Odvetniška družba Fatur o.p., d.o.o. - Javna agencija RS za varstvo konkurence

POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevane Odločbe organa, ker jo je sodišče odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje organu. Upoštevaje sodbo Upravnega sodišča št. I U 725/2014-45 je namreč organ štel, da ne gre za informacijo javnega značaja, ker Odločba z odpravo ne obstaja v pravnem smislu in organ z njo ne razpolaga. Prosilec je zoper delno odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP se je strinjal s pritožbenimi navedbami prosilca, da odprava Odločbe s strani sodišča po ZDIJZ namreč ne pomeni, da je Odločba prenehala obstajati v fizični obliki, temveč le, da je bila odpravljena njena veljavnost oziroma njeni pravni učinki. Povedano drugače, pravne posledice odprave Odločbe so v tem, da izdana Odločba ne zavezuje več, v skladu s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za informacijo javnega značaja, pa organ z Odločbo še vedno razpolaga v materializirani obliki. IP je tako ugotovil, da je organ napačno uporabil materialno pravo in posledično tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje. Ker je organ izhajal iz ugotovitve (upoštevaje sicer sodbo Upravnega sodišča), da niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, se nadalje do obstoja morebitnih izjem po 5.a in prvemu odstavku 6. člena ZDIJZ ni opredeljeval, zato je IP odločil, da vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

ODLOČBA:

Številka: 090-37/2018/4
Datum: 9. 3. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi Odvetniške družbe Fatur, o.p., d.o.o., ki jo zastopa direktor Andrej Fatur, Štefanova 13a, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: prosilec), z dne 9. 2. 2018, zoper delno odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ) št. 090-8/2017-60 z dne 23. 1. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

ODLOČBO:

1.    Pritožbi prosilca z dne 9. 2. 2018 se ugodi in se delna odločba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 090-8/2017-60 z dne 23. 1. 2018 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 9. 10. 2017 med drugim zahteval odločbo in sklep, ki jo je izdal organ v postopku presoje zlorabe prevladujočega podjetja Telekom Slovenije d.d., Cigaletova 15, Ljubljana, in se njen izrek nahaja na spletni strani organa pod:»odločba228, Objavljeno: 12. 3. 2012: Telekom Slovenije (Mobitel), stranski udeleženec Tušmobil (Itak Džabest)«.

Organ je z delno odločbo št. 090-8/2017-60 z dne 23. 1. 2018  (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil zahtevo prosilca za dostop do odločbe organa št. 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012 (v nadaljevanju: Odločba). V izpodbijani odločbi je organ navedel, da  je prosilec z eno vlogo zahteval dostop do več različnih posameznih upravnih zadev organa, pri čemer je organ ugotovil, da gre za ločljive zahtevke, o katerih lahko odloča ločeno, z delnimi odločbami (219. člen ZUP), s tem pa bo prosilcu zagotovljen dostop do zahtevanih podatkov v najkrajšem možnem času. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe organ navaja, da je družbi Telekom Slovenije d.d. poslal poziv k morebitni priglasitvi stranske udeležbe ter povzema odgovor družbe. Nadalje se opredeljuje do definicije informacije javnega značaja po ZDIJZ po določbi 4. člena ZDIJZ in ugotavlja, da se zahteva prosilca, o kateri je odločeno, nanaša na dostop do Odločbe, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja se v obliki dokumentov in je del dokumentarnega gradiva pri organu. Gre za gradivo, ki ga je izdelal organ sam, organ z Odločbo razpolaga in se le-ta nahaja v materializirani obliki. Formalno gledano naj bi bili izpolnjeni vsi trije pogoji za informacijo javnega značaja, vendar je bila Odločba odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča  ter zadeva vrnjena organu v ponovno odločanje, v ponovljenem postopku pa organ še ni odločil. Glede na to, da je bila Odločba odpravljena, je organ v skladu s sodbo Upravnega sodišča št. I U 725/2014-45 ugotovil, da ni izpolnjen eden od pogojev za informacijo javnega značaja, saj zahtevana Odločba v pravnem smislu ne obstaja in organ z njo ne razpolaga, zato v obravnavanem primeru ne gre za informacijo javnega značaja. Iz tega razloga je organ zahtevo prosilca zavrnil. V zvezi s stroški pa je organ odločil, da bo o stroških postopka odločil ločeno s posebnim sklepom, v skladu s četrtim odstavkom 118. člena ZUP.

Prosilec je zoper predmetno odločbo organa vložil pritožbo z dne 9. 2. 2018, ki jo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ ugotavljal, ali zahtevana informacija izpolnjuje kriterije informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Čeprav je organ sam izrecno ugotovil, da so »formalno gledano« izpolnjeni vsi trije obvezni pogoji za opredelitev informacije javnega značaja, je zahtevo prosilca zavrnil iz razloga, da »na osnovi dosedanje sodne prakse ugotavlja, da ni izpolnjen obvezen pogoj za opredelitev informacije javnega značaja«, saj Odločba zaradi odprave ne obstaja v pravnem smislu in organ z njo ne razpolaga. Po mnenju prosilca so navedbe organa neresnične in neutemeljene. Organ brez dvoma razpolaga z Odločbo, saj jo je izdal in vročil stranki postopka. Če stranka v postopku pri organu ne bi razpolagala z Odločbo, ne bi mogla vložiti tožbe, o kateri je odločalo Upravno sodišče, ki je Odločbo odpravilo. Odločba tako nedvomno obstaja v spisu predmetne upravne zadeve pri organu v fizični obliki (podpisana s strani pristojnih uradnih oseb in žigosana z žigom organa), kot tudi v elektronski obliki (skenirana kot izhodni dokument). Navedeno izkazuje, da zahtevana Odločba obstaja v materializirani obliki in organ z njo razpolaga, prav tako tudi stranka postopka in Upravno sodišče, ne glede na to, da jo je sodišče kasneje odpravilo. Skladno z navedenim je ugotovitev organa, da z zahtevano Odločbo ne razpolaga, napačna. Organ svoje odločitve ni oprl na določbe ZDIJZ, ki jasno določajo, da gre za informacijo javnega značaja, če informacija izvira iz delovnega področja organa, organ z njo razpolaga in se informacija nahaja v materializirani obliki. Pri zavrnitvi se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 725/2014-45 z dne 5. 11. 2014, pri kateri je sodišče izhajalo iz prvega odstavka 281. člena ZUP. Takšno stališče je po mnenju prosilca napačno in neutemeljeno. Pojem »informacije javnega značaja« po 4. členu ZDIJZ zahteva, da morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati in nahajati se mora v materializirani obliki. Tolmačenje pravnih posledic odprave odločbe na način, da velja fikcija, da odpravljena odločba preneha obstajati (v materializirani obliki), zaradi česar ni izpolnjen pogoj obstoja zahtevane informacije, je po mnenju prosilca v nasprotju z določbami ZDIJZ. Dejstvo, da je sodišče odpravilo Odločbo, ne pomeni, da je izdana odločba prenehala obstajati, temveč le, da je bila odpravljena njena veljavnost oziroma njeni pravni učinki. To pomeni, da so pravne posledice odprave odločbe v tem, da izdana odločba  ne zavezuje več, ne pa, da je prenehala obstajati. Enako stališče je glede pravnih posledic odprave zavzel tudi IP v odločbi št. 090-33/2014/9 z dne 28. 3. 2014, v zvezi s katero je izdana sodba Upravnega sodišča, na katero se sklicuje organ. Neizpodbitno dejstvo je, da Odločba še vedno obstaja v materializirani obliki, s katero organ razpolaga. Poleg tega iz 4. člena ZDIJZ nikjer ne izhaja, da je pogoj za obstoj informacije javnega značaja tudi pravna veljavnost dokumenta. V pojem »dokument« sodijo vse oblike dokumentarnega gradiva, ki so primeroma naštete v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, in kot takšni niso pravni dokumenti, kot je npr. Odločba. ZDIJZ ne loči med različnimi oblikami dokumentarnega gradiva glede na pravno naravo, ampak jih vse zajema pod široko generalno klavzulo »dokument«. Ker torej pojem »dokument« ne pomeni samo odločbe, ampak je pojem širši, se pri razumevanju 4. člena ZDIJZ ni mogoče sklicevati na pravne posledice odprave odločbe po 281. členu ZUP. Organ je tako napačno uporabil materialno pravo in posledično nepopolno ugotovil tudi dejansko stanje, da Odločba ne obstoji v materializirani obliki in organ z njo ne razpolaga. Nadalje prosilec glede sodbe Upravnega sodišča št. I U 725/2014-45 z dne 5. 11. 2014 in dosedanje sodne prakse meni, da je odločitev sodišča napačna in je organ ne bi smel upoštevati v izpodbijani odločbi. V skladu z 2. členom Ustave Republike Slovenije so državni organi, kar sta tudi organ in IP, pri svojem delu vezani na pravne predpise. Sodna praksa pa ni formalni pravni vir in se upošteva le, v kolikor obstoji ustaljena in enotna sodna praksa – zlasti višjih sodišč. Na podlagi ene same sodbe Upravnega sodišča »sodna praksa« ne obstoji, zato ne gre za ustaljeno in enotno sodno prakso, ki bi jo bil državni organ »dolžan« upoštevati pri odločanju. To je posredno potrdilo tudi Ustavno sodišče, ki se je sicer z vprašanjem, koliko enakih sodnih odločb izkazuje enotnost in utečenost sodne prakse še ni ukvarjalo, izreklo pa je, da ena ali dve priloženi sodni odločbi, v kateri/-ih je sodišče v istovrstnem primeru odločilo drugače, še ne izkazujeta utečene sodne prakse. Pojem sodne prakse v smislu načela pravne varnosti, kot podnačela pravne države, predstavljajo predvsem sodbe Vrhovnega sodišča in načelna pravna mnenja, ki jamčijo jasnost in predvidljivost sodnega odločanja. Predmetna sodba Upravnega sodišča pa ni bila preizkušena s strani Vrhovnega sodišča, zato tudi drugačne odločitev niti ne bi mogla pomeniti odstopa od sodne prakse. Iz teh razlogov meni, da organ in IP kot pritožbeni organ pri svojem delu nista dolžna upoštevati citirane sodbe Upravnega sodišča. Dostop do odločb in sklepov organa, ki jih ta sprejema in izdaja v postopkih po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 – Odl. US, 63/13 - ZS-K, 33/14, 76/15 in 23/17; v nadaljevanju: ZPOmK-1), je bistvenega pomena za razvoj konkurenčnega prava pri nas. Pri razlagi določb ZDIJZ je vedno treba upoštevati tudi namen zakona . Kot izhaja iz prvega odstavka 2. člena ZDIJZ, je namen zakona zagotavljanje javnosti in odprtosti delovanja državnih organov ter omogočiti uresničevanje pravice prosilcev do pridobitve informacij javnega značaja. Stališče sodišča, na katerega je organ oprl odločitev, da ne zagotovi dostopa do Odločbe, dejansko pomeni, da so javnosti dostopne le tiste odločitve organa, s katerimi se je Upravno sodišče strinjalo in jih potrdilo. Strokovna javnost se tako ne more seznaniti z argumenti in stališči organa, ki jih je zavzel pri svojih odločitvah in ki niso prestale sodnega preizkusa. Zlasti je to pomembno za podjetja, ki želijo uskladiti obnašanje na trgu s pravili konkurenčnega prava, pri tem pa imajo velikokrat težave pri ocenjevanju, kdaj gre za ravnanja, ki so v mejah dopustnega. Po mnenju prosilca takšno »skrivanje« odločb organa nasprotuje načelu transparentnosti delovanja države in njenih organov, slabi pravno varnost (predvsem podjetij, ki so podvržena pravilom konkurence) in škoduje razvoju konkurenčnega prava pri nas. Tudi Evropska komisija objavlja vse odločbe, ki jih sprejme, ne glede na to, kaj v primeru vloženih zahtev za sodno varstvo kasneje odločijo sodišča EU. Prosilec še dodatno pojasnjuje, da se tudi pri nas objavlja vsa sodna praksa, vključno z odločbami oziroma sodbami in sklepi, ki jih prizivna sodišča razveljavijo in vrnejo v ponovno odločanje. Prav tako tudi IP objavlja v anonimizirani obliki vse odločbe, ki jih izda v postopku po ZDIJZ, vključno s tistimi, ki jih Upravno sodišče razveljavi in vrne IP v ponovni postopek. Če bi obveljalo stališče Upravnega sodišča, na katerega se sklicuje organ v izpodbijani odločbi, se postavlja pod vprašaj dopustnost objavljanja vseh odločb IP, ki jih je odpravilo sodišče. 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-8/2017-71 z dne 19. 2. 2018, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil izpodbijano odločbo in sodbo Upravnega sodišča št. I U 725/2014-45 z dne 5. 11. 2014. Na poziv IP št. 090-37/2018/2 z dne 26. 2. 2018 je organ posredoval IP še druge dokumente predmetne zadeve, med drugim tudi Odločbo.

Pritožba je utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti. 

IP uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ, sporno je, ali so pri zahtevani Odločbi izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja. IP se je torej v nadaljevanju obrazložitve te odločbe ukvarjal s tem vprašanjem.

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja tako izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (hkrati), in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati,
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ torej izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. 

Upoštevaje navedeno in dokumente, ki jih je organ posredoval IP, je IP ugotovil, da organ z zahtevano Odločbo razpolaga v materializirani obliki, prav tako pa ni dvoma, da Odločba izvira iz delovnega področja organa. Izhajajoč iz te ugotovitve je tako mogoče nedvomno ugotoviti, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja.

IP se strinja z navedbami prosilca, da je v nasprotju z določbami ZDIJZ navedba, da je odpravljena Odločba preneha obstajati (v materializirani obliki), zaradi česar ni izpolnjen pogoj obstoja zahtevane informacije. Dejstvo, da je sodišče  odpravilo Odločbo, po ZDIJZ namreč ne pomeni, da je Odločba prenehala obstajati v fizični obliki, temveč le, da je bila odpravljena njena veljavnost oziroma njeni pravni učinki. Povedano drugače, pravne posledice odprave Odločbe so v tem, da izdana Odločba ne zavezuje več, v skladu s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za informacijo javnega značaja, pa organ z Odločbo še vedno razpolaga v materializirani obliki. Enako stališče glede pravnih posledic je IP zavzel tudi pri zadevi št. 090-33/2014, ki jo navaja prosilec. Pritrditi je tako mogoče prosilcu, da v obravnavanem primeru ni mogoče izhajati iz 281. člena ZUP. ZUP se v postopkih po ZDIJZ uporablja za vprašanja, ki z ZDIJZ niso urejena, pri čemer ZDIJZ določa pojem informacije javnega značaja, kar pomeni, da je pri ugotavljanju, ali gre za informacijo javnega značaja, treba upoštevati določbe ZDIJZ. Kot že navedeno, so pogoji za informacijo javnega značaja pri zahtevani Odločbi izpolnjeni. Določbe 281. člena ZUP glede pravnih posledic odprave odločb so pri presoji vprašanja, ali gre za informacijo javnega značaja povsem irelevantne. Organ je torej napačno uporabil materialno pravo in posledično nepopolno ugotovil dejansko stanje. 

Kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča št. II U 1429/2011 z dne 6. 6. 2012, je pri postopku za dostop do informacij javnega značaja bistveno zgolj to, ali organ zaprošeni dokument ima, pri čemer ni bistven razlog, zakaj katerega od dokumentov nima. Če organ z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, to pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ razpolaga. V tej zadevi se odločitev nanaša na pogodbe.

Sodba Vrhovnega sodišča I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007 med drugim navaja, da je ZDIJZ s svojo uveljavitvijo 22. 3. 2003 vzpostavil novo obveznost državnih organov, organov lokalnih skupnosti, javnih agencij, javnih skladov in drugih oseb javnega prava, nosilcev javnih pooblastil in izvajalcev javnih služb (organi v smislu 1. člena ZDIJZ), da posredujejo določene informacije, s katerimi razpolagajo, kot informacije javnega značaja vlagateljem zahtev, pod pogoji in po postopku, ki ga ureja ZDIJZ. Navaja tudi, da obveznosti organov po ZDIJZ veljajo za vse informacije in vse dokumente, s katerimi razpolagajo, ne glede na to, kdaj je tak dokument nastal, če seveda gre za informacijo javnega značaja. Ob tem IP še navaja, da je bila predmet zahteve odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev.

IP ugotavlja, da se v navedenih primerih sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem pravnega učinkovanja zahtevanih dokumentov, ampak je izhajalo iz pojma informacije javnega značaja po ZDIJZ, torej ali zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa in ali organ z njo razpolaga v materializirani obliki. Tako npr. iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 1198/2016-22 z dne 10. 5. 2017 izhaja, da se v postopkih po ZDIJZ ugotavlja zgolj to, kaj v danem trenutku pri upravnem organu obstaja in kaj od tega ustreza definiciji informacije javnega značaja, ne more pa se v tem postopku ugotavljati, ali organ neupravičeno ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti, oziroma ali bi glede na tehnične zmožnosti moral s takimi dokumenti razpolagati. 

Tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. II U 504/2016-16 z dne 06.12.2017 izhaja, da informacijo javnega značaja določa 4. člen zakona, in da je to informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Sodišče se je v tem primeru strinjalo z ugotovitvami tožene stranke, da drugi dokumenti, kot so prosilcu že bili posredovani, ne obstajajo, organ pa dokumentov, s katerimi ne razpolaga, prosilcu ne more posredovati, niti ni dolžan ustvariti dokumentov, ki so predmet zahteve. 

Nenazadnje IP ponovno poudarja, da v pritožbenih postopkih po ZDIJZ pri presoji izhaja iz definicije informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ in pri tem nima pravne podlage, da bi presojal pravne posledice posameznih zahtevanih dokumentov. 

Izhajajoč iz navedenega IP tako ugotavlja, da je organ napačno uporabil materialno pravo in posledično tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje. Ker je organ izhajal iz ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, se nadalje do obstoja morebitnih izjem po 5.a in prvemu odstavku 6. člena ZDIJZ ni opredeljeval. Na podlagi tega je IP odločil, da vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

IP je kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti. 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, upoštevaje napotke IP. Če bo organ ugotovil, da zahtevana Odločba vsebuje katero od izjem iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ, se mora konkretno opredeliti do tega, katera zakonska izjema od prostega dostopa je podana in jo tudi utemeljiti. V primeru obstoja katere od izjem mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe mora biti naveden konkreten dokument, ki je predmet presoje ter tudi v katerem delu ni dostopen, ker predstavlja izjemo po ZDIJZ, oziroma, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu št…. se prekrije ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. IP opozarja še na določbo 44. člena ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku. 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je pritožba prosilca utemeljena, zato je pritožbi ugodil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. IP je tako odločbo organa odpravil na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi. 

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:
Nataša Siter, univ.dipl.prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka