Kunaver Nika novinarka POP TV - Vrhovno državno tožilstvo

POVZETEK:

Prosilka je od organa zahtevala posredovanje 6 kazenskih ovadb zoper konkretno fizično osebo. Organ je zahtevo zavrnil, s sklicevanjem na izjemo varstva postopka kazenskega pregona, po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Prosilka je takšni odločitvi nasprotovala in poudarila, da je organ iste dokumente že posredoval drugemu prosilcu. IP je v pritožbi ugotovil, da so postopki kazenskega pregona v vseh obravnavanih primerih še v teku in da bi nastala škoda za te postopke, če bi se javnost seznanila z zahtevanimi dokumenti. Ocenil je, da interes javnosti za razkritje ni podan, zato je pritožbo prosilke zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-269/2017/9
Datum: 7. 12. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilka), z dne 7. 11. 2017, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. Tu-9-5/80/2017/2, z dne 17. 10. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo 

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilke z dne 7. 11. 2017 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije št. Tu-9-5/80/2017/2, z dne 17. 10. 2017 se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilka je v zahtevi z dne 10. 10. 2017 prosila, da ji organ posreduje kazenske ovadbe zoper konkretno fizično osebo (Kt/23360/2014, Kt/19289/2014, Kt/8709/2014, Kt/6619/2014, Kt/5125/29015, Kt/16988/2916), ki so bile z odločbo št. Tu-9-5/25/2017-AL že posredovane konkretnemu prosilcu. Prosilka predlaga, da organ prekrije varovane osebne podatke.

Zahtevo prosilke je organ zavrnil z odločbo št. Tu-9-5/80/2017/2, z dne 17. 10. 2017, v kateri je uvodoma ugotovil, da ZDIJZ ureja dostop do informacij javnega značaja na splošno, v konkretni zadevi, v kateri gre za dostop do kazenskih ovadb, pa področje dostopanja do informacij ureja tudi Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12, v nadaljevanju ZKP). Organ je povzel 1. člen ZDIJZ, 128. člen ZKP in 39. člen Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Organ se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-16/10, z dne 20. 10. 2011, v kateri je po mnenju organa Ustavno sodišče RS izkazalo dvom v interpretacijo ZDIJZ, po kateri interesa ni treba izkazovati. Nadalje se je organ skliceval na odločbo št. Cpg 1/2011, z dne 18. 4. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče RS izrazilo stališče, da veljavna zakonska ureditev sicer dopušča razlago, da je do dokumentov iz sodnega spisa možno dostopati tudi po določbah ZDIJZ, vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ZPP specialn(ejš)i predpis. Takšna razlaga po mnenju organa še toliko bolj velja za ZKP, saj je treba upoštevati, da kazenski pregon bistveno bolj posega v človekove pravice kot civilni postopki in je zahteva po varovanju informacij v kazenskih postopkih toliko večja (argumentum a minori ad maius: sklepanje od manjšega na večje). V nadaljevanju se je organ skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 542/2013, z dne 11. 9. 2013, ki v obrazložitvi navaja, da »če bi sklicujoč na ZDIJZ lahko vsak na tej podlagi prišel do dokumentacije iz kazenskih spisov, kjer je bila javnost izključena, bi se povsem izničil namen izključitve javnosti«. Po mnenju organa bi se v obravnavanem primeru izničile procesne garancije, določene v ZKP. Organ je povzel 5.a člen ZDIJZ in navedel, da navedena določba ne omogoča zavrnitve dostopa v vseh primerih, ki jih omogoča specialni predpis, kot to izhaja iz 128. člena ZKP. Organ je ocenil, da je zakonodajalec s 128. členom ZKP omejil dostop do pregledovanja in prepisovanja kazenskega spisa, saj je le tako lahko zagotovil dosledno spoštovanje človekovih pravic, pravil učinkovitega postopka, načel in drugih procesnih jamstev v še nepravnomočno končanih kazenskih postopkih. S tem pa je izkazal, da je v odprtih postopkih podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki varuje nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. Organ je poudaril, da glede na 128. člen ZKP tudi priče nimajo pravice do vpogleda v kazenski spis, in povzel 319. in 331. člen ZKP. Citirane določbe ZKP imajo namen doseči, da priča v svoji izpovedbi poda svoje videnje dogodka, ne da bi pri tem bila seznanjena z že pridobljenimi dokazi, drugimi izpovedbami, stališči tožilstva v obtožnici in s stališči obrambe v zagovoru. V nasprotnem primeru bi omenjeni dokazi, izpovedbe in stališča (zavedno ali nezavedno) lahko vplivala na izpovedbo priče, posledično pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku. S tem bi bilo poseženo v eno izmed temeljnih načel kazenskega postopka: v načelo iskanja resnice, določeno v 17. členu ZKP. Če bi bili ti dokumenti in ti podatki posredovani javnosti, bi se lahko vse predlagane priče mimo zgoraj navedenih pravil kazenskega postopka seznanile s temi podatki. To pa bi lahko vplivalo na njihovo izpovedbo, posledično pa tudi na celoten kazenski postopek. Omogočanje dostopanja do dokumentov v zgodnejših fazah postopka tudi preprečuje ali vsaj otežuje, da bi morebitna kasnejša izključitev javnosti dosegla učinke. Prav tako je dokazni postopek dinamičen in ni moč predvideti vseh procesnih kot tudi dejanskih situacij. Opisani učinki 128. člena ZKP so le nekateri izmed mnogih, ki varujejo interese kazenskega pregona, skupaj z vsemi pravicami obdolženca in žrtve kaznivega dejanja. Prezreti ne gre tudi, da je zakonodajalec v kazenskem postopku določil javnost samo za javno glavno obravnavo. Vse druge faze (pred)kazenskega postopka javnosti niso dostopne, kar poudarjeno velja za predkazenski postopek, ko se državni tožilec še odloča, ali bo sploh zahteval kazenski pregon. Takšna ureditev v ZKP je razumljiva, upoštevaje tudi temeljno načelo iz drugega odstavka 1. člena ZKP, da sme biti obdolženec, preden se izda pravnomočna sodba, omejen v svojih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon. To temeljno načelo je odločilno tudi za uporabo ZDIJZ, saj zadeva uresničevanje človekovih pravic in svoboščin (primerjaj 15. člen Ustave RS). Dostop do informacij javnega značaja na kazenskem področju praviloma intenzivno posega tudi na področje, ki ga varujejo različni vidiki človekove pravice do zasebnosti (35., 36., 37. in 38. člen Ustave RS). Posredovanje dokumentov iz državno tožilskega spisa ali spisa kazenskega sodišča tako pogosto pomeni tudi vdiranje v sfero zasebnosti osumljenca, obdolženca, oškodovancev in žrtev kaznivih dejanj. Niti delni dostop po 7. členu ZDIJZ z izločanjem informacije iz dokumenta (in anonimiziranjem) praviloma ne omogoča prepoznave vpletenih oseb, tudi ob uporabi informacij, ki že krožijo v javnosti. Dopustnost poseganja v človekove pravice, tudi v človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, je treba ozko razlagati, ob strogem spoštovanju ustavne zahteve po jasnosti in določnosti zakona. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago. Zgolj uporaba ZDIJZ ne daje vseh odgovorov na kazenskopravnem področju. Ustava varuje osebne podatke in prepoveduje njihovo uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja (prvi odstavek 38. člena Ustave RS). Poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov je dopusten v primerih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS. Omejitev mora biti skladna z načelom pravne države (2. člen Ustave RS), ki ga izraža splošno načelo sorazmernosti. Organ je povzel in pojasnil še drugi odstavek 178. člena ZDT-1, po katerem državno tožilstvo posreduje informacije medijem. Organ je pojasnil, da kazenska ovadba ni dokument, ki bi ga izdelalo samo državno tožilstvo, zato zahteva za pridobitev tega dokumenta prav v ničemer ne more slediti namenu seznanjanja javnosti z delom državnega tožilstva. Ob tem ne gre prezreti, da kazenska ovadba nastane v najzgodnejši fazi predkazenskega postopka, pred uvedbo kazenskega postopka, ko govorimo še o osumljencu in ne obdolžencu. Te okoliščine ne morejo biti brez vpliva na pravico dobiti informacijo javnega značaja po drugem odstavku 39. člena Ustave RS v zvezi s 15. členom Ustave RS. Organ je ugotovil, da škodnega testa, kot ga zahteva praksa IP, ni mogoče opraviti brez posega v osebne pravice ter ob spoštovanju vseh temeljnih načel in institutov kazenskega postopka. Škodni test mora izkazati konkretno ogrozitev izvedbe določenega dejanja, hipotetična ogroženost v skladu s prakso IP ne zadostuje. Škodni test mora tako nakazati, katera so tista dejanja, ki jih bo težko izvesti zaradi razkritja, prav s tem pa organ razkriva, kateri dokazi so bili pridobljeni, kateri so pomembni in kateri bodo še izvedeni. Prav tako škodnega testa ni mogoče opraviti, ne da bi se razkrila faza (pred)kazenskega postopka. Glede na to, da se zahteva nanaša na točno določeno osebo, podatek o tem, v kateri fazi je kazenski postopek zoper določeno osebo, pa je osebni podatek, škodnega testa ni moč učinkovito opraviti, ne da bi se poseglo tudi v pravico varstva človekove osebnosti in dostojanstva ter zasebnosti iz 21. in 35. člena Ustave RS. Glede na vse navedeno organ meni, da je treba uporabiti kriterije iz specialnega predpisa, tj. ZKP in ZDT-1. Uporaba specialnega predpisa je skladna tudi z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Organ je povzel prvi odstavek 2. člena ZDIJZ. Namen ZDIJZ je v nadzoru porabe javnih sredstev ter v nadzoru nad delovanjem javnih institucij. Gre za seznanjanje javnosti z delom državnega organa. Namen ZDIJZ prvenstveno ni pridobivanje podatkov o osumljencih in obdolžencih ter o njim očitanih ravnanjih. Prav slednje pa je praviloma glavni interes in cilj zahteve za dostop do informacije javnega značaja, tudi iz komercialnih razlogov. Interes javnosti po ZDIJZ je predvsem v zahtevi do preglednosti in odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red, pomeni zlorabo pravice (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu U-I-413, z dne 25. 5. 2010, 20. odstavek). Nadzor dela organov, ki so vključeni v kazenski pregon, je možen šele potem, ko se kazenski postopek pravnomočno konča, saj razkrivanje informacij o postopku, ki še ni končan, lahko vpliva na njegovo učinkovito izvedbo kot tudi na zagotavljanje človekovih pravic udeležencev kazenskega postopka. Iz prakse Upravnega sodišča RS po navedbi organa izhaja, da ima ZDIJZ prednost pred specialnim predpisom le v primeru, ko je postopek že končan (sodba I U 2287/2011, z dne 9. 5. 2012). Do enakega rezultata glede zavrnitve dostopa do kazenske ovadbe v odprtem (pred)kazenskem postopku je mogoče priti tudi z uporabo izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Razkritje podatkov iz ovadbe ali same ovadbe bi škodovalo učinkoviti izvedbi (pred)kazenskega postopka iz razlogov, ki so že zgoraj navedeni v utemeljitev uporabe specialnega zakona. Tako bi razkritje lahko povzročilo nepopravljive posledice za samo izvedbo (pred)kazenskega postopka, tudi sodne preiskave in glavne obravnave. Verodostojnost izpovedi prič bi bila z dostopom informacij v javnosti dodatno ogrožena. Škodni test tudi v tem primeru pokaže, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina in bi nastala škoda, konkretno izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Prevladujoči interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ pa je moč uporabiti le v izjemnih primerih in zgolj medijska odmevnost zadeve ne zadostuje. V zvezi z zahtevanimi podatki sta kumulativno izpolnjena oba pogoja po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede na dejstvo, da so kazenske ovadbe, do katerih prosilka zahteva dostop, predmet odprtih še ne pravnomočno končanih (pred)kazenskih postopkov, je organ zahtevo zavrnil. Dostop do zahtevanih informacij javnega značaja bi škodoval interesom oziroma učinkoviti izvedbi (pred)kazenskega postopka, tajnosti postopka in zasebnosti oseb oziroma varstvu osebnih podatkov.

Dne 7. 11. 2017 je organ zoper odločbo št. Tu-9-5/80/2017/2, z dne 17. 10. 2017 prejel pritožbo, v kateri je prosilka navedla, da je nemogoče, da isti organ v isti zadevi o zahtevah dveh različnih prosilcev presodi diametralno nasprotno. Iz odločbe organa št. Tu-9-5/25/2017-AL, z dne 23. 6. 2017, je razvidno, da so bil prosilcu posredovani vsi zahtevani dokumenti, ki jih je tudi javno objavil. Vsi razlogi, ki jih zdaj navaja organ, takrat niso bili razlog za zavrnitev zahteve po ZDIJZ. Vsi dokumenti so prestali t.i. škodni test. Prav tako je tožilka, ki je po mnenju organa edina pristojna za odločitev, ali lahko javna objava kazenskih ovadb »škodi postopku«, podala pisno mnenje, da »seznanitev javnosti s predmetnimi ovadbami ne bi škodovala izvedbi kazenskega postopka«. 

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Tu-9-5/80/2017/AB(AL)/5, z dne 13. 11. 2017 poslal IP.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je IP z dopisom št. 090-296/2017/2, z dne 16. 11. 2017 organ pozval, da mu posreduje dokumentacijo, ki je predmet zahteve in dodatna pojasnila. Organ je odgovoril z dopisom št. Tu-9-5/80/2017, z dne 28. 11. 2017. Dodatno je organ dne 4. 12. 2017 IP poslal še dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 258/2017, z dne 21. 11. 2017, ki glede zahtevanih ovadb vsebuje mnenje na podlagi 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016).

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

V obravnavani zadevi ni sporen obstoj zahtevanih dokumentov, in sicer so predmet zahteve naslednje kazenske ovadbe: št. Kt 23360/2014, št. Kt 19289/2014, št. Kt 8705/2014 (v zvezi s to številko je organ pojasnil, da je bila zaradi nečitljivosti zapisa na kopiji v zahtevi in izpodbijani odločbi navedena napačna številka, in sicer št. Kt 8709/2014), št. Kt 6619/2014, Kt 5125/2015 in Kt 16988/2016 (v nadaljevanju zahtevane kazenske ovadbe). Sporno pa je vprašanje, ali so zahtevane kazenske ovadbe prosto dostopne informacije javnega značaja. 

Ali pravica do pregleda in prepisa kazenskih spisov po ZKP predstavlja lex specialis v odnosu do pravice do dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ?

V izpodbijani odločbi je organ najprej navedel, da je treba dati prednost specialnemu predpisu, ki je po mnenju organa ZKP, pred splošnim zakonom, ki je po mnenju organa ZDIJZ. IP poudarja (glej tudi odločbo IP št. 090-34/2009/4, z dne 3. 4. 2009, ki jo je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010), da ZKP in ZDIJZ nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice. ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno specialnejši zakon v odnosu do vseh ostalih zakonov. Zakonodajalec lahko posamezna vprašanja v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja v drugem zakonu uredi vsebinsko drugače kot v ZDIJZ, vendar v takšnem primeru ZDIJZ postane splošni zakon le v odnosu do materije, ki jo ureja takšna konkretna določba drugega zakona, ki se izrecno nanaša na dostop do informacij javnega značaja. V danem primeru pa določbe ZKP, na katere se sklicuje organ, v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja. 128. člen ZKP, na katerega se sklicuje organ, se nanaša na pravico strank v sodnem postopku oziroma tistega, ki izkaže upravičen interes, do pregleda in prepisa spisa v konkretni kazenski zadevi, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico strank oziroma drugih upravičencev do vpogleda in prepisa spisa, ki je, v okviru pravice do enakih procesnih jamstev, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. Določba 128. člena ZKP konkretizira ustavno določbo o enakem varstvu pravic, ki obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, oziroma, da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva (OdlUS V, 201, Up-88/94 z dne 31. 5. 1996). Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic (t.i. načelo kontradiktornosti), torej tudi enake možnosti za vpogled in prepis kazenskega spisa, kar omogoča strankam, da se seznanijo z dejstvi in dokazi, ki jih je predlagala nasprotna stranka oziroma, ki jih poseduje sodišče (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 238 – 251). Iz navedenega izhaja, da je s 128. členom ZKP varovano načelo kontradiktornosti v kazenskem postopku, in ne načelo javnosti. Ni mogoče slediti razlagi, da je imel zakonodajalec s 128. členom ZKP namen urediti pravico vsakogar, da lahko dostopa do informacij javnega značaja iz kazenskih spisov samo pod pogojem, da izkaže pravni interes. Tudi če bi zakonodajalec imel tak namen, bi to vključil v kasneje sprejet zakon, ki sistemsko in celovito ureja področje dostopa do informacij javnega značaja in določa, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa za dostop do informacij. 128. člen ZKP ne ureja dostopa vsakogar do informacij iz kazenskega postopka, ampak ureja pravico do pregleda in prepisa spisov, ki jo imajo stranke v kazenskem postopku. Iz tega razloga tudi ni mogoče slediti razlagi, da uporaba določb ZDIJZ in ZKP v konkretnem primeru pripelje do istega rezultata. Stranke postopka oziroma tisti, ki izkaže pravni interes, lahko dostopajo do vseh dokumentov, ki se nahajajo v kazenskem spisu, vključno z osebnimi podatki obdolženca, prič in vsemi drugimi varovanimi informacijami, ki se nahajajo v spisu. ZDIJZ pa daje možnost vsakomur, da tudi brez pravnega interesa dostopa do tistih informacij javnega značaja, ki se nahajajo v kazenskem spisu in ki so prosto dostopne. Organ mora torej po uradni dolžnosti presoditi, ali dokument, ki ga iz kazenskega spisa zahteva prosilec, vsebuje katero izmed v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ določenih izjem. V primeru obstoja izjeme mora organ zahtevo prosilca zavrniti oziroma mu, v skladu s 7. členom ZDIJZ, omogočiti delni dostop. Prosilec lahko tako na podlagi ZDIJZ prejme samo tiste informacije javnega značaja, ki ne vsebujejo izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in nima avtomatično dostopa do celotnega kazenskega spisa, kot to za stranke izhaja iz 128. člena ZKP. Pravica strank po 128. členu ZKP in pravica dostopa do informacij javnega značaja se tako ne prekrivata in zato tudi ni mogoče slediti razlagi, da ZDIJZ in ZKP urejata isto vprašanje. Izhajajoč iz navedenega argument specialnosti ZKP v razmerju do ZDIJZ v konkretnem primeru sploh ne pride v poštev. 

IP še poudarja, da v skladu z izrecno določbo ZDIJZ (načelo prostega dostopa – 5. člen) prosilcu zahteve ni treba pravno utemeljiti ali izkazati upravičenega interesa. Takšnemu stališču IP je pritrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 1431/2014-16, z dne 29. 10. 2014. 

Vsi navedeni razlogi IP utrjujejo v prepričanju, da uporaba argumenta lex specialis derogat legi generali v obravnavanem primeru ni na mestu, saj vsebina 128. člena ZKP ne pokriva iste materije (različen objekt varstva) in ne služi doseganju istega cilja, ki ga zasleduje ZDIJZ v svojih določbah, zato v tem smislu tudi ni mogoče govoriti o notranji neskladnosti pravnega reda. Potrebe po uporabi kateregakoli pravila, s katerimi se nasprotja oziroma neusklajenosti med pravnimi pravili odpravljajo, tako ni. Sklicevanje organa na ZKP kot specialni predpis torej v konkretnem primeru ni utemeljeno. Argumenti organa glede odnosa specialnosti ne morejo vplivati na stališče IP niti v delu, v katerem se sklicuje na (sodno) prakso, saj je glede obravnavanega vprašanja že Upravno sodišče RS v zgoraj že omenjeni sodbi št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010, v kateri ZKP ni priznalo statusa specialnega predpisa v razmerju do ZDIJZ, pojasnilo, da je razvoj sodne prakse sčasoma privedel do določenih sprememb v presoji tovrstnih zadev. Organ pa se sklicuje najprej odločbo št. U-I-16/10, z dne 20. 10. 2011, v kateri je Ustavno sodišče RS zgolj izkazalo dvom v interpretacijo ZDIJZ in torej tega vprašanja ni vsebinsko presojalo. Nato pa omenja še odločbo št. Cpg 1/2011, z dne 18. 4. 2011, v kateri se je Vrhovno sodišče RS opredelilo glede določb ZPP in ne glede določb ZKP.

IP zaključuje, da je treba v zvezi z zahtevo prosilke v obravnavanem primeru uporabiti določbe ZDIJZ, pri čemer je treba presoditi, ali je podana katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ oziroma izjema, ki jo določa 5.a člen ZDIJZ. Vse navedeno pa ne pomeni, da določbe ZKP v tej presoji ne bodo upoštevane. IP mora namreč pri opredelitvi izjem, določenih v ZDIJZ, smiselno slediti tudi namenu določb ZKP, kot to izhaja tudi iz 13. točke obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 542/2013, z dne 11. 9. 2013. Da je izjeme po ZDIJZ treba presojati v povezavi s posameznimi procesnimi zakoni prav tako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 2287/2011/6, z dne 9. 5. 2012 (9. točka obrazložitve).

Usklajenost konkretne odločitve s preteklimi odločitvami organa 

Glede na to, da se vsi pritožbeni razlogi prosilke nanašajo na dejstvo, da je organ o dveh zahtevah z enako vsebino odločil različno, IP pojasnjuje, da je predmet presoje v konkretnem primeru le odločba organa št. Tu-9-5/80/2017/2, z dne 17. 10. 2017. IP se do odločitve organa v odločbi št. Tu-9-5/25/2017-AL, z dne 23. 6. 2017, ki torej ni predmet tega pritožbenega postopka, ne sme opredeljevati, hkrati pa ga pretekle odločitve organa ne zavezujejo. IP pa pri tem poudarja, da s svojo odločitvijo v tej odločbi sledi svoji pretekli praksi v primerljivih zadevah (npr. odločba IP št. 090-250/2016, z dne 10. 11. 2016). 

Stranski udeleženec

V formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja mora organ, v skladu z določbami ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa. V postopek mora torej pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku. IP je zato, na podlagi četrtega odstavka 246. člena ZUP, posamezniku, na katerega se nanašajo zahtevane kazenske ovadbe, poslal izpodbijano odločbo in pritožbo ter ga pozval, da podata morebitne ugovore in se pisno izreče o pritožbi.  Stranski udeleženec je odgovoril z dopisom z dne 28. 11. 2017, v katerem je navedel, da nasprotuje posredovanju zahtevanih kazenskih ovadb prosilki.

Izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Ne glede na to, da je organ primarno zatrjeval, da je treba dati prednost specialnemu predpisu, ki je za organ ZKP, je organ dostop do zahtevanih dokumentov na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnil iz razloga obstoja izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. 

V zvezi z navedeno izjemo je treba najprej pojasniti pojem »kazenski pregon«, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP) in Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1 in 19/15, v nadaljevanju ZDT-1) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega IP ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki, iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba IP). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. 

Za obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je IP v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju, torej: 
1. da je postopek še v teku, 
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka. 

Glede vprašanja, ali so postopki kazenskega pregona v zvezi z zahtevanimi kazenskimi ovadbami še v teku, IP ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe in dopisa organa št.  Tu-9-5/80/2017, z dne 28. 11. 2017 izhaja, da:
-    je bila v tožilski zadevi Kt 23360/2014 uvedena preiskava, ki se vodi na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod številko X Kpr 48789/2015 in je še v teku (tožilska spisa Kt 19289/2014 in Kt 8705/2014 sta bila pridružena k tožilski zadevi Kt 23360/2014),
-    je bil v tožilski zadevi Kt 6619/2014 dne 31. 5. 2017 izdan sklep o uvedbi preiskave, ki se vodi pod X Kpr 18120/2015, pri tem pa Okrožno sodišče v Ljubljani še ni razpisalo nobenega naroka za izvedbo dokazov po uvedbi preiskave,
-    v tožilski zadevi Kt 5125/2015 je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 19778/2016, z dne 8. 11. 2017 ugodilo pritožbi tožilstva, delno spremenilo sklep sodišča prve stopnje in uvedlo preiskavo, pri tem pa sodišče v zadevi X Kpr 19778/2016, kjer se vodi preiskava, ni razpisalo še nobenega naroka za izvedbo dokazov,
-    je bila v tožilski zadevi Kt 16988/2016 zahteva za preiskavo zavrnjena, vendar je bila zoper zavrnitev vložena pritožba, ki je še v fazi reševanja in odločitev še ni bila sprejeta.

Vsi obravnavani postopki so bili v času izdaje izpodbijane odločbe v fazi sodne preiskave oziroma v fazi odločanja o uvedbi sodne preiskave, kar pomeni, da je postopek kazenskega pregona še v teku, s čimer je prvi pogoj glede obstoja izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen. 

Drugi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz., da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi postopka kazenskega pregona. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe predkazenskega oz. kazenskega postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). 

 
Zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa prvi odstavek 8. člena ZUP in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je IP v nadaljevanju sam izvedel t.i. škodni test. Ob tem je IP tudi vpogledal v zahtevane kazenske ovadbe, ki so predmet presoje v tem postopku. Upoštevajoč navedbe organa in Okrožnega sodišča v Ljubljani v dopisu št. Su 258/2017, z dne 21. 11. 2017 in glede na faze postopka kazenskega pregona, v katerih se nahajajo konkretni postopki, je IP ugotovil, da je organ prepričljivo pojasnil, da bi razkritje lahko povzročilo, nepopravljive posledice za samo izvedbo (pred)kazenskih postopkov, sodnih preiskav in glavnih obravnav (če bo do njih prišlo), ker se v vseh obravnavanih primerih dokazi še zbirajo, niso še bile zaslišane vse priče, izvedejo se lahko še drugi dokazi. Kot je pravilno navedel organ, je dokazni postopek dinamičen in zato ni moč predvideti vseh procesnih in dejanskih situacij. Pred pravnomočnostjo postopka je praviloma nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri deli zahtevanih dokumentov so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek. Določen dokument je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za nadaljnji postopek, presojajo v samem postopku, pri čemer pa se postopek z izdajo pisne sodbe na prvi stopnji nujno ne zaključi. V primeru (uspešno) vložene pritožbe lahko namreč višje sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek, ki se nato (ponovno na prvi stopnji) začne znova, skupaj z dokaznim postopkom. To pomeni, da se ponovno izvedejo vsi dokazi (isti ali drugi). Da je pred pravnomočnostjo kazenske zadeve podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je IP odločil že v več primerih, npr. v odločbi št. 090-129/2015, z dne 28. 5. 2015, v odločbi št. 090-252/2012/6, z dne 17. 12. 2012 in v odločbi št. 090-2/2016, z dne 10. 2. 1016, takšna pa je tudi praksa Upravnega sodišča RS, npr. v sodbi št. IU 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010, kjer je sodišče oceno, da ni podana škoda za izvedbo konkretnega kazenskega postopka, vezalo na dejstvo, da je postopek pravnomočno zaključen.

V konkretnem primeru je zato treba upoštevati navedbe organa, iz katerih izhaja, da morajo biti v konkretni zadevi opravljena še določena povsem konkretna preiskovalna dejanja oziroma opravila. Iz mnenja Okrožnega sodišča v Ljubljani v dopisu št. Su 258/2017, z dne 21. 11. 2017 tako izhaja, da bi razkritje zahtevanih kazenskih ovadb lahko vplivalo na objektivnost izpovedb posameznih prič, saj bi se le-te lahko seznanile z vsebino posameznih listin, ki so relevantne za izvedbo sodne preiskave. Do enakega zaključka je prišel tudi organ, ki je v izpodbijani odločbi navedel, da bi bila verodostojnost prič z razkritjem ogrožena. Organ je ob sklicevanju na 128., 319. in 331. člen ZKP konkretno pojasnil, na kakšen način razkritje zahtevanih kazenskih ovadb lahko vpliva na izpovedbo prič, posledično pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku in na celoten kazenski postopek, čemur IP pritrjuje in se, na podlagi drugega odstavka 254. člena ZUP, sklicuje na ta del obrazložitve izpodbijane odločbe. Tako je IP pri svoji odločitvi smiselno sledil namenu izpostavljenih določb ZKP. Iz mnenja Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 258/2017, z dne 21. 11. 2017 izhaja tudi, da vsi zadržki glede razkritja zahtevanih kazenskih ovadb še vedno obstajajo, čeprav so bile le-te že posredovane prosilcu (na podlagi odločbe organa št. Tu-9-5/80/2017, z dne 28. 11. 2017), saj dokumenti javnosti še niso bili dostopni v celoti. Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da bi izvedbi obravnavanih (pred)kazenskih postopkov lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja zahtevanih kazenskih ovadb, določenih preiskovalnih opravil (tudi zaslišanje prič) ne bi bilo mogoče več opraviti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja. Zaradi tega tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti kazenskega postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi tega postopka. 

Na podlagi vsega navedenega IP v nasprotju s pritožbenimi navedbami prosilke zaključuje, da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba pogoja, ki se zahtevata za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

V zvezi s podatki v zahtevanih kazenskih ovadbah ni mogoča izvedba delnega dostopa na podlagi 7. člena ZDIJZ, ker bi z razkritjem kateregakoli dela teh dokumentov ogrozili zaupnost podatkov, ki so varovani zaradi interesa vodenja postopka kazenskega pregona.

Ostale izjeme od prostega dostopa

Ker je v celoti podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in ker za zavrnitev zahteve oziroma pritožbe po ZDIJZ zadošča obstoj ene izmed izjem od prostega dostopa, IP ni presojal, ali zahtevane kazenske ovadbe vsebujejo tudi podatke, ki so izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki jo je organ v zvezi s temi dokumenti smiselno zatrjeval v izpodbijani odločbi. Organ je namreč v okviru izvedbe t.i. škodnega testa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zatrjeval, da dostop do informacij javnega značaja na kazenskem področju praviloma intenzivno posega tudi na področje, ki ga varujejo različni vidiki človekove pravice do zasebnosti. Ob tem je še posebej izpostavil pravico varstva osebnih podatkov. Ti argumenti ne morejo biti pravno upoštevni pri presoji izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj se z njimi ne dokazuje škoda, ki bi nastala za kazenski postopek, temveč poseg v pravico varstva osebnih podatkov. To pomeni, da bi vsi ti argumenti organa vplivali na presojo obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

Test interesa javnosti

Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Izvajanje testa interesa javnosti je dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjeme varstva postopka kazenskega pregona po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, ki jo je IP ugotovil pri zahtevani informaciji. 

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. 

Upoštevaje dejstvo, da je IP ugotovil, da je podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, ki se kaže v varovanju teh informacij zaradi interesa vodenja postopka kazenskega pregona. 

V tem primeru se interes varovanja postopka kazenskega pregona kaže v potrebi po varovanju podatkov, ki so pomembni za izvedbo postopka, zlasti z vidika izvedbe določenih preiskovalnih opravil, ki jih je potrebno opraviti in v konkretnih zadevah še niso bila opravljena, npr. zbiranje določenih dokazov, zaslišanje prič in obdolženca, itd... Po drugi strani pa prosilka ni navedla nobenih dejstev, zaradi katerih bi bilo razkritje zahtevanih kazenskih ovadb v javnem interesu. 

IP ob tem poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče se ob tem strinja, da sta lahko na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju sodišča dovolj tehten razlog medijska odmevnost dogodka. Sodišče dalje meni, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. 

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh navedenih okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi vodenja postopka kazenskega pregona. Poudariti je treba, da je takšen rezultat testa vezan tudi na časovno točko, zlasti na dejstvo, da so obravnavani postopki še v teku in v fazi, v kateri se kaznivo dejanje še raziskuje in dokazi še zbirajo. Nobenega dvoma ni, da je pregon storilcev kaznivih dejanj v javnem interesu, saj je glavna pravica in dolžnost preiskovalnih organov ravno pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Obenem so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Po skrbni presoji navedenih okoliščin je zato treba zahtevane informacije izvzeti iz prostega dostopa, saj bi njihovo razkritje v tem času povzročilo takšno škodo postopku kazenskega pregona, da je interes javnosti za razkritje ne odtehta. Razkritje bi spodkopalo zakoniti interes države, da zavaruje tiste podatke, ki so pomembni za uspešno odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj. Ob tem je potrebno upoštevati zlasti dejstvo, da bi zaradi razkritja teh podatkov lahko nastala nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj nekaterih preiskovalnih dejanj, ki so nujna za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo mogoče več izvesti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja. IP še ugotavlja, da je nedvomno v interesu javnosti, da se ugotovi, kdo so storilci kaznivih dejanj in da se ukrene vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V obravnavanem primeru bi bilo tako razkritje zahtevanih informacij celo v nasprotju z interesom javnosti. IP ob tem še dodaja, da k nasprotni odločitvi ne more pretehtati niti zatrjevanje prosilke, da gre za kazenske ovadbe, ki so bile drugemu prosilcu že posredovane in jih je tudi javno objavil. Omenjeni prosilec je le delno objavil zahtevane kazenske ovadbe, torej v celoti javnosti ti dokumenti še niso bili dostopni. Poleg tega pa, kot že rečeno, skladu z ustaljeno upravno sodno prakso za razkritje ne zadošča medijska odmevnost dogodka, temveč je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Takšne vrednote pa v konkretnem primeru zagotovo niso ogrožene. 

Presoja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ je tako IP pripeljala do zaključka, da interes javnosti za dostop do zahtevanih informacij ni močnejši od interesa varstva postopka kazenskega pregona, zaradi katerih so te informacije varovane kot izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

Ker je IP na podlagi vsega navedenega zaključil, da je pritožba prosilke neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje. 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka