).

Z navedeno izjemo se varuje t.i. notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja organa« ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.

V konkretnem primeru je zahtevana informacija v zvezi z izpitnimi nalogami in vprašanji pisnih delov izpita za patentne zastopnike in zastopnike za znamke in modele. Ti skladno s prvim odstavkom 131. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in 100/13, v nadaljevanju ZIL-1), lahko zastopajo stranke v postopkih pred organom. Patentni zastopniki zastopajo stranke v postopkih, ki se nanašajo na pridobitev, vzdrževanje in druge zahteve v zvezi s katero koli pravico po tem zakonu. Zastopniki za modele in znamke lahko zastopajo stranke le v tistih postopkih, ki se nanašajo na pridobitev, vzdrževanje in druge zahteve v zvezi z modeli, znamkami in geografskimi označbami. V drugem odstavku citirani člen določa, da je patentni zastopnik lahko: a)     oseba z univerzitetno izobrazbo tehnične ali naravoslovne smeri, ki je opravila strokovni izpit za patentnega zastopnika pri Uradu; b) odvetnik ali odvetniška družba, ki zaposluje osebo, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnje točke, ali ima z njo sklenjeno pogodbo ali c) pravna oseba, ki zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoje iz točke a) tega odstavka. Tretji odstavek 131. čelna ZIL-1 določa pogoje za zastopnika za modele in znamke, in sicer je to lahko oseba: a) z univerzitetno izobrazbo, ki je opravila strokovni izpit za zastopnika za modele in znamke pri Uradu; b) odvetnik ali odvetniška družba; ali c) pravna oseba, ki zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoje iz točke a) tega odstavka. Skladno s 132. členom ZIL-1, organ vodi register patentnih zastopnikov in register zastopnikov za modele in znamke. Strokovni izpit iz drugega ali tretjega odstavka 131. člena ZIL-1 se opravlja pri organu (prvi odstavek 133. člena ZIL-1), organ pa tudi vodi seznam oseb z opravljenim strokovnim izpitom (drugi odstavek 133. člena ZIL-1). Vsebino in način opravljanja strokovnega izpita iz drugega in tretjega odstavka 131. člena ZIL-1 ureja Pravilnik o načinu opravljanja strokovnega izpita in vpisu v ustrezni register pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradni list RS, št. 111/2001, v nadaljevanju Pravilnik). Glede na navedeno IP meni, da izvajanje izpita za patentne zastopnike in zastopnike za znamke in modele zagotovo predstavlja dejavnost v zvezi z notranjim delovanjem organa, zato je prvi pogoj izjeme notranjega delovanja v konkretnem primeru nedvomno izpolnjen in drugačne pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

V zvezi z obstojem drugega pogoja izjeme notranjega delovanja – da bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, IP pojasnjuje, da iz sodne prakse izhaja, da mora organ izkazati motnje za delovanje organ, pri čemer je Vrhovno sodišče RS, s sodbo opr. št. XIps 1613/2011z dne 1. 9. 2011, omililo strogo restriktiven pristop k tolmačenju izjeme notranjega delovanja. Po stališču Vrhovnega sodišča, »že jezikovna razlaga 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ kaže na to, da je možno zavrniti prosilcu dostop do zahtevane informacije iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, pod pogojem, da bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Motnje – pri delovanju organa – pomenijo (po slovarju slovenskega knjižnega jezika) pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem (organa). Z resno ogroženostjo (po definiciji istega slovarja) je mišljena povzročitev stanja, ki je nevarno, neugodno za koga (organ). To pa pomeni, da je motnja procesa odločanja institucije po navedeni jezikovni razlagi bistveno nižja stopnja ogroženosti, ob kateri pa je po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ že možno zavrniti zahtevo za dostop do zahtevane informacije.« (13. odstavek sodbe XIps 1613/2011-28).

V konkretnem primeru organ utemeljuje motnje v delovanju organa z znižanjem ravni kakovosti predmetnih izpitov, s čimer bi se po mnenju organa znižala tudi raven strokovnosti novih patentnih zastopnikov in zastopnikov za modele in znamke, ki pred organom zastopajo stranke v postopkih pridobitve in vzdrževanja pravic industrijske lastnine, s čimer se IP strinja. Ob tem pa je uspešno opravljen izpit tudi pogoj za vpis v Register zastopnikov in hkrati pogoj za opravljanje njihove funkcije, kot izhaja iz zgoraj citiranih določb ZIL-1. IP sledi tudi obrazložitvi organa, da bi razkritje izpitnih nalog in vprašanj pomenilo, da bi se kandidati pripravili na izpit le z učenjem vprašanj, kar bi rezultiralo v nesposobnosti uporabe tega znanja v praksi. IP ob tem zavrača pritožbene navedbe, da slednje ne drži, saj je izpit sestavljen tudi iz ustnega dela. Glede na postopek opravljana in ocenjevanja predmetnih strokovnih izpitov, določen v 9. oziroma 10. členu Pravilnika, in pogoj, da k ustnemu delu izpita lahko kandidat pristopi le, če je uspešno opravil pisni del, IP namreč meni, da je ravno delitev na pisni in ustni del izpita tista, ki omogoča, da k ustnemu delu izpita pristopijo samo kandidati, ki imajo poglobljeno zanje na zahtevanih področjih, česar, v primeru, da bi bila vprašanja in naloge pisnega dela izpita razkrite, ne bi bilo mogoče trditi. Kar bi pomenil, da bi se raven znanja in strokovnosti kandidatov, ki bi prišli skozi »prvo sito« - pisni del izpita močno znižala. IP dalje ugotavlja, da se vsebina (korpus) znanja, ki ga mora osvojiti kandidat, da uspešno opravi izpit, v bistvenem ne spreminja. Sestavo oziroma program izpita določa 7. člen Pravilnika, organ pa je na svoji uradni spletni strani objavil še dodatno priporočeno. Zato pritožbene navedbe, da bi se z razkritjem zahtevanih dokumentov, kakovost izpitov izboljšala zaradi boljše informiranosti kandidatov, niso utemeljene. Glede pritožbenih ugovorov, da je razkritje zahtevanih dokumentov potrebno zaradi tega, ker organ ne omogoči priprav na predmetne izpite in ker so roki za opravljane teh izpitov redko razpisani, IP pojasnjuje, da s temi argumenti ni mogoče utemeljevati dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ. Namen ZDIJZ je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja (prvi odstavek 2. člena ZDIJZ) in krepitev transparentnosti in odgovornega ravnanja pri upravljanju z javnimi sredstvi (šesti odstavek 1a. člena ZDIJZ). Zato bi odobritev dostopa do zahtevanih dokumentov iz razlogov onemogočanja priprav na izpit in domnevno redkih izpitnih rokov, lahko pomenilo obid zgoraj navedenega namena, ki ga zasleduje ZDJZ.

Dalje IP tudi meni, da razkritje rezultatov povečuje možnost za zlorabo informacij za »prepisovanje« pri izpitih. Zgoraj navedeno nedvomno predstavlja grožnjo, ki moti izvajanje izpitov ter ocenjevanje strokovne usposobljenosti kandidatov, ki navsezadnje zagotavlja vestno, uspešno in odgovorno opravljanje pristojnosti in nalog zastopnikov. Zato kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da so možni tudi zapleti, saj je ocenjevanje individualno in odvisno od strukture zastavljenih vprašanj ter članov izpitne komisije, zaradi česar lahko pride do različnih interpretacij na videz podobnih vprašanje ali situacij, ki so navedene v izpitnih nalogah. IP pojasnjuje, da je ocenjevanje sicer res individualne proces, kjer ocenjevalec glede na strukturo postavljenih vprašanj in odgovorov, oceni znanje kandidata. Vendar bi ravno razkritje vprašanj in izpitnih nalog, pa tudi če »samo« na nekaj izpitnih rokih, bodočim kandidatom zagotovilo primerjanje rezultatov ocenjevanja posameznega vprašanja in če bi prišlo do razhajanja v oceni na videz enakega vprašanja (ki zaradi konteksta lahko terja drugačen odgovor), bi slednje zagotovo motilo sam proces izvajanja izpitov. Ocenjevanje je namreč strokovna dejavnost, ki kot taka tudi ne more biti podvržena sodnemu varstvu. Enako je odločilo tudi Upravno sodišče s sklepom I U 559/2014 z dne 15.10.2014 in nazadnje tudi s sklepom z dne 10. 5. 2017 v zadevi I U 1058/2016-13. Določena ocena oziroma število doseženih točk (za posamezen odgovor ali celoten izpit) namreč ni pravica kandidata, temveč je posledica strokovne evalvacije znanja. »Pravilnost« vsakega odgovora torej ni enoznačno in eksaktno določena, ampak je odvisna od konteksta vprašanja in odgovorov vsakega posameznega kandidata.

Skladno z zgoraj navedenim IP zaključuje, da bi razkritje zahtevane informacije (vprašanj in izpitnih nalog pisnega dela izpita), motilo izvajanje javnopravnih nalog organa v zvezi z izvajanjem strokovnih izpitov, ki je zlasti v zagotovitvi ustrezne strokovne usposobljenosti kandidatov, da lahko vestno, uspešno in odgovorno opravljajo pristojnosti in naloge patentnih zastopnikov in zastopnikov za znamke in modele. S tem je utemeljen drugi pogoj izjeme notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

S takšno odločitvijo je IP sledil stališčem iz odločbe št. 090-87/2017 z dne 9. 5. 2017 in odločbe 090-15/2018 z dne 5. 3. 2018, v katerih je, ob bistveno enakem dejanskem stanju, prav tako odločal o dostopnosti do izpitnih nalog, sicer pri izpitu za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih insolventnosti in prisilne likvidacije. Zato je pritožbena navedba, da so izpitna vprašanja in naloge za izpit upravitelja javno dostopne, neutemeljena, oziroma z njo ni mogoče nasprotovati razlogom organa v izpodbijani odločbi. Ob tem pa IP še poudarja, da je zlasti pri izjemi notranjega delovanja pomembno, da se možnost nastanka škode ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. Ker je v predmetni zadevi (ki je bila edina predmet presoje IP), po mnenju IP organ ustrezno obrazložil, da je izjema notranjega delovanja podana, za to navedel konkretne razloge in z gotovostjo izkazal nastanek motenj delovanja organa, skladno z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 1613/2011 z dne 1. 9. 2011, ter pri tem sledil dosedanji praksi IP iz zgoraj citiranih odločb, so pritožbene navedbe, da se odločbe ne da preizkusiti in da je v tej smeri neobrazložena, neutemeljene in organ ni zagrešil bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (da se odločbe ne da preizkusiti).

Glede možnega delnega dostopa v smislu 7. člena ZDIJZ, IP navaja, da se razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev dostopa do dokumentov, nanašajo na zahtevane dokumente v celoti. Zato za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, ali je prosilec zahteval samo naloge in vprašanja, brez odgovorov, kot to trdi v pritožbi. Pritožbene navedbe, da bi mu, po tem, ko je organ trdil, da praznih izpitnih pol nima, lahko posredoval zahtevane dokumente z delnim dostopom, pa glede na to, da se razlogi za zavrnitev dostopa do dokumentov zaradi podane izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ nanašajo na celoten dokument, pa so neutemeljene in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Hkrati pa IP še dodaja, da v primeru, ko je organ ocenil, da se prosilčeva zahteva nanašala na posredovanje celotnih izpitnih pol – torej vprašanja, nalog in odgovorov, kar je ob dejstvu, da praznih izpitnih pol organ domnevno nima, logičen zaključek, bi v primeru, če bi organ prosilcu omogočil seznanitev z vprašanji brez odgovorov, v konkretnem primeru pomenilo, da organ odloča mimo zahtevka, kar pa lahko predstavlja razlog za ničnost upravne odločbe (279. člen ZUP).

Test interesa javnosti

V nadaljevanju se je IP opredelil tudi do testa prevladujočega interesa javnosti, na katerega se je skliceval prosilec v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ je namreč možen dostop do zahtevanih informacij, če se izkaže, da je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij. V predmetni zadevi je ključno vprašanje, ali bi razkritje zahtevanih dokumentov dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, v zvezi z opravljanem izpita za patentnega zastopnika oziroma zastopnika za znamke in modele, na katera se nanašajo presojani dokumenti.

Bistvo presoje testa interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. IP je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot izjema notranjega delovanja. Ob tem IP poudarja, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je ''interesantno za javnost'', temveč da se razkrije tisto, kar je ''v interesu javnosti''.

Glavni argument prosilca za razkritje zahtevanih informacij je, da interesi posamezne javnosti upravičujejo razkritje, ker je v interesu javnosti, da se javni sektor zaveda, da je pod drobnogledom javnosti, s čimer se doseže preventivni učinek, prav tako pa krepi država, družba in posameznik.

IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da konkretna zadeva zbuja zanimanje medijev in širše javnosti že več let, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi presegel sicer varovane interese notranjega delovanja. Torej zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane dokumente. IP se ob tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1992/2010-28, z dne 28. 9. 2011, v kateri je sodišče navedlo, da se ne more strinjati s tem, da bi zaradi medijske odmevnosti lahko bil javni interes glede razkritja močnejši od varovanja poslovne skrivnosti podjetja. Po mnenju sodišča je torej mogoče uporabiti določilo 2. odst. 6. čl. ZDIJZ le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče meni, da je javni interes glede razkritja podan predvsem, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Dalje IP še navaja, da se interes javnosti kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi, za kar pa v obravnavanem primeru, ki se nanaša na majhno število ljudi, ki pristopijo k takšnemu izpitu, nikakor ne gre.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo izjemo od prostega dostopa po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje spornih delov presojanega dokumenta na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Ker je IP pritožbo v zvezi z razkritjem zahtevanih izpitnih nalog in vprašanj zavrnil zaradi obstoja izjeme notranjega delovanja, se ni spuščal v presojo izjeme varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v zvezi s katero, glede na razloge organa, prosilec tudi podaja pritožbene razloge.

1. Glede dostopa do protislovnih dokumentov objavljenih na domači spletni strani organa

IP ugotavlja, da organ drugi del prosilčeve zahteve, ki se nanaša na informacijo glede dveh protislovnih dokumentov, objavljenih na domači spletni strani organa, pravilno zavrnil iz razloga, ker v tem primeru ne gre za informacijo javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, saj prosilec ni zahteval dokumentov, ki obstajajo v materializirani obliki, temveč pojasnila v zvezi z domnevno protislovnim dokumentoma, ki jih je opazil na domači spletni strani organa.

Pritožbene navedbe, ki trdijo nasprotno, so neutemeljene. Definicija informacije javnega značaja je namreč določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1.    informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2.    organ mora z njo razpolagati, in

3.    nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz opisane opredelitve informacije javnega značaja izhaja torej logičen sklep, da lahko informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil (dokument se že mora nahajati v neki materialni obliki in ga organ na podlagi zahteve ni dolžan ustvariti).

IP ugotavlja, da je prosilec v zahtevi glede dostopa do teh dokumentov navedel, da želi »informacijo glede protislovnih dokumentov…« in nato navajal njuno vsebino. Na podlagi tega je po presoji IP organ pravilno zaključil, da prosilec od organa pričakuje odgovore, pojasnila oziroma razlago glede različne vsebine teh dveh dokumentov, ne pa dokumentov samih.

IP poudarja, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Zato odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Enako velja tudi za primere, kot je na primer konkretni primer, kjer se zahteva po ZDIJZ sicer poimensko nanaša na »informacijo«, iz vsebine zahteve pa je mogoče razbrati, da prosilec zahteva pojasnilo, odgovor na vprašanja ali mnenje organa. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisanega v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci na podlagi ZDIJZ niso dolžni prosilcem odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnila v zvezi z delovnim področjem organa. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, predelati ali spremeniti ter analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije.

Iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, predvsem pa upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP izpostavlja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga.

1. Opredelitev do drugih pritožbenih navedb.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da organ prosilcu ni omogočil, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (9. člena ZUP), je IP ugotovil, da so neutemeljene. Prosilec v pritožbi namreč ni konkretiziral v zvezi s katerimi dejstvi in okoliščinami, ki bi lahko vplivale na izdajo odločbe, se v postopku na prvi stopnji ni mogel izjaviti. Izjava o tem, da je zahteval samo izpitne naloge in vprašanja, ne pa tudi odgovorov, pa ne bi mogla vplivati na končno odločitev organa, saj je tako po praksi IP kot po sodni praksi dokazno breme, da bi razkritje zahtevanih dokumentov povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, na organu samem. Poleg tega pa, kot je IP obrazložil že zgoraj, dejstvo, ali je prosilec zahteval samo vprašanja in naloge ali tudi odgovore, ne bi vplivalo na drugačno odločitev organa v zvezi s podano izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato organ v konkretnem primeru ni kršil pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

 č) Sklepno

Izhajajoč iz vsega navedenega IP zaključuje, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi. Iz obrazložitve izhaja, da je organ na prvi stopnji odločil pravilno in zakonito, zato je IP pritožbo prosilca, na podlagi

prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil.

V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka