Dnevnik d.d - Univerza v Ljubljani

POVZETEK:

Prosilec je od Univerze v Ljubljani zahteval različne dokumente Komisije za etična vprašanja (KEV) v postopku domnevno nepoštenega ravnanja na področju preiskav in pisanja znanstvenih člankov v zvezi s konkretno fizično osebo. Organ je njegovo zahtevo v celoti zavrnil zaradi obstoja izjem od prostega dostopa po 3 in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je glede zapisnikov in sklepov KEV podana izjema varstva osebnih podatkov, zahtevanih dokumentov pa ni mogoče anonimizirati na način, da posameznica ne bi bila določljiva, saj je prosilka postavila zahtevo za točno določeno osebo, zato tudi delni dostop ni možen.  Pri opravi testa javnega interesa je IP ugotovil, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema, zato je pritožbo v celoti zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-55/2018/3
Datum: 17. 4. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …. (v nadaljevanju prosilec), z dne 27. 2. 2017, zoper odločbo, Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 074-1/2018-5, z dne 6. 2. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je 16. 1. 2018 na organ vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je zahteval dostop do: 
-    vse obstoječe dokumentacije Komisije za etična vprašanja Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju KEV) v zvezi z zadevo obravnave dela …, vključno z zapisi vseh sej od maja 2017 do decembra 2017 in morebitnih ustnih obravnav tako z obravnavano osebo, kakor tudi
             morebitnimi pričami,
-    če so dokumenti iz prejšnje alineje označeni kot tajni, podaja zahtevo za dostop tudi v zvezi z vsemi dokumenti, ki tovrstno tajnost določajo (ocene tveganja,...), ter dokazili o datumu tovrstne klasifikacije takih dokumentov.

Organ je z odločbo št. 074-1/2018-5 z dne 6. 2. 2018, zahtevo prosilca v celoti zavrnil. Podal je navedbe glede ugotovitev, da se na obravnavani primer nanaša 14 sej KEV in navedel, da zahtevani dokumenti sicer ustrezajo definiciji informacije javnega značaja, vendar je dostop zavrnil zaradi izjeme notranjega delovanja organa oziroma varstva postopka (11. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in izjeme varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Glede prve izjeme organ ugotavlja, da gre za dokumente, ki so bili sestavljeni v zvezi z dejavnostjo KEV, njihovo razkritje pa bi povzročilo motnje pri delovanju te komisije in organa, saj bi to povsem spremenilo njihov način dela, vsebino in vlogo, organ pa bi popolnoma izgubil integriteto. Opravil je tudi test prevladujočega javnega interesa in zaključil, da argument prosilca, da gre za informacije v zvezi z delovanjem javne univerze in njenih organov (tudi zaposlenih), ki odločajo o primerih domnevnega neustreznega delovanja in neetičnosti, ne more predstavljati razloga za razkritje, saj gre za povsem splošen argument, ki bi izničil obstoj instituta varovanih osebnih podatkov. Dodaja, da so bila javna sredstva porabljena racionalno in za naloge iz pristojnosti KEV. V zvezi z izjemo varstva osebnih podatkov je ugotovil, da zahtevani dokumenti vsebujejo številne osebne podatke, ki se nanašajo predvsem na osebo, zoper katero je tekel postopek domnevno nepoštenega ravnanja na področju preiskav in pisanja znanstvenih člankov, na katerega se nanaša konkretna zadeva (v nadaljevanju preiskava), vključno z njenimi občutljivimi osebnimi podatki in občutljivimi podatki (glede zdravstvenega stanja) vsaj še dveh drugih oseb. Glede izjav javnih uslužbencev (univerzitetnih profesorjev), ki se nahajajo v teh dokumentih, navaja, da gre za osebna stališča, ki predstavljajo subjektivno dojemanje preiskave in zato presegajo okvir informacij, ki predstavljajo podatke v zvezi z delovnim razmerjem v smislu 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pojasnil je še, da delni dostop do zahtevanih dokumentov in anonimizacija nista mogoča, saj se zahtevani dokumenti nanašajo na točno določeno osebo. Poleg tega je še navajal, da že potrditev obstoja dokumenta predstavlja varovano informacijo (osebni podatek). Ob tem je organ še poudaril, da oseba zoper katero teče preiskava, v zvezi s katero so zahtevani predmetni dokumenti, v času odločanja organa ni več v delovnem razmerju pri organu, kar je splošna informacija, o kateri so poročali tudi mediji. 

Prosilec je zoper izdano odločbo vložil pritožbo in v zvezi z izjemo notranjega delovanja organa navajal, da so bile vse seje KEV javne oziroma niso bile nikjer označene kot zaupne ali zaprte za javnost. Na te seje so bili vabljeni in na njih zaslišani tudi posamezniki, ki niso zaposleni pri organu, kar pomeni, da je notranji organ presegel svoje interno delovanje in posegel na področje širše, splošne javnosti. S tem pa je tudi njegovo delovanje pomembno z vidika javnega interesa in širše javnosti. Ker je KEV že pred meseci zaključila obravnavan primer preiskave in sprejela sklepe, objava dokumentov ne more povzročiti motenj pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Hkrati se je KEV tudi že iztekel mandat, zato dostop do dokumentov o delovanju prejšnje KEV ne more vplivati na delo druge komisije v drugi sestavi. V zvezi z izjemo varstva osebnih podatkov je poudaril, da je v zahtevi jasno zapisal, da pričakuje oziroma predvideva, da bo organ tiste dele dokumentov, ki bi predstavljali kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom ustrezno prekril oziroma zakril. Namen dostopa do navedenih dokumentov ni kršitev varstva osebnih podatkov, temveč preverjanje sumov o nezakonitem ali nepravilnem (v nasprotju s pravilniki organa) delovanju pomembnega organa oziroma pomembne javne institucije, torej tematike, ki je v izrazitem javnem interesu. 

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, skupaj s prilogami z dopisom št. 074-1/2018-15 z dne 12. 3. 2018, odstopil v reševanje IP in pri tem vztrajal pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. 

IP je prosilčevo pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

K 1. točki izreka: 

Pritožba ni utemeljena. 

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.
V predmetni zadevi ni sporno, da je organ kot pravna oseba javnega prava zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ. Prav tako ni sporno, da zahtevani dokumenti izpolnjujejo vse elemente informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ (gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, organ z njo razpolaga, informacija se nahaja v materializirani obliki), vprašanje pa je, ali je organ pravilno zavrnil dostop do zahtevanih informacij na podlagi izjem od prostega dostopa.

Prav tako med strankama ni sporen obseg zahteve. Dokumenti, ki so predmet odločanja IP, so torej  zapisniki štirinajstih (14) sej KEV, in sicer: 6. (27. 10. 2015), 7. (15.12. 2015), 8. (14.1.2016), 9. (23. 2. 2016), 11. (21. 6.2016), 13. (4.10. 2016), 14. (15.11.2016),15. (12. 1. 2017), 16. (23. 3. 2017), 17. (11. 5. 2017), 18. (29. 6. 2017), 19. (24. 8. 2017) in 20.(21. 9. 2017) seje in korespondenčne seje (27. 10. 2017).
1.    Izjema od prostega dostopa po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ:
V skladu s tretjo točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne dostop do informacije javnega značaja, če se podatek nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ pri ugotavljanju navedene izjeme tako napoti na določbe ZVOP-1, ki predstavlja konkretizacijo ustavne pravice do varstva osebnih podatkov, določene v 38. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki v prvem odstavku navedenega člena določa, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.

ZVOP-1 v prvi in drugi točki 6. člena določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen, in da je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je fizična oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, način identifikacije pa ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. V skladu s tretjo točko prej navedenega člena pomeni obdelavo osebnih podatkov kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali uničenje; obdelava je lahko ročna ali avtomatizirana (sredstva obdelave). 
Osebni podatki se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika (prvi odstavek 8. člena ZVOP-1). Namen obdelave osebnih podatkov mora biti določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov (drugi odstavek 8. člena ZVOP-1).

Razkritje osebnih podatkov prosilcu v postopku po ZDIJZ tako predstavlja obdelavo osebnih podatkov v smislu ZVOP-1. Za zakonito obdelavo osebnih podatkov, pa mora, glede na zgoraj citirani 8. člen ZVOP-1, obstajati ustrezna pravna podlaga. ZVOP-1 kot temeljno pravilo obdelave osebnih podatkov v javnem sektorju (kamor sodi tudi organ) določa, da je obdelava dopustna, če tako določa zakon oziroma na zakonu temelječa osebna privolitev (9. člen ZVOP-1). 
V zvezi z vprašanjem, ali gre pri zahtevanih dokumentih (zapisnikih sej KEV) v konkretnem primeru za varovane osebne podatke, je IP sledil obrazložitvi izpodbijane odločbe in na podlagi pregleda zahtevanih dokumentov dodaja naslednje razloge. Organ izhaja iz pravilne ugotovitve, da zahtevani dokumenti vsebujejo osebne podatke osebe, na katero se je preiskava nanašala, ter osebne podatke članov KEV in tretjih oseb, ki so v postopku preiskave sodelovale. Iz dokumentov, ki so predmet presoje v tem pritožbenem postopku, izhajajo namreč tako okoliščine glede poteka preiskave, kot tudi stališča članov KEV in drugih udeležencev v postopku preiskave glede strokovnega dela osebe, zoper katero teče preiskava, njenega psihofizičnega zdravstvenega stanja, primernosti in drugih okoliščin. IP ob tem poudarja, da v dokumentih niso osebni podatki zgolj podatki o imenih in priimkih teh oseb, temveč tudi njihove izjave, za katere mora obstajati zakonska podlaga za javno razkritje oz. posredovanje prosilcu po ZDIJZ (prvi odstavek 9. člena ZVOP-1). IP torej poudarja, da predstavlja celotna vsebina zahtevanih dokumentov varovan osebni podatek, ker gre za izrazito osebne izpovedi udeležencev, ki vsebujejo njihova osebna mnenja oz. stališča glede ravnanja in karakternih lastnosti določenih oseb. Pri tem te osebe podajajo predvsem vrednostne sodbe oziroma njihovo osebno videnje določene problematike v zvezi z delovanjem organa. Vse vrednostne sodbe so torej uperjene v delovanje tretje oseb znotraj organa in izhajajo izključno iz mnenj, ki so jih oblikovale osebe, ki so v tem postopku sodelovale. Glede na to, je po presoji IP odločitev organa, da presojani dokumenti vsebujejo osebne podatke preiskovane osebe in drugih oseb (prič), za razkritje katerih ne obstaja zakonita pravna podlaga, pravilna.

2.    Dopustnost razkritja osebnih podatkov

Ker pa je IP ugotovil, da iz zahtevanih dokumentov izhaja, da ti vsebujejo tudi izjave in navedbe (torej osebne podatke) oseb, udeleženih v postopku preiskave, ki so univerzitetni profesorji in javni uslužbenci, in ker, kot je obrazloženo zgoraj, mora biti v primerih obdelave osebnih podatkov v javnem sektorju možnost privolitve določena z zakonom, je v nadaljevanju presojal tudi, ali pravno podlago za njihovo razkritje predstavlja 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (pri tem pa ne gre za izjeme iz 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Ker gre pri citirani določbi za »izjemo od izjeme«, ki omogoča pridobitev določenih podatkov, ki sicer sodijo v kategorijo po posebnem predpisu varovanih osebnih podatkov, je treba to izjemo tolmačiti restriktivno. 

Glede na navedeno ZDIJZ torej vsebuje izjeme, ki pomenijo pomemben poseg v posameznikovo informacijsko zasebnost, kot je določena v prvem odstavku 38. člena URS. Javni uslužbenec mora namreč dopustiti tiste meje posega v njegovo informacijsko zasebnost, ki jih je zakonodajalec določil z namenom preglednosti porabe javnih sredstev ali v zvezi z delovnih razmerjem. Po tej »izjemi od izjem« pa niso prosto dostopni vsi podatki, ki se nanašajo na javnega uslužbenca, ampak le tisti, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnim razmerjem javnega uslužbenca. Kadar organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrne zaradi varstva osebnih podatkov, se vprašanje, kateri osebni podatki so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. delovnim razmerjem javnega uslužbenca, presoja upoštevajoč načelo sorazmernosti po 3. členu ZVOP-1. Ta določa, da morajo biti osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo. To pomeni, da se smejo na podlagi navedene »izjeme od izjem« razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Organ se je v obrazložitvi glede izjav javnih uslužbencev (univerzitetnih profesorjev) skliceval na prakso IP in zapisal, da gre za osebna stališča, ki ne predstavljajo podatkov v zvezi z delovnim razmerjem v smislu 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP ni našel razlogov, da tej obrazložitvi ne bi sledil in še opozarja na doktrino pričakovane zasebnosti, ki jo je leta 1997 prevzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Halford v. Združeno kraljestvo z dne 25. 6. 1997, nato pa še Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-25/95. Po tej teoriji je potrebno tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Zato javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in drugih podatkov, povezanih z delovnim razmerjem, ki ga opravlja. Oseba, zaposlena v javnem sektorju, ima bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti zaradi načela odprtosti, ki terja transparentno delovanje organa s ciljem čim večje udeležbe državljanov pri izvajanju oblasti. Na tej teoretični podlagi temelji določba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri so ne glede na varstvo osebnih podatkov prosto dostopni tisti osebni podatki, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca. Tej doktrini sledi tudi praksa IP in sodna praksa Upravnega in Vrhovega sodišča , iz katere izhaja, da javni uslužbenci upravičeno pričakujejo poseg v zasebnost le glede podatkov o svojem imenu in priimku ter tistih informacij, ki predstavljajo pogoje za zasedbo delovnega mesta. Stališča, izražena v zahtevanih dokumentih, pa so po presoji IP strogo osebna in predstavljajo subjektivno dojemanje preiskave in zato presegajo okvir informacij, ki predstavljajo podatke v zvezi z delovnim razmerjem v smislu 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato navedena podlaga ne predstavlja ustrezne podlage v skladu z 8. in 9. členom ZVOP-1 za razkritje osebnih podatkov javnih uslužbencev javnosti. Enako stališče je IP že zavzel v vsebinsko primerljivih zadevah 090-275/2017 z dne 24. 11. 2017 in 090-291/2017 z dne 3. 1. 2018.

Glede na zgoraj navedeno je treba torej ugotoviti, da je bila pravilna odločitev organa, da iz zahtevanih zapisnikov in sklepov KEV izhajajo osebni podatki, za katere ne obstaja ustrezna pravna podlaga za posredovanje javnosti v smislu 9. člena ZVOP-1. Prav tako je IP v celoti sledil organu, da delni dostop do zahtevanih dokumentov v smislu 7. člena ZDIJZ ni mogoč, ker je prosilec zahtevek vezal na konkretno posameznico, ki je določljiva. Tudi s prekritjem določenih osebnih podatkov na zahtevanih dokumentih torej anonimizacija dokumentov v konkretnem primeru ni možna. Kot je navedel tudi organ v izpodbijani odločbi, je takšno stališče skladno s stališčem Upravnega sodišča RS (npr. sodbe I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014 in I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014). Zato so pritožbeni razlogi, kjer prosilec navaja, da pričakuje oziroma predvideva, da bo organ tiste dele dokumentov, ki bi predstavljali kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom ustrezno prekril oziroma zakril, neutemeljeni.

3.    Test javnega interesa

Ker je prosilec v zahtevi in v pritožbi zatrjeval, da je razkritje zahtevanih dokumentov v javnem interesu, je IP v zvezi s temi dokumenti izvedel tudi test prevladujočega interesa javnosti, v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Izvajanje testa interesa javnosti je dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjeme varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, ki jo je IP ugotovil pri zahtevanih informacijah.

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. Ob tem IP poudarja, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je ''interesantno za javnost'', temveč da se razkrije tisto, kar je ''v interesu javnosti''.

Upoštevaje dejstvo, da je IP ugotovil, da je podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij, na podlagi katerih je potekala javna razprava o konkretnem dogodku, večji od interesa, ki se kaže v pravici preiskovane osebe in oseb, ki se pojavljajo v dokumentih po varovanju njihovih osebnih podatkov.

Glavni argumenti prosilca za razkritje zahtevanih informacij so: nadzor na učinkovitostjo in pravilnostjo delovanja javne univerze in njenega pomembnega organa, ki odloča o možnih primerih neustreznega delovanja in neetičnosti, da gre za odmeven primer javno izpostavljenega dvoma tako v način dela zaposlenih na največji javni univerzi v Republiki Sloveniji, kakor tudi v načinu dela univerze same oziroma njene sposobnosti soočanja se s tovrstnimi izzivi ter nadzor nad učinkovito in transparentno porabo javnih sredstev, pri čemer navaja zelo splošne argumente.
IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da konkretna zadeva zbuja zanimanje medijev in širše javnosti in splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vedeti in preverjati sume o nezakonitem in nepravilnem delovanju organa oziroma njegove komisije, ki naj bi se pojavili v zvezi z preiskavo drugega dogodka, po oceni IP niso dovolj tehtni argumenti, ki bi omogočila razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) kršitev) za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane dokumente. Prav tako po presoji IP ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je zadeva zajema splošno, širšo javnost iz razloga, ker so bili na predmetne seje vabljeni in zaslišani tudi posamezniki, ki niso zaposleni pri organu. IP poudarja, da sodelovanje drugih oseb v postopkih, ki se vodijo pred organom, ne pomeni, da je razkritje dokumentov, ki v teh postopkih nastajajo, samo po sebi v interesu splošne javnosti. 

IP ob tem poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče se ob tem strinja, da sta lahko na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju sodišča dovolj tehten razlog medijska odmevnost dogodka. Sodišče dalje meni, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Takšne vrednote pa v konkretnem primeru zagotovo niso ogrožene.

Tem stališčem je za potrebe obravnavane zadeve sledil tudi IP in kot tehten argument ni upošteval pritožbenih navedb v zvezi z odmevnostjo primera, še posebej ob upoštevanju stališča, da je interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje splošne javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd., za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo.

Zato poleg vsega navedenega tehtnice ne nagnejo na drugo stran niti prosilčevi argumenti, da so nepravilnosti in neetičnosti delovanja organa in KEV poročali že mediji, na podlagi protestnih pisem nekaterih članov. Pri tem namreč ne gre za podatke iz uradnih dokumentov, še manj za podatke, ki bi jih novinarji črpali iz zahtevanih dokumentov, poleg tega pa ni zagotovljeno, da so že objavljeni podatki tudi resnični, nikakor pa po presoji IP ta splošen argument prosilca, da gre za informacije v zvezi z delovanjem javne univerze v primerih domnevnega neustreznega delovanja in neetičnosti, ne pretehta nad institutom varovanih osebnih podatkov. 

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se te informacije zavarujejo zaradi varstva osebnih podatkov. 

IP še dodaja, da k nasprotni odločitvi ne more pretehtati niti zatrjevanje prosilca, da je razkrije dokumentov v javnem interesu zaradi nadzora nad porabo javnih sredstev. Iz dokumentov, ki so predmet presoje v tem postopku po ZDIJZ ne izhajajo podatki, ki bi neposredno predstavljali podatke o porabi javnih sredstev. Določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero je že zakonodajalec opravil test tehtanja in uzakonil prevladujoč interes javnosti, kadar gre za podatke o porabi javnih sredstev, zato ne more biti pravna podlaga za razkritje zahtevanih dokumentov oziroma podatkov javnosti v predmetni zadevi. 
Prosilec tudi ni prepričal IP, kako bi informacije, ki so predmet presoje, drugače in bolje obveščale javnost od že prosto dostopnih informacij, oziroma, v čem konkretno bi seznanitev javnosti s celotno vsebino zahtevanih pogodb vodila do splošne družbene razprave o pomembni družbeni temi, ki je v interesu širšega kroga ljudi. Tega pa ni ugotovil niti IP.

Presoja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ je tako IP pripeljala do zaključka, da interes javnosti za dostop do zahtevanih informacij ni močnejši od interesa varstva osebnih podatkov, zaradi katerih so te informacije varovane kot izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za njihovo razkritje.

4.    Sklepno

Ker je IP pritožbo zavrnil zaradi obstoja izjeme varovanih osebnih podatkov, se ni spuščal v presojo izjeme notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v zvezi s katero, glede na razloge organa, prosilec tudi podaja pritožbene razloge.
Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je bila odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil. 

K 2. točki izreka: 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu: 
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Univerze v Ljubljani, št. 074-1/2018-5 z dne 6. 2. 2018. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo in odločbo Univerze v Ljubljani z dne 6. 2. 2018, v izvirniku ali prepisu. 

Postopek vodila:
Maja Wondra, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka