Dnevnika - Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

POVZETEK:

Organ je s sklicevanjem na poslovno skrivnost zavrnil zahtevo prosilca za dostop do Pogodbe o izvedbi strateške investicije, ki so jo podpisale država, občina Hoče-Slivnica in družba Magna Steyr. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je predmetna pogodba po objektivnem kriteriju opredeljena kot poslovna skrivnost stranskega udeleženca, vendar pa jo je organ dolžan posredovati prosilcu na podlagi 2. odst. 6. člena ZDIJZ, ker javni interes za razkritje zahtevane pogodbe prevlada nad interesom stranskega udeleženca, da ohrani varstvo poslovne skrivnosti. Strateška investicija, na izvedbo katere se nanaša zahtevana pogodba, namreč ni bila zgolj predmet medijske pozornosti, ampak je v lokalni skupnosti in tudi v širši javnosti sprožila številne dileme in vprašanja (npr. ali je bila sklenitev zahtevane pogodbe transparentna in gospodarna z vidika porabe javnih sredstev; katere pravice in obveznosti iz te pogodbe izhajajo za pogodbene stranke; kakšni bodo vplivi investicije na okolje in posledično na zdravje ljudi in kvaliteto življenja; kolikšen bo finančni učinek za državo ali občino). Da bi javnost lahko sodelovala v odprti javni razpravi v zvezi z obravnavano strateško investicijo, mora imeti pravico do celovitih in popolnih informacij, med katere sodijo tudi informacije iz zahtevane pogodbe. IP je ugotovil tudi, da omejitev gospodarske pobude v konkretnem primeru prestane vse tri vidike t.i. strogega testa sorazmernosti, kar pomeni, da je ustavno dopustna.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-7/2018/3
Datum: 28. 3. 2018

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah (pooblastilo št. 110-17/2006/137 z dne 28.6.2016), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 5. 1. 2018, zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Kotnikova ulica 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-26/2017-10 z dne 3. 1. 2018, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo 

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 5. 1. 2018 se delno ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 090-26/2017-10 z dne 3. 1. 2018 delno odpravi ter se odloči, da mora organ prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati Pogodbo o izvedbi strateške investicije na razvojnem območju Magna-2017-MG z dne 17. 10. 2017, pri čemer je dolžan prekriti
- imeni in priimka v točkah f) in g) 6. člena,
- ime in priimek v točki c) prvega odstavka 9. člena,
- elektronski naslov v točki b) drugega odstavka 9. člena,
- imeni, priimka in elektronska naslova v točki c) drugega odstavka 9. člena,
- ime, priimek in elektronski naslov v točki d) drugega odstavka 9. člena.

2.    Pritožba prosilca se v delu, ki se nanaša osebne podatke, ki jih je organ skladno s 1. točko izreka te odločbe dolžan prekriti, zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je na organ dne 13. 10. 2017 naslovil zahtevo za posredovanje čistopisa pogodb, ki se bodo podpisale z Magno. Organ je prosilcu dne 16. 10. 2017 odgovoril, da pogodbi še nista podpisani in da bo prosilec dokumente lahko zahteval šele po njunem podpisu, v skladu z ZDIJZ. Prosilec je dne 17. 10. 2017 ponovil svojo zahtevo in v skladu z določbami ZDIJZ zahteval posredovanje pogodb med državo in Magno (podpisane dne 17. 10. 2017) v elektronski obliki.

Organ je prosilcu posredoval elektronsko verzijo Pogodbe o dodelitvi finančne spodbude z dne 20. 10. 2017. V zvezi s Pogodbo o izvedbi strateške investicije je organ dne 24. 10. 2017 pozval Občino Hoče-Slivnica v postopek kot stranskega udeleženca, vendar občina na poziv ni odgovorila. Organ je izdal odločbo št. 090-26/2017-4 z dne 10. 11. 2017, s katero je zahtevo prosilca za dostop do Pogodbe o izvedbi strateške investicije na razvojnem območju Magna-2017-MG z dne 17. 10. 2017 (v nadaljevanju zahtevana pogodba) v celoti zavrnil. Zoper navedeno odločbo je prosilec dne 17. 11. 2017 vložil pritožbo, o kateri je IP odločil z odločbo št. 090-284/2017/2 z dne 29. 11. 2017, s katero je organu zadevo vrnil v ponovno odločanje, z navodili, da mora v postopek pritegniti stranske udeležence in se opredeliti do vprašanj:
- ali predstavljajo podatki iz pogodbe, ki jih je organ na svoji spletni strani samoiniciativno razkril, poslovno skrivnost stranskega udeleženca; 
- ali je medsebojno razmerje med pogodbo o dodelitvi finančne spodbude in Pogodbo o izvedbi strateške investicije z vidika porabe javnih sredstev mogoče razlagati širše;
- ali je za razkritje zahtevane pogodbe podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ z vidika, kako naj se javnosti zagotovi nadzor nad ustreznostjo izpolnjevanja pogodbe, ki temelji na ZZPISI, ki je bil sprejet izključno zaradi izvedbe te konkretne strateške investicije, ne da bi se javnosti omogočil dostop do vsebine zahtevane pogodbe.

V ponovljenem postopku je organ odločil z odločbo št. 090-26/2017-10 z dne 3. 1. 2018, v kateri je v kateri je najprej povzel zahtevo prosilca, svojo odločbo št. 090-26/2017-4 z dne 10. 11. 2017 in pritožbo prosilca zoper to odločbo ter odločbo IP št. 090-284/2017/2 z dne 29. 11. 2017. Nato je pojasnil, da je v okviru ponovljenega postopka v postopek povabil še Magno Steyr d.o.o. (v nadaljevanju stranski udeleženec), ki je priglasil stransko udeležbo v postopku. Organ je pozval tudi Občino Hoče Slivnica, vendar ta svoje udeležbe v postopku ni priglasila. Po ponovni proučitvi dokumentacije zadeve, z upoštevanjem obširnih pojasnil stranskega udeleženca ter v skladu z ZDIJZ, je organ ponovno odločil, da se zahteva prosilca za dostop do zahtevane pogodbe zavrne. Organ je povzel 4. in 5. člen ZDIJZ in navedel, da mora ugotoviti, ali je dostop do zahtevanih podatkov v dokumentu treba zavrniti na podlagi katerega izmed razlogov iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Povzel je 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in prvi odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZGD-1). Organ je ugotovil, da je zahtevani pogodbi priložen sklep stranskega udeleženca z dne 15. 10. 2017 in da je v sklepu celotna navedena pogodba določena kot poslovna skrivnost. Poleg tega je v 10. členu pogodbe klavzula o varovanju vseh podatkov zaupne narave, pri čemer je posebej navedeno, da podatki zaupne narave pomenijo podatke, ki pomenijo poslovno skrivnost skladno z ZGD-1 in tajne podatke skladno z zakonom, ki ureja varovanje tajnih podatkov. Stranski udeleženec je v dopisu z dne 18. 12. 2017 tudi izrecno opozoril, da gre za investicijo zasebnega investitorja v visoko konkurenčni panogi in ima zato upravičen interes, da specifike svoje naložbe ohrani tajne. Navaja, da bi morebitni konkurenti in tretje osebe iz podatkov, navedenih v specifičnih klavzulah pogodbe, lahko, če bi se razkrili, sklepali na specifike in dinamiko investicije ter s tem povezane poslovne in finančne načrte in dobili podrobnejši vpogled, ki bi jo postavil v konkurenčno slabši položaj. Izpostavil je, da mu ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude zagotavlja, da sam sprejema odločitve v zvezi z zaupnostjo podatkov, ki se nanašajo na njegovo dejavnost in utrjevanje ter pospeševanje njegovega gospodarskega in konkurenčnega položaja na trgu. V primeru, ko zaupnost takšnih podatkov ne bi bila spoštovana, bi bil lahko njegov položaj prizadet oz. ogrožen, kar bi lahko negativno vplivalo na izvedbo investicije in s tem posredno tudi na javni interes. Glede na vse navedeno je organ ugotovil, da zahtevana pogodba predstavlja poslovno skrivnost. Sklep, s katerim je bila celotna navedena pogodba določena kot poslovna skrivnost, je bil sprejet pravočasno tj. 15. 10. 2017 in poslan organu 18. 10. 2017. Organ je še pojasnil, da so bile javnosti, ne glede na izdajo predhodno navedenega sklepa, predstavljene ključne točke vsebine pogodbe (povzetki), glede katerih pa so se stranke (tudi stranski udeleženec) strinjale, da se javnosti predstavijo na spletni strani organa. Pri vrednosti investicije in ustvarjenih delovnih mestih ter roku za izvedbo investicije gre za pogoje po ZZPISI, poleg tega določa ZZPISI v 9. členu, da se s pogodbo o izvedbi strateške investicije na razvojnem območju opredeli posledice neizpolnitve ali delne neizpolnitve pogodbenih obveznosti investitorja. Konkretizacija te določbe je pogodbena kazen v višini 5 mio EUR in poroštvo Magne Metalforming AG na prvi poziv. O povzetku zahtevane pogodbe so poročali mediji, vendar ne v obliki razkrivanja konkretnih členov pogodbe, glede katerih investitor (stranski udeleženec) želi, da se ohranijo kot poslovna skrivnost. Ker torej teh podatkov ni mogoče izločiti (7. člen ZDIJZ), ne da bi to ogrozilo zaupnost dokumenta (razkrivanje posameznih členov pogodbe bi v vsakem primeru omogočilo podrobnejši vpogled v naložbo), je organ dostop do pogodbe zavrnil v celoti. V primeru razkritja zgolj posameznih besed (uporabljenih v povzetku, ki je bil predstavljen javnosti), pa bi prosilec dejansko pridobil zgolj podatke, s katerimi javnost, torej tudi prosilec, že razpolaga (obdobje za izvedbo investicije, minimalna vrednost investicije, število delovnih mest, maksimalna višina pogodbene kazni, poroštvo za zavarovanje obveznosti), pri čemer bi razkrite besede predstavljale vsebinsko povsem nepovezano besedilo. Organ zato ocenjuje, da delni dostop ne bi bil smiseln. Poleg tega, kot že pojasnjeno, se je stranski udeleženec strinjal, da so javnosti dani le tisti podatki in na način, ki ne morejo škoditi njegovemu konkurenčnemu položaju (torej podatki zajeti v povzetku, ki je bil na voljo medijem). Po njegovem mnenju je tudi povsem irelevantno, da je bila pogodba podpisana javno, na svečanem dogodku, saj to ne vpliva na vsebino in dejstvo, ali se njena vsebina šteje za poslovno skrivnost (na dejstvo o javnem podpisu pogodbe se je namreč v pritožbi skliceval prosilec). Dalje je organ preveril, ali v konkretnem primeru pride v poštev določba tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 in ugotavljal, ali je zahtevano pogodbo (oz. podatke v njej) mogoče opredeliti kot podatke o porabi javnih sredstev. Organ je ugotovil, da so bila javna sredstva stranskemu udeležencu dejansko dodeljena s Pogodbo o dodelitvi finančne spodbude, ki je bila prosilcu že posredovana. Ta pogodba ureja, za katere namene in na kakšen način se sredstva lahko porabijo, z njenim razkritjem pa je zagotovljena tudi možnost nadzora nad porabo javnih sredstev. Spodbuda (financiranje), ki temelji na navedeni pogodbi o finančni spodbudi, je urejena na podlagi Zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije (Uradni list RS, št. 107/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZSTNIIP) in Zakona o izvrševanju proračuna RS za leti 2017 in 2018 (Uradni list RS, št. 80/16, 33/17, 59/17 in 71/17), torej povsem drugih predpisov, kot Pogodba o izvedbi strateške investicije, ki temelji na ZZPISI. Na podlagi ZSTNIIP je možno dodeliti neposredno finančno spodbudo brez javnega razpisa, če investicija bistveno prispeva k razvoju slovenskega gospodarstva, in če investicija za najmanj 100 odstotkov preseže najmanjše število novo odprtih delovnih mest, določenih v Uredbi o finančnih spodbud za tuje investicije (Uradni list RS, št. 62/14), ali če znaša vrednost investicije več kot 12 milijonov evrov. Posebej imenovana komisija je ocenila vlogo tujega investitorja – stranskega udeleženca: »Investicija postavitve lakirnice Maribor« in ugotovila, da vloga izpolnjuje vse pogoje in merila iz veljavnih pravnih podlag in predlagala, da se podjetju dodeli neposredno finančno spodbudo v višini 18.609.080,00 €. Cilj ZZPISI je bil določiti razvojno območje državnega pomena proizvodne cone v Občini Hoče-Slivnica in omogočiti realizacijo izvedbe strateške investicije na tem razvojnem območju. ZZPISI je torej opredelil pojem strateške investicije ter določil pogoje in postopek ugotavljanja ustreznosti strateške investicije za umestitev v razvojno območje v Občini Hoče – Slivnica. V zvezi z zahtevano pogodbo pa je organ ugotovil, da se ne nanaša na dodelitev javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in ne obremenjuje proračuna RS. Glede medsebojnega razmerja med pogodbama (o izvedbi investicije in o spodbudi) z vidika porabe sredstev je organ pojasnil, da sta pogodbi neodvisni in urejata različni vsebini. Prva govori, kot pojasnjeno, o dodelitvi spodbude, druga pa ureja zaveze investitorja po ZZPISI, posledice neizpolnitve ter nadzor. Zahtevana pogodba se ne sklepa zaradi javne spodbude ali v zvezi s prvo pogodbo ali v zvezi s porabo sredstev, temveč izključno na zahtevo države. Glede na to, da predmetna pogodba ni povezana z dodelitvijo spodbude in s tem porabo javnih sredstev, tudi ne gre za kakršenkoli izražen javni interes za razkritje le-te. Da pogodba ni vezana na porabo javnih sredstev, izhaja tudi iz vladnega gradiva k sklepu Vlade RS št. 30500-6/2017/4 z dne 12. 10. 2017 o sklenitvi Pogodbe o izvedbi strateške investicije, kjer je navedeno, da gradivo nima nikakršnih finančnih učinkov. Organ je navedel, da je zahtevana pogodba sklenjena na podlagi 9. člena ZZPISI in v zvezi z vprašanjem nadzora z vidika, kako naj se javnosti zagotovi nadzor nad ustreznostjo izpolnjevanja te pogodbe, pojasnil, da je javni interes za razkritje močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje itd. Pri tem je izpostavil sodbo Upravnega sodišča RS št. IU 1992/2010-28. Ker stranski udeleženec z obravnavano pogodbo ne pridobiva javnih sredstev, ali drugih ugodnosti s strani države, po mnenju organa javni interes ne prevlada nad škodo, še posebej, ker so ključne točke bile javnosti predstavljene, prosilcu je prav tako bila posredovana Pogodba o dodelitvi finančne spodbude. Investicijo bo javnost lahko spremljala navzven. Stranski udeleženec, kot tržni udeleženec, tudi sam meni, da je interes javnosti za razkritje obravnavane pogodbe manjši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Organ je opozoril na okoliščino, da je odkup zemljišč (in okoljska problematika) predmet drugih postopkov, ne zahtevane pogodbe. Stranski udeleženec se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča št. U-l-201/14-14, U-l-202/14-13 z dne 19. 2. 2015, kjer je sodišče, ki je presojalo razmerje med poslovno skrivnostjo in določbami ZDIJZ, zapisalo, da je poslovna skrivnost varovana v okviru prvega odstavka 74. člena Ustave RS, in zaključilo da: Podjetja s sklicevanjem na poslovno skrivnost ne morejo v razmerju do države in javnosti absolutno preprečiti dostopa do podatkov o podjetniškem delovanju in poslovnih transakcijah. Zakonodajalec lahko z zakonom določi način izvrševanja oziroma omeji pravico do svobodne gospodarske pobude. Vendar pa je Ustavno sodišče jasno poudarilo, da je treba vedno, kadar se pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS omejuje, za dopustnost omejitve presoditi, ali je zakonodajalec jasno in nedvoumno izkazal javni interes za takšno omejevanje, in ali je takšen poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS). V konkretnem primeru je zakonodajalec opravil prvo stopnjo »tehtanja«, ali so podatki o uporabi pravnih sredstev tako pomembni, da upravičujejo poseg v 74. člen ustave in ocenil da ga. Vendar pa je, kot navedeno zgoraj, treba ta pojem razlagati ustavno-skladno in torej ne preširoko, da se zagotovi ustrezno ravnotežje med posegom v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena ustave in da bo torej ta poseg sorazmeren v vsakem konkretnem primeru. Nedvomno ne more iti za sorazmeren poseg v 74. člen Ustave RS, če se pojem porabe javnih sredstev razteza tudi na pogodbe, ki na porabo ne vplivajo na način, da bodisi spreminjajo njen namen, obseg, kvaliteto oziroma na drug način vplivajo na ali urejajo njihovo porabo ipd. Celo nasprotno, to bi po mnenju stranskega udeleženca lahko pomenilo celo izvotlitev same pravice do svobodne gospodarske pobude. Namen nadzora nad porabo javnih sredstev namreč ni v tem, da se nad porabnikom uvede popoln nadzor, temveč v tem, da se ta ne uporabljajo v namene ali na način, ki ni bil odobren s strani dajalca sredstev. V konkretnem primeru zahtevana pogodba na noben način ne vpliva na porabo javnih sredstev, niti na kakršnokoli drugo razpolaganje z njimi, zato se dostop do te pogodbe na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ne more dovoliti. Stranski udeleženec se ne strinja z zaključkom v smislu, da naj bi bila trditev, da se zahtevana pogodba ne nanaša na porabo javnih sredstev, zgolj pogojno resnična, ker je lahko do pogodbe o strateški investiciji prišlo šele po tem, ko je država sprejela ZZPISI in sprožila nakupe zemljišč, pri čemer je prišlo do porabe davkoplačevalskega denarja. Zahtevana pogodba na nobenem mestu ne ureja zaveze države glede porabe javnih sredstev glede prenosa, razpolaganja ali drugih dejanj z zemljišči in gre, kot že navedeno, zgolj za določbe o izvedbi investicije in se s to pogodbo ne ureja poraba javnih sredstev. Organ je še dodal, da so bila sredstva za nakup zemljišč dodeljena Občini Hoče-Slivnica na podlagi sprememb Programa spodbujanja konkurenčnosti Maribora s širšo okolico v obdobju 2013-2018, sprejetega s Sklepom Vlade Republike Slovenije št. 30200-1/2013 z dne 10.10.2013, nazadnje spremenjenega s sklepom Vlade Republike Slovenije št. 30301-3/2016/3 z dne 23.6.2016, in št. 30301-3/2016/10 z dne 13.10.2016 (v nadaljevanju Program). V Program je bila umeščena nova vsebina, in sicer Vzpostavitev proizvodne cone v Občini Hoče - Slivnica, s katerim je Vlada Republike Slovenije finančno podprla aktivnosti za vzpostavitev proizvodne cone na problemskem območju z visoko brezposelnostjo Maribor s širšo okolico, v Občini Hoče - Slivnica, med javnim mednarodnim letališčem Edvarda Rusjana Maribor in industrijsko cono Hoče 111 ter v neposredni bližini avtocestnega križišča dveh pomembnih evropskih prometnih koridorjev, ki povezujeta Dunaj, Budimpešto, Zagreb in Ljubljano, kjer je idealen prostor velikosti cca. 100 ha z odlično geostrateško lokacijo za vzpostavitev proizvodne cone oz. za izvajanje dejavnosti večjih domačih ali mednarodnih podjetij, ki bo v celoti na razpolago investitorjem. Na problemskem območju Maribor s širšo okolico ni bilo večje proizvodne cone, ki bi bila v relativno kratkem času na voljo potencialnim investitorjem (greenfield investicije). V preteklosti so bila zaznana številna povpraševanja potencialnih investitorjev, pri čemer pa območja bivših proizvodnih con oz. degradirana območja v problemskem območju Maribor s širšo okolico in v regiji, zaradi lokacije, velikosti in oblike, velikokrat niso ustrezala zahtevam potencialnih investitorjev. Dosedanje izvajanje programa pa je pokazalo, da za povečanje konkurenčnosti problemskega območja nista potrebna le promocija območja in privabljanje investitorjev, ampak tudi zagotovitev večje proizvodne cone. Ker je navedena pogodba opredeljena kot poslovna skrivnost po subjektivnem kriteriju in se ne nanaša na dodelitev javnih sredstev in ne obremenjuje proračuna RS (nima finančnih posledic za državo) ter ne vsebuje podatkov glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatkov  iz varnostnega poročila niti drugih podatkov, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja, je izpolnjen pogoj za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Dne 5. 1. 2017 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo št. 090-26/2017-10 z dne 3. 1. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v kateri predlaga, da IP ugotovi, da obstaja javni interes za razkritje zahtevane pogodbe oziroma, podrejeno, delno razkritje zahtevane pogodbe. Organ ni ustrezno upošteval ugotovitev IP, ki je v svoji odločbi med drugim opozoril na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016, v kateri je sodišče navedlo da je treba pojem porabe javnih sredstev razlagati širše, kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje s premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja in ene oblike v drugo. Poraba javnih sredstev torej niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne in neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Organ se je v ponovnem postopku zmotno opredelil tudi do tega, ali je za razkritje zahtevane pogodbe podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ z vidika, kako naj se javnosti zagotovi nadzor nad ustreznostjo izpolnjevanja pogodbe, ki temelji na ZZPISI, ki je bil sprejet izključno zaradi izvedbe te konkretne strateške investicije. Argumenti, s katerimi se je organ opredelil o javnem interesu v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ, so v nasprotju z opozorili iz odločbe IP, v kateri je zapisano, da je bil podpis pogodbe, ki je predmet zahteve v tem postopku, eden izmed odmevnejših primerov v strokovni, laični in politični javnosti v zadnjem času, ter je spodbudil široko in poglobljeno javno razpravo, tako o investicijah v državi, o spodbujanju gospodarstva, kot tudi o okoljski problematiki konkretne investicije. Organ med drugim vztraja z argumentom, da se pogodba ne nanaša na porabo javnih sredstev in ne obremenjuje proračuna, pri tem pa presliši ugotovitev IP, da pogodba ureja medsebojne pravice in obveznosti države in stranskega udeleženca prav zaradi dodeljene državne subvencije. Prosilec je tudi zato prepričan, da javni interes za razkritje vsekakor obstaja, pri čimer opozarja, da organ v postopku presoje ni ustrezno upošteval pojasnila IP, da je bila podlaga za sklenitev zahtevane pogodbe 9. člen ZZPISI. Vsebina pogodbe je torej okvirno določena že z zakonom, ki natančno ureja, katera vprašanja morajo podpisnice pogodbe v pogodbi urediti. Organ se je v novi odločbi napačno opredelil do tega, zakaj javnost nima pravice do seznanitve s tem, ali in kako so podpisnice pogodbe, ki je predmet zahteve prosilca, sledile določbam ZZPISI. V pritožbenem postopku naj se še ugotovi, ali so bili ustrezni argumenti organa, zakaj je prosilcu bil onemogočen delni dostop do zahtevane pogodbe. Organ med drugim navaja, da bi v primeru delnega dostopa prosilec dobil vsebinsko povsem nepovezano besedilo. IP naj v pritožbenem postopku ugotovi, ali ta argument točen, ali pa je delni dostop do zahtevanih informacij vendarle izvedljiv.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-26/2017-15 z dne 11. 1. 2018 poslal IP.

Pritožba je delno utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V konkretnem primeru ni sporno, da je predmet presoje Pogodba o izvedbi strateške investicije na razvojnem območju Magna-2017-MG z dne 17. 10. 2017 (v nadaljevanju zahtevana pogodba), in da je ta pogodba opredeljena kot poslovna skrivnost. Prosilec pa v pritožbi zatrjuje, da bi jo bilo kljub temu treba razkriti, in sicer na podlagi drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Informacijski pooblaščenec je zato odločbo preizkusil v tem delu.

1. Navedbe stranskega udeleženca

V formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja mora organ, v skladu z določbami ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa. V postopek mora torej pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku. Organ je zato stranskemu udeležencu poslal pritožbo ter ga z dopisom št. 090-26/2017-12 z dne 5. 1. 2018 pozval, da poda morebitne ugovore in se pisno izreče o pritožbi. 

Stranski udeleženec je v dopisu z dne 10. 1. 2018 navedel, da se je organ v odločbi pravilno opredelil do vseh vidikov, ki so pomembni za pravilno in zakonito presojo zahteve prosilca, pri čemer je v celoti upošteval napotke ter pretehtal in se opredelil do vseh vidikov, izpostavljenih v odločbi IP št. 090-284/2017/2, z dne 29. 11. 2017. Stranski udeleženec se je v celoti skliceval na navedbe, ki jih je podal v izjavi z dne 18.12.2017 in povzel izpodbijano odločbo ter podrobno navedel, zakaj Pogodba o izvedbi strateške investicije predstavlja poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1. Pojasnil je, da zahtevana pogodba v celotni vsebini, ki še ni bila razkrita na spletni strani organa, predstavlja njegovo poslovno skrivnost. Sklenjena je bila na podlagi 9. člena ZZPISI in investitorju, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje, omogoča, da investicijo izvede pod pogoji iz zakona. Namen zahtevane pogodbe je predvsem v tem, da se podrobneje opredeli, na kakšen način se bo strateška investicija izvajala ter da se vanjo vključi zaveza investitorja, kakor zahteva ZZPISI. Zahtevana pogodba ima tako zgolj izvedbeno naravo, saj podrobneje opredeljuje način, časovni okvir ter druge parametre izvedbe investicije (vendar ne kakršnegakoli financiranja investicije s strani države). Iz njene vsebine se po naravi stvari da razbrati dodatne podatke o načrtih investitorja (kot na primer časovnica projekta, dinamika investiranja, poslovni načrti), iz katerih je npr. mogoče potencialno sklepati na dodatne informacije, na primer, kakšen obseg posla pričakuje investitor v katerem obdobju, kar vse bi, če bi bilo razkrito, lahko poslabšalo konkurenčni položaj stranskega udeleženca, zato zahtevana pogodba skladno z določbami ZGD-1 šteje za poslovno skrivnost. Pri podatkih, objavljenih na spletni strani organa, gre za rezultat tehtanja v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, katere ključne točke so tako pomembne, da prevlada javni interes glede razkritja teh točk v obliki povzetka (na primer glede obdobja za izvedbo investicije, minimalne vrednosti investicije, števila delovnih mest, maksimalne višine pogodbene kazni, poroštva za zavarovanje obveznosti itd.) nad interesom stranskega udeleženca glede varovanja poslovne skrivnosti, pri vsej preostali vsebini, ki ni bila razkrita (kar vključuje tudi konkretno vsebino določb, katerih povzetek je bil objavljen v strnjeni obliki 3 ključnih točk pogodbe), pa bi bilo treba zavzeti stališče, da mora prevladati interes varovanja poslovne skrivnosti. Podatkov (posameznih členov) ni mogoče izločiti, ne da bi se ogrozila zaupnost dokumenta, saj bi razkrivanje posameznih členov zahtevane pogodbe v vsakem primeru omogočilo podrobnejši vpogled v naložbo. Stranski udeleženec v celoti pritrjuje navedbam organa, da bi v primeru razkritja zgolj posameznih besed zahtevane pogodbe prosilec pridobil zgolj podatke, s katerimi javnost že razpolaga, pri čemer bi razkrite besede predstavljale vsebinsko povsem nepovezano besedilo, zato je razkrivanje takšnega besedila nesmiselno. Zahtevana pogodba le v javnosti razkritem obsegu podatkov in na način, kakor so bili že razkriti (v povzetku), in brez razkrivanja konkretnih določil, ne predstavlja poslovne skrivnosti. Vsako razkrivanje besedila izven obsega že javno dostopnih podatkov, bi pomenilo razkrivanje poslovnih skrivnosti stranskega udeleženca, saj je ravno iz besedila posamezni členov mogoče sklepati na dodatne informacije o načrtih investitorja, kar bi stranskega udeleženca postavilo v konkurenčno slabši položaj. Organ je pravilno ugotovil, da delni dostop skladno s 7. členom ZDIJZ ni možen. V nadaljevanju je stranski udeleženec navedel, da glede na namen in vsebino zahtevane pogodbe nikakor ne gre za porabo javnih sredstev, saj ta ureja način izvedbe investicije, še zlasti obveznosti investitorja in ne obratno (tj. obveznosti države, da investira). ZZPISI nikjer ne vsebuje določb, ki bi državo ali občino zavezovale k zagotavljanju javnih sredstev za izvajanje te pogodbe (nakup zemljišč je urejen posebej v ločeni pogodbi, katere Republika Slovenija ni stranka), temveč je njegov namen zlasti v tem, da poenostavi določene administrativne ovire. Morebitne finančne spodbude s strani države so predmet druge pogodbe, nakup zemljišč pa je predmet tretje pogodbe, na podlagi zahtevane pogodbe pa stranski udeleženec ne prejema javnih sredstev in tako ni podana izjema po 3. odstavku 6. člena ZDIJZ. Morebitno financiranje (spodbuda) je urejeno na podlagi popolnoma drugih predpisov, ki nimajo nobene zveze z ZZPISI. Pogodba o dodelitvi finančne spodbude je samostojna pogodba na popolnoma drugi pravni podlagi, ki je bila razkrita in edina ureja, za katere namene in na kakšen način se sredstva lahko porabijo. Zahtevana pogodba tega ne ureja, niti se na drug način ne dotika porabe javnih sredstev. Razlaga, po kateri bi imela javnost v trenutku, ko bi od nje prejel določena sredstva, vpogled v prav vse pogodbe subjekta, ki jih ta sklepa, čeprav te ne morejo spremeniti ali modificirati namena ali načina, za oziroma na katerega se ta sredstva porabijo, bi pomenila grob poseg v ustavno pravico iz 74. člena Ustave RS subjekta, ki bi bil podvržen zahtevi po razkrivanju takšnih pogodb, saj bi šlo za neustavno širjenje pomena pojma poraba javnih sredstev. Pojem poraba javnih sredstev je tako treba interpretirati v luči pravice iz 74. člena Ustave RS in torej zagotoviti, da zaradi preširoke razlage navedenega pojma v to pravico ne bi bilo prekomerno poseženo. Stranski udeleženec se je v nadaljevanju skliceval na navedbe Ustavnega sodišče v odločbi U-l-201/14, U-l-202/14, z dne 19. 2. 2015. in zavzel stališče, da nedvomno ne more iti za sorazmeren poseg v 74. člen Ustave, če se pojem porabe javnih sredstev razteza tudi na pogodbe, ki na porabo ne vplivajo na način, da bodisi spreminjajo njen namen, obseg, kvaliteto oziroma na drug način vplivajo na ali urejajo njihovo porabo ipd. Celo nasprotno, to bi po mnenju stranskega udeleženca lahko pomenilo celo izvotlitev same pravice do svobodne gospodarske pobude. Namen nadzora nad porabo javnih sredstev namreč ni v tem, da se nad porabnikom uvede popoln nadzor, temveč v tem, da se ta ne uporabljajo v namene ali na način, ki ni bil odobren s strani dajalca sredstev. V konkretnem primeru zahtevana pogodba ne ureja porabe javnih sredstev, niti ne ureja kakršnegakoli drugega razpolaganja z njimi, zato se dostop na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ne more dovoliti. Stranski udeleženec je navedel, da se pogodbi o izvedbi investicije in o spodbudi ne »prepletata« in sta povsem neodvisni in urejata čisto drugo materijo. Vprašanje dodelitve spodbude je zgolj materija prve pogodbe (o spodbudi) in se ne prepleta z drugo pogodbo, ki ureja primarno zaveze investitorja po ZZPISI (druga pravna podlaga), posledice neizpolnitve ter nadzor. Ena pogodba je od druge neodvisna, predmet zahtevane pogodbe pa se ne sklepa zaradi javne spodbude ali v vezi s prvo pogodbo ali v zvezi s porabo sredstev, temveč izključno na zahtevo Republike Slovenije. Glede na to, da zahtevana pogodba ni povezana z dodelitvijo spodbude in s tem porabo javnih sredstev, tudi ne gre za kakršenkoli izražen javni interes za razkritje le-te. Stranski udeleženec je na tem mestu ponovil še vse navedbe organa glede medsebojnega razmerja med navedenima pogodbama in se podrobno opredelil še do pritožbenih navedb prosilca. V zvezi z razkrivanjem zahtevane pogodbe na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ je stranski udeleženec navedel, da je njegova dejavnost visoko konkurenčna, za kar je potrebno spoštovanje poslovnih skrivnosti tako v fazi sklepanja pogodbe kot tudi v fazi izvajanja nadzora. Meni, da nadzora nad izvajanjem zahtevane pogodbe v okviru zakonskega okvira ne izvaja »javnost«, temveč Republika Slovenija, oziroma glede na notranjo organiziranost le-te ustrezno ministrstvo, ob tem pa je pri izvajanju tega nadzora treba upoštevati tudi interese stranskega udeleženca glede varovanja poslovnih skrivnosti. Varovanje poslovne skrivnosti se mora tako zagotavljati tudi v fazi nadzora, razkrivanje kar vseh podatkov v zvezi z nameravano investicijo, na primer v fazi sklepanja pogodbe ali kasneje v fazi nadzora, pa lahko ogrozi konkurenčni položaj stranskega udeleženca in povzroči večjo škodo. Stranski udeleženec je opozoril, da odkup zemljišč ni predmet zahtevane pogodbe, temveč je predmet posebne pogodbe med stranskim udeležencem in Občino Hoče - Slivnica, zemljišča pa se kupujejo po tržni ceni na podlagi cenitve, kar je predmet posebne pogodbe, katere Republika Slovenija ni stranka. Gre za povsem zasebno investicijo zasebnega investitorja v visoko konkurenčni panogi, zato ima tudi investitor upravičen interes, da specifike svoje naložbe ohrani tajne. Javni interes prevlada zgolj glede razkritja ključnih točk, ki so bile že razkrite (na primer obdobje za izvedbo investicije, minimalna vrednost investicije, število delovnih mest, maksimalna višina pogodbene kazni, poroštvo za zavarovanje obveznosti itd.), vendar ne v obliki razkrivanja katerihkoli konkretnih členov zahtevane pogodbe, ki v vsakem primeru dajejo podrobnejši vpogled v naložbo stranskega udeleženca, glede katere ima stranski udeleženec upravičen interes, da jo ohrani tajno, temveč zgolj v obliki povzetka, ki je bil že razkrit. Javni interes prevlada glede ključnih točk (in to na način povzetka, ki je bil že podan), ne pa glede konkretnega besedila relevantnih členov in nasploh pogodbe, saj specifike razkrivajo informacije o nameravani investiciji, ki so poslovna skrivnost. Iz zahtevane pogodbe je mogoče razbrati nekatere specifike naložbe (zgolj primeroma na primer struktura stroškov, struktura zaposlovanja, podatki glede časovnih aspektov investicije), pri čemer vsi takšni podatki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca in bi ga postavili v konkurenčno slabši položaj, če se podatki razkrijejo, saj bi lahko morebitni konkurenti (in tretje osebe) iz podatkov navedenih v specifičnih klavzulah pogodbe, lahko sklepali na specifike in dinamiko investicije ter s tem povezane poslovne in finančne načrte in dobili podrobnejši vpogled, ki bi stranskega udeleženca postavil v konkurenčno slabši položaj. Na drugi strani pa je glede na vsebino in naravo zahtevane pogodbe, ki določa zlasti obveznosti stranskega udeleženca ter negativne posledice, če teh ne izpolni, pri čemer stranski udeleženec ne pridobiva nikakršnih javnih sredstev ali drugih ugodnosti, javni interes po razkritju relativno majhen, saj sploh ni jasno, nad čim točno naj bi javnost bedela in kakšne koristi bi takšen nadzor javnosti prinesel, sploh glede na to, da so bile razkrite ključne točke (na primer obdobje za izvedbo investicije, minimalna vrednost investicije, število delovnih mest, maksimalna višina pogodbene kazni, poroštvo za zavarovanje obveznosti itd.) in mediji investicijo budno spremljajo. Pri tem pa bo Republika Slovenija investicijo vseskozi nadzorovala, rast investicije pa bo v precejšnji meri vidna tudi navzven (torej vidna javnosti). Že sam interes po »javnem« nadzoru ni takšne narave, da bi lahko utemeljil uporabo izjeme po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki se mora porabljati restriktivno in se uporablja predvsem takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost (npr. ali ima investicija vpliv na življenje, zdravje ali varnost ljudi). Takšnih odkritij z razkritjem zahtevane pogodbe ne bo mogoče doseči, saj se v njej ne urejajo nikakršni vplivi na okolje ipd. ali druge širše pomembne teme, zato je interes javnosti po nadzoru nad določbami zahtevane pogodbe ni takšen, da bi lahko utemeljil aplikacijo izjeme po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, vsekakor pa je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja v konkretnem primeru manjši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije stranskemu udeležencu kot tržnemu udeležencu. Stranski udeleženec je ponovil še navedbe organ v izpodbijani odločbi in poudaril, da je zasebni interes stranskega udeleženca, ki bi moral biti v konkretnem primeru tudi »tehtan« nasproti javnemu interesu razkritja informacij, ustavna pravica stranskega udeleženca do svobodne gospodarske pobude, ki mu zagotavlja, da sam sprejema odločitve v zvezi z zaupnostjo podatkov (npr. komu in pod kakšnimi pogoji jih bo razkril), ki se nanašajo na njegovo dejavnost in utrjevanje ter pospeševanje njegovega gospodarskega in konkurenčnega položaja na trgu. V primeru, ko zaupnost takšnih podatkov ne bi bila spoštovana, bi bil lahko položaj stranskega udeleženca na trgu ogrožen oziroma prizadet, kar bi, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, lahko negativno vplivalo tudi na izvedbo investicije in s tem posredno negativno vplivalo na javni interes. Ustavne pravice imajo v pravnem sistemu posebno mesto, zato mora biti javni interes, ki utemeljuje poseg v njih, če ta ni določen že v zakonu (kot npr. v tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ - poraba javnih sredstev), jasno identificiran in predvsem dovolj močan, da takšen poseg utemeljuje. Zgoraj opisani interes po mnenju stranskega udeleženca temu standardu ne zadošča, poleg tega pa bi moral biti za takšen poseg opravljen tudi strogi test sorazmernosti.

2. Poslovna skrivnost stranskega udeleženca

Na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

Po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (subjektivni kriterij), po drugem odstavku istega člena pa podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (objektivni kriterij). ZGD-1 v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Za opredelitev poslovne skrivnosti ni pomembno, kakšen pomen imajo ti podatki objektivno za družbo, temveč subjektivna odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Vendar pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati.  S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1). Odredba ne sme veljati za nazaj, kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala.  

Organ je pravilno ugotovil, da je zahtevani pogodbi priložen sklep o določitvi poslovne skrivnosti, ki ga je stranski udeleženec sprejel dne 15. 10. 2017. IP je v ta sklep vpogledal in ugotovil, da celotno zahtevano pogodbo določa kot poslovno skrivnost stranskega udeleženca. Poleg tega je v 10. členu zahtevane pogodbe klavzula o varovanju vseh podatkov zaupne narave, pri čemer je posebej navedeno, da podatki zaupne narave pomenijo podatke, ki pomenijo poslovno skrivnost skladno z ZGD-1 in tajne podatke skladno z zakonom, ki ureja varovanje tajnih podatkov. IP je po pregledu zahtevane pogodbe ugotovil, da ima na prvi strani, desno zgoraj ročno pripisano oznako »poslovna skrivnost«. Organ je pravilno ugotovil, da je bil sklep o določitvi poslovne skrivnosti sprejet pravočasno tj. 15. 10. 2017 in poslan organu 18. 10. 2017. Zahtevana pogodba je bila namreč podpisana dne 17. 10. 2017, torej po datumu, ko je bil sprejet navedeni sklep. Sklep določa tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (2. člen). Iz vsega navedenega izhaja, da je organ zadostil kriteriju za določitev poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, ker je zahtevano pogodbo pravočasno označil kot poslovno skrivnost v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1. 

Stranski udeleženec je v konkretnem primeru sicer storil vse potrebno, da bi zavaroval podatke, ki jih je označil kot poslovno skrivnost, vendar pa je v obravnavanem primeru treba ugotoviti tudi, ali zahtevana pogodba vsebuje podatke, ki so javni že na podlagi zakona in ki po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1 ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti.

3. Test javnega interesa

Ker prosilec v pritožbi zatrjuje, da je razkritje zahtevane pogodbe v javnem interesu, je IP v zvezi z zahtevano pogodbo izvedel tudi test prevladujočega interesa javnosti v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. 

 
Bistvo presoje testa interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Pri testu interesa javnosti gre tako za tehtanje, pri katerem je potrebno presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije. IP je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot poslovna skrivnost, torej od gospodarskega interesa stranskega udeleženca, da prepreči razkritje podatkov, ki naj bi predstavljali njegovo konkurenčno prednost in katerih sporočanje neupravičeni osebi naj bi škodilo njegovemu konkurenčnemu položaju ter mu povzročilo škodo.

Interes javnosti ni tako natančen in ozek kot gospodarski interes stranskega udeleženca za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Kaže se tudi v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, pri informacijah, ki sprožajo širšo javno ali parlamentarno razpravo, pri informacijah, ki kažejo na zlorabo ali prekoračitev pooblastil v poslovanju javnih oblasti, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. 

Pri izvedbi testa interesa javnosti v predmetni zadevi je ključno vprašanje, ali bi se z razkritjem zahtevane pogodbe dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, kot to omogočajo že javno objavljeni podatki. Strateška investicija na razvojnem območju v Občini Hoče-Slivnica(v nadaljevanju obravnavana strateška investicija), na izvedbo katere se nanaša zahtevana pogodba, ni bila zgolj predmet medijske pozornosti,  ampak je dejansko v sami lokalni skupnosti in tudi v širši javnosti sprožila številne dileme in vprašanja, ki so bila predmet razprav v okviru uradnih institucij (npr. v okviru Državnega sveta Republike Slovenije je bil podan predlog odložilnega veta na ZZPISI),  nevladnih organizacij (zaznati je bilo celo pritiske na okoljske organizacije v zadevi Magna)  in tudi drugih zainteresiranih javnosti.  Te razprave niso povezane samo z vprašanjem, ali je izvedba obravnavane strateške investicije in v okviru tega tudi sklenitev zahtevane pogodbe transparentna in gospodarna z vidika porabe javnih sredstev, kar med drugim izpostavlja prosilec v pritožbi, ampak obravnavajo tudi številne dileme in vprašanja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki iz te pogodbe izhajajo na eni strani za državo in občino ter na drugi strani za investitorja in poroka. Dejstvo je namreč, da je bila zahtevana pogodba sklenjena na podlagi 9. člena ZZPISI, in da konkretno ureja pravice in obveznosti strank, ki morajo biti določene skladno z ZZPISI in sklepom Vlade Republike Slovenije št. 30500-3/2017/4 z dne 16. 3. 2017 (v nadaljevanju sklep Vlade RS).  Ob tem IP poudarja, da je v predlogu ZZPISI  navedeno, da zahtevana pogodba vsebuje ureditev medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank, z zavezo investitorja, da bo strateško investicijo na razvojnem območju realiziral v predvidenem obsegu vrednosti strateške investicije, s predvidenimi novimi ustvarjenimi delovnimi mesti in v predvidenem roku, opredeljenim v sklepu vlade ter opredeljenimi posledicami neizpolnitve pogodbenih obveznosti investitorja. Investitor pogodbi priloži garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti na prvi poziv. V predlogu ZZPISI je nadalje navedeno, da se z 9. členom ZZPISI varuje interese Republike Slovenije in tudi javno korist, ki je določena v tem zakonu. IP meni, da bi bilo povsem v nasprotju z namenom te določbe, če bi se javnosti onemogočil dostop do zahtevane pogodbe, saj brez podatkov v tej pogodbi ni mogoče preveriti, ali se z obravnavano strateško investicijo tudi dejansko varuje interese Republike Slovenije in javno korist.

Torej, da bi javnost lahko sodelovala v odprti javni razpravi v zvezi z obravnavano strateško investicijo, mora imeti pravico do celovitih in popolnih informacij, med katere sodijo tudi informacije iz zahtevane pogodbe, na podlagi katerih je mogoče preveriti, ali so stranke uredile obligacijsko razmerje skladno z zgoraj navedenima aktoma ter kakšne obveznosti oziroma pravice imata v zvezi s tem javna partnerja (Republika Slovenija (v nadaljevanju država) in Občina Hoče – Slivnica (v nadaljevanju občina)) ter tudi zasebna partnerja (investitor (stranski udeleženec) in porok). Ob tem ne gre spregledati, da so se v javnosti pojavile različne informacije o tem, katere pravice in obveznosti izhajajo iz zahtevane pogodbe tako za javna kot tudi za zasebna partnerja  in nenazadnje tudi bojazni glede tega, kakšne posledice za okolje bo imela izvedba obravnavane strateške investicije. Prav slednje je zelo pomemben argument v prid interesa javnosti za razkritje zahtevane pogodbe, še zlasti zato, ker je bilo Vladi RS in zakonodajalcu v zvezi s sprejemanjem ZZPISI, ki je temelj za izvedbo te strateške investicije, večkrat očitano, da ni sprejet v skladu s predpisi, ki se nanašajo na varstvo okolja.  IP se zaveda, da je razkritje na podlagi testa javnega interesa dopustno le v izjemnih primerih in sicer, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno.  V predmetni zadevi so ogrožene prav takšne vrednote, saj bodo okoljski vplivi dejavnosti (lakirnica s spremljajočimi objekti za izvajanje lakiranja avtomobilskih karoserij), ki se bo izvajala kot posledica obravnavane strateške investicije, dolgoročno zagotovo vplivali tudi na kvaliteto življenja in zdravje ljudi.   Javnost ima zato zagotovo pravico do celovitih in popolnih informacij v zvezi z vsemi okoliščinami, zaradi katerih so bili pri odločitvi oblasti za izvedbo obravnavane strateške investicije gospodarski interesi in interesi skladnega regionalnega razvoja postavljeni pred okoljske interese in posledično pred zdravje in kvaliteto življenja ljudi. Te okoliščine so med drugim tudi to, kako so pogodbene stranke uredile medsebojne pravice in obveznosti ter kakšne so zaveze investitorja, kar pa so bistvene vsebine zahtevane pogodbe. 

IP je po pregledu vsebine zahtevane pogodbe ugotovil, da vsebuje uvodne določbe (vsebina, ki jo opredeljujejo že akti, ki so bili podlaga za predmetno investicijo), pravne podlage za sklenitev pogodbe, splošne določbe o predmetu pogodbe in pomenu izrazov, določbe o pridobitvah pravic in dovoljenj za izvedbo strateške investicije, določbe o posledicah neizpolnitve ali delne izpolnitve pogodbenih obveznosti, določbe o nadzoru nad izvajanjem investicije ter določbe o skrbnikih pogodbe, obvestilih v zvezi s pogodbo, zaupnostjo podatkov, zagotovilih in jamstvih, veljavnem pravu, reševanju sporov in o raznih splošnih vprašanjih. Vsebino zahtevane pogodbe je glede na vsebinska področja mogoče razdeliti v več sklopov. 

Najprej IP izpostavlja podatke, ki so že po zakonu javni. Zahtevana pogodba namreč vsebuje imena in priimke direktorjev gospodarskih družb in osebe, ki po pooblastilu zastopa prokurista gospodarske družbe, ki niso varovani osebni podatki. Kot varovanih podatkov namreč ni mogoče šteti osebnih podatkov družbenikov, ustanoviteljev ali članov organov gospodarskih družb ter oseb, pooblaščenih za zastopanje, za katere je vpis v javni register obvezen in so zato javni na podlagi Zakona o poslovnem registru (Uradni list RS, št. 49/06, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPRS-1) in Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 54/07–UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZSReg). Na podlagi ZPRS-1 in ZSReg so javni tudi podatki o pogodbenih strankah, ki so navedeni na začetku pogodbe (naziv organa oziroma ime družbe, davčna številka in matična številka) in v poglavju o skrbnikih (naslov organa oziroma družbe). Nevarovani osebni podatki so tudi imena in priimki ministra, župana in skrbnikov pogodbe za državo in za občino. To so osebni podatki, ki so v zahtevani pogodbi povezani z opravljanjem javne funkcije in delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato so javni na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Podatki, ki so javni na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ter določb ZPRS-1 in ZSReg, upoštevaje tretji odstavek 39. člena ZGD-1, sploh ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. V tem delu je namreč že zakonodajalec na splošni ravni opravil test tehtanja interesov in uzakonil, da so navedeni podatki absolutno javni, kar pomeni, da jih tudi po subjektivnem kriteriju ni dopustno varovati kot poslovno skrivnost. Glede teh podatkov interes javnosti za razkritje nedvomno prevlada nad interesi za omejitev dostopa do zahtevane pogodbe. 

Nadalje je IP pregledal najobširnejši sklop pogodbe, v katerega je uvrstil določbe, ki se nanašajo na vsebino, ki jo je okvirno določil ZZPISI v drugem odstavku 9. člena, in na podlagi katerih je mogoče preveriti, ali je pogodba skladna z ZZPISI in Sklepom Vlade RS, in sicer: 
- ureditev medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank,
- zaveza investitorja, da bo strateška investicija na razvojnem območju realizirana vsaj v predvidenem obsegu vrednosti strateške investicije, s predvidenimi novimi ustvarjenimi delovnimi mesti in v roku, opredeljenem s sklepom vlade iz četrtega odstavka 8. člena ZZPISI, ter
- opredelitev posledic neizpolnitve ali delne neizpolnitve pogodbenih obveznosti investitorja.
Vsebina teh določb se delno nanaša na podatke, ki jih je organ že razkril javnosti,  kar potrjujeta tako organ kot tudi stranski udeleženec, in sicer:
- pogodba je bila podpisana med Republiko Slovenijo, in sicer jo je na podlagi pooblastila Vlade RS v njenem imenu podpisal minister Zdravko Počivalšek, Magno Steyr, avtomobilski dobavitelj d.o.o., Občino Hoče-Slivnice in MAGNA Metalforming AG; 
- s pogodbo se je podjetje zavezalo, da bo v roku desetih let od sklenitve pogodbe, investicija na razvojnem območju presegla vrednost 100.000.000 evrov in na območju Občine Hoče-Slivnica ustvarila najmanj 1.000 delovnih mest;
- če v petih letih podjetje ne začne z vzpostavitvijo investicije, je RS upravičena do pogodbene kazni, ki znaša maksimalno 5.000.000 evrov;
- plačilo pogodbene kazni je zavarovano z nepreklicnim in brezpogojnim poroštvom Magne Metalforming AG na prvi poziv ob zapadlosti. 

IP poudarja, da se mora vsakdo, ki želi skleniti pogodbo s subjektom javnega prava, podrediti posebnemu načinu sklepanja pravnih poslov. Zasebnopravni subjekti, ki vstopajo v ta razmerja, se morajo posebnega režima sklepanja pogodb zavedati že na podlagi samega zakona in ne morejo pričakovati absolutnega varstva svojih podatkov.  V zvezi s tem IP najprej opozarja na določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se, ne glede na morebiten obstoj izjeme iz prvega odstavka tega člena (torej tudi obstoj poslovne skrivnosti), dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Iz navedenega jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo poslovne skrivnosti) kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev. Navedena določba ne more biti podlaga za razkritje zahtevane pogodbe, ker ta ne vsebuje podatkov, ki bi neposredno predstavljali podatke o porabi javnih sredstev, kot to pravilno ugotavljata organ in stranski udeleženec. Za odločitev v konkretni zadevi pa je pomembno, da podatki v zahtevani pogodbi posredno oziroma pogojno predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev. Če na primer stranski udeleženec odstopi od zahtevane pogodbe (seveda pod pogoji iz zahtevane pogodbe), bo lahko prišlo do porabe javnih sredstev, saj bosta stroške, ki jima bodo nastali zaradi tega, nosili država oziroma občina. Takšne in podobne situacije, ki so lahko posledica določb zahtevane pogodbe, pa je treba šteti kot argumente, ki tehtnico zagotovo prevagajo v smer javnega interesa za razkritje zahtevane pogodbe. Kažejo namreč na to, da ima pod določenimi pogoji zahtevana pogodba tudi finančni učinek za državo oziroma občino. Posredno je zahtevana pogodba povezana tudi s finančnim učinkom, ki se kaže v tem, da je v zvezi z izvedbo predmetne strateške investicije organ s stranskim udeležencem dne 17. 10. 2017 podpisal Pogodbo o dodelitvi finančne spodbude, na podlagi katere bo ta strateška investicija s strani države sofinancirana v višini 18.600.000 evrov. IP ne more slediti navedbam, s katerimi organ in stranski udeleženec zatrjujeta, da sta pogodbi neodvisni in urejata različni vsebini. Povsem nesporno je namreč, da se pogodbi nanašata na isto strateško investicijo. Čeprav držijo navedbe organa, da sta pogodbi sklenjeni na podlagi različnih predpisov, in da zahtevana pogodba ni neposredno povezana z dodelitvijo finančne spodbude in drugimi stroški, ki so državi oziroma občini nastali v zvezi z obravnavano strateško investicijo (npr. pri odkupu zemljišč,kar podrobneje pojasnjuje že organ v izpodbijani odločbi), pa je treba pri presoji javnega interesa za razkritje zahtevane pogodbe upoštevati tudi vse druge okoliščine, povezane z obravnavano investicijo. Na tem mestu IP opozarja na sodbo opr. št. I U 764/2015-27, z dne 24. 8. 2016, v kateri je Upravno sodišče navedlo, da »je treba pojem porabe po mnenju sodišča razlagati širše, kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje s premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja in ene oblike v drugo. Poraba javnih sredstev torej niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne in neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.« Konkretna investicija je nedvomno povezana s porabo javnih sredstev, zato je zagotovo izražen močan javni interes tudi za seznanitev z zahtevano pogodbo, ki je s to porabo posredno povezana. Z vidika javnega interesa je namreč treba obe obravnavani pogodbi gledati celovito, ker javnost le na ta način lahko dobi celovite in popolne informacije v zvezi s finančnimi in drugimi obveznostmi države in občine, ki izhajajo iz te strateške investicije in so pomembne za široko in poglobljeno razpravo o obravnavani tematiki, na kar je pravilno opozoril tudi prosilec v pritožbi. 

Naslednje vsebinsko področje pogodbenih določil, glede katerih je interes javnosti za razkritje prav tako močan, so standardna pogodbena določila (npr. o pravu, ki se uporablja za to pogodbo, o reševanju sporov, o jeziku, v katerem se sklepa pogodba). Če bi dopustili možnost, da stranski udeleženec tovrstne podatke enostransko varuje kot poslovno skrivnost, bi povsem onemogočili nadzor javnosti nad zakonitostjo splošnega postopka sklepanja pogodb pri državi oziroma občini. Te določbe namreč dokazujejo, da sta država in občina pri sklepanju predmetne pogodbe upoštevali splošna načela obligacijskega prava oz. da pogodba v ničemer od njih ne odstopa. Te določbe tako ne morejo biti absolutno varovane kot poslovna skrivnost stranskega udeleženca.

Naslednje vsebinsko področje so pogodbena določila, ki povzemajo zakonske določbe (npr. določbe ZZPISI o strateški investiciji), se sklicujejo na javno objavljene splošne (npr. glede opredelitve lokacije in obsega razvojnega območja v Občini Hoče-Slivnica) in konkretne akte (npr. številka javno objavljenega okoljevarstvenega soglasja).  Tudi za razkritje teh določb je izražen javni interes, saj omogočajo preverjanje, ali sta država in občina pri sklepanju predmetne pogodbe ustrezno sledili določbam, ki iz teh aktov izhajajo, hkrati pa ni realno pričakovati, da bi stranskemu udeležencu z razkritjem teh splošnih in javno znanih vsebin nastala kakršnakoli škoda za njegov tržni položaj. Tudi v tem delu je zato interes javnosti za razkritje močnejši od interesov za omejitev dostopa do zahtevane pogodbe.

Izhajajoč iz vsega navedenega ni mogoče slediti navedbam organa in stranskega udeleženca, da zahtevane pogodbe ni dopustno razkriti prosilcu oziroma javnosti. Vprašanja, ali sta država in občina sklenili pogodbo, ki je skladna s predpisi, ki jo urejajo, ter kakšne odgovornosti sta pri tem sprejela, oz. k čemu sta se zavezala druga pogodbena partnerja, ki sodita v zasebni sektor, na tako pomembnem področju, kot je izvedba obravnavane strateške investicije, ki naj bi imela pomembne gospodarske in tudi okoljske učinke, nikoli ne more biti izven javnega interesa. IP poudarja, da v pogodbenih razmerjih med pravno osebo javnega prava in pravno osebo zasebnega prava ne gre za običajne civilnopravne pogodbe, saj mora organ, ki v imenu in za račun države ali lokalne skupnosti sklepa pogodbo, vedno zasledovati javni interes, tisti, ki z njim sklepa pogodbo, pa se mora temu posebnemu režimu sklepanja pravnih poslov podrediti, predvsem pa s pogodbo med javnim in zasebnim sektorjem ni mogoče izključiti zakonskih določb, ki veljajo v pravnem redu RS, v tem primeru ZDIJZ. Pomembna javna korist pa je tudi zagotavljanje preglednosti dela organov in odgovornosti ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev, saj preglednost prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela.

Prosilec je uspel prepričati IP, da bi razkritje zahtevane pogodbe omogočilo podrobnejše in boljše obveščanje javnosti od že prosto dostopnih informacij, ker bi seznanitev javnosti s celotno vsebino zahtevane pogodbe vodila do razprave o pomembni družbeni temi, ki je v interesu širšega kroga ljudi, kot je pojasnjeno v prejšnjih odstavkih. Na drugi strani pa stranski udeleženec razloge za varovanje poslovne skrivnosti navaja zgolj pavšalno. Tako navaja npr., da je mogoče iz zahtevane pogodbe po naravi stvari »razbrati dodatne podatke o načrtih investitorja (kot na primer časovnica projekta, dinamika investiranja, poslovni načrti), iz katerih je npr. mogoče potencialno sklepati na dodatne informacije, na primer, kakšen obseg posla pričakuje investitor v katerem obdobju, kar vse bi, če bi bilo razkrito, lahko poslabšalo konkurenčni položaj stranskega udeleženca«. IP ocenjuje, da so vsi podatki v zahtevani pogodbi navedeni v okvirih določb ZZPISI in Sklepa Vlade ter ne razkrivajo podrobnejše časovnice projekta, dinamike investiranja in poslovnih načrtov, zato je pretirana ocena stranskega udeleženca, da bi njihovo razkritje omogočalo sklepanje na dodatne informacije in posledično poslabšalo njegov konkurenčni položaj. Stranski udeleženec ob tem ne pojasni, v katerih konkretnih določbah zahtevane pogodbe naj bi se nahajali ti podatki. Po pregledu zahtevane pogodbe IP tudi ni zaznal, da bi bili v njen neposredno navedeni podatki, ki se običajno označujejo kot poslovna skrivnost (npr. pomembne podrobnosti o sredstvih in tehnologijah proizvodnje (kapacitete, struktura delovnih sredstev, finančni položaj in »know-how«), ki jih družba uporablja za doseganje prednosti na trgu). Zahtevana pogodba se torej strogo nanaša le na tiste vsebine, za katere ima podlago v ZZPISI in Sklepu Vlade, kot je pojasnjeno že v prejšnjih odstavkih, in ne omogoča podrobnejšega vpogleda v naložbo, kot to pretirano in pavšalno zatrjuje stranski udeleženec. Stranski udeleženec s svojimi pavšalnimi navedbami ni uspel izkazati, da bi mu razkritje zahtevane pogodbe povzročilo škodo, ki bi bila večja od koristi, ki jo ima prosilec, če se njegovi zahtevi ugodi. Zaradi vsega navedenega tudi ni mogoče slediti navedbi stranskega udeleženca, da bi bil zaradi razkritja zahtevane pogodbe njegov položaj na trgu ogrožen oziroma prizadet, kar bi lahko negativno vplivalo tudi na izvedbo investicije in s tem posredno negativno vplivalo na javni interes. 

IP je tehtanje na podlagi vseh zgoraj opisanih argumentov glede javnega interesa za razkritje zahtevane pogodbe in interesa stranskega udeleženca, da ohrani varstvo poslovne skrivnosti, pripeljalo do zaključka, da prevlada javni interes za razkritje zahtevane pogodbe na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

4. Strogi test sorazmernosti

Drži, kar izpostavlja stranski udeleženec, da mu ustavno načelo svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) zagotavlja, da sam sprejema odločitve v zvezi z zaupnostjo podatkov, ki se nanašajo na njegovo dejavnost in utrjevanje ter pospeševanje njegovega gospodarskega in konkurenčnega položaja na trgu, vendar svobodna gospodarska pobuda ni absolutna in neomejena, kar je ugotovil tudi organ v izpodbijani odločbi.  Iz sodne prakse izhaja, da je omejevanje svobodne gospodarske pobude dopustno, če je skladno z načelom sorazmernosti, izvedenim iz ustavnega načela o pravni državi (2. člen Ustave RS).  IP je zato v nadaljevanju izvedel še t.i. strogi test sorazmernosti.

Kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča RS, je omejitev ustavnih pravic dopustna, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali tudi javne koristi – kadar je varstvo javne koristi ustavno dopusten cilj bodisi neposredno bodisi posredno – da se prek nje varujejo pravice drugih). Poleg tega morajo biti izpolnjeni trije pogoji:
1. poseg mora biti nujen – to pomeni, da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega (drugi možni ukrepi z istim ciljem ga ne morejo nadomestiti),
2. poseg mora biti primeren za dosego zasledovanega cilja - v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči;
3. teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico je proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu) - pri ocenjevanju nujnosti posega je treba tehtati pomembnost posega v ustavno pravico s pomembnostjo ustavno dopustnega cilja, ki želi zavarovati ali zagotoviti druge ustavno varovane dobrine, in odmeriti upravičenost nujnega posega sorazmerno s težo posledic.

 
Glede zadnjega elementa, to je sorazmernosti v ožjem smislu, je torej treba po stališču Ustavnega sodišča RS pri ocenjevanju nujnosti posega tehtati tudi pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pomembnostjo pravice, ki se s tem posegom želi zavarovati. Izhodišče pri tem je, da mora biti teža posega v varovano pravico v sorazmerju s pomenom druge varovane pravice (oziroma javne koristi), zaradi katere se posega v prvo. V primeru, če gre varovani pravici, ki je razlog poseganja, zaradi njenega pomena absolutna prednost, je po stališču Ustavnega sodišča RS lahko dopusten tudi zelo močan poseg v prvo pravico. Le če poseg prestane vse tri vidike t.i. strogega testa sorazmernosti, je ustavno dopusten. 

 
Organ in stranski udeleženec zatrjujeta, da bi zaradi uresničevanja pravice iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS v konkretnem primeru prišlo do posega v načelo svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. IP je pri izvedbi testa sorazmernosti upošteval argumente, ki so ga pripeljali do zaključka, da javni interes za razkritje zahtevane pogodbe prevlada nad interesi stranskega udeleženca, da ohrani varstvo poslovne skrivnosti in si s tem zagotovi neomejeno svobodno gospodarsko pobudo, zato jih na tem mestu ne ponavlja. Na podlagi tega je IP ugotovil, da pravice prosilca oziroma javnosti, da se celovito seznani z informacijami o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank na tako pomembnem področju, kot je izvedba obravnavane strateške investicije, ki naj bi imela pomembne gospodarske in okoljske učinke, ni mogoče zagotoviti z drugimi možnimi ukrepi. Informacije, ki jih je v zvezi s tem organ že sam proaktivno objavil, namreč tega ne omogočajo, saj le delno razkrivajo vsebino zahtevane pogodbe. Tega ne omogočajo niti ostale že javno dostopne informacije v zvezi z obravnavano strateško investicijo, saj je prav zahtevana pogodba tisti dokument, ki, skladno z ZZPISI, ureja medsebojna razmerja javnih in zasebnih partnerjev pri izvedbi te strateške investicije. Če se zahtevi prosilca ugodi, in sicer na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, potem je na ta način mogoče zagotoviti legitimen cilj, ki je v tem, da se zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja (2. člen ZDIJZ), s čimer je zagotovljeno izvrševanje pravice iz 39. člena Ustave RS. IP zato ocenjuje, da je v konkretnem primeru razkritje zahtevanega dokumenta , nujen in primeren ukrep za dosego ustavno varovanih ciljev.

 
Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu je IP na eni strani tehtal koristi, ki jih prinaša prosilcu dostop do informacij javnega značaja, ter na drugi strani težo posega v načelo svobodne gospodarske pobude. Pri tehtanju sorazmernosti konkretnega posega v načelo svobodne gospodarske pobude, do katerega pride zaradi uresničitve pravice prosilca, da se seznani z informacijo javnega značaja, je v konkretnem primeru treba dati prednost slednji. Pri tem gre namreč le za delno omejitev gospodarske pobude, ki je posledica specifike pogodbenih razmerjih med pravno osebo javnega prava in pravno osebo zasebnega prava, na katero bi stranski udeleženec mogel in moral računati že v trenutku, ko se je odločil, da stopi v poslovno razmerje z državo oziroma občino, kot je pojasnjeno že zgoraj. Poudariti je treba, da se z razkritjem zahtevane pogodbe javnost seznani le s podatki o medsebojnih razmerjih pogodbenih partnerjev, katerih okvirna vsebina je določena že z ZZPISI, vse ostale informacije v zvezi z izvedbo obravnavane strateške investicije, ki so dejansko res pomembne za njegov tržni položaj, in jih zahtevana pogodba ne vsebuje, pa stranski udeleženec lahko neomejeno varuje kot svoje poslovne skrivnosti. Po drugi strani prosilec do zahtevanih informacij ne more priti po nobeni drugi poti in torej nima druge možnosti za izvrševanje svoje pravice. Poleg same informiranosti javnosti pa razkritje zahtevane pogodbe prinaša tudi javno korist, ki je v zagotavljanju preglednosti dela in odgovornosti javnega sektorja ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev v zvezi z obravnavano strateško investicijo. Preglednost namreč prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela javnega sektorja. Glede na navedeno je IP po presoji sorazmernosti v ožjem smislu ugotovil, da koristi, ki jih prinaša prosilcu in širši javnosti dostop do informacij javnega značaja v konkretnem primeru, odtehtajo težo posega v svobodno gospodarsko pobudo. Omejitev gospodarske pobude v konkretnem primeru torej prestane vse tri vidike t.i. strogega testa sorazmernosti, kar pomeni, da je ustavno dopustna.

5. Varovani osebni podatki

V zahtevani pogodbi se nahajajo tudi varovani osebni podatki, tj. osebni podatki, glede katerih ne obstaja pravna podlaga za razkritje, in sicer v naslednjih delih:
- imeni in priimka posameznikov, ki sta navedena v točkah f) in g) 6. člena,
- ime in priimek skrbnika pogodbe za investitorja v točki c) prvega odstavka 9. člena,
- elektronski naslov posameznika v točki b) drugega odstavka 9. člena,
- imeni, priimka in elektronska naslova posameznikov v točki c) drugega odstavka 9. člena,
- ime, priimek in elektronski naslov posameznika v točki d) drugega odstavka 9. člena.
IP je ugotovil, da ti podatki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in presodil, da glede teh podatkov ne pretehta interes javnosti za razkritje, saj razkritje teh podatkovne bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju izvedbe obravnavane strateške investicije.

Pri zavrnitvi dostopa do varovanih osebnih podatkov je IP upošteval določbe 7. člena ZDIJZ o delnem dostopu in organu naložil, da prosilcu omogoči dostop do tistih delov zahtevane pogodbe, ki ne vsebujejo varovanih osebnih podatkov, in sicer na način kot  izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

6. Sklepno 

IP zaključuje, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilca delno ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu: 
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila    :
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica informacijske pooblaščenke