prosilec - Delovno in socialno sodišče v Ljubljani

POVZETEK:

Organ je prosilcu z odločbo v delu zahteve ugodil, v delu pa jo je zavrnil. Prosilec je nato po določenem času ponovno vložil zahtevo za podatke, dostop do katerih mu je organ zavrnil, ker niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, vložil pa je hkrati tudi novo zahtevo. Organ je z odločbo zavrgel ponovno zahtevo prosilca na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, novo zahtevo pa zavrnil, ker prav tako niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja. Prosilec je zoper slednjo odločbo vložil pritožbo, o kateri je odločil IP v pritožbenem postopku. IP je ugotovil, da je organ v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP ravnal pravilno in zakonito, ko je preizkusil ponovno zahtevo in jo zavrgel s sklepom, ker je bila o isti zahtevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenilo. Prav tako je IP ugotovil, da organ ne razpolaga z zahtevanim dokumentom v materializirani obliki in ne vodi vpisnika na način, da bi bil na podlagi kriterijev prosilca priklic zahtevanih podatkov iz računalniškega sistema mogoč. IP je, upoštevaje ugotovitve v izvedenem postopku, pritožbo prosilca zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-71/2018/4
Datum: 20. 4. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 27. 3. 2018, zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Resljeva cesta 14, p.p. 4431, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. Su 22/2018-4 z dne 15. 3. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

ODLOČBO:

1.    Pritožba prosilca z dne 27. 3. 2018 zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Su 22/2018-4 z dne 15. 3. 2018 se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 5. 1. 2018 zahteval:
1.    Število vloženih tožb na Socialno sodišče zoper ZPIZ v letu 2016 in 2017.
2.    Število vloženih zoper ZPIZ v letu 2016 in 2017, ki jim je Socialno sodišče ugodilo:
a)    koliko od navedenih tožb so vložili odvetniki v imenu tožnikov;
b)    koliko od navedenih tožb so vložili tožniki osebno.
3.    Število vloženih tožb zoper ZPIZ v letu 2016 in 2017, ki jim Socialno sodišče ni ugodilo:
a)    koliko od navedenih tožb so vložili odvetniki v imenu tožnikov;
b)    koliko od navedenih tožb so vložili tožniki osebno.

Organ je z dopisom št. Su 22/2018-2 z dne 22. 1. 2018 prosilcu posredoval podatke o številu tožb zoper ZPIZ v letih 2016 in 2017, pa tudi število zadev v letih 2016 in 2017, v katerih je bilo tožnikom ugodeno, in število zadev v letih 2016 in 2017, v katerih tožniki s svojim zahtevkom niso uspeli. V preostalem delu zahteve je organ zahtevo prosilca zavrnil, z odločbo št. Su 22/2018-2 z dne 22. 1. 2018. V odločbi je navedel 4. člen ZDIJZ in ugotovitev, da ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti v materializirani obliki. Pojasnil je, da lahko iz evidenc, ki jih vodi, posreduje podatke o številu vloženih tožb zoper ZPIZ, v letih 2016 in 2017 ter število  zadev, v katerih je bilo tožnikom ugodeno oziroma tožniki s svojim zahtevkom niso uspeli, ne vodi pa evidence, iz katere bi bili razvidni drugi zahtevani podatki. Organ je sicer res pristojen za sojenje v takih primerih, vendar ne razpolaga z zahtevanim podatkom in bi tako moral ustvariti novo zbirko, česar pa po določbah ZDIJZ ni dolžan storiti. 

Prosilec je nato organu posredoval vlogo z dne 22. 2. 2018 za obrazložitev zavrnitve dostopa do informacije javnega značaja in ponovno zahtevo za informacijo javnega značaja. Navedel je, da je na zahtevo z dne 5. 1. 2018 z izpodbijano odločbo organ posredoval del zahtevanih informacij javnega značaja. Za zahtevane podatke, dostop do katerih je organ zavrnil, ker bi moral ustvariti novo zbirko, pa je navedel, da razločevanje zahtevanih informacij z današnjo računalniško tehnologijo sploh ni zahtevno, oziroma lažje kot delo z dokumenti v papirni obliki. Kot primer je navedel elektronske baze podatkov knjižnic v državi, kjer je več deset tisoč zvrsti gradiva ločeno ne le v dve skupini, temveč na osem in več skupin ter veliko podskupin oziroma baz posameznih knjižnic. Iskalnik namreč prikaže, kolikšno je število gradiv tudi v vseh knjižnicah, vezano na določeno besedo, ki se vnese v iskalnik. Predvideva, da ima organ zaradi pomembnosti zadev še bolj napredno računalniško tehnologijo. Iz razlage organa tako sklepa, da ni zadostno zainteresiran ustreči stranki, uporabniku storitev državnih služb, kar vzbuja prosilcu dodatne pomisleke. V cilju boljše transparentnosti podatkov je tako še enkrat zaprosil za zahtevane podatke. Navedel je še, da ne gre za razkrivanje osebnih podatkov ali podatkov, ki so pomembna državna skrivnost, manjši tehnični posegi namreč niso razlog za onemogočanje dostopa do informacij javnega značaja. Hkrati je zaprosi tudi za informacije javnega značaja, koliko dni je bilo v povprečju potrebno za reševanje večine vseh navedenih tožb od vlaganja do razsodbe prve stopnje. Pojasnil je tudi pomen zahtevanih informacij, čeprav se zaveda, da po ZDIJZ to ni potrebno. Iz zahtevanih podatkov bi namreč ugotovil, ali ima kakšne možnosti, če se na sodišču zastopa sam oziroma brez odvetnika. To bi po njegovem mnenju določilo smer iskanja načina za uveljavljanje pravic, ki so mu kršene na več načinov. 

Organ je nato izdal odločbo št. Su 22/2018-4 z dne 15. 3. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je:
1.    zavrgel zahtevo z dne 5. 1. 2018 v delu, ki se nanaša na:
-    dostop do podatkov, koliko tožb zoper ZPIZ, v katerih je bilo tožnikom ugodeno, je bilo v letih 2016 in 2017 vloženih s strani odvetnikov tožnikov, in koliko s strani tožnikov osebno,
-    dostop do podatkov, koliko tožb zoper ZPIZ, v katerih tožnikom ni bilo ugodeno, je bilo v letih 2016 in 2017 vloženih s strani odvetnikov za tožnike, in koliko s strani tožnikov osebno;
2.    zavrnil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja o tem, koliko dni je bilo v povprečju potrebnih za reševanje prej navedenih tožb od vložitve tožbe do sodbe na prvi stopnji.
Obrazložil je, da je ob preizkusu zahteve ugotovil, da je identično zahtevo s točko 1 izreka izpodbijane odločbe zavrnil že z odločbo št. Su 22/2018-2 z dne 22. 1. 2018, ker ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti ter, da se dejansko stanje zadeve do vložitve nove zahteve ni spremenilo (organ še vedno ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti). Upoštevaje navedeno je zahtevo prosilca v tem delu zavrgel, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zahtevo pod točko 2 izreka izpodbijane odločbe pa je zavrnil v skladu s 4. členom ZDIJZ. Navedel je, da ne vodi evidence, iz katere bi bil razviden podatek o tem, koliko dni je bilo v povprečju potrebnih za reševanje predmetnih tožb. Organ je sicer pristojen za sojenje v takih primerih, vendar ne razpolaga z zahtevanim podatkom in bi tako moral ustvariti novo zbirko, česar pa po določbah ZDIJZ ni dolžan storiti. Organ torej ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti v materializirani obliki.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 27. 3. 2018, v kateri je navedel, da je 5. 1. 2018 poslal na Socialno sodišče vlogo za dostop do informacij javnega značaja. Del zahtevanih podatkov je nato prejel, dostop do približno polovice zahtevanih informacij javnega značaja pa mu je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da mu dostopa ne morejo omogočiti, ker bi morali narediti zbirko podatkov. V okviru obrazložitve je sklicevanje na določilo ZDIJZ, ki naj bi onemogočilo izdelavo zbirk podatkov. To po njegovem mnenju pomeni, da se lahko ZDIJZ interpretira po potrebi določenega organa in da omogočanje dostopa ni obvezno, hkrati pa bi se lahko razumelo, da je zaradi domnevno nasprotujočih si določil ZDIJZ ničeln oziroma neveljaven. Kljub različnim interpretacijam zakonskih določil, je po njegovem mnenju namen vseh zakonov, torej tudi ZDIJZ, da se izvaja pravo državljanov, oziroma tokrat omogoča dostop do informacij javnega značaja. Zaradi navedene vsebine in izvajanja dejanskega namena ZDIJZ, ne vidi razloga za preprečevanje dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja, oziroma če se informacije upravičeno ne morejo izstaviti na elektronski način oziroma neposredno, se morajo zagotoviti v drugi fizični obliki oziroma na drug način, kar stoji v ZDIJZ. V cilju odpravljanja nepravilnosti oziroma nerazumljivosti in pomanjkljivosti obrazložitve, je 22. 2. 2018 zahteval od istega organa utemeljeno obrazložitev in iste ter dodatne informacije javnega značaja, toda po vnovični daljši razlagi še vedno ne vidi pravega razloga za zavrnitev dostopa do pomembnih informacij javnega značaja. Čeprav po ZDIJZ ni bil dolžan storiti, je vseeno pojasnil pravi razlog, zakaj so pomembne zahtevane informacije. Pod točko 8 obrazložitve izpodbijane odločbe je zavrnjen dostop do zahtevanih dodatnih informacij javnega značaja z enako razlago, da tudi drugo zbirko informacij javnega značaja ni potrebno ustvarjati, kar po mnenju prosilca vzbuja pomisleke o pravilnosti dela organa, ki se sklicuje na sodišče (Su 22/2018-4 z dne 15. 3. 2018). Glavna naloga in namen sodišča je izvajanje Ustave, zakonov oziroma predmetnih določil v cilju zagotavljanja izvajanja pravic državljanov. V izpodbijani odločbi po njegovih navedbah tudi ni razvidno, katera oseba je pooblaščena za dostop do informacij javnega značaja pri organu, kar poleg nerazumljivega tolmačenja namena in pomena ZDIJZ ustvarja pomisleke v pravilnost celotnega postopka zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja. Ker organ ni omogočil vpogleda v informacije javnega značaja, je tako vsaj delno ustvaril podlago za poslabšanje socialnega stanja prosilca v bližnji prihodnosti. 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. Su 22/2018-6 z dne 9. 4. 2017, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil spis predmetne zadeve. Naknadno je organ na poziv IP, z dopisom št. Su 22/2018 -8 z dne 13. 4. 2018, posredoval še podrobnejše pojasnilo glede vodenja zadev.

Pritožba ni utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

IP uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ. V nadaljevanju se tako IP opredeljuje do zahteve prosilca, o kateri je organ odločil pod točkama 1 in 2 izreka izpodbijane odločbe.

V zvezi z zahtevo za dostop do podatkov o tem, koliko tožb zoper ZPIZ, v katerih je bilo tožnikom ugodeno, je bilo v letih 2016 in 2017 vloženih s strani odvetnikov tožnikov, in koliko s strani tožnikov osebno, ter koliko tožb zoper ZPIZ, v katerih tožnikom ni bilo ugodeno, je bilo v letih 2016 in 2017 vloženih s strani odvetnikov za tožnike, in koliko s strani tožnikov osebno, je mogoče ugotoviti, da jo je organ z izpodbijano odločbo zavrgel. 

IP je ugotovil, da je organ ravnal pravilno in zakonito. O navedeni zahtevi je namreč organ že meritorno odločil z odločbo št. Su 22/2018-2 z dne 22. 1. 2018, ki je postala pravnomočna. Dejstvo, ali je bilo o zahtevi že odločano in tudi odločeno, je v upravnem postopku odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev, saj se veže na (ne)uporabo 129. člena ZUP, ki določa, kdaj je potrebno upravni postopek končati s formalno odločbo, to je s sklepom o zavrženju zahteve. Organ je tako v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP preizkusil zahtevo in jo zavrgel s sklepom, ker je bila o isti zahtevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je IP pritožbo prosilca v tem delu zavrnil iz navedenega razloga.

V zvezi z zahtevanimi podatki, koliko dni je bilo v povprečju potrebnih za reševanje večine vseh navedenih tožb od vlaganja do razsodbe prve stopnje, pa IP ugotavlja, da je sporno, ali organ z zahtevanimi informacijami razpolaga, oziroma ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj informacije javnega značaja.

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati,
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti). Izjema od napisanega so v določenem obsegu le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa.

Iz prakse IP (npr. odločbe št. 090-125/2016, št. 090-130/2016, št. 090-212/2016, št. 090-301/2017) izhaja, da je pri dokumentih, ki se nahajajo v informatiziranih zbirkah podatkov, potreben relativiziran pristop – kar pomeni, da mora zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta. Toda pri tem je treba upoštevati tudi:
 -    zmožnost oziroma izvedljivost zagotovitve informacij po kriterijih, ki jih je postavil prosilec, in če je ta pogoj izpolnjen še
-    razmejitveni kriterij, tj. sorazmernost napora (vložka) organa pri materializaciji dokumenta.

Glede na to, da je organ zavrnil dostop do zahtevanih podatkov iz razloga, ker z dokumentom ne razpolaga, prosilec pa trdi nasprotno, je bilo torej treba v tem pritožbenem postopku razjasniti vprašanje, ali organ razpolaga z zahtevanim dokumentom. 

Ni sporno, da je socialno sodišče pristojno za odločanje o socialnih sporih na prvi stopnji na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v katerih je ena od strank Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ), torej organ, na katerega se nanašajo zahtevani podatki. Zahtevane informacije tako nedvomno izvirajo iz delovnega področja organa.

Nadalje je bilo ugotovljeno, da organ ne razpolaga z zahtevanim dokumentom v materializirani obliki in ne vodi vpisnika na način, da bi bil na podlagi kriterijev prosilca priklic zahtevanih podatkov iz računalniškega sistema mogoč. Ob tem IP ponovno navaja kriterije prosilca, in to so vrsta spora - socialni spori in tožena stranka – ZPIZ, nadalje se navedena kriterija navezujeta še na nadaljnje kriterije, in sicer na zadeve, vložene po pooblaščencih, in zadeve, vložene po tožnikih osebno, določeno časovno obdobje - leti 2016 in 2017, način rešitve spora in kriterij povprečje reševanja tožb od vložitve tožbe do sodbe na prvi stopnji v zadevah.

IP nima nobenega razloga, da ne bi verjel navedbi organa, da z dokumentom, ki bi obsegal zahtevane podatke, ne razpolaga. Prosilec namreč zahteva točno določene podatke, zbrane po kriterijih prosilca, ki jih pa organ sicer za opravljanje svojega delo ne potrebuje. Da bi organ zbral zahtevane podatke, bi moral vpogledati v vsako od 1789 zadev, podatke izpisati ročno ter jih v končni fazi še obdelati, da bi prišel do zahtevanih podatkov o povprečju reševanja predmetnih zadev. IP je tako sledil argumentu organa, da bi organ v obravnavanem primeru ustvaril nov dokument, česar pa organ v skladu z določbami ZDIJZ ni dolžan storiti. Kot že navedeno, zavezanci niso dolžni analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. IP je upošteval tudi dejstvo, da je organ podrobneje pojasnil IP postopek vodenja zadev, prav tako pa relevantno dejstvo, da je organ ugodil prosilcu v delu zahteve (število rešenih zadev v letih 2016 in 2017 ter način rešitve).

Prav tako IP ne dvomi v navedbe organa, da priklic zahtevanih podatkov po kriterijih prosilca iz računalniškega sistema ni mogoč. Organ namreč v skladu z določili Sodnega reda  in Pravilnika o obliki in vsebini posameznih sodnih vpisnikov, imenikov, pomožnih knjig in tipiziranih obrazcev  vodi med drugim vpisnik Ps, v katerega se vpisujejo tožbe v socialnih sporih. V vpisnik se vpisujejo zaporedna številka, datum prejema zadeve, nosilec zadeve, stranke in njihovi pooblaščenci oziroma zastopniki, predmet spora, vrsta spora, naroki, odločitev sodišča in datum odločitve, redna in izredna sredstva ter datum njihove vložitve. Vpisnik se vodi v informacijskem sistemu PUND, gre torej za elektronsko voden vpisnik, vendar sam informacijski sistem ne omogoča zbiranja in obdelovanja podatkov na način, kot ga zahteva prosilec. Podatkov o tem, koliko tožb so vložili v določenem obdobju odvetniki, in koliko tožniki osebno, v katerih so tožniki uspeli oziroma niso uspeli, da bi se ugotovilo, koliko dni je bilo v povprečju potrebnih za reševanje teh tožb od vložitve tožbe do sodbe na prvi stopnji, tako ni mogoče pridobiti z enostavnim priklicem in posledično to pomeni, da organ z zahtevano zbirko podatkov ne razpolaga. Izdelava zbirke podatkov, kjer je za njeno pripravo potrebna vsebinska presoja organa in analiziranje podatkov, predstavlja po presoji IP ustvarjanje novega dokumenta. Kot že navedeno, podatke, ki jih je organ lahko pridobil z enostavnim priklicem iz elektronsko vodenega vpisnika, torej z vnosom določenih parametrov v računalniški sistem (število vloženih tožb v posameznem obdobju in število rešenih zadev in način rešitve), je organ prosilcu že posredoval (kar prosilec potrjuje). Da bi organ zbral zahtevane podatke, bi tako moral vpogledati v navedenem vpisniku v vsako posamezno zadevo (to je 1789 zadev), nato iz posamezne zadeve izpisati zahtevane podatke in jih obdelati. Šele takšna obdelava točno določenih podatkov po kriterijih prosilca bi pripeljala do zahtevanega podatka o povprečju reševanja predmetnih zadev.

IP je tako ugotovil, da organ z zbirko podatkov, ki jo zahteva prosilec, ne razpolaga in bi jo moral šele ustvariti, kar pa pomeni, da ni izpolnjen eden od kriterijev za obstoj informacije javnega značaja, to je »kriterij materializirane oblike«. V smiselno podobni zadevi, v zvezi z odločbo IP št. 021-128/2008/10, je temu stališču sledilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. II U 79/2009-10 z dne 20. 1. 2010. V navedeni zadevi je namreč sodišče ugotovilo, da zbirka dokumentov pri organu (sodišču) ne obstaja, ker računalniški sistem (ne vpisnik Cp in ne evidence) ne omogoča iskanja po kriterijih prosilca, hkrati pa ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo takšne zbirke. Sodišče je v tej zadevi zaključilo, da bi iskanje in odbiranje dokumentov po kriterijih prosilca predstavljalo ustvarjanje novega dokumenta, tega pa organ ni dolžan storiti. Tudi v obravnavanem primeru IP ni znana pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo zbirke podatkov po kriterijih prosilca, prav tako pa IP nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o nujnosti oziroma obveznosti organa, da ustvari in vodi novo evidenco zbirke podatkov s podatki po kriterijih prosilca. Zgolj dejstvo, da informacijski sistem, s katerim operira organ, ne omogoča boljše iskalne zmogljivosti (četudi bi bilo slednje v sodobnem tehnološkem okolju morda pričakovati), pa še ne nalaga organu obveznosti, da tak sistem za potrebe odločanja po ZDIJZ tudi vzpostavi. Da imajo sodišča omejene možnosti pri iskanju po vpisnikih, je IP ugotavljal že v zadevi št. 090-93/2016, pa tudi v zadevi št. 090-212/2016.

 
IP izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma zbirko podatkov, s katero ne razpolaga. 

V postopku po ZDIJZ je bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. Rezultat presoje oziroma odločitev po ZDIJZ mora biti namreč enaka za vse. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, zato navajanje razlogov prosilca za vložitev zahteve ni bilo ne potrebno in ne relevantno pri odločanju.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilca, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katera oseba je pooblaščena za dostop do informacij javnega značaja, organ navaja, da je uradna oseba organa, ki je pooblaščena za dostop do informacij javnega značaja, direktorica sodišča. IP ugotavlja, da je podatek o tem javno dostopen na spletnih straneh organa  in pritrjuje navedbam organa.

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita, zato je pritožbo zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. 
Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. 

 
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo in sklep v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:
Nataša Siter, univ.dipl.prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka