Prosilec - Upravno sodišče RS

POVZETEK:

Informacijski pooblaščenec je ugodil pritožbam stranskih udeleženk zoper odločitev Upravnega sodišča RS ter zadevo vrnil v ponovno odločanje, ker je ugotovi, da organ v izreku izpodbijane odločbe ni konkretno navedel dokumentov, o katerih je odločal in v katerih delih je le-te prekril ter iz katerih razlogov. Prav tako obrazložitev ni skladna z izrekom, ker iz nje ne izhajajo vsi razlogi glede odločitve organa, organ pa se ni opredelil do navedb stranskih udeleženk in ni pojasnil, zakaj jim ni sledil. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-214/2017/2
Datum: 16. 11. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami), in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………..(v nadaljevanju prva stranska udeleženka) z dne 15. 9. 2017 in o ………………………(v nadaljevanju druga stranska udeleženka), zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 508/2017-6 z dne 6. 9. 2017, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O: 

1.    Pritožbi prve stranske udeleženke ……………..in pritožbi druge stranske udeleženke…………………, zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Su 508/2017-6 z dne 6. 9. 2017, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je na organ dne 23. 8. 2017, vložil zahtevo za (kot je sam navedel) podatke po ZDIJZ. Za sodnice …………………je zahteval:
- pogoje za zasedbo delovnega mesta višjega sodnika,
- za posameznika sodnika, z letnico rojstva,
- datum dokončanja študija na pravni fakulteti,
- datum zaposlitve na upravnem sodišču.

Organ je, z dopisom št. Su 508/2017-3 z dne 28. 8. 2017, vse tri imenovane sodnice pritegnil v postopek kot stranske udeleženke in jih pozval, da se opredelijo do zahteve prosilca. Iz odgovorov………………., izhaja, da vse tri posredovanju zahtevanih podatkov nasprotujejo, primarno iz razloga, ker gre za zlorabo pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ in podredno iz razloga varstva osebnih podatkov. 

O zahtevi prosilca je organ dne 6. 9. 2017 izdal odločbo št. Su 50872017-7. Iz izreka predmetne odločbe sledi, da je organ zahtevi prosilca delno ugodil tako, da mu je odobril dostop do podatkov o pogojih za zasedbo delovnega mesta višjega sodnika, datumov dokončanja študija na Pravni fakulteti za imenovane sodnice in datumov zaposlitve teh sodnic na Upravnem sodišču RS. Zahtevo prosilca za posredovanje podatka o letnici rojstva posameznih sodnikov je organ zavrnil, iz razloga varstva osebnih podatkov.

Zoper odločbo št. Su 50872017-7 je pri organu pritožbo vložila prva stranska udeleženka dne 18. 9. 2017 in dne 21. 9. 2017 še druga stranska udeleženka. Prva stranska udeleženka v pritožbi z dne 18. 9. 2017 izpodbija odločitev organa iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nerazumljiv. Iz njega ni jasno, o čem je odločeno oziroma na kakšen način je odločeno. Izrek je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka bi namreč izhajalo, da je zahtevi prosilca med drugim ugodeno v delu, kjer ta zahteva datum dokončanja študija. Iz obrazložitve pa izhaja, da je v zvezi z zahtevo prosilca po ponovni pridobitvi dokumenta, iz katerega je razviden datum dokončanja študija na pravni fakulteti za sodnico…………., treba pojasniti, da so bili ti podatki prosilcu že posredovani, in sicer z odločbo št. Su 368/2017-2 z dne 24. 5. 2017. Torej bi morala uradna oseba v tem delu zahtevo prosilca zavreči v skladu s 4. točko 129. člena ZUP, saj so bili ti podatki prosilcu že posredovani, torej se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek. Izpodbijane odločbe se po mnenju pritožnice tudi ne da preizkusiti. Uradna oseba, ki je pri organu odločala o zadevi, je sicer sodnice, na katere se nanaša zahteva prosilca, pozvala k izjasnitvi, vendar pa je v obrazložitvi navedla le, da je »vsebina mnenj in navedb – ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera v postopku, vodenem po ZDIJZ – za drugačno odločitev, kot je razvidna iz izreka izpodbijane odločbe, irelevantna«. To pa po mnenju pritožnice ne zadosti standardu obrazložitve po 214. členu ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Nadalje prva stranska udeleženka zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava. Meni, da je zahtevo prosilca treba zavrniti na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Ravnanje prosilca namreč kaže, da njegov namen ni (le) dostopati do informacij javnega značaja, temveč je njegov namen oviranje oziroma vplivanje na sodišče pri opravljanju njegove funkcije, tj. izvrševanju sodne oblasti. Očitno je namreč, da prosilec vlaga zahteve zaradi nestrinjanja z delom sodišča. Za to pa ima na razpolago pravna sredstva po Zakonu o upravnem sporu in Zakonu o pravdnem postopku, ne more pa njegovo nestrinjanje biti podlaga za pridobitev informacij o sodnikih oziroma sodnicah, ki jih zahteva. Ker pa je temu tako, je torej očitno, da je njegova zahteva neutemeljena iz razlogov po petem odstavku 5. člena ZDIJZ. Tako tudi sodna praksa (npr. II U 214/2016).

Druga stranska udeleženka v pritožbi z dne 21. 9. 2017 prav tako zatrjuje bistvene kršitve pravil postopka. Izrek izpodbijane odločbe je nejasen in nerazumljiv. Po 213. členu ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, izrek pa mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi v več točk. Izrek izpodbijane odločbe tem zahtevam ne zadosti. Iz izreka namreč ni jasno, o čem je za prosilca pozitivno odločeno oziroma, v čem je njegovi vlogi ugodeno, saj je uradna oseba najprej nepopolno povzela vsebino zahteve prosilca, nato pa v nadaljevanju izreka navedla, v katerem delu je zahtevi ugodila, pri čemer se je sklicavala na v prvem odstavku opredeljeno zahtevo po alinejah (drugi odstavek), pri tem pa podatkov ni opredelila po tem, na katere osebe se nanašajo. Uradna oseba bi morala v izreku zgolj odločiti o predmetu postopka, to pa v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala biti odločitev o zahtevi prosilca, ki se je nanašala na tri sodnice in podatke o njih, razvrščena v štiri alineje, določna in jasna ter bi moralo iz nje izhajati, glede katerih podatkov in za katero sodnico je prosilcu ugodeno. Po mnenju druge stranske udeleženke je izrek tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka bi namreč izhajalo, da je zahtevi prosilca ugodeno tudi v delu, kjer prosilec zahteva datume dokončanja študija višjih sodnic. Iz obrazložitve pa izhaja, da se prosilcu za vse tri sodnice posredujejo fotokopije delovnih knjižic, iz katerih so razvidni podatki o doseženi izobrazbi diplomirani pravnik, pri čemer pa je iz priložene fotokopije pritožničine delovne knjižice razvidno, da obsega tudi podatek o številki diplome, ki ni bil zahtevan in glede tega podatka tudi pozitivne odločitve za prosilca v izreku ni. Izpodbijane odločbe se tudi ne da preizkusiti. Uradna oseba, ki je pri organu odločala o zadevi, je sicer sodnice, na katere se nanaša zahteva prosilca, pozvala k izjasnitvi, vendar pa je v obrazložitvi navedla le, da je »vsebina mnenj in navedb – ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera v postopku, vodenem po ZDIJZ – za drugačno odločitev, kot je razvidna iz izreka izpodbijane odločbe, irelevantna«. To pa po mnenju druge stranske udeleženke ne zadosti standardu obrazložitve po 214. členu ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Uradna oseba ni niti povzela vsebine pritožničine izjave, niti ni vsebinsko in konkretizirano obrazložila, zakaj meni, da je njena izjava oziroma navedbe v njej neupoštevne. Druga stranska udeleženka nadalje zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava. Meni, da prosilec pravico dostopa do informacij javnega značaja izvršuje v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z ZDIJZ priznana. Iz ravnanja prosilca namreč izhaja njegov namen vplivanja in pritiska na sodišče pri opravljanju njegove funkcije tj. izvrševanju sodne oblasti, maščevanja sodnicam senata, škodovanja njihovemu ugledu, zmanjševanja njihove avtoritete, vse zaradi neugodne rešitve njegove zadeve. Posledično meni, da gre v obravnavanem primeru za zlorabo pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ. Podrejeno druga stranska udeleženka meni tudi, da podatki, ki jih je zahteval prosilec, niso podatki, ki so v zvezi z opravljanjem njene sodniške funkcije, zato je njegova zahteva tudi iz tega razloga neutemeljena. Po povedanem je uradna oseba (tudi) napačno uporabila materialno pravo, posledično pa je tudi relevantno dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Organ je obe pritožbi stranskih udeleženk, kot dovoljeni, pravočasni in vloženi po upravičenih osebah, dne 25. 9. 2017 odstopil v reševanje IP. 

Pritožbi stranskih udeleženk sta utemeljeni. 

IP primarno ugotavlja, da v tem postopku ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ in da zahtevane informacije spadajo v njegovo delovno področje ter izpolnjujejo vse kriterije za informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. V nadaljevanju je IP tako primarno presojal pritožbene navedbe, na bistvene kršitve pravil postopka in pravilno uporabo materialnega prava pa je pazil po uradni dolžnosti (tako določa 247. člen ZUP).

Izhajajoč iz navedb obeh stranskih udeleženk ter po pregledu spisa in vseh listinskih dokazov v zadevi, je IP zaključil, da sta pritožbi utemeljeni. Iz izreka izpodbijane odločbe dejansko ne izhaja dovolj določno, o katerih posamičnih, poimensko navedenih dokumentih, je organ v postopku odločal in zakaj (torej ali in kateri podatki, ki jih je zahteval prosilec, se delno ali v celoti nahajajo na posameznih dokumentih, ki so bili predmet presoje in v katerem delu so bili ti dokumenti predmet presoje). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je organ prosilcu posredoval fotokopije delovnih knjižic za vse tri sodnice, pri čemer pa izrek izpodbijane odločbe odločitve o teh dokumentih ne vsebuje dovolj določno in iz njega ni razvidno, v katerem delu je organ dostop do teh, individualno določenih dokumentov, omogočil in v katerem delu je podatke prekril. Takšen izrek, kot ga vsebuje izpodbijana odločba, ne zadosti določbi 213. členu ZUP. IP je prav tako sledil pritožbenim navedbam prve stranske udeleženke, da bi moral organ zahtevo v delu, v katerem je že odločal o njenih podatkih, v skladu  s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker o tem vprašanju še teče postopek. Nadalje je IP ugotovil tudi, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti. Pritrditi je namreč mogoče pritožbenim navedbam, da bi organ moral v obrazložitvi povzeti navedbe stranskih udeleženk in se do njih opredeliti ter predvsem pojasniti vsebinske razloge, zakaj tem navedbam ni sledil in iz katerih razlogov. 

Pomanjkljiva obrazložitev, ki ostane zgolj na deklaratorni ravni in ne omogoča preizkusa, predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Zato je obrazložitev obvezni sestavni del (formalne) zakonitosti po mednarodnih standardih, že od leta 1977 po Resoluciji Sveta Evrope o zaščiti posameznikov napram aktom upravnih oblasti (Resolution No. 77 (31) on the Protection of the Individual in Relation to the Acts of Administrative Authorities), in danes po splošnih načelih upravnega prava, kot jih redno uveljavlja Sodišče ES. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so (1) dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), (2) obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, (3) obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (glej Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu). 

IP je tako v izvedenem postopku ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejstva in da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, zato je na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z dokumenti, iz katerih izhajajo informacije, ki jih zahteva prosilec. 

 
V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe. 

 
Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo v predmetni zadevi, pri čemer bo moral identificirati in v izreku nove odločbe določno navesti dokumente, ki so bili predmet njegove presoje (torej vsak dokument posebej) in se do njih opredeliti z vidika njihove vsebine. Pojasniti bo moral, v katerem delu se dostop do teh, določno opredeljenih, dokumentov dovoli in katere informacije, ki jih je zahteval prosilec, iz  posameznega dokumenta izhajajo. Nadalje mora organ, za vsak posamezen dokument in glede na njegovo vsebino, presojati tudi obstoj morebitnih zakonskih izjem. Pri tem mora v izreku določno navesti, kateri deli tako presojanih dokumentov se delno prekrijejo in zakaj (obstoj katere zakonske izjeme je ugotovil in kateri podatki se iz tega razloga na posredovanih dokumentih prekrijejo). Šele takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere so stranke postopka upravičene. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja, zato IP opozarja še na drugi odstavek 5. člena ZDIJZ. V navedeni določbi so taksativno navedene oblike, med katerimi lahki prosilec izbira, in sicer: vpogled, prepis, fotokopija in elektronski zapis. Organ je dolžan v predmetni zadevi v ponovljenem postopku odločiti tudi o morebitnih stroških za posredovanje zahtevane dokumentacije, in sicer po postopku, ki je predpisan v ZDIJZ in Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16), ter o morebitnih stroških postopka. V ponovljenem postopku mora organ pri oblikovanju obrazložitve odločbe slediti 214. členu ZUP in v njej navesti tudi dejstva in dokaze, ki sta jih uveljavljali stranski udeleženki ter se do njih opredeliti, predvsem pa pojasniti, zakaj je oz. ni sledil tem navedbam.
Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da sta obe pritožbi utemeljeni, ker je v postopku prišlo od bistvenih kršitev postopka, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je tudi pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato obema pritožbama ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe. 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. 

 
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse. 

Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica informacijske pooblaščenke

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka