RTV Slovenija - Okrožno sodišče v Ljubljani

POVZETEK:

Novinar je od organa zahteval videonadzorni posnetek dogajanja v avli sodišča na določen dan. Organ je njegovo zahtevo, zaradi varstva osebnih podatkov, zavrnil, pri čemer je ugotovil, da delni dostop do zahtevanega videonadzornega posnetka ni mogoč. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se je prosilec na interes javnosti za razkritje zahtevanega posnetka skliceval že v zahtevi, zato bi organ moral postopati po drugem odstavku 21. člena ZDIJZ in zadevo, skupaj s predlogom odločitve, poslati v odločanje Vrhovnemu sodišču. Ker je IP v pritožbenem postopku ugotovil, da organ tem določbam ni sledil, je izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-13/2018/9
Datum: 21. 3. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) in 250. člena ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ...... RTV Slovenija, Kolodvorska 2 – 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), z dne 16. 1. 2018, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 55/2018 z dne 9. 1. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O: 

1.    Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 55/2018 z dne 9. 1. 2018 se odpravi.

2.    Organ mora zahtevo prosilca z dne 3. 1. 2018, skupaj s predlogom odločitve predstojnika organa, najpozneje v 15 (petnajstih) delovnih dneh od vročitve te odločbe, poslati v odločanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.

3.    V tem postopku posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je na organ dne  3. 1. 2018 vložil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, in sicer je zahteval videonadzorni posnetek dogajanja v avli sodišča pred 12. decembrom, na dan, ko naj bi prišlo do fizičnega nasilja in verbalnega žaljenja……………. Posnetek je želel v elektronski obliki, na USB ključu ali na CD-ju. Dostop do posnetka je utemeljil z javnim interesom, ker gre za funkcionarja, ker je …………dal zgodbo v medije sam, ker se je v javnosti pojavilo veliko zapisov o tem, da naj bi prišlo celo do pretepa in ker je kasneje Ministrstvo za pravosodje ugotovilo, da do napak pri delovnih dolžnostih ………..ni prišlo, ………….pa trdi diametralno nasprotno. 

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. Su 55/2018 z dne 9. 1. 2018 (dalje izpodbijana odločba), s katero je zahtevo v celoti zavrnil, sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navaja, da razpolaga z videoposnetkom varnostne kamere, ki je vzpostavljena za namene varovanja. Posnetek vsebuje osebne podatke, in sicer osebne podatke vseh oseb, ki so bile v tistem času v območju video nadzorne kamere. Zahtevan posnetek tako vsebuje varovane osebne podatke vseh oseb, ki so na posnetku, pri tem niso izključene niti osebe, ki opravljajo javno funkcijo, oziroma so javni uslužbenci. 7. člen ZDIJZ sicer omogoča delni dostop, če dokument ali njegov del le delno vsebuje varovane podatke in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost. Za delni dostop bi moral organ osebe na posnetku, zaradi varstva osebnih podatkov, ustrezno odstraniti oziroma zamegliti (anonimizirati video posnetek), za kar bi organ potreboval posebno tehniko, s katero pa ne razpolaga. Poleg tega bi po anonimizaciji video posnetka, le – ta tudi povsem izgubil pomen, saj so pretežni del posnetka posamezniki. Tako izveden delni dostop bi popolnoma izgubil vrednost in ne bi bil smiseln, saj bi z izbrisom varovanih osebnih podatkov video material ne imel več svoje vsebine. Organ tako ocenjuje, da v obravnavanem primeru z institutom delnega dostopa ni mogoče omogočiti dostopa do zahtevanih informacij, ne da bi s tem posegli v varovane osebne podatke, saj jih ni mogoče izločiti iz videoposnetka na način, da ne bi ogrozili njihove zaupnosti. Na podlagi navedenega je organ odločil, da zahtevo prosilca v celoti zavrne.

Zoper odločbo organa je prosilec dne 22. 1. 2018 vložil pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v zadevi ni sporno, da zahtevani posnetek predstavlja informacijo javnega značaja. Organ je zahtevo zavrnil zaradi varstva osebnih podatkov in ker naj ne bi razpolagal s tehničnimi sredstvi za izvedbo delnega dostopa, oziroma ker bi bila izvedba delnega dostopa nesmiselna, saj bi s prekritjem osebnih podatkov na posnetku ta izgubil svojo vsebino. Nesporno se na zahtevanem posnetku nahajajo osebni podatki, vendar pa ti niso t.i. varovani osebni podatki, ampak bi organ moral omogočiti dostop do njih na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. V primerjavi z odločitvijo IP št. 090-267/2018/8 z dne 6. 1. 2016, sta na posnetku, ki ga zahteva prosilec, vsaj …………….nedvomno posneta v okviru opravljanja svojega dela kot javni uslužbenec oziroma funkcionar. ………………….na posnetku neposredno opravlja delo javnega uslužbenca ……………….pa na posnetku nastopa kot funkcionar, saj se kot tak (tudi po lastnih javnih navedbah) predstavlja v interakciji s …………………in na podlagi te funkcije uveljavlja svoje upravičenje do vstopa v sodno stavbo brez pregleda, ki se mu sicer morajo podvreči obiskovalci sodišča in zaposleni, ki vstopajo skozi glavni vhod v stavbo. Prosilec zatrjuje, da je v interesu javnosti, da se seznani z ravnanjem………………. V skladu z načelom javnosti sojenja, se načeloma vsakdo lahko udeleži sojenja, za kar pa mora vstopiti v sodno stavbo. Pravica javnosti je, da se seznani s kakšnimi postopki, ravnanjem in odnosom …………….se bo pri tem dejansko moral soočiti. Toliko bolj, če gre za domnevno nasilno in ponižujoče ravnanje ………………….in morebitno prekoračitev pooblastil, o čemer je javno spregovorila prav domnevna žrtev njegovega ravnanja. Prosilec še dodaja, da je …………………..javno razpravljal tudi o širših družbeno – političnih vidikih dogodka, o čemer je pisal v kolumni ……………..Meni, da je v interesu javnosti, da se seznani z obnašanjem, predstavljanjem in ravnanjem……………., ko se ta predstavlja v tej funkciji in na podlagi te funkcije želi vstopiti v sodno stavbo. Javnost ima pravico seznaniti se z razlogi in kontekstom, v katerem…………….., kot eden najvišjih predstavnikov …………..nastopa v tej vlogi – ko se sam predstavlja v tej funkciji. Nedopustno in nelogično je ščititi zasebnost in osebne podatke javnega funkcionarja v kontekstu, ko ta zavestno in izrecno nastopa kot javni funkcionar, četudi bi kontekst objektivno bolj sodil v zasebno sfero funkcionarjevega življenja. Sklicevanje na funkcijo v zasebni sferi lahko pomeni celo zlorabo položaja, kar toliko bolj terja nadzor javnosti v najširšem smislu. Celoten dogodek je bil podvržen burni in obsežni razpravi v strokovni in širši javnosti. Rezultat dogodka je bil tudi spremenjen režim vstopanja v sodno stavbo……….. Prosilec navaja, da kot novinar zasleduje javni interes po posredovanju objektivnih informacij javnosti – ali je bil dogodek »napihnjen«, podvržen senzacionalističnemu poročanju, ali je dejansko pomembna prelomnica, ki kaže na potrebne spremembe v družbi bodisi v smeri omilitve represivnosti varnostnih organov ali njihovega poseganja v integriteto posameznikov, bodisi v smeri dviga nivoja spoštovanja do funkcionarjev bodisi v smeri izenačitve vseh posameznikov ne glede na funkcijo ali siceršnji položaj v družbi. Razprava je potekala v smeri učinkovitosti varnostnih ukrepov na sodišču, spoštovanju sodne veje oblasti in splošne civilizacijske ravni v državi. Dogodek je nedvomno odprl številna pomembna vprašanja za družbo kot celoto. Ogled posnetka o dogodku, ki ga je javno izpostavil prav eden od relativno javnih oseb, ki sta na posnetku ključna akterja, bi nedvomno pripomogel h kvalitetnejši razpravi o represivnosti in poniževanju s strani javne oblasti na eni strani in odnosu do privilegiranja funkcionarjev na drugi strani, ob vstopanju v »hram pravičnosti« ter širše, ob dostopanju do javnih institucij. Po mnenju prosilca je bila tematika v trenutku vložitve zahteve in je še vedno aktualna, kot izhaja iz prispevkov, pisem in odzivov, ki jih citira prosilec. Prosilec še dodaja, da organ zmotno trdi, da ne razpolaga s tehničnimi sredstvi za anonimizacijo posnetka. Na spletu obstaja veliko brezplačnih in prosto dostopnih orodij za zameglitev posameznikov na posnetkih. Orodja so enostavna za uporabo tudi za računalniške laike in ne terjajo nobenih stroškov niti dodatnih naporov za organ. Zagotovo zameglitev (anonimizacija) drugih posameznikov na posnetku (………………) ne bi izničila vsebine posnetka – bistvo posnetka je ravno v ravnanju………………, ki ju organ v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ na posnetku ne bi smel prekriti oziroma zamegliti. Na podlagi vsega navedenega prosilec predlaga, da IP odločitev organa spremeni tako, da mu omogoči vpogled v zahtevani videoposnetek, podredno pa predlaga, da IP izpodbijano odločbo odpravi in organu zadevo vrne v ponovno odločanje.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, dne 24. 1. 2018 odstopil v reševanje IP. 

IP je…………………., dne 29. 1. 2018, s pozivom št. 090-13/2018, posredoval poziv za morebitno vključitev v pritožbeni postopek in ju, na podlagi 4. odstavka 246. člena ZUP, seznanil s pritožbo, obe vročilnici sta izkazani v spisu. Do izdaje te odločbe imenovana na poziv IP stranske udeležbe nista priglasila.

IP je dne 7. 3. 2018 pri organu opravil ogled in camera, na podlagi 11. člena ZInfP. O ogledu je nastal zapisnik št. 090-13/2018/8.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti iz naslednjih razlogov:

IP je kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. 

 
Na podlagi prvega odstavka 21. člena ZDIJZ postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali ponovno uporabo vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba iz 9. člena tega zakona, v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po drugi alineji drugega odstavka 21. člena ZDIJZ v primeru, če se prosilec v zahtevi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje v skladu z drugim odstavkom 6. člena tega zakona, ali če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je treba uporabiti to določbo, in če je zavezan organ sodišče, o zadevi na predlog predstojnika tega organa odloči Vrhovno sodišče. Na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZDIJZ mora v primeru uporabe določb drugega odstavka 21. člena tega zakona zavezan organ predložiti predlog odločitve pristojnemu organu v 15 delovnih dneh od prejema zahteve, pristojni organ pa mora odločiti o zahtevi v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema predloga odločitve. 

 
Glede na to, da je prosilec razkritje zahtevanih informacij utemeljeval tudi na podlagi podanega javnega interesa, kar nesporno izhaja iz njegove zahteve, bi moral organ postopati v skladu z 21. členom ZDIJZ in tako zadevo skupaj s predlogom odločitve poslati v odločitev pristojnemu organu, tj. v skladu z drugo alinejo drugega odstavka tega člena, ker organ spada med sodišča, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča pa je, upoštevajoč četrti odstavek 21. člena ZDIJZ, dovoljena pritožba, o kateri odloča IP. 

 
V skladu s 1. točko drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZUP paziti organ druge stopnje (torej tudi IP) po uradni dolžnosti, v vsakem primeru šteje, če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ. V okviru določb o odločanju organa druge stopnje o pritožbi ZUP v 250. členu tudi posebej določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je izdal odločbo prve stopnje nepristojen organ, jo odpravi po uradni dolžnosti in pošlje zadevo v rešitev pristojnemu organu. 

 
Organ je s tem, ko zahteve skupaj s predlogom odločitve ni poslal v odločitev Vrhovnemu sodišču kot pristojnem organu, oziroma ko je sam odločil o tej zadevi, čeprav zanjo ni bil pristojen, storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka. 

 
ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Ker je IP ugotovil, da je v obravnavani zadevi v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, je treba na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, saj glede na naravo ugotovljenih kršitev IP le-teh ne more odpraviti sam, ampak jih lahko le organ prve stopnje. Organ oziroma njegov predstojnik je namreč tisti, ki mora v skladu z drugim odstavkom 21. člena in četrtim odstavkom 24. člena ZDIJZ pripraviti predlog odločitve in skupaj s tem predlogom poslati zahtevo prosilca v odločitev Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Glede na navedene določbe ZDIJZ IP tako ne more zadeve poslati sam v rešitev pristojnemu organu, zato je IP k temu zavezal organ, pri čemer je določil, da 15 dnevni rok začne teči od prejema te odločbe, smiselno upoštevajoč 15 dnevni rok iz četrtega odstavka 24. člena ZDIJZ od prejema zahteve. Vrhovno sodišče Republike Slovenije mora v skladu s slednjo določbo o zahtevi odločiti v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema predloga odločitve. 

 
Ker je IP po uradni dolžnosti odpravil izpodbijano odločbo že zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, se podrobneje ne opredeljuje do pritožbenih ugovorov, pripominja pa naslednje: 

Izhajajoč iz ugotovitve, da se je prosilec v konkretni zadevi skliceval na javni interes za razkritje zahtevanega videoposnetka in da je ob tem med drugim navajal, da sta na posnetku javni uslužbenec in javni funkcionar, posnetek pa je nastal v okviru opravljanja dela oz. izvajanja javne funkcije, bo v ponovljenem postopku treba tehtati tudi med pravico teh dveh posameznikov do varstva osebnih podatkov in pravico javnosti, da je seznanjena z objektivnimi informacijami, na podlagi katerih je potekala javna razprava o konkretnem dogodku, ki ga je javno izpostavil ravno eden od obeh izpostavljenih posameznikov. Izhajajoč iz določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri niso varovani osebni podatki, ki so v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca ali v povezavi z opravljanjem javne funkcije, se bo organ v ponovljenem postopku moral opredeliti do izjeme varstva osebnih podatkov tudi v kontekstu t.i. doktrine pričakovane zasebnosti, kot se je uveljavila v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. To je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) zavzelo stališče, da je treba tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Iz citirane sodbe izhaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice razdelilo javne osebe na absolutno javne osebe »par excellence« (kar so po mnenju sodišča tudi nosilci uradnih javnih funkcij) in druge javne osebe. Osebe, zaposlene v javnem sektorju, imajo posledično bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti zaradi načela odprtosti, ki terja transparentno delovanje organa s ciljem čim večje udeležbe državljanov pri izvajanju oblasti. Na tej teoretični podlagi temelji tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri so ne glede na varstvo osebnih podatkov prosto dostopni tisti osebni podatki, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca. Vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, pa mora biti, ob upoštevanju vseh okoliščin, ki izhajajo iz konkretnega primera, prepuščeno presoji organa v ponovljenem postopku.  

Glede na to, da je organ v izpodbijani odločbi izhajal iz ugotovitve, da delni dostop (7. člen ZDIJZ) do zahtevanega videonadzornega posnetka ni mogoč, IP pojasnjuje, da je organ v skladu s citirano zakonsko določbo dolžan omogočiti delni dostop do zahtevanega dokumenta vedno, kadar se lahko prekrijejo podatki, ki predstavljajo zakonske izjeme na način, da to ne bi ogrozilo njihove zaupnosti. Po drugi točki prvega odstavka 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja  se šteje, da je varovane informacije mogoče izločiti iz zahtevanega dokumenta, če jih je mogoče v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki. Vprašanje, ali je delni dostop do zahtevanega dokumenta mogoč, je torej treba presojati z objektivnega vidika (torej, ali je mogoče na ta način zagotoviti varstvo podatkov, ki jih je treba prekriti) in ne z vidika subjektivnih okoliščin posameznega organa (torej, ali določen organ razpolaga z znanjem, opremo in kadri, ki mu takšen delni dostop omogočajo izvesti). 

Ob tem IP ugotavlja, da je na spletu na voljo nekaj brezplačnih aplikacij (npr. VSDC Free Video Editor (v nadaljevanju: VSDC), ki omogočajo uvoz različnih formatov video posnetkov, omogočajo pa tudi napredno obdelavo, npr. zameglitev obrazov in delov telesa v gibanju. S predmetnim programom je mogoče uvoziti tudi video posnetek v formatu avi., nato pa z uporabo funkcije prekrivanja točk prekriti posameznike na posnetku. Tako anonimizirane video posnetke je možno izvoziti kot novo datoteko v obliki splošno berljivega video zapisa (npr. avi, wmv, mp4), ki jih je nato brez težav mogoče predvajati na najbolj pogosto uporabljanih predvajalnikih video posnetkov (npr. Windows Media Player ali VLC Player). Postopek anonimizacije videoposnetkov na opisan način je torej brezplačen in relativno hiter. Po oceni IP ga lahko izvede oseba, ki opravlja delo informatika, za sam postopek pa niso potrebna specialna znanja, ki bi zahtevala dolgotrajen proces učenja in prakse (navodila so prosto dostopna na spletu). Izhajajoč iz navedenega IP poudarja, da mora organ v ponovljenem postopku vprašanje, ali je mogoč delni dostop do zahtevanega videoposnetka, presojati v skladu z navedenimi kriteriji in upoštevajoč vse tehnične možnosti, ki so mu na voljo (tudi brezplačno dostopne programe na svetovnem spletu).

Glede na vse zgoraj navedeno je IP pritožbi prosilca ugodil in izpodbijano odločbo, na podlagi 250. člena ter prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil ter odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 3. tč. izreka te odločbe. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:
mag. Kristina Kotnik Šumah
namestnica informacijske pooblaščenke

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka