Lovšin Peter novinar Dnevnika - Vrhovno državno tožilstvo RS

POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo za dostop do kazenske ovadbe v konkretni zadevi in z njo povezanih dokumentov. Organ je zahtevo za dostop do kazenske ovadbe zavrnil po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in odobril delni dostop do preostalih dokumentov. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je organ ravnal pravilno, ko je dostop do kazenske ovadbe zavrnil, zato je pritožbo v tem delu zavrnil. Pritožbi pa je ugodil v delu, ki se nanaša na prekrite opravilne številke zahtevanih dokumentov, saj je IP ugotovil, da ne gre za varovan osebni podatek.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-236/2017/4
Datum: 16. 11. 2017

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP) o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec) z dne 13. 10. 2017 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. Tu-9-5/71/2017/AB(AL) z dne 9. 10. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 13. 10. 2017 zoper 1. točko izreka odločbe Vrhovnega državnega tožilstva, št. Tu-9-5/71/2017/AB(AL) z dne 9. 10. 2017, se delno ugodi in se 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi v delu, ki se nanaša na opravilne številke dokumentov, ter se odloči: Organ mora prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe posredovati kopijo dokumentov »Sklep o izločitvi državne tožilke z dne 14. 12. 2016« in »Odredbo o predodelitvi zadeve drugemu državnemu tožilcu z dne 25. 4. 2017« tako, da bodo razvidne še opravilne številke dokumentov.

2.    V preostalem delu se pritožbo zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v

Prosilec je 19. 9. 2017 na organ naslovil zahtevo za posredovanje:
1.    kazenske ovadbe zoper konkretno fizično osebo v zvezi z zadevo otroške srčne kirurgije, ki se nanaša na kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja,
2.    predloga tožilstva za postavitev izvedenca medicinske stroke v navedeni zadevi, naslovljenega na Okrožno sodišče v Ljubljani,
3.    sklepa o izločitvi tožilke iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP v navedeni zadevi,
4.    sklepa o predodelitvi zadeve drugemu državnemu tožilcu v navedeni zadevi.
Zahtevane informacije je želel prejeti v obliki fotokopij, izpis v formatu A4, ali datoteke po e-pošti.

Organ je z odločbo, št. Tu-9-5/71/2017/AB(AL) z dne 9. 10. 2017, zahtevi prosilca delno ugodil, tako da mu je posredoval sklep o izločitvi državne tožilke (3. točka zahteve) in odredbo o predodelitvi zadeve drugemu državnemu tožilcu (4. točka zahteve), pri čemer je prekril varovane osebne podatke in opravilni številki zadeve. Dostop do kazenske ovadbe(1. točka zahteve) in predloga za postavitev izvedenca (2. točka zahteve) je organ zavrnil zaradi obstoja izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) da je postopek kazenskega pregona še v teku in (2) razkritje informacije bi škodovalo izvedbi postopka. Kazenski pregon obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu ZKP). Z navedeno izjemo se torej varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Glede vprašanja, ali je postopek kazenskega pregona še v teku, je organ ugotovil, da konkretna kazenska zadeva še ni pravnomočno zaključena, kar pomeni, da je izpolnjen prvi pogoj za uveljavitev izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za zavrnitev dostopa do dokumenta pa mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj - da bi razkritje zahtevanega dokumenta škodovalo izvedbi postopka. Ta pogoj zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora izkazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi kazenskega postopka. V ta namen je organ pridobil mnenje državne tožilke, ki je nosilka spisa v tej zadevi. Državna tožilka je menila, da bi razkritje vsebine kazenske ovadbe nedvomno predstavljalo vnaprejšnjo obsodbo obdolženca in poseg v njegovo ustavno zavarovano domnevo nedolžnosti, še pred odločitvijo o tem, ali bo državno tožilstvo sploh vložilo zahtevo za preiskavo. Razkritje zahtevanih podatkov bi škodovalo izvedbi kazenskega postopka, saj v obravnavani zadevi ni bila zaslišana še nobena priča. Če bi prišlo do razkritja vsebine kazenske ovadbe, bi to vplivalo na izpovedbe prič, posledično pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku. S tem bi bilo poseženo v eno izmed temeljnih načel kazenskega postopka, in sicer v načelo o iskanju materialne resnice iz 17. člena ZKP. Glede na to je državna tožilka predlagala, da se zahteva prosilca zavrne. Na podlagi 13. člena Uredbe o ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16) je organ v zvezi z odločanjem o predlogu za postavitev izvedenca zaprosil za mnenje tudi Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je odločilo o tem predlogu. Navedli so, da po njihovi oceni obstajajo zadržki po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ za posredovanje kazenskih ovadb, predlogov za postavitev izvedencev in drugih dokumentov kot informacij javnega značaja vse dokler kazenski postopek ni končan. S prepričljivimi navedbami državne tožilke, prav tako pa tudi sodišča, da bi z razkritjem kazenske ovadbe in predloga za postavitev izvedenca nastala škoda za izvedbo kazenskega pregona, se je organ strinjal. V zvezi s slednjim je ugotovil, da so v predlogu za postavitev izvedenca povzete nekatere navedbe iz kazenske ovadbe v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji in je zato tudi pri tem dokumentu brez dvoma podana izjema od prostega dostopa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Namen te izjeme pa je predvsem v zagotovitvi nemotene izvedbe kazenskega pregona. Glede zahtevane ovadbe in predloga za postavitev izvedenca sta torej kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj navedene izjeme določa ZDIJZ, kar pomeni, da je podana izjema od prostega dostopa glede teh informacij. Organ je ob tem poudaril, da določila ZDIJZ urejajo dostop do informacij javnega značaja na splošno, v konkretni zadevi, v kateri gre za dostop do kazenske ovadbe, pa področje dostopanja do informacij ureja tudi ZKP. Bistvena razlika med obema zakonoma je, da ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga državni organ, razen če je podana kakšna izjema. Prosilcu za dostop do informacije javnega značaja v skladu z ZDIJZ ni potrebno izkazati pravnega interesa. Na drugi strani ZKP v 128. členu daje pravico do pregleda in prepisovanja kazenskega spisa le strankam v postopku (obdolžencu in državnemu tožilcu) ter oškodovancu od določene faze dalje, drugim osebam pa le, če imajo opravičen interes. Ustava RS, ki je obema zakonoma nadrejena, v 39. členu določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Ustava torej kot podlago za dostop do informacije javnega značaja določa na zakonu utemeljen pravni interes, medtem ko ZDIJZ takšnega interesa izrecno ne predpisuje. Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-16/10 z dne 20. 10. 2011 izpostavilo, »da glede na posebno naravo gradiva v ... sodnih spisih, zaradi česar procesni zakoni posebej urejajo pravico do pregleda in prepisa dokumentov v spisih in ob upoštevanju drugega odstavka 39. člena Ustave, ki kot splošno pravilo določa, da je dostop do informacije javnega značaja mogoč ob izkazanem pravnem interesu, se celo postavlja vprašanje ali je v skladu z Ustavo takšna razlaga ZDIJZ, po kateri je mogoče tudi na njegovi podlagi, ne glede na specialno ureditev v procesnih predpisih, pridobiti dokumente iz sodnih in upravnih spisov«. Ustavno sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo, je pa, kot zgoraj navedeno, izkazalo dvom v interpretacijo ZDIJZ, po kateri interesa ni treba izkazovati. Tudi Vrhovno sodišče je v gospodarskem sporu v odločbi, št. Cpg 1/2011 z dne 18. 4. 2011, izrazilo stališče, da veljavna zakonska ureditev sicer dopušča razlago, da je do dokumentov iz sodnega spisa možno dostopati tudi po določbah ZDIJZ, vendar pa je po presoji vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ZPP specialn(ejš)i predpis. Takšna razlaga še toliko bolj velja za ZKP, saj je treba upoštevati, da kazenski pregon bistveno bolj posega v človekove pravice kot civilni postopki in je zahteva po varovanju informacij v kazenskih postopkih toliko večja (argumentum a minori ad maius: sklepanje od manjšega na večje). Prav tako iz prakse Upravnega sodišča izhaja, da je v določenih primerih uporabilo argument specialnosti in dalo prednost specialnemu predpisu, kar je ZKP v primerjavi z ZDIJZ. Sodišče je v teh odločbah izpostavilo, da je potrebno upoštevati, da so informacije javnega značaja po ZDIJZ prosto dostopne, v kolikor niso podane izjeme, medtem ko je po določilu 128. člena ZKP pravica do pregleda in prepisovanja kazenskega spisa zagotovljena obdolžencu in njegovemu zagovorniku, državnemu tožilcu ter oškodovancu od določene faze dalje, drugim osebam pa le, če za to izkažejo opravičen interes. Upravno sodišče je še navedlo, da ZDIJZ ni razveljavil 128. člena ZKP, torej ta določba še velja, da pa po drugi strani ZDIJZ med izjemami v 6. členu ni določil možnosti, da bi organ lahko zavrnil dostop do zahtevane informacije iz razloga, če nek zakon tako določa. Glede na navedeno je sodišče moralo odločiti, kateremu predpisu dati prednost. Sodišče je za konkretni primer ocenilo, da gre za odnos specialnejšega predpisa do splošnega, ko gre za uporabo 128. člena ZKP napram uporabi ZDIJZ. Sodba v obrazložitvi navaja, da »če bi sklicujoč na ZDIJZ, lahko vsak na tej podlagi prišel do dokumentacije iz kazenskih spisov, kjer je bila javnost izključena bi se povsem izničil namen izključitve javnosti (sodba Upravnega sodišča I U 542/2013 z dne 11. 9. 2013). Podobno bi se v obravnavanem primeru, ob posredovanju kazenskih ovadb pred pravnomočnim končanjem postopka, izničile procesne garancije določene v ZKP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. ZDIJZ je z novelo C, sprejeto leta 2014, delno odpravil pomanjkljivost in sedaj izrecno v 5.a členu omogoča zavrnitev dostopa do informacij dragim osebam v tistih primerih, ko je tudi strankam in oškodovancu omejen dostop do informacij javnega značaja. S tem je ZDIJZ sicer vzpostavil podlago za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja, če to določa nek drug zakon. Ne glede na navedeno pa 5.a člen ZDIJZ ne omogoča zavrnitve dostopa v vseh primerih, ki jih sicer omogoča specialni predpis, kot to izhaja iz 128. člena ZKP. Kot je organ že pojasnil, 5.a člen ZDIJZ omogoča zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja v tistih primerih, ko je zahtevana informacija omejena tudi strankam, oškodovancem oziroma udeležencem v sodnem postopku. V kazenskem postopku (po uvedbi preiskave) strankam (obdolžencu in zagovorniku) dostop do informacij v kazenskem spisu ni omejen, sme pa se omejiti pregled in prepis kazenskih spisov ter ogled dokaznih predmetov oškodovancu, dokler ni zaslišan kot priča (tretji odstavek 59. člena ZKP). Glede na navedeno je torej možno na podlagi 5.a ZDIJZ člena prosilcu zavrniti dostop le v tistih primerih, ko oškodovanec še ni zaslišan, medtem ko ZKP pregledovanje spisov in prepis dokumentov drugim osebam (v tem primeru je prosilka druga oseba) ne omogoča tudi po tem, ko je oškodovanec zaslišan, razen če izkaže opravičen interes. Organ je ocenil, da je že zakonodajalec s 128. členom ZKP omejil dostop do pregledovanja in prepisovanja kazenskega spisa, saj je le tako lahko zagotovil dosledno spoštovanje človekovih pravic, pravil učinkovitega postopka, načel, in drugih procesnih jamstev v še nepravnomočno končanih kazenskih postopkih. S tem pa je izkazal, da je v odprtih postopkih podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki varuje nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. 128. člen ZKP je omejil dostopanje do podatkov v kazenskem spisu z namenom, da se zagotovi učinkovit in pošten kazenski postopek, kot ga opredeljuje 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zgolj v ponazoritev je organ izpostavil, da glede na 128. člen ZKP tudi priče nimajo pravice do vpogleda v kazenski spis. Po 319. členu ZKP predsednik senata po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti priče iz razpravne dvorane. Priče tako niso prisotne pri predstavitvi obtožnice in pri zagovoru obdolženca. Po 331. členu ZKP priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča niti pri sprejemanju dokazov. Vse citirane določbe ZKP imajo namen doseči, da priča v svoji izpovedbi poda svoje videnje dogodka, ne da bi pri tem bila seznanjena z že pridobljenimi dokazi, drugimi izpovedbami, stališči tožilstva v obtožnici in s stališči obrambe v zagovoru. V nasprotnem primeru bi omenjeni dokazi, izpovedbe in stališča (zavedno ali nezavedno) lahko vplivala na izpovedbo priče, posledično pa tudi na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku. S tem bi bilo poseženo v eno izmed temeljnih načel kazenskega postopka: v načelo iskanja resnice, določeno v 17. členu ZKP (sodišče in državni organi, ki sodelujejo v postopku, morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe). Če bi bili ti dokumenti in ti podatki posredovani javnosti, bi se lahko vse predlagane priče, mimo zgoraj navedenih pravil kazenskega postopka, seznanile s temi podatki. To pa bi lahko vplivalo na njihovo izpovedbo, posledično pa tudi na celoten kazenski postopek. Omogočanje dostopanja do dokumentov v zgodnejših fazah postopka tudi preprečuje ali vsaj otežuje, da bi morebitna kasnejša izključitev javnosti dosegla učinke. Prav tako je dokazni postopek dinamičen in ni moč predvideti vseh procesnih, kot tudi dejanskih situacij. Opisani učinki določbe 128. člena ZKP so le nekateri izmed mnogih, ki varujejo interese kazenskega pregona, skupaj z vsemi pravicami obdolženca in žrtve kaznivega dejanja. Pri razlagi določil ZDIJZ in nujnosti uporabe ZKP pri odločanju o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja tudi ne gre prezreti, da je zakonodajalec v kazenskem postopku določil javnost samo za javno glavno obravnavo. Vse druge faze (pred)kazenskega postopka javnosti niso dostopne, kar poudarjeno velja za predkazenski postopek, ko gre za najzgodnejše faze postopka, ko se državni tožilec še odloča, ali bo sploh zahteval kazenski pregon. Takšna ureditev v ZKP je razumljiva, upoštevaje tudi temeljno načelo iz drugega odstavka 1. člena ZKP, da sme biti obdolženec, preden se izda pravnomočna sodba, omejen v svojih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon. To temeljno načelo je odločilno tudi za uporabo ZDIJZ, saj zadeva uresničevanje človekovih pravic in svoboščin (primerjaj 15. člen Ustave). Dostop do informacije javnega značaja na kazenskopravnem področju, na primer s posredovanjem kazenske ovadbe ali obtožnega akta, praviloma intenzivno posega tudi na področje, ki ga varujejo različni vidiki človekove pravice do zasebnosti (35., 36., 37. in 38. člen Ustave). Posredovanje dokumentov iz državnotožilskega spisa ali spisa kazenskega sodišča tako pogosto pomeni tudi vdiranje v sfero zasebnosti osumljenca, obdolženca, oškodovancev in žrtev kaznivih dejanj. Niti delni dostop po 7. členu ZDIJZ z izločanjem informacije iz dokumenta (in anonimiziranjem) praviloma ne onemogoča prepoznave vpletenih oseb, tudi ob uporabi informacij, ki že krožijo v javnosti. Dopustnost poseganja v človekove pravice, tudi v človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, je treba ozko razlagati, ob strogem spoštovanju ustavne zahteve po jasnosti in določnosti zakona. Kazenska ovadba ni dokument, ki bi ga izdelalo samo državno tožilstvo. Res je v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ določeno, da je informacija javnega značaja tudi dokument, ki ga je organ pridobil od drugih oseb, vendar zahteva za samo pridobitev tega dokumenta od državnega tožilstva prav v ničemer ne more slediti namenu seznanjanja javnosti z delom državnega tožilstva kot zavezanca za dostop do informacije javnega značaja po 1. členu ZDIJZ. Ob tem ne gre prezreti, da kazenska ovadba nastane v najzgodnejši fazi predkazenskega postopka, pred uvedbo kazenskega postopka, ko govorimo še o osumljencu in ne obdolžencu. Te okoliščine pa ne morejo biti brez vpliva na pravico dobiti informacijo javnega značaja po drugem odstavku 39. člena Ustave v zvezi z njenim 15. členom. Nadalje je organ ugotovil, da mora škodni test nakazati, katera so tista dejanja, ki jih bo težko izvesti zaradi razkritja, prav s tem pa organ razkriva, kateri dokazi so bili pridobljeni, kateri so pomembni in kateri bodo še izvedeni. Prav tako škodnega testa ni mogoče opraviti, ne da bi se razkrila faza (pred)kazenskega postopka. Glede na to, da se zahteve za dostop do informacij javnega značaja praviloma nanašajo na točno določene osebe (kot tudi ta, ki je predmet odločbe), podatek o tem, v kateri fazi je kazenski postopek zoper določeno osebo pa je osebni podatek, škodnega testa ni moč učinkovito opraviti ne da bi se poseglo tudi v pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva ter zasebnosti iz 21. in 35. člena Ustava RS. Uporaba specialnega predpisa je skladna tudi z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Namen tega zakona je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacijo javnega značaja (prvi odstavek 2. člena ZDIJZ). Tako je namen ZDIJZ v nadzoru porabe javnih sredstev ter v nadzoru nad delovanjem javnih institucij. Skratka, gre za seznanjanje javnosti z delom državnega organa, v danem primeru državnega tožilstva. Namen ZDIJZ prvenstveno ni pridobivanje podatkov o osumljencih in obdolžencih ter o njim očitanih ravnanjih. Prav slednje pa je praviloma glavni interes in cilj zahteve za dostop do informacije javnega značaja, tudi iz komercialnih razlogov. Interes javnosti po ZDIJZ je predvsem v zahtevi po preglednosti in odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Izvrševanje neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red, pa pomeni zlorabo pravice (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu, št. U-I-413 z dne 25. 5. 2010, 10. odstavek). Nadzor dela organov, ki so vključeni v kazenski pregon, je možen šele po tem, ko se kazenski postopek pravnomočno konča, saj razkrivanje informacij o postopku, ki še ni končan, lahko vpliva na njegovo učinkovito izvedbo, kot tudi na zagotavljanje človekovih pravic udeležencev kazenskega postopka. Iz prakse Upravnega sodišča izhaja, da ima ZDIJZ prednost pred specialnim predpisom le v primeru, ko je postopek že končan (sodba Upravnega sodišča, št. IU 2287/2011 z dne 9. 5. 2012). Do enakega rezultata glede zavrnitve dostopa do kazenske ovadbe v odprtem (pred)kazenskem postopku je mogoče priti tudi z uporabo izjeme po 6 točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj ta določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Razkritje podatkov iz ovadbe ali same ovadbe bi škodovalo učinkoviti izvedbi (pred)kazenskega postopka iz razlogov, ki so že zgoraj navedeni v utemeljitev uporabe specialnega zakona. Tako bi razkritje lahko povzročilo nepopravljive posledice za samo izvedbo (pred)kazenskega postopka, tudi sodne preiskave in glavne obravnave. Verodostojnost izpovedi prič bi bila z dostopom informacij v javnosti dodatno ogrožena. Škodni test tudi v tem primeru pokaže, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina in bi nastala škoda, konkretno izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Prevladujoči interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ pa je moč uporabiti le v izjemnih primerih in zgolj medijska odmevnost zadeve ne zadostuje. Glede na dejstvo, da sta kazenska ovadba, do katere prosilec zahteva dostop in predlog za postavitev izvedenca, predmet odprtega, še ne pravnomočno končanega (pred)kazenskega postopka, je bilo zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov potrebno zahtevo v tem delu zavrniti.

Prosilec se je 13. 10. 2017 zoper odločbo organa, št. Tu-9-5/71/2017/AB(AL) z dne 9. 10. 2017 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba) pritožil zaradi zmotnega uveljavljanja izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec je navedel, da razkritje kazenske ovadbe nikakor ne more nedvomno predstavljati vnaprejšnje obsodbe obdolženca in posega v njegovo ustavno zavarovano domnevo nedolžnosti. Tudi če bi se o vsebini ovadbe odločil seznaniti javnost, je novinar že po 18. členu novinarskega kodeksa dolžan upoštevati, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen, prav tako pa novinarski kodeks narekuje tudi pazljivost pri navajanju osebnih podatkov. Tudi sicer je splošno znano dejstvo, da sta ovadba in predlog tožilstva za postavitev izvedenca medicinske stroke del predkazenskega postopka in ne pravnomočna obsodba. Organ se vsaj pomanjkljivo, če že ne zmotno, sklicuje na uporabo škodnega testa in pridobljenih mnenj tožilke - nosilke spisa - in Okrožnega sodišča v Ljubljani. Organ zgolj pavšalno navede domnevne trditve nosilke spisa in sodišča ter v ničemer ne utemelji, zakaj konkretno bi lahko posredovanje kazenske ovadbe prosilcu vplivalo na kazenski postopek. Pri tem gre celo v nasprotje z lastnimi preteklimi stališči. Kot je razvidno v Prilogi 1 (print elektronske pošte, ki je bila s strani organa posredovana 10. 8. 2017), organ samo pojasnjuje, da mora biti škodni test zelo restriktiven, ter tudi na konkretni in ne le hipotetični ravni izkazati, da bi kazenskemu postopku nastala škoda. »Še več, nevarnost nastanka škode mora biti taka, da se posamezno dejanje ne bi moglo izvesti, ali bi bilo povezano z drugimi oteževalnimi okoliščinami,« v tem dopisu navaja organ. Organ se želi z golim sprenevedanjem izogniti izvedbi konkretnega škodnega testa, češ da je že podatek o tem, v kateri fazi je kazenski postopek, osebni podatek, saj denimo vsa tožilstva pojasnjujejo o vložitvah zahtev za sodno preiskavo in obtožnih aktov. Organ se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-16/10), v kateri se le-to niti ne opredeli do omenjenega vprašanja, temveč ga le nakaže (vprašanje samo, ne pa odgovora). Zato je sklicevanje na besedilo iz omenjene odločbe US neutemeljeno, še posebej pa pravno nezavezujoče. V ZDIJZ je zgledno urejeno, kdaj so izjeme upravičene. Organ ob tem tudi povsem zanemari vprašanje javnega interesa (omenja le pravni interes), ki igra v ZDIJZ ključno vlogo. ZDIJZ v drugem odstavku 6. člena nedvoumno nalaga, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v nekaterih primerih, med katere pa konkretni primer ne sodi. V konkretnem primeru gre za izjemno velik in pomemben javni interes, saj je področje otroške srčne kirurgije, na kar se nanašajo zahtevani dokumenti, eno izmed najbolj problematičnih področij slovenskega zdravstva, skrb za zdravje pa eno najbolj dragocenih ustavno zajamčenih človekovih pravic (51. člen Ustave). Organ pri sklicevanju na ZKP in navajanju primerov iz prakse (denimo zaslišanje prič) namerno povsem zanemari še eno okoliščino, in sicer da so sojenja polnoletnim osebam javna (čeprav tudi takrat velja domneva nedolžnosti za obdolžene), le izjemoma pa se deli sojenja zaprejo za javnost. Tudi glede navajanja ravnanja s pričami gre zgolj za sprenevedanje. Priče resda do zaslišanja ne morejo prisostvovati sojenju, vendar pa jim nič ne prepoveduje, da bi bile seznanjene s potekom sojenja (kdorkoli jim lahko potek sojenja prenese). Tudi v delih, ki so bili delno ugodeni (sklep o predodelitvi, sklep o izločitvi), organ neupravičeno prikriva nekatere ključne podatke. Da se prekrije opravilna številka zadeve, ki je pogosto (denimo na nekaterih sodiščih), celo pogoj za sklicevanje pri dobivanju informacij o zadevi, je naravnost absurdno, saj gre za enega najbolj osnovnih (in celo nikakor ne osebnih) podatkov o zadevi. Glede na vsebino sklepa o izločitvi tožilke se prav tako neupravičeno prikrivajo podatki, ki so ključni za razumevanje same vsebine izločitve. Podobno, vendar v manjši meri, velja tudi za sklep o predodelitvi. Pri čemer prosilec tudi opozarja, da manjka tudi dokument, ki bi pojasnjeval, kateremu državnemu tožilcu je zadeva trenutno dodeljena. Zato prosilec sklepa, da mora obstajati vsaj še ena odredba o predodelitvi zadeve, ki mu je organ ni posredoval.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, št. Tu-9-5/71/2017/AB(AL)/8 z dne 19. 10. 2017, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. 

IP je z dopisom, št. 090-236/2017/2 z dne 27. 10. 2017, organ pozval, naj v roku petih dni od prejema dopisa poda pojasnilo k pritožbeni navedbi o neposredovanju dokumenta, ki bi pojasnjeval, kateremu državnemu tožilcu je zadeva trenutno dodeljena ter pojasnilo, zakaj je do posredovanih dokumentov iz 3. in 4. točke zahteve odobril (le) delni dostop, saj se do razlogov delnega dostopa organ v obrazložitvi odločbe ni opredelil. 

IP je 6. 11. 2017 prejel odgovor, št. Tu-9-5/71/2017/AB(AL)/12 z dne 3. 11. 2017, v katerem je organ pojasnil, da je listino, iz katere izhaja odločitev, da se zadeva dodeli v delo drugemu državnemu tožilcu, kot tudi odločitev, da se zadeva dodeli v delo okrožni državni tožilki, svetnici Lilijani Tomič, posredoval skupaj s pritožbo. Kljub vsemu je listino posredoval še enkrat in navedel, da je iz nje razvidno, da je na odredbi vodje tožilstva Tamare Gregorčič zabeležena tudi odredba vodje Oddelka splošne kriminalitete Nikolaje Hožič z dne 26. 4. 2017 (»o/ v dod. in delo LT«), kar pomeni, da je vodja Oddelka splošne kriminalitete v zvezi z odredbo vodje tožilstva odredila, da se zadeva dodeli v delo okrožni državni tožilki svetnici Lilijani Tomič. V zvezi s prekritjem opravilne številke v dokumentih 3. in 4. točke zahteve je organ pojasnil, da je podatek prekril, ker je na njeni podlagi mogoče pridobiti osebne podatke strank (obdolženca in mladoletnih oškodovancev) v postopku, prič in drugih oseb, katerih osebni podatki se nahajajo v spisu. Kot je še navedel, se opravilna številka v sodstvu uporablja predvsem za vodenje evidence posameznih primerov. Stranke v sodnem postopku, zakoniti zastopniki, pooblaščenec in odvetnik lahko z opravilno številko zadeve zvedo vse, kar jih zanima v njihovem primeru. Možne pa so tudi različne zlorabe tega podatka za pridobitev varovanih osebnih podatkov s strani drugih oseb. 

Pritožba je delno utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Predmet tega pritožbenega postopka je tako vprašanje, ali gre pri zahtevanih dokumentih za prosto dostopno informacijo javnega značaja ter ali je organ posredoval prosilcu vse zahtevane dokumente, s katerimi razpolaga.

Organ se je pri zavrnitvi dostopa do kazenske ovadbe (1. točka zahteve) in predloga za postavitev izvedenca (2. točka zahteve) skliceval na izjemo po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti podana oba pogoja skupaj, in sicer, (1) da je postopek še v teku in (2) da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka. Oba navedena kriterija je pri utemeljitvi navedene izjeme v izpodbijani odločbi podrobneje obrazložil tudi organ. Zato IP pritrjuje odločitvi organa in se v izogib ponavljanju izrecno sklicuje na razloge, s katerimi je svojo odločitev utemeljil organ (drugi odstavek 254. člena ZUP) in kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe o pavšalnih navedbah domnevne trditve nosilke spisa in sodišča pri uporabi škodnega testa. Kot izhaja iz 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16), je obvezna osnova za izvajanje škodnega testa mnenje organa, ki obravnava zadevo v fazi predkazenskega ali kazenskega postopka. Škodljiv učinek razkritja informacij na izvedbo (pred)kazenskega postopka lahko v prvi vrsti verodostojno oceni organ, ki ta postopek tudi vodi. Kadar ta organ oceni, da bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka, imata tako prvostopenjski organ, ki odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, kakor tudi IP v pritožbenem postopku malo manevrskega prostora za drugačno odločitev. Kot neutemeljeno IP zavrača tudi pritožbeno navedbo o prezrtju javnega interesa. Organ je navedel, da ga je moč uporabiti le v izjemnih primerih in zgolj medijska odmevnost zadeve ne zadostuje, s čimer se IP strinja. Glede na navedeno je odločitev organa v zvezi s 1. in 2. točko zahteve pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato je IP pritožbo na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil.

V zvezi s posredovanimi dokumenti iz 3. in 4. točke zahteve se je prosilec pritožil, da je organ neupravičeno prekril opravilne številke posredovanih dokumentov in podatke, ki so ključni za razumevanje same vsebine izločitve oz. predodelitve. Organ je prosilcu omogočil delni dostop do sklepa o izločitvi (3. točka zahteve) in odredbe o predodelitvi zadeve (4. točka zahteve), pri čemer se je skliceval na izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov), ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ tako napoti na uporabo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1), ki v 1. točki prvega odstavka 6. člena določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.

IP je ocenil, da opravilne številke posameznih dokumentov v spisu, niso varovani osebni podatki. Sistem vodenja evidenc v zadevah iz pristojnosti organa je zaprt in IP ne vidi načina, kako bi posamezniki lahko opravilno številko dokumenta enostavno, brez velikih stroškov in velikega napora, povezali s konkretnim posameznikom. Organ se je v odgovoru na poziv IP sicer skliceval na uporabo opravilnih številk v sodstvu, vendar ker zadeva pridobi svojo  - novo opravilno številko, ko je enkrat v sodnem postopku, argument ne vzdrži. Poleg tega 17a. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15 in 23/17 – ZSSve; v nadaljnjem besedilu ZS) določa, da se zaradi zagotavljanja javnosti sojenja na oglasni deski sodišča objavi tudi razpored obravnav ter sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena, in med drugim takšna objava obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve. Skladno s četrtim odstavkom 17a. člena ZS se vsi podatki s sodne deske lahko objavijo tudi v elektronski obliki na način, ki zagotavlja dostop javnosti (npr. svetovni splet, op. IP). Ker je torej podatek, ki ga zahteva prosilec, lahko javno objavljen s pritrditvijo na oglasno desko sodišča še pred razpisom obravnave in njegova objava ni vezana na nastop določene faze postopka, gre za informacijo javnega značaja in ne gre za varovan osebni podatek skladno z ZVOP-1. Poleg tega, če lahko po navedbah organa preko opravilnih številk posameznih primerov pridejo do informacij stranke, pooblaščenci zakoniti zastopniki in odvetniki, to po mnenju IP še ne pomeni, da so do teh informacij upravičeni tudi ostali, čeprav poznajo opravilno številko zadeve. IP je ugotovil, da je pritožbena navedba o neupravičenem prekritju opravilnih številk na posredovanih dokumentih utemeljena, zato je pritožbi na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP v tem delu ugodil in organu naložil, da mora prosilcu posredovati zahtevana dokumenta na način, da bo iz njiju razvidna tudi opravilna številka dokumenta.

Hkrati je IP ugotovil, da je pritožbena navedba o neupravičenem prekritju podatkov, ki so ključni za razumevanje same vsebine izločitve oz. predodelitve, neutemeljena. Gre za podatke o imenih in priimkih, nazivih in sorodstvenih in drugih razmerjih navedenih oseb z državno tožilko ter nazivu obdolženca, očitanih kaznivih dejanjih in medijski naziv kazenske zadeve. Vsi ti podatki se glede na zgoraj navedeno definicijo osebnega podatka iz ZVOP-1 nanašajo na posameznika ter že sami po sebi ali v kombinacijah omogočajo popolno določljivost posameznikov (obdolženca, oškodovancev, ipd). Zato je IP pritožbo v tem delu, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil. 

Prav tako je IP zavrnil pritožbo v delu, da organ prosilcu ni posredoval vseh zahtevanih dokumentov oz. da manjka dokument, ki bi pojasnjeval, kateremu državnemu tožilcu je zadeva trenutno dodeljena. Kot je organ pojasnil z dopisom, št. Tu-9-5/71/2017/AB(AL)/12 z dne 3. 11. 2017, je na odredbi vodje tožilstva Tamare Gregorčič zabeležena tudi odredba vodje Oddelka splošne kriminalitete Nikolaje Hožič, navedena odredba pa je bila posredovana tako prosilcu kot tudi IP. Tako Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1, 19/15 in 23/17 – ZSSve), kot tudi Državnotožilski red (Uradni list RS, št. 7/12, 29/12 in 45/16), ki urejata dodeljevanje zadev, določata, da morajo biti ustrezne odredbe zapisane ali zaznamovane v dnevniku oziroma v spisu, z navedbo datuma, razloga in osebe, ki je odredila dodelitev, vendar ne tudi na kakšen način. Iz vsega navedenega je IP zaključil, da sta bili obe odredbi (odvzem in dodelitev) združeni v enem besedilu, tj. v eni odredbi, lastnoročni zapis vodje oddelka na že posredovanemu dokumentu pa je edina odredba, po kateri se ve, komu je bila zadeva dodeljena. IP tako ne dvomi, da drug dokument, kot ta, ki ga je prosilec že prejel in na katerem se nahaja tudi odredba »o/ v dod. in delo LT«, ne obstaja, zato je pritožbo prosilca v tem delu, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu. 

Postopek vodila:
Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,
asistentka svetovalca pri IP

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
Informacijska pooblaščenka