prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca za dostop do konkretne tožbe, pri čemer se je skliceval na varstvo sodnega postopka. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da konkretni pravdni postopek še teče (ni bila izvedena niti še glavna obravnava), z razkritjem zahtevanega dokumenta pa bi nastala škoda izvedbi tega postopka (ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti sodnega postopka). Izpolnjena sta oba pogoja, ki morata biti podana, ko gre za izjemo od prostega dostopa po 8. tč. 1. odst. 6. člena ZDIJZ. Pritožbo prosilca je IP zato v celoti zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-261/2017/7
Datum: 20. 12. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 2. 11. 2017, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1503 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. Su 11/2017, z dne 23. 10. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo 

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca z dne 2. 11. 2017 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 11/2017, z dne 23. 10. 2017 se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je v zahtevi z dne 19. 10. 2017 prosil, da mu organ posreduje besedilo tožbe v zadevi P 831/207.

Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. Su 11/2017, z dne 23. 10. 2017, v kateri je najprej povzel 4. člen ZDIJZ in 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nato je navedel, da 8. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme, in sicer, da je sodni postopek še v teku in da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka. Organ je ugotovil, da v konkretnem primeru sodni postopek opr. št. P 831/2017 še poteka. V navedenem postopku še niso bila izvedena vsa dejanja, zato tudi še niso znana vsa morebitna dejstva. Zato razkrivanje navedb iz zahtevanih dokumentov, ki so sestavni del sodnega spisa, pred izvedbo celotnega postopka ni sprejemljivo. Vse do zaključka postopka in izdaje končne odločitve je vsak dokument, ki je del sodnega spisa, potencialno odločilen in pomemben za končno odločitev v postopku. V konkretnem primeru sta izpolnjena zakonska pogoja za obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Sodni postopek še ni zaključen, zato bi posredovanje zahtevanega dokumenta, ki se ne objavlja javno, lahko škodovalo izvedbi oziroma zaključku postopka. 

Dne 2. 11. 2017 je organ zoper odločbo št. Su 11/2017, z dne 23. 10. 2017 prejel pritožbo, v kateri je prosilec navedel, da odločbe ni moč preizkusiti. Prosilec predlaga, da IP vpogleda v zahtevani dokument, pridobi argumente sodišča in nato odloči o posredovanju dokumenta. Prosilec zaproša IP, da ob tem opravi test interesa javnosti. Organ v obrazložitvi ni navedel konkretnih razlogov o tem, zakaj bi razkritje zahtevane informacije škodilo sodnemu postopku. Organ se je postavil na stališče, da informacije ne more posredovati, ker je postopek še v teku, dejstvo, da je postopek še v teku, pa obenem tudi pomeni, da bi lahko razkritje informacij škodovalo postopku. Tako stališče je pravno zmotno, saj morata biti za zavrnitev dostopa do informacije kumulativno izpolnjena oba pogoja - da je postopek v teku in da bi razkritje informacije škodovalo postopku. Nedopustna in pravno zmotna je torej argumentacija organa, da bi razkritje informacije škodilo postopku le zaradi dejstva, da je postopek še v teku. Glede na ZDIJZ bi se moral organ v odločbi opredeliti, do katerih konkretnih negativnih posledic za postopek bi prišlo ob razkritju zahtevane informacije, to pa bi moral opredeliti s takšno stopnjo verjetnosti, da bi lahko odločbo nato preizkusili tudi z vidika testa javnega interesa. Organ je sicer zapisal, da ker še niso bila izvedena vsa dejanja in zato niso znana vsa morebitna dejstva [...], razkritje informacije ni sprejemljivo. Toda, v vsakem postopku, ki še ni končan, najverjetneje še niso bila izvedena vsa dejanja in zato niso znana vsa morebitna dejstva. Ko so vsa dejanja izvedena in vsa dejstva znana, je postopek končan. Zato ta utemeljitev organa po mnenju prosilca ni zadostna in v svojem bistvu pomeni prav to, da organ neposredovanje informacije utemeljuje le z argumentom, da postopek ni končan, kar pa pravno ni dopustno. Z vidika ekonomičnosti postopka in čim prejšnje odločitve prosilec predlaga, da IP od organa pridobi konkretne argumente, zakaj oziroma na kakšen način bi razkritje zahtevane informacije škodilo postopku, in nato te argumente tudi preizkusi (ali dosegajo dovolj veliko stopnjo verjetnosti, da upravičujejo zavrnitev dostopa do informacije). Prosilec meni, da ni jasno, na kakšen način bi seznanitev z zahtevano informacijo škodovala postopku - še posebno ob dejstvu, da so bile stranke v postopku že seznanjene z zahtevano informacijo. Organi se na tej točki pogosto sklicujejo, da bi se lahko ob razkritju informacij posameznike neupravičeno v javnosti prikazovalo v negativni luči oziroma »pribijalo na križ.« Vendar pa ZDIJZ nikjer ne govori o izjemi zaradi preprečitve »oškodovanja ugleda« posameznika. Organ mora v tem primeru konkretno izkazati, da bi takšna škoda lahko negativno vplivala na sam postopek. Obenem mora organ opredeliti, zakaj ne more omogočiti niti delnega dostopa do informacije. Če bo IP ugotovil, da organ lahko posreduje argumente, na podlagi katerih bi lahko IP z zahtevano stopnjo verjetnosti presodil, da bi razkritje informacije (lahko) škodilo postopku, pa prosilec IP zaproša, da izvede test interesa javnosti. S testom naj IP pretehta, ali je interes javnosti močnejši od morebitnega negativnega vpliva na postopek. V prid razkritju zahtevane informacije v okviru testa interesa javnost govori dejstvo, da gre za voljenega političnega funkcionarja, ki ima kot tak bistveno manjše upravičeno polje zasebnosti kot nejavna osebnost. Zahtevana informacija - besedilo tožbe - funkcionarja domnevno bremeni, da poseduje premoženje nezakonitega izvora, to premoženje pa mu država s tožbo zdaj želi odvzeti …. Prosilec meni, da tožba razkriva ključne argumente uradnih inštitucij, na podlagi katerih te inštitucije utemeljujejo prepričanje, da oseba razpolaga z premoženjem nezakonitega izvora. Omenjeni javni funkcionar v medijih pravosodje večkrat imenuje »krivosodje« in s tem poskuša rušiti zaupanje v pravosodje. Prav tako javno izraža dvom v pravilnost tožbe, in sicer na skrajno poniževalen način …. Omenjeni funkcionar želi tako, tudi za potrebe političnega boja, javno zminimalizirati pomen tožbe proti njemu - tudi z žaljenjem ostalih nosilcev političnih oblasti …. Funkcionar ima obenem zaradi svoje politične pozicije v družbi velik vpliv na družbo samo. Javnost pa po drugi strani ni seznanjena, na podlagi katerih argumentov in ugotovitev je Republika Slovenija proti funkcionarju tožbo vložila, da bi lahko verodostojno presodila argumente funkcionarja oziroma jih dala v primeren kontekst. Dejstvo, da država od politično voljenega funkcionarja terja premoženje neznanega izvora in argumenti za takšno terjatev so zato po mnenju prosilca nedvomno v interesu javnosti. Argumenti pa bi bili javnosti razkriti s posredovanjem zahtevanega besedila tožbe. Ob tem ne gre zanemariti časovne komponente primera. Tožba je bila vložena aprila 2017. Pol leta pozneje o primeru še ni odločeno. Glede na trajanje sodnih postopkov - pravd na slovenskih sodiščih - bo do pravnomočne odločitve v primeru, po kateri izjeme za dostop do podatkov ne bo več, zagotovo minilo še več mesecev, lahko pa tudi več let. Po podatkih vrhovnega sodišča povprečno trajanje pravdnega postopka na okrožnem sodišču traja 11,9 meseca, na drugi stopnji še 3,4 meseca, nato pa je lahko zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Glede vsega naštetega prosilec meni, da bi bilo nedopustno čakati še več mesecev ali celo več let za razkritje informacije.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 11/2017-72, z dne 6. 11. 2017 poslal IP.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je IP, z dopisom št. 090-261/2017/2, z dne 8. 11. 2017, organ pozval, da mu posreduje dokumentacijo, ki je predmet zahteve in dodatna pojasnila. Organ je odgovoril z dopisoma št. Su 11/2017, z dne 20. 11. 2017 in št. Su 11/2017, z dne 28. 10. 2017. 

Ker zahtevani dokument vsebuje tudi osebne podatke tretje osebe, jo je IP z dopisom, št. 090-261/2017/4, z dne 20. 11. 2017, zaradi morebitnega vpliva odločbe na pravice in pravne koristi te osebe, pozval v postopek, da se po določilih 143. člena ZUP vključi v postopek kot stranski udeleženec tako, da se do konkretne zahteve oziroma pritožbe lahko opredeli. Tretja oseba na poziv IP ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je glede tožbe v zadevi organa opr. št. V P 831/2017 podana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta kot izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja določa podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za uveljavitev izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo: 
1. da je (sodni) postopek še v teku, 
2. da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi.

Na podlagi pojasnila organa v dopisu št. Su 11/2017, z dne 28. 11. 2017 je IP ugotovil, da je predmetni sodni postopek še v teku, saj v navedeni zadevi ni bila izvedena niti še glavna obravnava in še ni bila sprejeta odločitev, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi (npr. sodba). Konkreten sodni postopek je torej še v teku, posledično pa je izpolnjen prvi pogoj za obstoj izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Glede drugega pogoja za obstoj obravnavane izjeme IP pojasnjuje, da je v pravu dostopa do informacij javnega značaja dokazno breme za obstoj izjeme od prosto dostopnih informacij na organu, ki mora z izvedbo škodnega testa dokazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena konkretna škoda za izvedbo postopka. Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da v obravnavanem postopku še niso bila izvedena vsa dejanja, zato tudi še niso znana vsa morebitna dejstva. Zato razkrivanje navedb iz zahtevanega dokumenta, ki je sestavni del sodnega spisa, pred izvedbo celotnega postopka ni sprejemljivo. Vse do zaključka postopka in izdaje končne odločitve je vsak dokument, ki je del sodnega spisa, potencialno odločilen in pomemben za končno odločitev v postopku. IP je sicer sledil tem navedbam organa, vendar je zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa prvi odstavek 8. člena ZUP, in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, tudi sam izvedel t.i. škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo za izvedbo postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Pri izvedbi škodnega testa je IP vpogledal v zahtevano tožbo in se oprl predvsem na pojasnila, ki jih je podal organ v dopisih št. Su 11/2017, z dne 20. 11. 2017 in št. Su 11/2017, z dne 28. 10. 2017. Poudariti je treba, da v predmetni zadevi še ni bila izvedena glavna obravnava. Stranki zato lahko do izvedbe prvega naroka glavne obravnave svoje navedbe, zahtevke še dopolnjujeta, spreminjata in tudi umakneta. Poleg tega je pomembno upoštevati, kot je pojasnil organ že v izpodbijani odločbi, da v obravnavanem postopku še niso bila izvedena vsa dejanja, zato tudi še niso znana vsa morebitna dejstva. Organ je v dopisu št. Su 11/2017, z dne 28. 11. 2017 pojasnil, da bodo v postopku verjetno zaslišane tudi posamezne priče, zato razkrivanje navedb iz zahtevane tožbe pred izvedbo celotnega postopka ni sprejemljivo, saj bi lahko vplivalo na vsebino pričevanj v sodnem postopku. Iz navedenega dopisa organa izhaja tudi, da ni moč povsem izključiti možnosti, da glavna obravnava ali njeni posamezni deli, v skladu z 294. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP), celo ne bi bili javni. Tudi to dejstvo je pomembno pri presoji, kakšna bi bila škoda za izvedbo postopka. 

Upoštevaje dejstvo, da predmetni sodni postopek še ni zaključen, in da niti glavna obravnava še ni bila izvedena, ter da se organ zato še ni podrobneje opredelil do vsakega izmed dokazov posebej (pri čemer so navedbe v tožbi samo del dokaznega gradiva) in tudi do vseh skupaj, je IP ocenil, da je organ prepričljivo pojasnil, da bi razkritje zahtevanega dokumenta, v tej fazi postopka, lahko povzročilo takšno nepopravljivo škodo za nadaljevanje postopka, ki bi pretehtala nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja. Iz 7. in 8. člena ZPP izhaja, da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, s sodbo in po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče šele v obrazložitvi sodbe navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter katere dokaze je pri tem upoštevalo. Zato je pred rešitvijo spora, praktično nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dokumenti so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek ter posledično, kakšne posledice bi imelo razkritje v javnosti za izvedbo postopka. Dokazni postopek je torej dinamičen in zato ni moč predvideti vseh procesnih in dejanskih situacij. Določen dokument je v neki fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih dokazov. V konkretnem primeru zahtevani dokument (tožba) vsebuje podatke, ki predstavljajo navedbe tožeče stranke, pri čemer je treba poudariti, da lahko stranka svoje navedbe in zahtevke še dopolnjuje, spreminja in tudi umakne. Če bi se javnost v tej fazi postopka seznanila z vsebino zahtevanega dokumenta, bi po presoji IP lahko nastala škoda za izvedbo postopka, saj bi razkritje v javnosti lahko vplivalo npr. na izjave prič in na splošno na zavarovanje dokazov v postopku. IP pritrjuje navedbi organa v dopisu št. Su 11/2017, z dne 28. 11. 2017, da je za odločitev in izdelavo sodbe treba predhodno izvesti vsa zahtevana procesna dejanja, ki so po mnenju senata potrebna. Razkrivanje dokumenta pred izvedbo glavne obravnave, pred predložitvijo vseh dokumentov in pred izvedbo vseh dokazov, bi lahko povzročilo oteženo izvedbo postopka, saj vse navedeno medsebojno vpliva na izvedbo posameznih procesnih dejanj. Ob tem IP poudarja, da namen izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni varovanje strank postopka ali preprečitve »oškodovanja ugleda« posameznika, kot je navedel prosilec, temveč varovanje izvedbe dokaznega postopka in načela materialne resnice oziroma trditveno-dokaznega bremena, torej na nek način varovanje verodostojnosti in trdnosti samega postopka. 

Iz pojasnila organa v dopisu št. Su 11/2017, z dne 20. 11. 2017 izhaja, da vsi zadržki glede razkritja zahtevane tožbe še vedno obstajajo, ne glede na to, da so bili v 31. členu Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11 in 25/14; v nadaljevanju ZOPNI) določeni podatki iz zahtevane tožbe javno objavljeni v Uradnem listu RS …. Zahtevana tožba javnosti na ta način ni bila dostopna oziroma je bil javno objavljen t.i. oklic, ki je drug dokument in vsebuje le določene podatke, ki izhajajo iz obravnavane tožbe. 

Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da bi izvedbi obravnavanega sodnega postopka lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja zahtevane tožbe določenih procesnih opravil (npr. zaslišanje prič in zavarovanje drugih dokazov) ne bi bilo mogoče več izvesti ali pa rezultat postopka ne bi odražal dejanskega stanja. Zaradi tega tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti sodnega postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi tega postopka, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani s to informacijo. 

Na podlagi vsega navedenega je IP v nasprotju s pritožbenimi navedbami prosilca zaključil, da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ.

Po pregledu vsebine zahtevane tožbe je IP ugotovil, da izvedba delnega dostopa na podlagi 7. člena ZDIJZ ni mogoča. Podatki v zahtevani tožbi, ki še niso bili javno objavljeni, so namreč tako medsebojno vsebinsko povezani oziroma prepleteni s podatki, ki so bili že objavljeni v Uradnem listu RS …, da jih ni mogoče izločiti iz zahtevane tožbe ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, ki je nujna zaradi varstva sodnega postopka, oziroma bi delni dostop popolnoma izgubil vrednost in ne bi bil smiseln, saj bi prosilec dobil razkrite zgolj tiste podatke, ki so bili javno objavljeni, in sicer brez vse ostale vsebine zahtevane tožbe, torej iztrgano iz konteksta tožbe, kar pomeni, da bi bili brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost. 

Ker je IP odločil, da so informacije iz zahtevane tožbe izvzete iz prostega dostopa zaradi obstoja izjeme varstva sodnega postopka, ni potrebe, da bi se opredeljeval tudi do obstoja morebitnih drugih izjem.

IP je v nadaljevanju opravil še t.i. test interesa javnosti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Izvajanje testa interesa javnosti je dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjeme varstva sodnega postopka po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, ki jo je IP ugotovil pri zahtevani tožbi. 

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. 

Upoštevaje dejstvo, da je IP ugotovil, da je podana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, ki se kaže v varovanju teh informacij zaradi interesa vodenja sodnega postopka. 

V tem primeru se interes varovanja postopka kaže v potrebi po varovanju podatkov, ki so pomembni za izvedbo postopka, zlasti z vidika izvedbe določenih procesnih dejanj, ki jih je potrebno opraviti in v konkretni zadevi še niso bila opravljena, npr. izvedba določenih dokazov, zaslišanje prič, itd... Po drugi strani pa prosilec kot odločilno dejstvo za razkritje zahtevanega dokumenta v javnem interesu navaja okoliščino, da se tožba nanaša na posameznika, ki je javni funkcionar, ki s pomočjo medijskega poročanja želi, tudi za potrebe političnega boja, javno zminimalizirati pomen tožbe proti njemu. Prosilec zato izpostavlja potrebo po seznanitvi javnosti z argumenti, na podlagi katerih država terja premoženje neznanega izvora. Prosilec je opozoril tudi na dejstvo, da bo do pravnomočne odločitve v konkretni zadevi zagotovo minilo še več mesecev, lahko pa tudi več let.

IP poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče se ob tem strinja, da sta lahko na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju sodišča dovolj tehten razlog medijska odmevnost dogodka. Sodišče dalje meni, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. 

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh navedenih okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi vodenja sodnega postopka. Poudariti je treba, da je takšen rezultat testa vezan tudi na časovno točko, zlasti na dejstvo, da je postopek še v teku in v fazi, v kateri se dejansko stanje še raziskuje in dokazi še izvajajo. Nobenega dvoma ni, da je v javnem interesu, da država zoper politično voljenega funkcionarja vodi postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora. Namen takšnega postopka je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (2. člen ZOPNI). Po skrbni presoji vseh okoliščin (tako tistih, ki se nanašajo na varstvo omenjenega postopka, kot tudi tistih, ki kažejo na javni interes za razkritje zahtevane tožbe) je treba zahtevano tožbo izvzeti iz prostega dostopa, saj bi njeno razkritje v tem trenutku povzročilo takšno škodo sodnemu postopku, ki na podlagi zahtevane tožbe teče zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora, da je interes javnosti za razkritje ne odtehta. Razkritje bi spodkopalo zakoniti interes države, da zavaruje tiste podatke, ki so pomembni za uspešno vodenje in odločanje v sodnem postopku. Ob tem je potrebno upoštevati zlasti dejstvo, da bi zaradi razkritja teh podatkov lahko nastala nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj nekaterih procesnih dejanj, ki so nujna za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo mogoče več izvesti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja. Nedvomno je v interesu javnosti, da se ugotovi, ali je premoženje dejansko nezakonitega izvora in da se ukrene vse potrebno, da takšno premoženje odvzame. Zaradi vsega navedenega bi bilo razkritje zahtevane tožbe celo v nasprotju z interesom javnosti. IP ob tem še dodaja, da k nasprotni odločitvi ne more pretehtati niti zatrjevanje prosilca, da gre za tožbo, o kateri so mediji že poročali in ki se nanaša na javnega funkcionarja. V konkretni fazi postopka namreč odgovornost javnega funkcionarja še ni bila dokazana. Prav tako pa lahko tožeča stranka v zahtevani tožbi, kot poudarja tudi organ, svoje navedbe, zahtevke še dopolnjuje, spreminja in tudi umakne. Poleg tega pa, kot že rečeno, skladu z ustaljeno upravno sodno prakso za razkritje ne zadošča medijska odmevnost dogodka, temveč je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Takšne vrednote pa v konkretnem primeru zagotovo niso ogrožene. 

Prosilec kot enega od argumentov za razkritje zahtevane tožbe na podlagi interesa javnosti navaja tudi »časovno komponento«, pri čemer se sklicuje na povprečen čas reševanja pravd na slovenskih sodiščih. Tovrstni argument pri izvedbi testa interesa javnosti po ZDIJZ ne more predstavljati razloga za razkritje, saj gre za povsem splošen argument, ki bi izničil tako obstoj instituta varstva sodnih postopkov, kakor tudi samega instituta interesa javnosti. Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument. Splošno sklicevanje, kot izhaja iz prosilčeve pritožbe, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi presegel institut varstva sodnih postopkov. Torej zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi varstvo konkretnega sodnega postopka. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevano tožbo, saj je navedbo prosilca razumeti, da izhaja iz prepričanja, da bi se javnosti zaradi predstavljene »časovne komponente«, ki se nanaša na vse pravdne postopke, moral omogočiti dostop do vseh tožb iz sodnih postopkov, kar kot rečeno, ni v skladu s pomenom in smislom instituta testa interesa javnosti, ki je vezan na konkreten primer in ne more predstavljati »precedensa« v smislu, da so tovrstne informacije vselej javne. Odločitev, da so za razkritje na temelju javnega interesa dovolj zgolj splošne navedbe, bi dejansko pomenila, da bi morali biti dostopni vsi podatki iz vseh tožb, s katerimi razpolaga organ. S tem pa bi povsem izničili določbe specialne zakonodaje, ki tovrstne podatke varuje kot zaupne, kar pa ni namen testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

Presoja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ je tako IP pripeljala do zaključka, da interes javnosti za dostop do zahtevanih informacij ni močnejši od interesa varstva sodnega postopka, zaradi katerega so te informacije varovane kot izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

Ker je IP na podlagi vsega navedenega zaključil, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje. 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka