Kreativ Rogaška d.o.o. - Zavod za ribištvo Slovenije

POVZETEK:

Prosilka je zahtevala za vsa strokovna mnenja in njihove morebitne dopolnitve, ki jih je organ izdelal v postopkih izdaje vodnih dovoljenj za reko Lobnico v letih 2016 in 2017. Organ je zahtevo zavrnil, ker z dokumenti ne razpolaga, saj v navedenih letih ni bilo izdano nobeno strokovno mnenje ali njegova dopolnitev, ki bi jih organ izdelal v postopkih izdaje vodnih dovoljenj za reko Lobnico. IP ni dvomil, da z zahtevani dokumenti, organ ne razpolaga. Predmetna strokovna mnenja namreč organ izdaja na podlagi Zakona o sladkovodnem ribištvu, Zakona o vodah in Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka, v postopkih izdaje vodnega dovoljenja, ki jih sicer izda Direkcija RS za vode. IP ni mogel slediti pritožbenim navedbam prosilke, da je glede na številko in letnico zadeve, ki se nanaša na rabo vode iz vodotoka Lobnica, ki naj bi se vodila pred Direkcijo RS za vode, mogoče utemeljeno sklepati, da je organ v navedenem obdobju (2016 in 2017) izdal strokovna menja in njihove dopolnitve. Iz opravilnih številk in letnic zadeve, ki se vodi pri nekem organu, namreč ni mogoče sklepati na ravnanje in odločanje drugega organa v istem časovnem okviru, še posebej ne v postopkih, kjer je odločitev enega organa (priprava strokovnih mnenj s strani organa) le ena od zahtev, ki je potrebna za sprejem končne odločitve (izdaje vodnega soglasja s strani Direkcije RS za vode). Zato je IP pritožbo v celoti zavrnil. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-309/2017/3
Datum: 23. 2. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Kreativ Rogaška d. o. o., Kidričeva 80, Rogaška Slatina, ki jo po pooblastilu direktorice Vanje Sajko Mlakar zastopa odvetniška pisarna Mayr & Pavlovčič, d o. o., Ptuj, (v nadaljevanju prosilka) z dne 15. 12. 2017, zoper odločbo Zavoda za ribištvo Slovenije, Sp. Gameljne 61a, 1211 Ljubljana- Šmartno, (v nadaljevanju organ) št. 420-60/2017-2 z dne 1. 12. 2017, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilke se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilka je 3. 11. 2017 na organ vložila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in zahtevala, da ji organ po elektronski pošti posreduje vsa strokovna mnenja in njihove morebitne dopolnitve, ki jih je organ izdelal v postopkih izdaje vodnih dovoljenj za reko Lobnico v letih 2016 in 2017 (v nadaljevanju dokumenti).

Organ je z odločbo št. 420-60/2017-2 z dne 1. 12. 2017 zahtevo prosilke v celoti zavrnil, ker z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, saj v letih 2016 in 2017 ni bilo izdano nobeno strokovno mnenje ali njegova dopolnitev, ki bi jih organ izdelal v postopkih izdaje vodnih dovoljenj za reko Lobnico. Skliceval se je na določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ.

Prosilka je zoper izdano odločbo vložila pritožbo z dne 15. 12. 2017 in trdila, da ne verjame navedbam organa, da v navedenem obdobju ni izdelal nobenega strokovnega menja ali dopolnitve v zvezi z izdajo vodnega dovoljenja za reko Lobnico. Navajala je, da po njenih podatkih pred Direkcijo RS za vode poteka ali pa je potekal vsaj en postopek, ki se nanaša na rabo vode iz vodotoka Lobnica. Pri tem je navajala številko zadeve, iz katere je sklepala, da gre za zadevo iz leta 2016. Ker v teh postopkih organ pripravlja strokovna mnenja, pomeni, da bi ga/jih torej moral izdelati v letu 2016 ali 2017. Poleg tega se ji poraja dvom v pravilnost navedbe datuma na izpodbijani odločbi, saj je bila ta izdana zadnji dan roka iz 23. člena ZDIJZ, njeni pooblaščenki pa je bila vročena šele teden dni kasneje. Navaja še, da v primeru, da bi IP potrdil navede organa iz izpodbijane odločbe, razširja svojo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja na vsa strokovna mnenja in njihove dopolnitve, ki jih je za predmetno reko v postopkih izdaje vodnih dovoljenj izdelal organ od leta 2006 dalje. Predlaga, naj IP ugodi pritožbi in naloži organu posredovanje zahtevanih dokumentov. 

Dne 8. 1.2018 je prosilka pritožbo dopolnila z vlogo, v kateri je navajala, da je zahtevane dokumente poskušala pridobiti tudi od Direkcije RS za vode, ki pa je posredovanje zahtevane dokumentacije zavrnila z dopisom, ki ga je tudi priložila dopolnitvi pritožbe in iz katerega je razvidno, da so pred Direkcijo RS za vode potekali postopki za pridobitev vodnega dovoljenja, iz česar posredno izhaja, da zahtevani dokumenti obstajajo. 

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, skupaj s prilogami, z dopisom št. 420-60/2017/4z dne 21. 12.2017, odstopil v reševanje IP, na podlagi 245. člena ZUP. 

Pritožba ni utemeljena. 

IP je pritožbo prosilke z dne 15. 12. 2017, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilka izpodbijala, in v mejah njenih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. 

IP uvodoma pojasnjuje, da prosilkine dopolnitve pritožbe, ki jo je vložila 8. 1. 2018, ni upošteval, saj je bil vložena po preteku pritožbenega roka. Iz navedb v spisu namreč izhaja, da je bila izpodbijana odločba prosilkini pooblaščenki vročena 8. 12. 2017, 15- dnevni pritožbeni rok se je, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 101. člena ZUP, tako iztekel 27. 12. 2017, in glede na to, je bila dopolnitev pritožbe vložena po poteku pritožbenega roka. Zato je IP ni dolžan upoštevati po vsebini. Prekluzivni roki (kar pritožbeni rok po ZUP nedvomno je) namreč ne veljajo le za pravna sredstva, ampak tudi za njihove dopolnitve (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 912/2004 z dne 24. 7. 2008 in sodbo Upravnega sodišča RS II U 182/2015 z dne 13. 1. 2016).

V obravnavani zadevi je sporno, ali organ z dokumenti, ki so predmet zahteve za dostop do informacij javnega značaja (strokovna mnenja in njihove morebitne dopolnitve, ki jih je organ izdelal v postopkih izdaje vodnih dovoljenj za reko Lobnico v letih 2016 in 2017), razpolaga. 

Za obstoj informacije javnega značaja morajo biti po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ izpolnjeni naslednji pogoji:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi. 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ torej izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike« in ga navaja že organ v izpodbijani odločbi. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katero razpolagajo.

IP poudarja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Upoštevati je treba, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga.

V obravnavani zadevi IP ne dvomi, da z zahtevani dokumenti, organ ne razpolaga. Predmetna strokovna mnenja namreč organ izdaja na podlagi Zakona o sladkovodnem ribištvu, Zakona o vodah in Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka, v postopkih izdaje vodnega dovoljenja, ki jih sicer izda Direkcija RS za vode. Iz razlogov izpodbijane odločbe organa izhaja, da je na podlagi poizvedb pri svoji notranji organizacijski enoti in po pregledu arhiva prišel do ugotovitev, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. IP ni mogel slediti pritožbenim navedbam prosilke, da je glede na številko in letnico zadeve, ki se nanaša na rabo vode iz vodotoka Lobnica, ki naj bi se vodila pred Direkcijo RS za vode, mogoče utemeljeno sklepati, da je organ v navedenem obdobju (2016 in 2017) izdal strokovna menja in njihove dopolnitve. Iz opravilnih številk in letnic zadeve, ki se vodi pri nekem organu, namreč ni mogoče sklepati na ravnanje in odločanje drugega organa v istem časovnem okviru, še posebej ne v postopkih, kjer je odločitev enega organa (priprava strokovnih mnenj s strani organa) le ena od zahtev, ki je potrebna za sprejem končne odločitve (izdaje vodnega soglasja s strani Direkcije RS za vode). 

Pri tem IP še pojasnjuje, da lahko prosilec, v kolikor meni, da z zahtevani dokumenti razpolaga drug organ (npr. Direkcija RS za vode), ne glede na to, da jih ni ustvaril ta organ, vloži zahtevo za dostop do informacij pri tem organu, ob tem, da mu v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDIJZ za to ni potrebno izkazati pravnega interesa. 

Poleg tega IP še dodaja, da v pritožbenem postopku dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva prosilec in ali bi glede na svoje pristojnosti, z zahtevanimi dokumenti moral razpolagati. IP zaključuje, da organ ne razpolaga z informacijami, ki jih je prosilka zahtevala v svoji zahtevi, ki jo je organu posredovala 3. 11. 2017.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da v primeru zavrnitve pritožbe svojo zahtevo razširja še na posredovanje vseh strokovnih mnenj in dopolnitev, ki jih je organ izdelal v postopkih izdaje vodnih dovoljenja za reko Lobnico od leta 2006 dalje, IP primarno pojasnjuje, da prosilec zahteve v pritožbi ne more razširiti. 

Prosilec kot stranka upravnega postopka lahko, skladno s 133. členom ZUP in načelom dispozitivnosti v okviru uvedenega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), zgolj do odločitve oziroma do izdaje odločbe na prvi stopnji. IP je v pritožbenem postopku vezan na prvotno zahtevo in pritožbo prosilca. Ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje (133. člen ZUP). To pomeni, da se prosilec ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih v zahtevi ni zahteval oziroma v pritožbi zahtevati druge kot v prvotni zahtevi. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje skladno z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prosilec lahko s pritožbo oziroma novo zahtevo do izdaje odločbe na prvi stopnji zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Posledično IP ugotavlja, da pritožbe prosilke v tem delu ne more obravnavati, jo pa mora obravnavati organ prve stopnje (torej organ), in sicer kot novo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja in o njej odločiti v zakonsko določenem roku.

Glede pritožbenih navedb, da se prosilki pojavlja dvom v pravilen datum na odločbi, ker je ta datirana z datumom 1. 12. 2017, kar je 20. delovni dan po vložitvi zahteve, prosilkini pooblaščenki pa je bila vročena 8. 12. 2017, IP pojasnjuje, da ti pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v obravnavni zadevi. V skladu s 23. členom ZDIJZ, mora organ odločiti o zahtevi prosilca nemudoma, najkasneje pa v roku 20 delovnih dni od prejema popolne zahteve kar v konkretnem primeru pomeni najkasneje do vključno 1. 12. 2017. O prosilkini zahtevi je organ odločil z odločbo št. 420-60/2017-2 z dne 1. 12. 2017. Ker prosilka v pritožbi sicer trdi, da je bila predmetna odločba njeni pooblaščenki vročena 8. 12. 2017, za to navedbo, pa ne predloži nobenega dokaza, in ker iz njenih pritožbenih navedb in evidenc IP ne izhaja, da bi po 1.12. 2017 pri IP vložila pritožbo zaradi molka organa v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZDIJZ in prvim odstavkom 255. člena ZUP, ob tem, da je praksa IP v postopkih reševanja pritožb zaradi molka ustaljena na stališču, da je zavezanec – organ, tudi po vloženi pritožbi zaradi molka še pristojen za odločanje v zadevi, navedeni pritožbeni ugovor ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa. 

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je bila odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je pritožbo prosilke, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil. 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu: 
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Zavoda za ribištvo Slovenije št. 420-60/2017-2 z dne 1. 12. 2017. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo in odločbo prvostopenjskega upravnega organa, v izvirniku ali prepisu. 

Postopek vodila:
Maja Wondra, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka