prosilec - Vrhovno državno tožilstvo

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval 4 sklepe o uvedbi preiskave zoper konkretne fizične osebe. Organ je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva postopka kazenskega pregona. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da so postopki kazenskega pregona v vseh obravnavanih primerih še v teku, in da bi izvedbi teh postopkov lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja zahtevanih sklepov, določenih preiskovalnih opravil (tudi zaslišanje prič) ne bi bilo mogoče več opraviti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja. Ocenil je tudi, da interes javnosti za razkritje ni podan, zato je pritožbo prosilca zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-307/2017/3
Datum: 26. 2. 2018

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 - ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/2015 – odl. US, 102/15- ZDIJZ-E, 7/18–ZDIJZ-F; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 12. 12. 2017, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Tu-9-5/83/2017/AB/AL/16, z dne 23. 11. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo 

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca z dne 12. 12. 2017 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije št. Tu-9-5/83/2017/AB/AL/16, z dne 23. 11. 2017 se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je v zahtevi z dne 20. 10. 2017, ki jo je dopolnil dne 6. 11. 2017, prosil, da mu organ na elektronski naslov posreduje naslednje pravnomočne sklepe za uvedbo preiskave:
1.    sklep za preiskavo v postopku proti … in ostalim – gre za Gorenjsko banko;
2.    sklep za preiskavo v postopku proti …, gre za Factor banko;
3.    sklep za preiskavo v postopku proti … in ostalim;
4.    sklep za preiskavo v postopku proti ….
Prosilec je navedel še, da organ lahko umakne osebne podatke, vendar naj pri tem upošteva določila 7.a člena ZDIJZ v primeru, ko gre za banke, ki so ali so bile v času storitve domnevnih kaznivih dejanj v večinski javni lasti.

Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. Tu-9-5/83/2017/AB/AL/16, z dne 23. 11. 2017, v kateri je uvodoma ugotovil, da ZDIJZ ureja dostop do informacij javnega značaja na splošno, v konkretni zadevi, v kateri gre za dostop do sklepov o uvedbi preiskave, pa področje dostopanja do informacij urejata tudi Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDT-1) in Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP). Organ je povzel 1. člen ZDIJZ, 128. člen ZKP in 39. člen Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Organ se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-16/10, z dne 20. 10. 2011, v kateri je po mnenju organa Ustavno sodišče RS izkazalo dvom v interpretacijo ZDIJZ, po kateri interesa ni treba izkazovati. Nadalje se je organ skliceval na odločbo št. Cpg 1/2011, z dne 18. 4. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče RS izrazilo stališče, da veljavna zakonska ureditev sicer dopušča razlago, da je do dokumentov iz sodnega spisa možno dostopati tudi po določbah ZDIJZ, vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ZPP specialn(ejš)i predpis. Takšna razlaga po mnenju organa še toliko bolj velja za ZKP, saj je treba upoštevati, da kazenski pregon bistveno bolj posega v človekove pravice kot civilni postopki in je zahteva po varovanju informacij v kazenskih postopkih toliko večja (argumentum a minori ad maius: sklepanje od manjšega na večje). V nadaljevanju se je organ skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 542/2013, z dne 11. 9. 2013, ki v obrazložitvi navaja, da »če bi sklicujoč na ZDIJZ lahko vsak na tej podlagi prišel do dokumentacije iz kazenskih spisov, kjer je bila javnost izključena, bi se povsem izničil namen izključitve javnosti«. Po mnenju organa bi se v obravnavanem primeru izničile procesne garancije, določene v ZKP. Organ je povzel 5.a člen ZDIJZ in navedel, da navedena določba ne omogoča zavrnitve dostopa v vseh primerih, ki jih omogoča specialni predpis, kot to izhaja iz 128. člena ZKP. Organ je ocenil, da je zakonodajalec s 128. členom ZKP omejil dostop do pregledovanja in prepisovanja kazenskega spisa, saj je le tako lahko zagotovil dosledno spoštovanje človekovih pravic, pravil učinkovitega postopka, načel in drugih procesnih jamstev v še nepravnomočno končanih kazenskih postopkih. S tem pa je izkazal, da je v odprtih postopkih podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki varuje nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. Organ je poudaril, da glede na 128. člen ZKP tudi priče nimajo pravice do vpogleda v kazenski spis, in povzel 319. in 331. člen ZKP. Citirane določbe ZKP imajo namen doseči, da priča v svoji izpovedbi poda svoje videnje dogodka, ne da bi pri tem bila seznanjena z že pridobljenimi dokazi, drugimi izpovedbami, stališči tožilstva v obtožnici in s stališči obrambe v zagovoru. V nasprotnem primeru bi omenjeni dokazi, izpovedbe in stališča (zavedno ali nezavedno) lahko vplivala na izpovedbo priče, posledično pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku. S tem bi bilo poseženo v eno izmed temeljnih načel kazenskega postopka: v načelo iskanja resnice, določeno v 17. členu ZKP. Če bi bili ti dokumenti in ti podatki posredovani javnosti, bi se lahko vse predlagane priče mimo zgoraj navedenih pravil kazenskega postopka seznanile s temi podatki. To pa bi lahko vplivalo na njihovo izpovedbo, posledično pa tudi na celoten kazenski postopek. Omogočanje dostopanja do dokumentov v zgodnejših fazah postopka tudi preprečuje ali vsaj otežuje, da bi morebitna kasnejša izključitev javnosti dosegla učinke. Prav tako je dokazni postopek dinamičen in ni moč predvideti vseh procesnih kot tudi dejanskih situacij. Opisani učinki 128. člena ZKP so le nekateri izmed mnogih, ki varujejo interese kazenskega pregona, skupaj z vsemi pravicami obdolženca in žrtve kaznivega dejanja. Prezreti ne gre tudi, da je zakonodajalec v kazenskem postopku določil javnost samo za javno glavno obravnavo. Vse druge faze (pred)kazenskega postopka javnosti niso dostopne, kar poudarjeno velja za predkazenski postopek, ko se državni tožilec še odloča, ali bo sploh zahteval kazenski pregon. Takšna ureditev v ZKP je razumljiva, upoštevaje tudi temeljno načelo iz drugega odstavka 1. člena ZKP, da sme biti obdolženec, preden se izda pravnomočna sodba, omejen v svojih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon. To temeljno načelo je odločilno tudi za uporabo ZDIJZ, saj zadeva uresničevanje človekovih pravic in svoboščin (primerjaj 15. člen Ustave RS). Dostop do informacij javnega značaja na kazenskopravnem področju praviloma intenzivno posega tudi na področje, ki ga varujejo različni vidiki človekove pravice do zasebnosti (35., 36., 37. in 38. člen Ustave RS). Posredovanje dokumentov iz državno tožilskega spisa ali spisa kazenskega sodišča tako pogosto pomeni tudi vdiranje v sfero zasebnosti osumljenca, obdolženca, oškodovancev in žrtev kaznivih dejanj. Niti delni dostop po 7. členu ZDIJZ z izločanjem informacije iz dokumenta (in anonimiziranjem) praviloma ne omogoča prepoznave vpletenih oseb, tudi ob uporabi informacij, ki že krožijo v javnosti. Dopustnost poseganja v človekove pravice, tudi v človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, je treba ozko razlagati, ob strogem spoštovanju ustavne zahteve po jasnosti in določnosti zakona. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago. Zgolj uporaba ZDIJZ ne daje vseh odgovorov na kazenskopravnem področju. Ustava varuje osebne podatke in prepoveduje njihovo uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja (prvi odstavek 38. člena Ustave RS). Poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov je dopusten v primerih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS. Omejitev mora biti skladna z načelom pravne države (2. člen Ustave RS), ki ga izraža splošno načelo sorazmernosti. Organ je povzel in pojasnil še drugi odstavek 178. člena ZDT-1, po katerem državno tožilstvo posreduje informacije medijem. Organ je poudaril, da so podatki o tem, da se zoper določenega posameznika vodi postopek pred državnim tožilstvom, v kateri fazi je ta postopek in  katero kaznivo dejanje se posamezniku očita, varovani osebni podatki. Razkritje teh podatkov je dopustno le ob podani ustrezni samostojni pravni podlagi ali osebni privolitvi posameznika. Organ je pojasnil, da sklep o uvedbi preiskave ni dokument, ki bi ga izdelalo samo državno tožilstvo, zato zahteva za pridobitev tega dokumenta prav v ničemer ne more slediti namenu seznanjanja javnosti z delom državnega tožilstva. Ob tem ne gre prezreti, da sklep o uvedbi preiskave nastane v najzgodnejši fazi kazenskega postopka, ko se ugotavlja dejansko stanje in se dokazi šele izvajajo. Ta okoliščina ne more biti brez vpliva na pravico dobiti informacijo javnega značaja po drugem odstavku 39. člena Ustave RS v zvezi s 15. členom Ustave RS. Organ je ugotovil, da škodnega testa, kot ga zahteva praksa IP, ni mogoče opraviti brez posega v osebne pravice ter ob spoštovanju vseh temeljnih načel in institutov kazenskega postopka. Škodni test mora izkazati konkretno ogrozitev izvedbe določenega dejanja, hipotetična ogroženost v skladu s prakso IP ne zadostuje. Škodni test mora tako nakazati, katera so tista dejanja, ki jih bo težko izvesti zaradi razkritja, prav s tem pa organ razkriva, kateri dokazi so bili pridobljeni, kateri so pomembni in kateri bodo še izvedeni. Prav tako škodnega testa ni mogoče opraviti, ne da bi se razkrila faza (pred)kazenskega postopka. Glede na to, da se zahteva nanaša na točno določeno osebo, podatek o tem, v kateri fazi je kazenski postopek zoper določeno osebo, pa je osebni podatek, škodnega testa ni moč učinkovito opraviti, ne da bi se poseglo tudi v pravico varstva človekove osebnosti in dostojanstva ter zasebnosti iz 21. in 35. člena Ustave RS. Glede na vse navedeno organ meni, da je treba uporabiti kriterije iz specialnega predpisa, tj. ZKP in ZDT-1, ki terjajo zavrnitev zahteve. Uporaba specialnega predpisa je skladna tudi z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Organ je povzel prvi odstavek 2. člena ZDIJZ. Namen ZDIJZ je v nadzoru porabe javnih sredstev ter v nadzoru nad delovanjem javnih institucij. Gre za seznanjanje javnosti z delom državnega organa. Namen ZDIJZ prvenstveno ni pridobivanje podatkov o osumljencih in obdolžencih ter o njim očitanih ravnanjih. Prav slednje pa je praviloma glavni interes in cilj zahteve za dostop do informacije javnega značaja, tudi iz komercialnih razlogov. Interes javnosti po ZDIJZ je predvsem v zahtevi po preglednosti in odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red, pomeni zlorabo pravice. Nadzor dela organov, ki so vključeni v kazenski pregon, je možen šele potem, ko se kazenski postopek pravnomočno konča, saj razkrivanje informacij o postopku, ki še ni končan, lahko vpliva na njegovo učinkovito izvedbo kot tudi na zagotavljanje človekovih pravic udeležencev kazenskega postopka. Iz prakse Upravnega sodišča RS po navedbi organa izhaja, da ima ZDIJZ prednost pred specialnim predpisom le v primeru, ko je postopek že končan (sodba I U 2287/2011, z dne 9. 5. 2012). Do enakega rezultata glede zavrnitve dostopa do sklepa o uvedbi preiskave v odprtem (pred)kazenskem postopku je mogoče priti tudi z uporabo izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določba zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, s katerim mora izkazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena škoda konkretno izvedbi kazenskega postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani, ki v tem času odloča v postopku v zadevah v zvezi z Gorenjsko banko, Factor banko in NLB (prva dva in četrti zahtevani sklep), je na podlagi 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016; v nadaljevanju Uredba), podalo v zvezi s temi tremi sklepi obrazloženo mnenje in v njem navedlo, da bi razkritje zahtevanih listin lahko povzročilo nepopravljive posledice za samo izvedbo kazenskega postopka, tako sodne preiskave ter pozneje same glavne obravnave, če bo do nje prišlo. Vplivalo bi na objektivnost izpovedb posameznih prič, saj bi se lahko seznanile z vsebino posameznih listin, ki so relevantne za izvedbo sodne preiskave. Iz mnenja sodišča tudi izhaja, da za posredovanje sklepov o preiskavi kot informacij javnega značaja vedno obstajajo zadržki po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, vse dokler kazenski postopek ni končan. Okrožno sodišče v Mariboru, ki v tem času odloča v postopku v zvezi z NKBM (tretji zahtevani sklep), je navedlo, da je zahtevani sklep sestavljen na podlagi dokazov v spisu, katerih vsebina je tudi povzeta v njegovi obrazložitvi. V navedeni kazenski zadevi sodišče na glavni obravnavi še ni zaslišalo prič in izvedlo dokazov, zato bi razkritje zahtevanega dokumenta lahko škodovalo uspešni izvedbi kazenskega postopka, saj bi se javnost in s tem predlagane priče seznanile z njegovo vsebino. Posledično bi glede izvedbe postopka nastala škoda, saj priče ne bi izpovedovale samo o tem, kar jim je znanega iz lastnega zaznavanja, temveč o tem, kar bi izvedele iz razkritega dokumenta, to pa bi lahko vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in s tem posledično na samo odločitev glede storitve kaznivega dejanja. Organ je zaradi celovite presoje obstoja drugega pogoja, ki ga določa izjema, za obrazloženo mnenje in izvedbo škodnega testa pozval tudi državne tožilce na SDT RS, ki so vršilci kazenskega pregona v obravnavanih zadevah. Tudi iz njihovega mnenja izhaja, da bi razkritje vsebine zahtevanih dokumentov škodilo izvedbi kazenskih postopkov. Pristojna državna tožilka glede zahtevanega sklepa v zvezi z Gorenjsko banko (prvi zahtevani sklep) opozarja, da se zadeva nahaja v preiskavi, ki ni javna. V skladu z določbami 178. člena ZKP so pri izvedbi preiskovalnih dejanj lahko prisotne le stranke kazenskega postopka, ne pa tudi javnost. Sklep o uvedbi preiskave vsebuje stališča in zaključke v zvezi z do tedaj zbranimi dokazi. Razkritje vsebine bi lahko vplivalo na izpovedbo prič in izvedbo drugih dokazov v preiskavi in na glavni obravnavi, s tem pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku. V skladu z določbami ZKP se priče, preden so zaslišane na glavni obravnavi, ne morejo seznaniti z dokazi v kazenskem spisu. Razkritje vsebine sklepa medijem bi vplivalo na izpovedbe prič, posledično pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku, s čimer bi bilo ogroženo eno temeljnih načel kazenskega postopka, in sicer načelo materialne resnice. Škodljive posledice pa bi bile povzročene tudi v povezani kazenski zadevi Gorenjske banke, kjer se je pred kratkim začela glavna obravnava, do sedaj pa ni bila zaslišana še nobena od predlaganih prič. Glede sklepa v zvezi s Factor banko (drugi zahtevani sklep) je pristojni državni tožilec navedel, da je zadeva v fazi po zaključeni preiskavi, pri čemer je v dopolnitvi in zbiranju dodatnih dokazov. Glede na to, da preiskava ni javna, v obravnavanem primeru pa še ni sprejel odločitve, ali bo vložil obtožnico ali odstopil od preiskave, pristojni državni tožilec meni, da z vidika interesa celotne zadeve predlog ni utemeljen. Glede sklepa povezanega z NKBM (tretji zahtevani sklep) državna tožilka meni, da bi razkritje sklepa lahko povzročilo nepopravljive posledice za samo izvedbo (pred)kazenskega postopka, saj bi se priče seznanile z vsebino listin relevantnih za izvedbo kazenskega postopka. Priče namreč ne bi izpovedale le o tem, kar jim je znanega iz lastnega zaznavanja, temveč tudi o tem, kar bi izvedele iz razkritega dokumenta. To pa bi vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in s tem posledično na samo odločitev glede storitve kaznivega dejanja. Tudi glede sklepa, povezanega z NLB (četrti zahtevani sklep), državna tožilka pojasnjuje, da za sodno preiskavo, kot fazo kazenskega postopka, ne velja načelo javnosti, poleg tega pa lahko nastanejo škodljive posledice za sam potek nadaljnjega kazenskega postopka. Meni, da je treba upoštevati določbo 128. člena ZKP in priznati pravico do vpogleda v spis le tistemu, ki izkaže opravičen interes Vpogled pa lahko dovoli le organ, pred katerim teče postopek. Dodaja, da ni sprejemljivo, da bi državno tožilstvo posredovalo novinarjem sklepe, ki jih je sprejel drug državni organ, pri čemer to velja tudi v primeru, ko je sprejeta odločitev že pravnomočna. Organ je ocenil, da je treba slediti stališču sodišča in državnih tožilcev, da bi razkritje podatkov iz omenjenih aktov škodovalo učinkoviti izvedbi (pred)kazenskega postopka iz razlogov, ki so že zgoraj navedeni v utemeljitev uporabe specialnega zakona. Tako bi razkritje lahko povzročilo nepopravljive posledice za samo izvedbo (pred)kazenskega postopka, tudi sodne preiskave in glavne obravnave. Verodostojnost izpovedi prič bi bila z dostopom informacij v javnosti dodatno ogrožena. Razkritje zahtevanih dokumentov bi prav tako predstavljalo vnaprejšnjo obsodbo obdolžencev in s tem poseg v z Ustavo zavarovano domnevo nedolžnosti. Škodni test tudi v tem primeru pokaže, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina in bi nastala škoda, konkretno izvedbi postopkov, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. V zvezi z zahtevanimi podatki sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme od prostega dostopa do teh informacij po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa ZDIJZ, in sicer je postopek kazenskega pregona v vseh štirih zadevah še v teku in bi razkritje zahtevanih informacij po oceni sodišča in pristojnih državnih tožilcev škodovalo izvedbi postopkov. Glede na dejstvo, da so sklepi o uvedbi preiskave, do katerih prosilec zahteva dostop, predmet odprtih, še ne pravnomočno končanih (pred)kazenskih postopkov, je bilo zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov treba dostop zavrniti. Dostop do zahtevanih informacij javnega značaja bi škodoval interesom oziroma učinkoviti izvedbi (pred)kazenskih postopkov, pa tudi zasebnosti vpletenih oseb oziroma varstvu njihovih osebnih podatkov. Javni interes glede razkritja zahtevanih dokumentov ni in ne more biti močnejši od javnega interesa za omejitev dostopa do zahtevane informacije iz odprtega (pred)kazenskega postopka, ki ga državno tožilstvo in sodišče izvajata v javnem interesu. Medijska odmevnost zadev namreč za razkritje ne zadostuje.

Dne 12. 12. 2017 je organ zoper odločbo št. Tu-9-5/83/2017/AB/AL/16, z dne 23. 11. 2017 prejel pritožbo, v kateri je prosilec uvodoma navedel, da dostop do informacij javnega značaja ureja ZDIJZ in ne ZKP, zato je jasno, da je materialni predpis v tem primeru ZDIJZ. Kot je razvidno iz ZDIJZ, so informacije o delu javnih organov javnosti javno dostopne, razen če ne obstajajo v zakonu naštete izjeme. Prosilec je povzel 6. točko prvega odstavka in drugi odstavek 6. člena ZDIJZ. Prosilec je navedel, da je v konkretni zadevi vprašanje, ali bi razkritje informacije škodilo postopku. Zahteval je pravnomočne sklepe o uvedbi sodne preiskave. Ta del kazenskega postopka je torej že pravnomočno končan. Glede na to je tveganje, da bi se z razkritjem dokumenta škodovalo kazenskemu postopku, bistveno manjše, kot pa če bi zahteval dokumente, še preden bi bili ti pravnomočni. V podobnem primeru - posredovanju sklepov o izločitvi dokazov - je na primer praksa sodišč bila, da so sklep posredovali takoj, ko je bil pravnomočen, in ne šele po koncu celotnega kazenskega postopka. Za primer je prosilec navedel članek, objavljen na Pod črto, z naslovom »Močni indici, da je Sova nezakonito prisluškovala slovenskemu državljanu«. v katerem je tudi povezava do sklepov o izločitvi dokazov. Organ v svoji odločbi tako škodo kazenskemu postopku argumentira z odzivom sodišč in tožilcev, ki so del kazenskih postopkov, katerih dokumente zahteva prosilec. Tako sodišče kot tožilci so si enotni in škodo postopku utemeljujejo s praktično enakim argumentom - da bi razkritje zahtevanih informacij vplivalo na pričanje prič. Torej, da bi, če bi bile priče seznanjene s tem, kaj piše o sklepih za preiskavo, lahko svoje pričanje »prilagodile« temu, kar je zapisano v sklepu o sodni preiskavi. Tega argumenta ne podkrepijo z nikakršnimi dejanskimi primeri ali analizami - ostane na ravni domneve, da bi razkritje zahtevanih dokumentov lahko vplivalo na izpovedbe prič. Prosilec je povzel 2. člen ZDIJZ in navedel, da je cilj delovanja javnih organov tudi čim večja tansparentnost njihovega delovanja. Tudi zaradi tega ZDIJZ določa, da je javna informacija vse tisto, kar zakon izrecno ne okvalificira za izjemo od prostega dostopa do IJZ. Smisel zakona in s tem namen zakonodajalca je torej ta, da morajo biti javni organi pri svojem delovanju transparentni; to vodilo po transparentnosti pa se lahko prekrši le v točno določenih izjemah. Iz tega torej sledi, da mora biti tudi neposredovanje informacije o delu organa prej izjema kot pravilo, takšna odločitev pa mora zato temeljiti na trdnih in verodostojnih argumentih. V skladu z namenom zakona, kot je opisan v 2. členu ZDIJZ, tako ni dopustna pavšalna opredelitev razlogov za izjemo od dostopa do IJZ oziroma navajanje izjem, ki jih ni možno preizkusiti oziroma argumentov, ki ne dosežejo dovolj visokega standarda verjetnosti. Iz tega je moč zaključiti, da mora biti argument v zavrnilni odločbi organa - da bo posredovanje sklepov za preiskavo vplivalo na pričanje prič in s tem škodovalo postopku - verodostojen, imeti precejšnjo stopnjo dejanske verjetnosti (ne le hipotetične!), mora pa se ga dati tudi preizkusiti. V nasprotnem primeru je namreč zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja z argumentom, ki ne zadosti tem kriterijem, v nasprotju z namenom ZDIJZ. Prosilec dvomi v verjetnost omenjenega argumenta v izpodbijani odločbi. Kot prvo, gre za hipotetično zatrjevanje tožilstva in sodišča, da bi razkritje zahtevanih informacij »lahko« vplivalo na izpovedbo prič. S tem ni izkazana dejanska škoda postopku, temveč le hipotetična. Organ v svoji odločbi ne navaja nobenega primera, dokaza ali študije, kako bi lahko razkritje zahtevanih informacij vplivalo na priče, oziroma ne specificira, na podlagi česa gre sklepati v veljavnost takšnega argumenta. Nasprotno pa so na voljo dokazi za to, da argument oziroma hipoteza organa, da bi razkritje vplivalo na priče, ne drži, na voljo. Prvič, o odmevnih primerih praviloma vedno poročajo tudi mediji. Prispevkov o preiskavah v bankah je bilo v medijih v zadnjih letih ogromno. Če bi v primeru kazenskih postopkov, o katerih mediji ne poročajo, argument o vplivanju na priče morda lahko imel neko težo, potem o tem v medijsko odmevnih postopkih, kot je bančni kriminal, ne moremo govoriti. Priče so tako mesečno ali celo tedensko lahko izpostavljene poročanju o tej tematiki. Prosilec je navedel primere člankov v zvezi s postopki, v zvezi s katerimi zahteva dokumente. Glede na to, da so potencialne priče v državi s svobodnimi mediji stalno podvržene bolj ali manj preverjenim informacijam o odmevnih kazenskih postopkih, je težko verjeti, da bi članki z vsebovanimi podatki iz sklepov o sodnih preiskavah tako vplivali na priče, da bi to škodilo kazenskemu postopku. Drugič, treba se je zavedati, da so praktično v vsakem kazenskem postopku ali vsaj v veliki večini postopkov del postopka tudi priče. Če bi bilo vplivanje na priče, kot ga argumentira organ, dejanska škoda za postopek, bi bilo torej edino smiselno, da bi zakonodajalec v ZDIJZ določil, da dokumenti iz kazenskega postopka do njegovega pravnomočnega končanja v nobenem primeru niso informacija javnega značaja. Ker pa tega ni določil, mora organ dokazati konkretno možnost vplivanja na priče, še bolje konkretno možnost vplivanja na pričanje dejanske priče. Tretjič, verodostojnost argumenta organa ruši tudi njegova prejšnja praksa pri posredovanju dokumentov iz kazenskega postopka. Prosilcu je organ v več primerih - dvakrat v primeru postopka proti … in večkrat v primeru postopkov proti … – posredoval dokumentacijo iz kazenskega postopka (v teh primerih kazenske ovadbe, v enem pa tudi sklep o uvedbi preiskave), pa čeprav kazenski postopek še ni bil končan. Ob tem prosilec opozarja, da je dobil kazenske ovadbe, ki so bolj občutljiv dokument od sklepov za preiskavo, saj ovadbe vsebujejo ugotovitve policije in ponujajo več informacij o primeru kot sklepi o uvedbi preiskave. Obenem so sklepi, kot je rečeno, že pravnomočni, torej so prestali neko sodno presojo, medtem ko temu v primeru kazenskih ovadb ni tako. Prosilec je navedel konkretne povezave, kjer so objavljeni omenjeni primeri posredovanja ovadb. Prosilec je opozoril ob tem, da mu je organ v primeru proti …, opisanem v članku »Kazenska ovadba: …naj bi upnike oškodoval za milijone evrov« posredoval kazensko ovadbo, pa čeprav tožilska odločitev o zadevi (ali bo tožilec vložil zahtevo za sodno preiskavo, obtožnico, ali pa bo od primer odstopil), sploh še ni bila sprejeta. Torej je bil primer še v predkazenskem postopku, ki je vedno tajen. Vendar tudi tu organ ni videl problema pri posredovanju kazenske ovadbe. Organ je imel vse do junija letos (ko so na Pod črto pridobili ovadbe proti …) stališče, da posredovanje takšnih dokumentov ne škodi kazenskemu postopku. Po razkritju teh ovadb v medijih pa je organ popolnoma spremenil stališče. Edini možen zaključek je ta, da je organ podlegel pritisku medijev in zato precej omejil posredovanje dokumentov iz kazenskih postopkov. Razlog za omejevanje dostopa do informacij torej ni bila presoja organa, narejena v dobri veri, da bo razkritje dokumentov škodilo postopku, temveč reakcija na medijsko poročanje ter izjave in dejanja nekaterih vpletenih v postopke (ovadba proti tožilki …, ki jo je zaradi posredovanja ovadb mediju Pod črto vložil …). Takšno ravnanje organa pa je s strokovnega vidika nedopustno. V argument o vplivanju na priče pa gre dvomiti tudi zaradi zapisa v odločbi, da priče zaradi domnevne preprečitve vplivanja na njihovo pričanje niso prisotne na glavni obravnavi pri ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti in predstavitvi obtožnice. Sodne obravnave so javne, o njih nemalokrat poročajo tudi mediji. Če bi argument organa držal, bi morali takim pričam tudi prepovedati spremljanje medijskih objav o tej zadevi, stike z vsemi osebami, ki so bodisi bile na sojenju bodisi brale o dogajanju v sodni dvorani in tako naprej. Torej bi morali priče od časa, ko je bilo ugotovljeno, da lahko pričajo o dogodku, do pravnomočnosti sodnega postopa, osamiti. Kar je seveda absurdno. Glede na pavšalnost utemeljitve organa in glede na njegovo prejšnjo prakso (do primera …) prosilec močno dvomi v argument organa, da bi razkritje zahtevanih dokumentov vplivalo na kazenski postopek. Zato IP zaproša, da sam presodi utemeljenost argumentov organa v tem primeru, in da od organa zahteva konkretno utemeljitev za vsak posamezen kazenski postopek, na kakšen način bi lahko razkritje dokumenta vplivalo na katero pričo. Prav tako naj organ poda dokaze ali utemeljene argumente, na podlagi katerih sklepa o verjetnosti takšnega vplivanja na pričo. Dozdajšnje delovanje organa namreč, kot rečeno, vzbuja dvom v veljavnost splošnih trditev o možnosti vplivanja na priče. Če bo IP presodil, da organ s svojimi argumenti zadosti pogoju škodovanja kazenskemu postopku, pa prosilec IP zaproša še za izvedbo testa javnega interesa. Ob tem naj IP v obzir vzame tudi kredibilnost argumentov organa - torej, da pretehta tudi, kako verjetno je, da bodo v primeru posredovanja zahtevanih dokumentov nastale škodljive posledice v primerjavi z javnim interesom po razkritju podatkov. Prosilec zahteva razkritje sklepov o preiskavi zoper vodilne uslužbence v štirih bankah: NKBM, Factor Banki, NLB in Gorenjski banki. Poudarja, da so tri izmed štirih bank - NKBM, NLB in Factor banko - v zadnji finančni krizi reševali davkoplačevalci z državnim denarjem (prek DUTB in/ali neposredno z dokapitalizacijami). Z državnim denarjem je država pomagala tudi bankam, ki so bile prezadolžene tudi zaradi dajanja posojil podjetju Sava, d.d. - solastnici Gorenjske banke Sava d.d. je kot največja lastnica Gorenjske banke utrpela izgube zaradi slabega poslovanja Gorenjske banke, terjatve do Save pa je nato od nekaterih bank odkupila DUTB - seveda z državnim denarjem oziroma državnimi poroštvi. Kazenski postopki, v katerih zahteva prosilec dokumente, pa se vežejo na nekatere sporne prakse bankirjev, ki so pripomogle k t.i. »bančni luknji« - povečevale so izgubo bank in so tako bile razlog za državno pomoč oziroma je država z denarjem davkoplačevalcev sanirala posledice, ki so nastale s spornim bančnimi posli, opisanimi v zahtevah za preiskavo. Zato so zahtevani dokumenti povezani s porabo javnih sredstev, kar je prvi argument prosilca za to, da je razkritje zahtevanih dokumentov v javnem interesu. Javnost ima namreč pravico vedeti, česa so obdolženi tisti, ki naj bi povzročili škodo javnim sredstvom s svojim delovanjem v bankah v času pred in med zadnjo finančno krizo. Drugi razlog, zakaj je razkritje zahtevanih dokumentov v javnem interesu, pa je povezan z nadzorom nad učinkovitostjo delovanja organov odkrivanja, pregona in pravosodnih organov. Ker prosilec nima dostopa do podatkov iz spisov v omenjenih kazenskih primerih, nima natančnih podatkov o času storitve kaznivih dejanj in trajanja postopkov. Sklepa pa, da je od storitve domnevnih kaznivih dejanj minilo že vrsto let. Prav tako sklepa, da kazenski pregon, od začetka preiskovanja policije (predkazenskega postopka) pa do danes traja že vrsto let. Prosilec IP zaproša, da preveri trajanje postopkov, v katerih zahteva dokumentacijo. Postavlja se vprašanje, zakaj naš kazensko-pravni sistem potrebuje toliko časa za procesiranje kazenskih postopkov, v katerih je nastala velika materialna škoda, ki smo jo pokrili z davkoplačevalskim denarjem, za osumljence, ki so bili nekoč visoki predstavniki gospodarstva s temu primerno družbeno močjo, pa ni jasno, ali so krivi očitanih oškodovanj bank ali ne. Za to, da lahko javnost kritično ovrednoti delo organov, pa potrebuje informacijo, česa so obdolženci obdolženi in na podlagi katerih dokazov je vzpostavljen sum kaznivih dejanj. Te informacije pa so razvidne iz sklepov o uvedbi preiskave. Za pravnomočen sklep o uvedbi sodne preiskave mora biti namreč po mnenju tožilstva podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Le na podlagi teh informacij lahko nato javnost oziroma novinarji preverijo, kako hitro potekajo kazenski postopki, in kje se pojavljajo težave pri pregonu bančnega kriminala - to pa so informacije, ki so nedvomno v velikem interesu javnosti. Kot primer takšne preiskave je prosilec navedel konkretne članke v primeru preiskave proti …, kjer prav na podlagi informacij iz ovadb proti … prosilec opozarja na počasno delo pravosodnih organov. Ob tem prosilec opozarja še na argumentacijo organa v odločbi, da je ZDIJZ namenjen nadzorovanju dela javnih organov, nadzor dela organov, ki so vključeni v kazenski pregon, pa je možen šele po tem, ko se kazenski postopek pravnomočno konča. Temu bi bilo morda res tako, če bi kazenski postopki v primeru bančne kriminalitete potekali hitro in učinkovito. Nobenega smisla pa nima čakati pet ali celo deset let od storitve ali naznanitve suma kaznivega dejanja do pravnomočnosti postopka. Zato je nujno, da že zaradi same dolgotrajnosti postopkov javnost in novinarji delo organov v primeru bančne kriminalitete nadzorujejo že tekom postopka in opozarjajo na nepravilnosti ali počasnost postopka. Na koncu se je prosilec opredelil še glede argumenta organa, da bi posredovanje zahtevanih sklepov o preiskavi omogočilo identifikacijo osumljencev. Organ trdi, da celo anonimizacija dokumentov ne bi preprečila takšne identifikacije, ker bi lahko na podlagi medijskih objav javnost sklepala, na koga se posamezni dokumenti nanašajo. Tudi ta argument nima podlage. Prvič, medijske objave niso uradni dokumenti - nikjer ne piše, da so navedeni podatki v medijskih objavah resnični. In drugič, če bi na takšni podlagi lahko zavračali dostop do informacij javnega značaja, bi lahko praktično zavrnili vsako zahtevo v kazenskih primerih, o katerih so kadarkoli poročali mediji - tudi, ko bi bil postopek pravnomočno končan.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Tu-9-5/83/2017/18, z dne 21. 12. 2017 poslal IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

V obravnavani zadevi ni sporen obstoj zahtevanih dokumentov, in sicer so predmet zahteve naslednji sklepi o uvedbi preiskave, ki jih je organ posredoval IP ob odstopu pritožbe: 
-    sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 48016/2015, z dne 14. 2. 2017,
-    sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X Kpr 7187/2016, z dne 13. 10. 2016,
-    sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 38292/2015, z dne 23. 3. 2016,
-    sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. X Kpr 38157/2012, z dne 4. 4. 2016,
-    sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. X Kpr 38157/2012, z dne 28. 12. 2016.
Predmet pritožbenega postopka pa je vprašanje, ali so zahtevani sklepi prosto dostopne informacije javnega značaja. 

Ali pravica do pregleda in prepisa kazenskih spisov po ZKP predstavlja lex specialis v odnosu do pravice do dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ?

V izpodbijani odločbi je organ najprej navedel, da je treba dati prednost specialnemu predpisu, ki je po mnenju organa ZKP, pred splošnim zakonom, ki je po mnenju organa ZDIJZ. IP poudarja (glej tudi odločbo IP št. 090-34/2009/4, z dne 3. 4. 2009, ki jo je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010), da ZKP in ZDIJZ nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice. ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno specialnejši zakon v odnosu do vseh ostalih zakonov. Zakonodajalec lahko posamezna vprašanja v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja v drugem zakonu uredi vsebinsko drugače kot v ZDIJZ, vendar v takšnem primeru ZDIJZ postane splošni zakon le v odnosu do materije, ki jo ureja takšna konkretna določba drugega zakona, ki se izrecno nanaša na dostop do informacij javnega značaja. V danem primeru pa določbe ZKP, na katere se sklicuje organ, v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja. 128. člen ZKP, na katerega se sklicuje organ, se nanaša na pravico strank v sodnem postopku oziroma tistega, ki izkaže upravičen interes, do pregleda in prepisa spisa v konkretni kazenski zadevi, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico strank oziroma drugih upravičencev do vpogleda in prepisa spisa, ki je, v okviru pravice do enakih procesnih jamstev, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. Določba 128. člena ZKP konkretizira ustavno določbo o enakem varstvu pravic, ki obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, oziroma, da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva (OdlUS V, 201, Up-88/94 z dne 31. 5. 1996). Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic (t.i. načelo kontradiktornosti), torej tudi enake možnosti za vpogled in prepis kazenskega spisa, kar omogoča strankam, da se seznanijo z dejstvi in dokazi, ki jih je predlagala nasprotna stranka oziroma, ki jih poseduje sodišče (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 238 – 251). Iz navedenega izhaja, da je s 128. členom ZKP varovano načelo kontradiktornosti v kazenskem postopku, in ne načelo javnosti. Ni mogoče slediti razlagi, da je imel zakonodajalec s 128. členom ZKP namen urediti pravico vsakogar, da lahko dostopa do informacij javnega značaja iz kazenskih spisov samo pod pogojem, da izkaže pravni interes. Tudi če bi zakonodajalec imel tak namen, bi to vključil v kasneje sprejet zakon, ki sistemsko in celovito ureja področje dostopa do informacij javnega značaja in določa, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa za dostop do informacij. 128. člen ZKP ne ureja dostopa vsakogar do informacij iz kazenskega postopka, ampak ureja pravico do pregleda in prepisa spisov, ki jo imajo stranke v kazenskem postopku. Iz tega razloga tudi ni mogoče slediti razlagi, da uporaba določb ZDIJZ in ZKP v konkretnem primeru pripelje do istega rezultata. Stranke postopka oziroma tisti, ki izkaže pravni interes, lahko dostopajo do vseh dokumentov, ki se nahajajo v kazenskem spisu, vključno z osebnimi podatki obdolženca, prič in vsemi drugimi varovanimi informacijami, ki se nahajajo v spisu. ZDIJZ pa daje možnost vsakomur, da tudi brez pravnega interesa dostopa do tistih informacij javnega značaja, ki se nahajajo v kazenskem spisu in ki so prosto dostopne. Organ mora torej po uradni dolžnosti presoditi, ali dokument, ki ga iz kazenskega spisa zahteva prosilec, vsebuje katero izmed v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ določenih izjem. V primeru obstoja izjeme mora organ zahtevo prosilca zavrniti oziroma mu, v skladu s 7. členom ZDIJZ, omogočiti delni dostop. Prosilec lahko tako na podlagi ZDIJZ prejme samo tiste informacije javnega značaja, ki ne vsebujejo izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in nima avtomatično dostopa do celotnega kazenskega spisa, kot to za stranke izhaja iz 128. člena ZKP. Pravica strank po 128. členu ZKP in pravica dostopa do informacij javnega značaja se tako ne prekrivata in zato tudi ni mogoče slediti razlagi, da ZDIJZ in ZKP urejata isto vprašanje. Izhajajoč iz navedenega argument specialnosti ZKP v razmerju do ZDIJZ v konkretnem primeru sploh ne pride v poštev. 

IP še poudarja, da v skladu z izrecno določbo ZDIJZ (načelo prostega dostopa – 5. člen) prosilcu zahteve ni treba pravno utemeljiti ali izkazati upravičenega interesa. Takšnemu stališču IP je pritrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 1431/2014-16, z dne 29. 10. 2014. 

Vsi navedeni razlogi IP utrjujejo v prepričanju, da uporaba argumenta lex specialis derogat legi generali v obravnavanem primeru ni na mestu, saj vsebina 128. člena ZKP ne pokriva iste materije (različen objekt varstva) in ne služi doseganju istega cilja, ki ga zasleduje ZDIJZ v svojih določbah, zato v tem smislu tudi ni mogoče govoriti o notranji neskladnosti pravnega reda. Potrebe po uporabi kateregakoli pravila, s katerimi se nasprotja oziroma neusklajenosti med pravnimi pravili odpravljajo, tako ni. Sklicevanje organa na ZKP kot specialni predpis torej v konkretnem primeru ni utemeljeno. Argumenti organa glede odnosa specialnosti ne morejo vplivati na stališče IP niti v delu, v katerem se sklicuje na (sodno) prakso, saj je glede obravnavanega vprašanja že Upravno sodišče RS v zgoraj že omenjeni sodbi št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010, v kateri ZKP ni priznalo statusa specialnega predpisa v razmerju do ZDIJZ, pojasnilo, da je razvoj sodne prakse sčasoma privedel do določenih sprememb v presoji tovrstnih zadev. Organ pa se sklicuje najprej na odločbo št. U-I-16/10, z dne 20. 10. 2011, v kateri je Ustavno sodišče RS zgolj izkazalo dvom v interpretacijo ZDIJZ in torej tega vprašanja ni vsebinsko presojalo. Nato pa omenja še odločbo št. Cpg 1/2011, z dne 18. 4. 2011, v kateri se je Vrhovno sodišče RS opredelilo glede določb ZPP in ne glede določb ZKP.

IP zaključuje, da je treba v zvezi z zahtevo prosilca v obravnavanem primeru uporabiti določbe ZDIJZ, pri čemer je treba presoditi, ali je podana katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ oziroma izjema, ki jo določa 5.a člen ZDIJZ. Vse navedeno pa ne pomeni, da določbe ZKP v tej presoji ne bodo upoštevane. IP mora namreč pri opredelitvi izjem, določenih v ZDIJZ, smiselno slediti tudi namenu določb ZKP, kot to izhaja tudi iz 13. točke obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 542/2013, z dne 11. 9. 2013. Da je izjeme po ZDIJZ treba presojati v povezavi s posameznimi procesnimi zakoni prav tako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 2287/2011/6, z dne 9. 5. 2012 (9. točka obrazložitve).

Usklajenost konkretne odločitve s preteklimi odločitvami organa 

Glede na to, da se del pritožbenih razlogov prosilca nanaša na dejstvo, da je organ v preteklih primerih razkrival informacije javnega značaja iz različnih kazenskih postopkov, IP pojasnjuje, da je predmet presoje v konkretnem primeru le odločba organa št. Tu-9-5/83/2017/AB/AL/16, z dne 23. 11. 2017. IP se do odločitve organa v drugih primerih, ki niso predmet tega pritožbenega postopka, ne sme opredeljevati, hkrati pa ga pretekle odločitve organa ne zavezujejo. IP pri tem poudarja, da s svojimi odločitvami v tej odločbi sledi svoji pretekli praksi v zvezi z izjemo po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (npr. odločba IP št. 090-250/2016, z dne 10. 11. 2016 in odločba IP št. 090-269/2017, z dne 7. 12. 2017). Sicer pa IP poudarja, da je treba presojo obstoja izjem od prostega dostopa opraviti v vsakem primeru posebej in upoštevaje konkretne okoliščine vsakokratnega primera.

Izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Ne glede na to, da je organ primarno zatrjeval, da je treba dati prednost specialnemu predpisu, ki je za organ ZKP, je organ dostop do zahtevanih dokumentov na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnil iz razloga obstoja izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. 

V zvezi z navedeno izjemo je treba najprej pojasniti pojem »kazenski pregon«, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP) in Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS št. 58/11, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDT-1) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega IP ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki, iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba IP). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. 

Za obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je IP v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju, torej: 
1. da je postopek še v teku, 
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka. 

Glede vprašanja, ali so postopki kazenskega pregona v zvezi z zahtevanimi sklepi še v teku, IP ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe in mnenj, podanih na podlagi 13. člena Uredbe, ki jih je organ IP posredoval ob odstopu pritožbe (mnenje Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije št. Tu 9-5-/8/2017, z dne 26. 10. 2017, mnenje Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 258/2017, z dne 9. 11. 2017 in mnenje Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su 445/2017, z dne 13. 11. 2017), izhaja, da so vsi postopki kazenskega pregona še v teku, s čimer je prvi pogoj glede obstoja izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen. Postopki se nahajajo v naslednjih fazah:
-    zadeva št. II Kp 48016/2015 je v fazi sodne preiskave;
-    zadeva št. X Kpr 7187/2016 je v fazi po zaključeni preiskavi, pri čemer je v dopolnitvi in zbiranju dodatnih dokazov, tožilec še ni sprejel odločitve, ali bo vložil obtožnico ali odstopil od preiskave;
-    zadeva št. II Ks 38292/2015 je v fazi sodne preiskave;
-    zadeva št. X Kpr 38157/2012 je v fazi vročanja obtožnic in vložitve ugovorov. 

Drugi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz., da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi postopka kazenskega pregona. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe predkazenskega oz. kazenskega postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). 

Zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa prvi odstavek 8. člena ZUP in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je IP v nadaljevanju sam izvedel t.i. škodni test. Ob tem je IP tudi vpogledal v zahtevane sklepe, ki so predmet presoje v tem postopku. Upoštevajoč navedbe organa v izpodbijani odločbi in navedbe drugih organov v zgoraj navedenih mnenjih ter glede na faze, v katerih se nahajajo konkretni postopki kazenskega pregona, je IP ugotovil, da je organ prepričljivo pojasnil, da bi razkritje lahko povzročilo, nepopravljive posledice za samo izvedbo (pred)kazenskih postopkov, sodnih preiskav in glavnih obravnav (če bo do njih prišlo), ker se v vseh obravnavanih primerih dokazi še zbirajo oz. niso še bile zaslišane vse priče in izvedejo se lahko še drugi dokazi. V izogib ponavljanju se IP na tem mestu sklicuje na argumente, ki jih je organ v izpodbijani odločbi za vsak konkreten postopek posebej povzel iz mnenj, podanih na podlagi 13. člena Uredbe. Kot je pravilno navedel organ, je dokazni postopek dinamičen in zato ni moč predvideti vseh procesnih in dejanskih situacij. Pred pravnomočnostjo postopka je praviloma nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri deli zahtevanih dokumentov so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek. Določen dokument je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za nadaljnji postopek, presojajo v samem postopku, pri čemer pa se postopek z izdajo pisne sodbe na prvi stopnji nujno ne zaključi. V primeru (uspešno) vložene pritožbe lahko namreč višje sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek, ki se nato (ponovno na prvi stopnji) začne znova, skupaj z dokaznim postopkom. To pomeni, da se ponovno izvedejo vsi dokazi (isti ali drugi). Iz navedenega izhaja, da dejstvo, da so zahtevani sklepi o uvedbi preiskave pravnomočni, kar izpostavlja prosilec v pritožbi, ne pomeni, da je kazenski postopek (v smislu 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) pravnomočno zaključen. Prav tako to dejstvo ne pomeni, da je mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri deli zahtevanih dokumentov so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek.

Ker prosilec poudarja, da se je praksa na področju predmetne izjeme od prostega dostopa spremenila, IP poudarja, da to ne velja niti za prakso IP, niti za upravno sodno prakso. Da je pred pravnomočnostjo kazenske zadeve podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP namreč odločil že v več primerih, npr. v odločbi št. 090-129/2015, z dne 28. 5. 2015, v odločbi št. 090-252/2012/6, z dne 17. 12. 2012 in v odločbi št. 090-2/2016, z dne 10. 2. 1016, tako pa je odločilo tudi Upravno sodišče RS, npr. v sodbi št. IU 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010, v kateri je sodišče oceno, da ni podana škoda za izvedbo konkretnega kazenskega postopka, vezalo na dejstvo, da je postopek pravnomočno zaključen.

IP je pri odločitvi v konkretnem primeru upošteval navedbe organa, ki temeljijo na mnenjih, podanih na podlagi 13. člena Uredbe, iz katerih za vse obravnavane postopke izhaja, da bi razkritje zahtevanih sklepov lahko vplivalo na objektivnost bodočih izpovedb posameznih prič, saj bi se le-te lahko seznanile s podatki, ki so relevantni za izvedbo sodne preiskave oz. nadaljnjih faz kazenskega postopka. Z razkritjem zahtevanih sklepov bi bila tako ogrožena verodostojnost prič. Zahtevani sklepi so namreč sestavljeni na podlagi dokazov v spisu, katerih vsebina je povzeta obrazložitvi zahtevanih sklepov. Priče po seznanitvi z vsebino zahtevanih sklepov ne bi izpovedale le o tem, kar jim je znanega iz lastnega zaznavanja, temveč tudi o tem, kar bi izvedele iz razkritih dokumentov. To bi vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično tudi na samo odločitev glede storitve kaznivega dejanja, s čimer bi bilo ogroženo eno temeljnih načel kazenskega postopka, in sicer načelo materialne resnice. To načelo bi bilo ogroženo tudi v povezavi z izvedbo morebitnih drugih dokazov. Kot že rečeno, je dokazni postopek dinamičen in zato v fazi preiskave oziroma v fazi vročanja obtožnic in vložitve ugovorov ni mogoče še predvideti vseh procesnih in dejanskih situacij. Zato je v konkretnih zadevah nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri deli zahtevanih dokumentov so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek. Razkritje zahtevanih sklepov bi zato lahko vplivalo tudi na izvedbo drugih preiskovalnih dejanj v fazi sodne preiskave oz. nadaljnjih faz kazenskega postopka.

V zvezi z očitkom prosilca organu, da ni dovolj konkretiziral zatrjevanih škodljivih posledic razkritja, je IP vpogledal v zahtevane sklepe. Ugotovil je, da ti sklepi vsebujejo podatke iz listinskih dokazov, zagovora obdolženca, zbranih obvestil od oseb v predkazenskem postopku, itd. Ta vsebina je takšne narave, da bi bila bolj podrobna opredelitev vpliva razkritja na izpovedbo prič nujno povezana z razkritjem npr. imen ali funkcij vpletenih oseb ter tudi konkretnih dejanj oziroma dogodkov, to pa so ravno tisti podatki, s katerimi se posamezne priče ne smejo seznaniti. Poleg tega je v trenutnih fazah kazenskega pregona tudi nemogoče predvideti, katera preiskovalna dejanja bodo še opravljena in posledično, kateri podatki iz zahtevanih sklepov morajo ostati pred javnostjo skriti, da jih bo sploh še mogoče kasneje (učinkovito) opraviti. Držijo navedbe prosilca o namenu ZDIJZ, a je treba poudariti, da je že zakonodajalec predvidel, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni absolutna in zato določil izjeme v 5.a in 6. členu, ki to pravico omejujejo. V odvisnosti od konkretnih okoliščin je določene izjeme mogoče zelo konkretno utemeljiti, pri nekaterih pa to ni mogoče. IP je, upoštevaje vsebino zahtevanih dokumentov, ugotovil, da je organ v konkretnem primeru ob sklicevanju na 128., 319. in 331. člen ZKP konkretno pojasnil, na kakšen način razkritje zahtevanih sklepov lahko vpliva na izpovedbo prič, posledično pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku in na celoten kazenski postopek, čemur IP pritrjuje in se, na podlagi drugega odstavka 254. člena ZUP, sklicuje na ta del obrazložitve izpodbijane odločbe. Tako je IP pri svoji odločitvi smiselno sledil namenu izpostavljenih določb ZKP. Pravilnost presoje organa v konkretnem primeru potrjuje tudi dejstvo, da je njegova odločitev skladna s predhodno pridobljenimi mnenji različnih organov (tako sodišč, ki so zahtevane sklepe izdala, kot tudi specializiranega državnega tožilstva, katerega tožilci so vršilci kazenskega pregona v obravnavanih zadevah), ki so glede istih dokumentov podali vsebinsko enaka mnenja. Mnenja organov, ki v tem času odločajo oziroma vršijo kazenski pregon v predmetih zadevah, so torej enotna, kar še dodatno potrjuje odsotnost dvomov o pravilnosti odločitve organa v konkretni zadevi. 

Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da bi izvedbi obravnavanih kazenskih postopkov lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja zahtevanih sklepov, določenih preiskovalnih opravil (tudi zaslišanje prič) ne bi bilo mogoče več opraviti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja. Zaradi tega tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti predmetnih kazenskih postopkov, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi teh postopkov. 

Na podlagi vsega navedenega IP v nasprotju s pritožbenimi navedbami prosilca zaključuje, da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba pogoja, ki se zahtevata za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

V zvezi s podatki v zahtevanih sklepih ni mogoča izvedba delnega dostopa na podlagi 7. člena ZDIJZ, ker bi z razkritjem kateregakoli dela teh dokumentov ogrozili zaupnost podatkov, ki so varovani zaradi interesa vodenja postopka kazenskega pregona.

IP na tem mestu pripominja, da so odveč pomisleki prosilca, da odločitev v konkretni zadevi pomeni, da bo v vsakem primeru, ki bi se pojavil v prihodnosti v zvezi z dokumenti iz nepravnomočnih kazenskih zadev, zahteva po ZDIJZ zavrnjena. Kot je bilo že omenjeno, je treba obstoj izjeme od prostega dostopa presojati od primera do primera ter pri tem upoštevati različne (spremenljive) okoliščine, ki tvorijo posamezne elemente izjem in se s časom lahko tudi spremenijo.

Glede na to, da je prosilec v zahtevi in pritožbi izpostavil 7.a člen ZDIJZ, IP poudarja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, ki jih predvideva omenjena določba oziroma povedano drugače, navedena določba ne more biti podlaga za razkritje vsebine zahtevanih sklepov. 7.a člen ZDIJZ določa, da so v kazenskem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, za vodilne člane subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, ki je v neposredni zvezi z opravljanjem njegovih del ali nalog, po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, po pravnomočnosti obtožnice ali po vročitvi obtožnega predloga obdolžencu, iz obtožnega akta javno dostopni podatki o osebnem imenu obdolženega, kvalifikaciji kaznivega dejanja, ocenjeni pridobljeni premoženjski koristi in povzročeni premoženjski škodi poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom, razen v primerih obstoja izjem iz 6. ali 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedene določbe izhaja, da je neobstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ eden izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno podani, da se na podlagi 7.a člena ZDIJZ lahko razkrijejo taksativno našteti podatki iz obtožnega akta. Kot izhaja iz zgornjih ugotovitev IP, je v obravnavanem primeru glede vseh zahtevanih sklepov podana izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kar pomeni, da eden izmed pogojev iz 7.a člena ZDIJZ ni izpolnjen in zato navedena določba ne more biti podlaga za razkritje vsebine zahtevanih sklepov.

Ostale izjeme od prostega dostopa

Ker je v celoti podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in ker za zavrnitev zahteve oziroma pritožbe po ZDIJZ zadošča obstoj ene izmed izjem od prostega dostopa, IP ni presojal, ali zahtevane kazenske ovadbe vsebujejo tudi podatke, ki so izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki jo je organ v zvezi s temi dokumenti smiselno zatrjeval v izpodbijani odločbi. Organ je namreč v okviru izvedbe t.i. škodnega testa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zatrjeval, da bi dostop do zahtevanih informacij škodoval zasebnosti vpletenih oseb oziroma varstvu njihovih osebnih podatkov. Ti argumenti ne morejo biti pravno upoštevni pri presoji izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj se z njimi ne dokazuje škoda, ki bi nastala za kazenski postopek, temveč poseg v pravico varstva osebnih podatkov. To pomeni, da bi ti argumenti organa vplivali na presojo obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

Test interesa javnosti

Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Izvajanje testa interesa javnosti je dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjeme varstva postopka kazenskega pregona po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, ki jo je IP ugotovil pri zahtevani informaciji. 

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. 

Upoštevaje dejstvo, da je IP ugotovil, da je podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, ki se kaže v varovanju teh informacij zaradi interesa vodenja postopka kazenskega pregona. 

V tem primeru se interes varovanja postopka kazenskega pregona kaže v potrebi po varovanju podatkov, ki so pomembni za izvedbo postopka, zlasti z vidika izvedbe določenih preiskovalnih opravil, ki jih je potrebno opraviti in v konkretnih zadevah še niso bila opravljena, npr. zbiranje določenih dokazov, zaslišanje prič in obdolženca, itd... Po drugi strani pa je prosilec kot razloga, zaradi katerih bi bilo po njegovi oceni razkritje zahtevanih kazenskih sklepov v javnem interesu, navedel nadzor nad porabo javnih sredstev in nadzor nad učinkovitostjo delovanja organov v primeru bančne kriminalitete, pri čemer navaja zelo splošne argumente. 

IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vedeti, česa so obdolženi tisti, ki naj bi povzročili škodo javnim sredstvom s svojim delovanjem v bankah, in kako hitro potekajo kazenski postopki, in kje se pojavljajo težave pri pregonu bančnega kriminala, po oceni IP nista dovolj tehtna argumenta, ki bi omogočila razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) nepravilnosti pri izvedbi kazenskega pregona)), za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane dokumente. IP ob tem poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče se ob tem strinja, da sta lahko na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju sodišča dovolj tehten razlog medijska odmevnost dogodka. Sodišče dalje meni, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. 

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi vodenja postopka kazenskega pregona. Poudariti je treba, da je takšen rezultat testa vezan tudi na časovno točko, zlasti na dejstvo, da so obravnavani postopki še v teku in v fazah, v katerih se kaznivo dejanje še raziskuje in dokazi še zbirajo. Nobenega dvoma ni, da je pregon storilcev kaznivih dejanj v javnem interesu, saj je glavna pravica in dolžnost preiskovalnih organov ravno pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Obenem so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Po skrbni presoji konkretnih okoliščin konkretnega primera (pojasnjenih že pri utemeljitvi izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) je zato treba zahtevane informacije izvzeti iz prostega dostopa, saj bi njihovo razkritje v tem času povzročilo takšno škodo postopku kazenskega pregona, da je interes javnosti za razkritje ne odtehta. Razkritje bi spodkopalo zakoniti interes države, da zavaruje tiste podatke, ki so pomembni za uspešno odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj. Ob tem je treba upoštevati zlasti dejstvo, da bi zaradi razkritja teh podatkov lahko nastala nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj nekaterih preiskovalnih dejanj, ki so nujna za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo mogoče več izvesti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja, kar je podrobneje pojasnjeno že zgoraj. IP poudarja, da je nedvomno v interesu javnosti, da se ugotovi, kdo so storilci kaznivih dejanj in da se ukrene vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Zaradi razkritja podatkov iz zahtevanih sklepov bi bilo to ogroženo, kar pa zagotovo ni v javnem interesu.

Prosilec zmotno meni, da mu ZDIJZ daje absolutno pravico, da od organa pridobi dokumentacijo, iz katere izhaja celoten potek in vsebina konkretnih kazenskih postopkov v zvezi z dejanji na področju bančnega kriminala. Namen nadzorne funkcije ZDIJZ nikakor ni v tem, da se prosilci seznanijo s celotno dokumentacijo, s katero v konkretni zadevi razpolaga organ, temveč se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša le na takšen obseg dokumentacije, ki še omogoča nemoten potek kazenskih postopkov, ki tečejo pri organih pregona in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, kar odtehta težo posega v pravico prosilca do dostopa do informacij javnega značaja. Tako je test tehtanja o tem, kdaj je javnost kazenskih postopkov v interesu javnosti, opravil že zakonodajalec s tem, ko je uzakonil načelo javnosti v kazenskih postopkih le za glavno obravnavo, iz vseh predhodnih postopkov pa je javnost izvzeta, v ZKP pa je tudi izrecno določeno, kateri procesni udeleženci so lahko navzoči ob posameznih preiskovalnih dejanjih (glej npr. 178. člen ZKP). V tem obsegu je torej javnosti omogočen nadzor nad delom organov pregona. Da interes javnosti za nerazkritje podatkov, ki sicer izvirajo iz obtožnega akta, praviloma prevlada nad interesom javnosti za razkritje teh podatkov v primeru, ko je podana izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je nenazadnje pretehtal zakonodajalec tudi, ko je v določbi 7.a člena ZDIJZ neobstoj navedene izjeme uzakonil kot enega izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno podani, kadar se razkrivajo z zakonom določeni podatki iz obtožnega akta. Upoštevaje vse navedeno v povezavi z okoliščinami konkretnega primera IP ugotavlja, da bi bilo v obravnavanem primeru razkritje zahtevanih informacij zagotovo v nasprotju z interesom javnosti. 

IP še dodaja, da k nasprotni odločitvi ne more pretehtati niti zatrjevanje prosilca, da zahtevani sklepi vsebujejo podatke o porabi javnih sredstev. Zahtevani sklepi se res nanašajo na banke, ki so jih »reševali davkoplačevalci z državnim denarjem«, kot navaja prosilec, vendar pa so predmet presoje v konkretnem primeru podatki, ki so le v oddaljeni povezavi s porabo javnih sredstev, ne gre torej za podatke, ki neposredno predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev. Določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero je že zakonodajalec opravil test tehtanja in uzakonil prevladujoč interes javnosti, kadar gre za podatke o porabi javnih sredstev, zato ne more biti pravna podlaga za razkritje zahtevanih dokumentov oziroma podatkov javnosti. 

Poleg vsega navedenega tehtnice ne nagnejo na drugo stran niti argumenti, s katerimi prosilec zatrjuje, da so določeni podatki iz zahtevanih sklepov že javno objavljeni v različnih medijih. Pri tem namreč ne gre za podatke iz uradnih dokumentov, še manj za podatke, ki bi jih novinarji črpali iz zahtevanih sklepov, poleg tega pa ni zagotovljeno, da so že objavljeni podatki tudi resnični, kar nenazadnje ugotavlja tudi sam prosilec v zadnjem odstavku pritožbe. Povsem drugačne so namreč posledice, če se priča seznani s podatki, ki so dejansko uporabljeni v kazenskem postopku, kot pa če se seznani s tistimi, ki le domnevno izvirajo iz tega postopka. Poleg tega bi bilo povsem neživljenjsko, če bi poskusili kazenski postopek urediti na način, da bi bile priče povsem izolirane, dokler bi bilo to potrebno zaradi kazenskega postopka, na kar napeljuje prosilec v pritožbi. Ureditev na tem področju mora biti sorazmerna, kar se doseže med drugim ravno z uveljavitvijo izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kadar je to utemeljeno. Poleg tega pa, kot že rečeno, skladu z ustaljeno upravno sodno prakso za razkritje ne zadošča medijska odmevnost dogodka, temveč je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Takšne vrednote pa v konkretnem primeru zagotovo niso ogrožene. 

Presoja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ je tako IP pripeljala do zaključka, da interes javnosti za dostop do zahtevanih informacij ni močnejši od interesa varstva postopka kazenskega pregona, zaradi katerih so te informacije varovane kot izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

Ker je IP na podlagi vsega navedenega zaključil, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje. 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka