Jerman & Bajuk svetovanje in izobraževanje d.o.o. - FURS

POVZETEK:

Prosilka je na organ podala zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahtevala informacijo o tem, kolikokrat je organ opravil davčni inšpekcijski nadzor nad zavezanci, ki so v stečaju oziroma nad njihovimi DDV obračuni z vidika tega, ali so naredili popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka. Organ je zahtevo zavrnil ker z zahtevanim podatkom ne razpolaga. IP je prosilkino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, ker je ugotovil, da organ ker evidenc ne vodi na takšen način, da bi lahko prišel do zahtevanega podatka z uporabo tistih orodij, ki so mu za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njegove običajne uporabe.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-137/2018/7

Datum: 21. 9. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Jerman& Bajuk, svetovanje in izobraževanje d.o.o., Jarška cesta 10 a,1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka), ki jo po pooblastilu zastopa odvetnica Jožica Češnovar, Jarška cesta 10 a, 1000 Ljubljana z dne 1. 6. 2018, zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Šmartinska cesta 55, Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. 090-28/2018-3 z dne 24. 5. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilke z dne 1. 6. 2018 zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 090-28/2018-3 z dne 24. 5. 2018, se zavrne.

1. Zahtevek prosilke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilka je dne 20. 4. 2018 na organ podala zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahtevala informacijo o tem, kolikokrat je organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) nad zavezanci, ki so v stečaju oziroma nad njihovimi DDV obračuni z vidika tega, ali so naredili popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka.

Organ je z odločbo, št. 090-28/2018-3 z dne 24. 5. 2018, zahtevo prosilke zavrnil, sklicujoč se na določbo 4. člena ZDIJZ, saj z zahtevanimi informacijami ne razpolaga. V razlogih je še navedel, da je pravno podlago in postopek poročanja davčnega zavezanca o popravku odbitka DDV v primeru stečajnih postopkov prosilki pojasnil že v odločbi, št. 090-20/2018-5 z dne 11. 4. 2018. Za posameznega davčnega zavezanca se podatek o dejanskem popravku odbitka DDV lahko ugotovi le v postopku DIN. Pojasnil je, da se v Evidenci o vodenju finančnega nadzora (v nadaljevanju Evidenca nadzora) pri organu teh podatkov ne vodi na način, da bi bilo mogoče iz evidence pridobiti podatke, ali je šlo za pregled odbitka DDV in tudi ne, ali se le-ta nanaša na neplačane transakcije v okviru stečajnega postopka. Evidenca nadzora je namreč povezana z Registrom davčnih zavezancev (v nadaljevanju RDZ) in se stalno ažurira. Davčni zavezanec, ki je bil v DIN, je lahko postal insolventen šele po zaključku inšpiciranja, in tega iz Evidence nadzora ni moč razbrati oziroma zajeti podatki ne bi bili pravilni.

Zoper citirano odločbo je prosilka pri organu vložila pritožbo z dne 1. 6. 2018 iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev postopka. Navajala je, da se iskani podatek nanaša na tiste zavezance, ki so bili v času DIN v stečajnem postopku, oziroma so bili inšpicirani potem, ko so že bili v stečaju in ne na tiste, ki so v stečaj prišli tekom DIN ali po zaključku DIN, zato je argument organa, da je problem v tem, ali je davčni izvedenec lahko postal insolventen šele po zaključku inšpiciranja, brezpredmeten. Sklicuje se na določbe 48. in 49. člena Zakona o Finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) v zvezi z vsebino RDZ, iz katerega izhajajo podatki o tem, ali so določeni zavezanci za DDV v stečaju ali ne, in na določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFU, na podlagi katere organ vodi tudi Evidenco nadzora, ki vsebuje podatke o poteku, ugotovitvah in drugih okoliščinah finančnega nadzora. Evidenca nadzora je povezana z RDZ in tako je podatek od tem, ali je bil zavezanec, ki je v stečaju, inšpiciran z vidika pravilnosti odbitka vstopnega DDV, nedvomno predmet nadzora, oziroma je ta podatek razviden iz ugotovitev nadzora. Prosilec zaključi, da se vse zahtevane informacije nahajajo v bazah, ki jih vodi organ, zato bi bil za ugoditev njegovi zahtevi potreben le izpis iz le-teh. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša stroške postopka.

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, skupaj s prilogami, z dopisom št. 090-28/2018-6 z dne 14. 6. 2018, odstopil v reševanje IP in pri tem navajal, da razpolaga s podatki, katere davčne zavezance za DDV je inšpiciral, prav tako s podatki, kateri izmed zavezancev so bili v času DIN v stečajnem postopku, ne razpolaga pa s podrobnejšimi podatki o tem, koliko DIN je bilo pri zavezancih za DDV v stečaju opravljenih, z vidika ali so naredili popravek odbitka DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka. Podatkov o vsebinskih razlogih za odmero DDV v DIN se v Evidenci nadzora ne vodi, zato jih organ ne more pridobiti. V zvezi z vsebino Evidence nadzora je navajal, da se kot predmet nadzora vpisuje le vrsto davka, v tem primeru DDV, pod ugotovitev nadzora pa, ali je bila zavezancu naložena dodatna davčna obveznost iz naslova DDV ali ne. Podrobnejših podatkov (vsebinski razlogi za odmero DDV) pa iz evidence ni mogoče pridobiti. Zato organ vztraja na stališču, da točnih podatkov o številu izvedenih DIN davčnih obračunov zavezancev v stečaju, z vidika ali so ti davčni zavezanci naredili popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka, iz evidenc, ki jih vodi, ni možno pridobiti, saj s temi podatki ne razpolaga.

IP je skladno z drugim odstavkom 9. člena ZUP navedeni dopis organa z dne 14. 6. 2018 poslal prosilki v izjasnitev.

Prosilka je dne 14. 9. 2018 IP poslala vlogo, naslovljeno »Odgovor na odgovor FURS-a na pritožbo«, v kateri je navajala, da bi ji organ namesto, da je njeno zahtevo zavrnil, lahko odgovoril, vsaj z informacijo o številu izvedenih DIN z vidika DDV davčnih zavezancev v stečajnem postopku, pri katerih je bila posledica DIN dodatno odmerjen DDV, saj bi ji s tem že deloma odgovoril na njeno vprašanje. Poleg tega bi ta podatek pokazal, ali je teh primerov res toliko, da je bilo zahtevo pritožnika utemeljeno zavrniti s pojasnilom, ki ga gre razumeti v smeri, da iskanega podatka ni mogoče zagotoviti zgolj z nekaj kliki v davčni evidenci. Meni, da je iskano informacijo mogoče pridobiti tudi z vpogledom v konkretno zadevo, pri kateri je do dodatne odmere DDV v času stečajnega postopka sploh prišlo (kar pa je podatek, ki nesporno izhaja iz evidence). Sklicuje se na določbe Pravilnika o evidenci o vodenju postopkov davčnega nadzora (Ur. I. RS, št. 10/2006), ki se je uporabljal do 12. 12. 2005 in trdi, da je bi glede na njegove določbe (3. in 4. točko 5. člena) organ vsaj do 12. 12. 2005 dolžan imeti tudi podatek, katera določba Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je bila kršena, da je bil zavezancu v stečaju dodatno odmerjen DDV. V primeru iskane informacije bi bila to določba 68. člena ZDDV-1, ki ureja popravek odbitka DDV. Nabor podatkov, za katere davčni organ že sam priznava, da jih lahko da iz evidence, bi se torej moral skrčiti še na tiste davčne zavezance v stečaju, ki jim je bil v postopku DIN odmerjen DDV na podlagi 68. člena ZDDV-1. Če bi organ dal prosilki ta podatek, je s tem praktično že dal iskano informacijo. Sicer je res, da je 68. člen ZDDV-1 lahko kršen tudi na drugačen način, kot na način, ki ga pritožnik navaja v svojem vprašanju, ampak vseeno gre že za zelo omejene situacije. In nadalje, od tega podatka dalje pa res ni več težko te zadetke preveriti, ali je bil 68. člen ZDDV-1 kršen iz razloga, ker zavezanec ni naredil popravka odbitka DDV prav v zvezi s tistimi terjatvami, ki so zaradi stečaja ostale neplačane. Na koncu navaja še, da je ugoditev pritožbi pomembna tudi z vidika davčne prakse oziroma davčne varnosti davčnih zavezancev nasploh. V davčni in sodni praksi namreč velja, da je davčni organ omejen pri odstopanju od svoje ustaljene prakse, če organ za tak odstop nima utemeljenega razloga.

IP je pritožbo prosilke, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja je IP dne 18. 9. 2018 v prostorih organa opravil ogled in camera (11. člen ZInfP).

K I. točki izreka

Pritožba ni utemeljena.

Kot organ druge stopnje je IP, skladno z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilka izpodbijala, in v mejah njenih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Predmet prosilkine zahteve po ZDIJZ z dne 20. 4. 2018 je podatek, kolikokrat je organ opravil davčni inšpekcijski nadzor nad zavezanci, ki so v stečaju oziroma nad njihovimi DDV obračuni z vidika tega, ali so naredili popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka. IP pri tem ugotavlja, da zahtevani podatek ni časovno zamejen, oziroma se ne nanaša na določeno časovno obdobje.

V zadevi ni sporno, da je organ kot organ v sestavi Ministrstva za finance zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ. Prav tako ni sporno, da zahtevana informacija izvira iz njegovega delovnega področja, saj skladno s 3. točko 11. člena ZFU organ opravlja naloge finančnega nadzora in vodi ter vzdržuje Evidenco nadzora (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFU). Sporno pa je, ali organ z zahtevano informacijo razpolaga.

Za obstoj informacije javnega značaja morajo biti po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ namreč izpolnjeni naslednji pogoji:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati in

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ torej izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument , ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike« in ga navaja že organ v izpodbijani odločbi. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katero razpolagajo.

IP ugotavlja, da je organ prosilkino zahtevo zavrnil, ker s podatki ne razpolaga, saj iz evidenc, ki jih vodi, teh podatkov ni mogoče pridobiti. Predmet konkretne zahteve so torej podatki, ki jih organ vodi v elektronski obliki v računalniško vodenih podatkovnih zbirkah, točneje v Evidenci o vodenju finančnega nadzora, ki jo vodi ter vzdržuje na podlagi 3. točka drugega odstavka 60. člena ZFU. Pri podatkih v elektronski obliki pa je potrebno upoštevati tiste značilnosti tovrstnih podatkov, ki sodijo v okvir njihovega obstoja kot dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Nesporno je namreč, da se vsi podatki v elektronski obliki, ki se obdelujejo v okviru določene podatkovne zbirke, nahajajo pri organu, ki s to zbirko razpolaga. Prav tako je tudi nesporno, da je ob uporabi različnih računalniških orodij praviloma mogoče navedene podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma informacije, ki se v bazi prej niso nahajale. Pri dostopu do informacij javnega značaja s ciljem transparentnega delovanja organov pri opravljanju javnih nalog je ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se v taki zbirki nahajajo, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali prepovedi. Vendar pa mora organ za ta namen prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 336/2016 z dne 7. 2. 2018.

Glede na navedeno je bilo v predmetnem postopku treba ugotoviti predvsem, ali je iz baz podatkov, ki jih vodi organ, mogoče pridobiti zahtevan podatek z uporabo tistih orodij, ki so za dostop do elektronskih podatkov na voljo pri organu.

Glede na zgornje navedbe in pritožbene trditve, je IP z namenom razjasnitve dejanskega stanja, ali podatek o številu opravljenih DIN nad zavezanci, ki so v stečaju oziroma nad njihovimi DDV obračuni z vidika tega, ali so naredili popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka, izhaja iz evidenc, ki jih vodi organ, opravil ogled v prostorih organa (ogled in camera) na podlagi 11. člena ZInfP. Organ je najprej pojasnil, da je v praksi redko, da bi bil potreben DIN za področje DDV zavezancev, ki so že v stečaju. Dejstvo, ali je bil zavezanec v času DIN v stečaju, pa se lahko preveri z zgodovinskimi podatki iz RDZ, ki je z evidenco nadzora povezan in se stalno ažurira. Podatek, ali je v času DIN zavezanec v obračunu popravil odbitek DDV, pa se lahko ugotovi le z individualno ugotovitvijo v sistemu e-davki. Navajal je, da se Evidenca nadzora vodi na podlagi ZFU in da je iz nje mogoče ugotoviti, ali je bil predmet nadzora DDV, kar je razvidno iz zavihka »Predmet nadzora«. Organ vodi Evidenco nadzora tudi glede na to, katera pravna podlaga je bila kršena (npr. ZDDV-1), kar je vidno v zavihku »Kršitve«, kjer so kršitve navedene po členih predpisov, ki so bili kršeni. Evidenca nadzora pa se ne vodi na način, da bi iz nje bilo mogoče povleči število, kolikokrat je v postopkih DIN pri zavezancih v stečaju organ te preverjal, z vidika, ali je zavezanec naredili popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka.

IP je na ogledu in camera vpogledal v celotno sestavo Evidence nadzora, na podlagi posredovanih  zaslonskih prikazov, pa natančneje v Osnovno masko mape nadzora ter v zavihka Predmet nadzora in Kršitve. Ugotovil je, da je v Osnovni maski mape nadzora vidno ime oziroma firma zavezanca, ki je za tiste zavezance, ki so v RDZ, usklajeno z le tem. V zavihku predmet nadzora pa vrsta davka (npr. DDV). V zavihku »Kršitve«pa je naveden predpis in njegove določbe, za katere je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da so bil kršene. Dejstvo, ali je organ v postopku DIN preverjal, ali je zavezanec za DDV naredil popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka, v Evidence nadzora ni zavedeno, saj vsebinski razlogi za odmero DDV v DIN iz Evidence nadzora niso vidni.

IP ni našel razlogov, da organu ne bi verjel, da s podatki, kot jih zahteva prosilka, ne razpolaga, saj Evidence nadzora ne vodi na način, ki bi omogočal prikaz teh podatkov po kriteriju, pri katerih  zavezancih za DDV v stečaju je bil v DIN opravljano preverjanje, ali so naredili popravek odbitka vstopnega DDV od dela neplačanih transakcij v okviru stečajnega postopka. IP se je pri vpogledu v Evidenco nadzora prepričal, da se vodi na način, da se iz nje vidi, ali je bil posamezni zavezanec, ki je bil v DIN v stečaju, kar je razvidno iz Osnovne maske mape nadzora, kjer je firmi zavezanca dodana besedna zveza »v stečaju«. Ta podatek se v Evidenco nadzora avtomatično prenese iz RDZ. Dalje se pod zavihkom »Predmet nadzora« vidi, da je bil predmet nadzora DDV. V zavihku »Kršitve« pa so navedene določbe zakonov, katerih kršitev so bile ugotovljene v DIN. Po ugotovitvah IP pa iz nobene postavke v Evidenci nadzora ne izhaja dejstvo, ali je bilo v postopku DIN preverjano, ali je zavezanec naredil popravek odbitka DDV prav v zvezi s tistimi terjatvami, ki so zaradi stečaja ostale neplačane.

Pri tem IP sicer ugotavlja, da je tako med kršitvami lahko navedena tudi kršitev 68. člena ZDDV-1, glede katere prosilec v pritožbenem postopku navaja, da bi lahko kazala tudi na to, da je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da zavezanec ni naredil popravka odbitka DDV v zvezi s tistimi terjatvami, ki so zaradi stečaja ostale neplačane. Vendar pa po mnenju IP navedba kršitve 68. člena ZDDV-1 v zavihku »Kršitev« nikakor ne more biti kazati na to, da je bilo v DIN preverjano dejstvo, ki je predmet zahtevanega podatka. Sam prosilec je v vlogi z dne 13. 9. 2018 navajal, da je 68. člena ZDDV-1 lahko kršen tudi na drug način, kot ga prosilec navaja v svojem vprašanju, kar je organ na izrecno vprašanje IP na ogledi in camera tudi potrdil. Poleg tega pa, kot je že bilo ugotovljeno, organ nima takšnih orodij, s katerimi bi lahko dostopal do elektronskih podatkov, ki so predmet zahteve prosilca.

Pri tem v zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi organ prosilcu lahko dal vsaj podatek o številu izvedenih DIN z vidika DDV davčnih zavezancev v stečajnem postopku, pri katerih je bila posledica DIN dodatno odmerjen DDV, oziroma pri katerih je bila ugotovljena kršitev 68. člena ZDDV-1, IP poudarja, da so neutemeljene. Organ je v postopku po ZDIJZ vezan na zahtevo prosilca, zato bi posredovanje drugih podatkov, kot jih je prosilec zahteval, pomenilo odločanje mino zahteve. V stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek postopka potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana (128. člen ZUP). Z zahtevo pa ni mišljena samo formalna zahteva, torej vloga, s katero stranka zahteva začetek nekega upravnega postopka (v obravnavani zadevi dostop do informacije javnega značaja), ampak tudi zahteva v nematerialnem pomenu, torej zahteva, ki vsebuje določen predlog ali zahtevek, kako in o čem naj upravni organ odloči. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča, I U 817/2015 z dne 3. 9. 2015.

Glede na vse navedeno IP zaključuje, da organ s podatki, ki so predmet zahteve, ne razpolaga in je tako odločitev organa o zavrnitvi zahteve pravilna in zakonita.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe v zvezi z namenom pridobitve podatkov z vidika davčne prakse oziroma davčne varnosti davčnih zavezancev nasploh. IP najprej pojasnjuje, da se, v skladu z načelom prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ, za dostop do informacij javnega značaja pravni interes ne zahteva, kot tudi ne zasebni interes. V postopku dostopa do informacij javnega značaja prosilčev interes ali pravne koristi niti niso relevantni. ZDIJZ namreč določa možnost vsakogar, da zahteva informacije, ki predstavljajo informacije javnega značaja, obenem pa ne pozna nobene »privilegirane« kategorije prosilcev. V primeru, da gre pri določeni informaciji za prosto dostopno informacijo javnega značaja, je ta dostopna vsem, ne glede na njihov pravni interes, oz. obratno, v primeru da določena informacija predstavlja izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, je treba dostop zavrniti vsem, tudi tistim, ki bi morda imeli pravico dostopa na kakšni drugi zakonski podlagi. Pri presoji vprašanja, ali gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja, se zato presoja vsebina same informacije, ne pa interesi prosilca za pridobitev te informacije. IP je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in ali je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Zato kakršnikoli interesi za pridobitev zahtevane informacije ne morejo prevladati nad postulati odločanja v postopkih dostopa do informacij javnega značaja.

IP poudarja, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga.

Izhajajoč iz vsega navedenega je IP prosilkino pritožbo, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno.

K. II. točki izreka

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilke ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilke, tako da prosilka sama nosi svoje stroške postopka. Zato je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

K III. točki izreka: 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:                                                                                           

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,                                                             

svetovalka IP   

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka