prosilec - Univerza v Ljubljani

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval zvočni posnetek in prepis določenega zaslišanja pred etično komisijo organa. Organ je zavrnil zahtevo prosilca zaradi obstoja izjem od prostega dostopa po 3. in 11. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevana dokumenta v celoti vsebujeta varovane osebne podatke in da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni večji od interesa, zaradi katerega so te informacije zavarovane kot zakonska izjema. Zato je pritožbo prosilca zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-275/2017/3
Datum: 24. 11. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 3. 11. 2017, zoper odločbo, z dne 23. 10. 2017, št. 074-1/2017-23 Univerze v Ljubljani, p.p. 362, Kongresni trg 12, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je, dne 27. 9. 2017, od organa v elektronski obliki zahteval zvočni posnetek razgovora prosilca na ... seji Komisije za etična vprašanja Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju; komisija) ali njegov prepis (transkript).

Organ je z odločbo, št. 074-1/2017-23, z dne 23. 10. 2017, zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da se zahtevana dokumenta nanašata na sejo komisije, ki je preiskovala primer domnevno nepoštenega ravnanja na področju raziskav (v nadaljevanju; preiskava). Zahtevana dokumenta vsebujeta tudi številne varovane osebne podatke (posnet glas prisotnih, osebni podatki preiskovane osebe, občutljivi osebni podatki vsaj dveh oseb, itd.). Zahtevana dokumenta sta bila sestavljena v zvezi z notranjim delovanjem organa, njuno razkritje pa bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa, saj bi pomenilo resno oviro za nadaljnje delo organa oz. bi bilo to delo bistveno slabše. Zahtevana dokumenta namreč nista bila namenjena javnosti in sta nastala pri zaslišanju priče v okviru preiskave. Vse udeležene osebe so pričakovale, da bodo njihova svobodno in odkrito izražena stališča, namenjena le rabi znotraj komisije. Priče ne bi odkrito in neobremenjeno posredovale vseh odgovorov oz. navedle vseh dejstev, če bi se zavedale, da bo njihovo zaslišanje prosto dostopno javnosti. Komisija poroča zgolj Senatu organa. V skladu z 2. odst. 16. čl. poslovnika so člani komisije dolžni kot poklicno in poslovno skrivnost varovati vse osebne podatke, s katerimi se pri delu komisije seznanijo. V skladu z navedenim je delo komisije zaprto za javnost. Nadalje se je organ skliceval na načelo zaupnosti postopkov in načelo varovanja žvižgačev, ki izhajata iz Evropskega kodeksa ravnanja za ohranjanje raziskovalne poštenosti (Evropska znanstvena fundacija in Zveza evropskih akademij). Prosilec pri svoji zahtevi sicer ne zatrjuje obstoja morebitnega prevladujočega javnega interesa, le-ta pa po mnenju organa ne obstaja. Zahtevana dokumenta nimata nikakršnega pomena za razumevanje postopkov, na katere se nanašata. Upoštevati pa je treba tudi, da preiskava še ni zaključena. Zato je potrebno varovati tudi tek samega postopka oz. preprečiti, da bi razkritje zahtevanih dokumentov povzročilo napačno razumevanje tako njihove vsebine kot samega postopka preiskave. Anonimizacija in posledično delni dostop v skladu s 7. čl. ZDIJZ nista mogoča. Poleg tega je prosilec zahteval podatke za točno določeno osebo, zato tudi morebitno prikritje imena in priimka ali drugih podatkov ne more prikriti prepoznavnosti osebe, na katero se zahtevani dokumenti dejansko nanašajo, prav tako pa tudi ne drugih oseb, katerih osebni podatki se na zahtevanih dokumentih nahajajo (sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1588/2012-20, z dne 19. 2. 2014 in št. I U 684/2014-24, z dne 27. 8. 2014).

Prosilec je, dne 3. 11. 2017, zoper odločbo organa, št. 074-1/2017-23, z dne 23. 10. 2017, vložil pritožbo, v kateri je navedel, da seja ni bila nikjer opredeljena kot zaupna ali tajna. Kot zaslišanec prosilec tudi ni nikjer podpisal nikakršnega dokumenta, s katerim bi se zavezal k zaupnosti oz. tajnosti, pa tudi sama komisija ga ni ustno obvestila, da naj bi bila seja ali samo njegovo zaslišanje zaupno ali tajno. Prosilec je zahteval le tisti del dokumentov, ki se nanaša na njegovo lastno zaslišanje, in ne preostalih delov, ki se nanašajo na preostala zaslišanja. Zahteval je torej zastavljena vprašanja oz. trditve in njegove (prosilčeve) odgovore. V tej luči so ostali argumenti organa nesmiselni, saj dostop do prepisa lastnega zaslišanja ne pomeni nikakršnega ogrožanja prič, njihovih zaupnih izjav ali česa podobnega. Gre za prosilčeve lastne izjave in razpravo s komisijo. Ne gre tudi za razkrivanje česarkoli, kar prosilcu ne bi bilo že znano, saj svoje lastne izjave dobro pozna, enako tudi vprašanja oz. trditve, ki so jih postavili člani komisije. Gre za delovanje javne univerze in njenega pomembnega organa, ki odloča o možnih primerih neustreznega delovanja in neetičnosti, kar je (informacija o tem oz. razkritje tega) gotovo v javnem interesu. O samem zaslišanju prosilca so se v javnosti pojavili različni zapisi in različne interpretacije (članek v častniku Delo, z dne 9. 10. 2017), zato je dostop v še kako pomembnem javnem interesu.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom št. 074-1/2017-11, z dne 10. 11. 2017, s prilogami, poslal v odločanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP uvodoma poudarja, da za pravilno in zakonito presojo dejanskega stanja v obravnavani pritožbeni zadevi po ZDIJZ niso relevantne osebne okoliščine prosilca ter njegova povezava s presojanimi dokumenti. V skladu z ZDIJZ namreč izdane odločbe učinkujejo erga omnes (t.j. enako nasproti kateremu koli prosilcu), kar pri posredovanju dokumentov pomeni, da mora biti posredovani dokument oz. informacija enaka, ne glede na to, kdo jo je zahteval. Posledično so za odločitev v predmetni zadevi pravno povsem nerelevantne vse trditve prosilca, ki se nanašajo na dejstvo, da je prosilec zahteval dokumentacijo, ki jo pozna zaradi osebne vpletenosti v postopek, znotraj katerega sta zahtevana dokumenta nastala in se nanašata na prosilca. Pomembno je torej le dejstvo, da je prosilec podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v skladu z določili ZDIJZ in jo kot tako tudi vsebinsko opredelil ter poimenoval. Ob doslednem upoštevanju kriterija univerzalnega prosilca je lahko odločitev samo univerzalna.

V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da organ z zahtevanima dokumentoma razpolaga in da izvirata iz njegovega delovnega področja. Sporno pa je, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj prosto dostopnih informacij javnega značaja.

V skladu s 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Vendar pa se v skladu z določbo 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ne glede na morebiten obstoj izjeme varstva osebnih podatkov, dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. 

V zvezi s celotnim zvočnim zapisom zaslišanja IP pojasnjuje, da ni pravne podlage za razkritje teh podatkov javnosti, ker:
-    zvočni zapis razkriva glas oz. glasovne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer barvo, ton, glasnost, glasovne motnje (npr. hripavost), frekvenčne značilnosti zvoka itd. Ti podatki igrajo najprej vlogo biometričnih podatkov, tj. identifikacijskih osebnih podatkov, ki omogočajo identifikacijo govorca, poleg tega pa gre tudi za »navadne« osebne podatke, ki se nanašajo na (prek govora predhodno identificirane) aktivne udeležence seje; 
-    zvočni zapis nadalje razkriva tudi jezikovne in govorne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer hitrost, govorne motnje (npr. »požiranje« posameznih glasov, jecljanje ipd.), retorične veščine, jasnost izražanja, razločnost, naglas, narečne prvine, tujejezične vložke itd.;
-    glasovne in govorne značilnosti v konkretni govorni situaciji posredno ali neposredno razkrivajo tudi druge lastnosti govorcev, na primer govorčevo osebnost, odnos do slušateljev in do stvari, o kateri je govora, vedenje, čustva, razpoloženje in podobno (govorec je na primer lahko aroganten, nestrpen, kritičen, osoren, ponižen, potrpežljiv, prijazen in ljubezniv ipd.);
Zgoraj opisani osebni podatki presegajo golo vsebino tistega, kar so povedali aktivni udeleženci seje, zaradi česar tudi niso v objektivni in neposredni zvezi z delovnim razmerjem javnih uslužbencev ali opravljanjem javne funkcije v smislu 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Povedano drugače, zvočnega zapisa ni dopustno razkriti že zato, ker so varovani podatki o tem, kako je bilo povedano.

Nadalje IP v zvezi z vsebino (kaj je bilo povedano) obeh zahtevanih dokumentov (zvočnim zapisom in transkriptom zaslišanja) poudarja, da predstavlja celotna njuna vsebina varovan osebni podatek, ker gre za izrazito osebne izpovedi udeležencev, ki vsebujejo njihova osebna mnenja oz. stališča glede ravnanja in karakternih lastnosti določenih oseb. Pri tem govorci podajajo predvsem vrednostne sodbe oz. njihovo osebno videnje določene problematike v zvezi z delovanjem organa. Vse vrednostne sodbe so torej uperjene v delovanje tretjih oseb znotraj organa in izhajajo izključno iz mnenj, ki so jih oblikovali govorci. IP je ugotovil, da navedenih osebnih mnenj ni mogoče subsumirati pod določilo 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj ne gre za podatke iz delovnega razmerja javnih uslužbencev ali podatke v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Posledično je IP ugotovil, da gre pri presojanih dokumentih za vsebino, ki izraža osebna stališča in glede katere ni podana izjema od izjem iz 3. odst. 6. čl. ZDIJZ ter njuno razkritje ni dopustno. Ker je v celoti podana izjema varstva osebnih podatkov, IP ni presojal morebitnega obstoja preostalih izjem od prostega dostopa iz po 5.a in 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

V nadaljevanju se je IP opredelil tudi do testa interesa javnosti, na katerega se je skliceval prosilec v pritožbi. Na podlagi 2. odst. 6. čl. ZDIJZ je namreč možen dostop do zahtevanih informacij, če se izkaže, da je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij. V predmetni zadevi je ključno vprašanje, ali bi razkritje spornih dokumentov dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, v zvezi s konkretno zadevo, na katero se nanašata presojana dokumenta.

Test interesa javnosti je potrebno uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oz. interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši javni razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Na tem mestu tudi ni odveč poudariti, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je ''interesantno za javnost'', temveč da se razkrije tisto, kar je ''v interesu javnosti''.

Glavna argumenta prosilca za razkritje zahtevanih informacij sta, da gre za delovanje javne univerze in njenega pomembnega organa, ki odloča o možnih primerih neustreznega delovanja in neetičnosti, in da so se o zaslišanju prosilca v javnosti pojavili različni zapisi in različne interpretacije. IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da konkretna zadeva zbuja zanimanje medijev in širše javnosti, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi omogočil razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevana dokumenta. IP se ob tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1992/2010-28, z dne 28. 9. 2011, v kateri je sodišče navedlo, da se ne more strinjati s tem, da bi zaradi medijske odmevnosti lahko bil javni interes glede razkritja močnejši od varovanja poslovne skrivnosti podjetja. Po mnenju sodišča je torej mogoče uporabiti določilo 2. odst. 6. čl. ZDIJZ le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče meni, da je javni interes glede razkritja podan predvsem, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje zahtevanih dokumentov na podlagi 2. odst. 6. čl. ZDIJZ. 

Iz obrazložitve izhaja, da je organ na prvi stopnji odločil pravilno in zakonito, zato je IP pritožbo prosilca, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, zavrnil, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. 

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Univerze v Ljubljani, p.p. 362, Kongresni trg 12, 1001 Ljubljana, 23. 10. 2017, št. 074-1/2017-23. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu in odločbo Univerze v Ljubljani, z dne 23. 10. 2017, št. 074-1/2017-23.

Postopek vodil:
Jan Merc, univ. dipl. prav.
asistent svetovalca IP

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka