Prosilec - RTV Slovenija

POVZETEK:

Prosilec je zahteval dokumente, ki izkazujejo predvajanje slovenske verske glasbe na Prvemu programu Radia Slovenija v obdobju od 1. 1. 2017 do 17. 2. 2017. Organ je posredoval prosilcu seznam naslovov predvajane glasbe z nabožno vsebino, ki ga je organ pripravil iz evidence predvajane glasbe. Prosilec je menil, da ni prejel zahtevanih dokumentov, zato je zahteval dopolnitev odgovora, v zvezi s katerim mu je organ posredoval »surove podatke« oziroma datoteke s seznami vseh predvajanih skladb za zahtevano obdobje. Ker je bil prosilec kljub dopolnitvi odgovora mnenja, da ni prejel zahtevanih informacij, je zahteval, da mu organ omogoči seznanitev z zahtevano informacijo javnega značaja na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZDIJZ. Organ je izdal odločbo, zoper katero je prosilec vložil pritožbo. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je prosilec prejel vse zahtevane informacije, s katerimi organ razpolaga, zato je pritožbo prosilca na podlagi drugega odstavka 27. člena ZDIJZ v zvezi s četrtim odstavkom 25. člena ZDIJZ zavrnil kot neutemeljeno.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-207/2017/3
Datum: 16. 10. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15 in 32/16; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 8. 5. 2017, zoper odločbo Radiotelevizije Slovenije, Kolodvorska ulica 2, 1550 Ljubljana (v nadaljevanju: organ) št. 0901-010/2017/4 z dne 21. 4. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

ODLOČBO:

1.    Pritožba prosilca z dne 8. 5. 2017 zoper odločbo Radiotelevizije Slovenije št. 0901-010/2017/4 z dne 21. 4. 2017 se zavrne.

2.    Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 18. 2. 2017 zahteval dokumente, ki izkazujejo predvajanje slovenske verske glasbe na Prvemu programu Radia Slovenija (v nadaljevanju: Prvi program) v obdobju od 1. 1. 2017 do 17. 2. 2017. 

Organ je prosilcu na podlagi poziva IP zaradi molka organa posredoval odgovor oziroma informacije z dopisom št. 0901-010/2017/1 z dne 27. 3. 2017, in sicer seznam naslovov predvajane glasbe z nabožno vsebino v obdobju od 1. 1. 2017 do 17. 2. 2017 na Prvemu programu, ki je bila predvajana zlasti ob jutranjih rubrikah Duhovna misel in v rednem programu. Seznam je organ pripravil iz evidence predvajane glasbe. 

Prosilec je nato zahteval dopolnitev odgovora 28. 3. 2017 z obrazložitvijo, da ni prejel zahtevanih dokumentov. Navedel je, da se na seznamu nahaja tudi tuja glasba in da je tradicionalna slovenska nabožna skladba tista, ki se jo na praznike sliši po cerkvah, in takšna je na seznamu samo Tam stoji pa hlevček, da se med slovensko glasbo z nabožno vsebino lahko štejejo tudi nekatere narodne oziroma kolednice kot npr. Trije kralji so brali, ter da popevki Aleksandra Mežka Božično drevo in Krila nista slovenski verski skladbi. Navedel je še, da se dobro ve, kaj ljudje za verske praznike pričakujejo, in to so sakralne kompozicije slovenskih skladateljev (Tomc, Vavken, Belar, Cvek,,…), med katerimi je veliko ponarodelih, takšnih, ki se jih dolga leta ni smelo predvajati (in očitno se jih še vedno ne sme) . Posnetki v radijski mediatiki po njegovem mnenju tako gotovo obstajajo.

 
Organ je na podlagi zahtevane dopolnitve 30. 3. 2017 posredoval prosilcu odgovor s prilogami oziroma datotekami s seznami vseh predvajanih skladb za zahtevano obdobje na Prvemu programu z datumi in časi predvajanja, naslovi skladb, avtorji, založbo, klasifikacijo,…, ter s pojasnilom odgovornega urednika Prvega programa. Iz pojasnila odgovornega urednika med drugim izhaja, da ima Radio Slovenija osem različnih radijskih programov, ki se med seboj dopolnjujejo, zato se njihovi vsebinski poudarki in glasbena podoba tudi tako razlikujejo. Verski program s svojo ponudbo je v paleti ponudbe Radia Slovenija umeščen v okvir Tretjega programa – Programa ARS, ki je tako kot Prvi program ali Val 202 program z nacionalno pokritostjo. Navaja še, da se ne namerava udeleževati razprave, kaj kdo razume pod besedno zvezo »slovenska verska glasba«, morda je to vprašanje za urednike Programa ARS. Prilaga popolne sezname predvajane glasbe za zahtevano obdobje, torej glasbo iz t.i. glasbene opreme, kot tudi tisto, s katero so opremljali posamezne oddaje. 

Prosilec je na dopolnitev odgovora odgovoril organu 30. 3. 2017, da je prejel kup informacij, ki jih ni zahteval in da iz njih ni razvidno, kdaj je bila predvajana slovenska verska glasba. To naj bi organ naredil tako, da bi želene informacije barvno osvetlil in jih ločil od ostalih. Organ je nato odgovoril prosilcu 31. 3. 2017, da je pri ponovnem preverjanju pri uredniku za glasbo o obstoju dokumentov, ki bi vsebovali odgovor na zahtevo, prejel vse informacije, ki jih organ hrani o predvajani glasbi, zato je odgovor organa dokončen.

Ker je prosilec menil, da organ ni posredoval zahtevanega dokumenta oziroma dokumentov, ki izkazujejo predvajanje slovenske verske glasbe na Prvemu programu v obdobju od 1. 1. 2017 do 17. 2. 2017, je naslovil pritožbo na IP, ki je pritožbo posredoval organu na podlagi 245. člena ZUP. IP je pozval organ, da prosilcu omogoči dostop do zahtevanih informacij ali izda odločbo in o tem obvesti IP. Organ je pojasnil IP, da je prvotni seznam pesmi z nabožno vsebino, ki je bil posredovan prosilcu, urednik pripravil sam, tako da je pesmi izpisal, in ker zahtevana verska glasba ni poseben slog, je organ nato prosilcu posredoval dokumente z vsemi pesmimi, ki so bile predvajane v obdobju, opredeljenem po prosilcu, glede na to, da po mnenju prosilca prvotni seznam ni bil ustrezen. Pojasnil je tudi, da verska glasba ni poseben slog in da je lahko po glasbeni teoriji glasba z nabožno vsebino zborovska, pop, jazz,…, ter da organ deli glasbo na domačo in tujo ter etno in ljudsko.

IP je nato, upoštevaje četrti odstavek 25. člena ZDIJZ, pozval prosilca, da obvesti IP, ali zahteva od organa, da mu omogoči seznanitev z zahtevano informacijo javnega značaja. Prosilec je IP 12. 4. 2017 obvestil, da mu organ ni posredoval zahtevanih informacij. Dejstvo, da je organ po pozivu zaradi molka vendarle posredoval nek seznam naslovov verske oziroma glasbe z nabožno vsebino (sakralna glasba), po njegovem mnenju nedvomno kaže na to, da takšno opredelitev glasbe pozna, saj je radijski medij, ki se s takšnimi vsebinami ukvarja. Ker pa seznam ni vseboval le zahtevanih informacij, ampak poleg slovenske verske glasbe tudi tujo in neversko glasbo, je organ zaprosil za pravilno posredovane informacije. Organ je nato posredoval popolne sezname predvajane glasbe. Navedel je še, da ima Radio Slovenija Tretji program (ARS), ki ima ob nedeljah oddajo Musica sacra, Sakralna glasba slovenskih in tujih skladateljev, glasba verstev, liturgij in obredov. Tako je zapisano tudi na njihovi spletni strani. Po njegovem mnenju to pomeni, da je klasifikacija glasbe na Radiu Slovenija več kot dovolj jasno opredeljena, in kolikor mu je znano, uredništva na Radiu Slovenija med seboj sodelujejo. Obstaja tudi uredništvo za verstva na programu ARS in to uredništvo sodeluje s prvim radijskim programom. Upoštevaje navedeno je prosilec tako zahteval od organa, da mu omogoči seznanitev z zahtevano informacijo javnega značaja. Na podlagi odgovora prosilca je IP z dopisom št. 092-35/2017/2 z dne 14. 4. 2017 odstopil pritožbo prosilca organu in ga pozval, da kot organ kot organ prve stopnje opravi preizkus pritožbe in ravna skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZDIJZ.

Organ je z odločbo št. 0901-010/2017/4 z dne 21. 4. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil zahtevo prosilca, ker je po njegovem mnenju prejel prosilec vse informacije, s katerimi razpolaga organ. Pojasnjuje, da je z dopisom št. 0901-010/2017/1 z dne 27. 3. 2017 posredoval prosilcu seznam naslovov predvajane glasbe z nabožno vsebino, prosilec pa je v zahtevi za dopolnitev z dne 28. 3. 2017 navedel svoje mnenje, kaj spada pod »tradicionalno nabožno skladbo«. Z dopolnitvijo odgovora 30. 3. 2017 je nato prosilec prejel tudi popolne sezname vse predvajane glasbe za zahtevano obdobje, skupaj s t.i. glasbeno opremo in glasbo, s katero na Radiu Slovenija opremljajo posamezne oddaje. Nadalje navaja, da je seznam pripravil urednik glasbenega programa posebej zaradi prejete zahteve ravno z namenom, da mu ustreže v njegovi zahtevi in v izogib prosilčevemu pregledovanju in iskanju v seznamih vse predvajane glasbe. Programska oprema Radia Slovenija za spremljanje predvajane glasbe ne vsebuje klasifikatorja »slovenska verska glasba«, ki bi na nezahteven način, hitro in brez večjega delovnega napora, omogočil pripravo seznama slovenske verske glasbe. Seznama, drugače kot z osebnim iskanjem, po izbiri in po presoji urednika za glasbo, organ ne bi mogel pripraviti in posredovati prosilcu. Ker je prosilec menil, da izbor ni ustrezen, je organ posredoval prosilcu »surove« podatke oziroma seznam vse predvajane glasbe za določeno obdobje na Prvemu programu, da bi lahko prosilec sam pregledal sezname, preveril, katera glasba je bila predvajana, in izločil glasbo, ki ne izpolnjuje kriterija definicije slovenske verske glasbe, kot jo razume prosilec sam. Ker torej organ ne razpolaga s seznamom slovenske verske glasbe, kot ga zahteva prosilec, je zaključil, da zahtevana informacija ne sodi med informacije javnega značaja, ki bi izpolnjevale pogoje iz 4. člena ZDIJZ, in je prosilcu ne more posredovati, zato je zahtevo zavrnil. Med drugim je še navedel, da ZDIJZ ne določa, da mora organ iz obstoječih informacij pripraviti analitično obdelane informacije. Informacije, ki se še ne nahajajo v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, namreč ne ustrezajo definiciji informacije javnega značaja.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 8. 5. 2017. Navaja, da se ne strinja z odgovorom organa z dne 31. 3. 2017, po katerem je prosilec prejel vse informacije, ki jih organ hrani o predvajani glasbi v zahtevanem obdobju in da je odgovor dokončen. Da je bila njegova zahteva povsem določljiva je jasno, saj mora npr. glasbeni urednik vedeti, katero glasbo predvajajo. Radio Slovenija je za Prvi program npr. v Programsko produkcijskem načrtu za leto 2014 izpostavil, da za poslušalce pripravljajo: »kakovosten ter stilsko raznolik glasbeni izbor z visokim deležem slovenske ustvarjalnosti in poustvarjalnosti … S specializiranimi govornimi in glasbenimi oddajami bomo nagovarjali tudi druge interesne in starostne skupine… Z raznovrstnimi vsebinami bomo zajemali vseslovenski prostor…«. Radio torej ima in mora imeti vizijo in vedenje o tem, katero zvrst glasbe vrti. Ker je menil, da organ ni odgovoril na zahtevo, kot bi moral, saj je imel na voljo vse možnosti, da bi posredoval zahtevano informacijo, a je ni (najprej z molkom, nato z neprimerno vsebino, potem še z preobsežno in za prosilca neznano vsebino), je odstopil zadevo IP. V zvezi z izpodbijano odločbo še navaja, da iz nje izhaja, da se njegova zahteva nanaša na informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa in organ z njimi razpolaga v materializirani obliki. Glede na to, da je organ posredoval seznam z dne 27. 3. 2017, ima torej dostop do virov, to je do predvajane slovenske verske glasbe, ki je predmet njegove zahteve (to je organ priznal v izpodbijani odločbi v točki II, prvi odstavek). Organ sicer meni, da programska oprema ne vsebuje klasifikacije »slovenska verska glasba«, ki bi na nezahteven način, hitro in brez večjega delovnega napora omogočil pripravo seznama slovenske verske glasbe, pa vendar je organ pripravil seznam iz njegove zahteve ravno na podlagi predvajane glasbe in torej iz obstoječega dokumenta. Glasbeni urednik je kvalificiran, da pripravi takšen seznam iz obstoječe datoteke, vendar se mu glede na posredovani seznam, ki je vseboval še drugo glasbo in ne želene slovenske verske, pojavlja pomislek, ali je glasbeni urednik sploh dovolj dobro kvalificiran za svoje delo. Seznam je po njegovem prepričanju in času posredovanja dokumenta pripravil brez večjega časovnega in delovnega vložka. Ker je torej organ le delno sledil njegovi zahtevi, meni, da bi organ s pozornejšim poslušanjem in resnim delom brez velikih težav posredoval zahtevane informacije, saj z njimi razpolaga, le odbrati bi jih moral pravilno. Glede na to, da na programu ARS, obstaja glasbena oddaja Musica Sacra – sakralna/verska glasba, prosilec smatra toliko bolj, da je klasifikacija slovenske verske glasbe poznana, da obstaja in da je ni težko ločiti od ostale glasbe. Upoštevaje navedeno prosilec predlaga IP, da naloži organu posredovanje zahtevanih informacij. 

Kot navaja prosilec v dopisu organu z dne 12. 9. 2017, je pritožbo posredoval organu po elektronski pošti. Ker rešitve pritožbe ni prejel, je kontaktiral organ, kjer so mu povedali, da elektronske pošte niso prejeli, zato je pregledal v svoj e-arhiv, iz katerega izhaja, da je bila pošta odposlana. Isti dan po pogovoru z organom, to je 11. 9. 2017, je ponovno preposlal e-pošto, vendar je organ zopet ni prejel, sklepa, da morda zaradi priponk ali drugih težav na serverjih ali e-pošti, zato je pritožbo z dne 8. 5. 2017 posredoval še po navadni pošti 

Organ je pritožbo prosilca, ki jo je prejel po pošti 13. 9. 2017, odstopil v reševanje IP, z dopisom št. 0901-010/2017/5 z dne 13. 9. 2017. Navaja, da prosilec dokazuje, da je svojo pritožbo posredoval pravočasno na e-naslov pooblaščenke organa za posredovanje informacij javnega značaja 8. 5. 2017 (kopija sporočila je priložena k pritožbi), vendar pooblaščenka te pošte ni prejela. Prosilec je 11. 9. 2017 poklical po telefonu in v času razgovora naj bi ponovno poslal svoje e-sporočilo, vendar tudi tega pooblaščenka ni prejela v svoj »inbox« ali kako drugače, s čimer je bil prosilec neposredno seznanjen po telefonu. E- sporočila prosilca po 8. 5. 2017 so prispela nemoteno. 

IP je z vpogledom v dokumentacijo, ki mu jo je posredoval organ, ugotovil, da iz kopije vročilnice in datuma posredovane pritožbe po elektronski pošti izhaja, da je bila pritožba posredovana organu pravočasno, zato jo je IP upošteval. Prosilec je prejel izpodbijano odločbo 16. 4. 2017, pritožbo pa je posredoval po elektronski pošti na elektronski naslov uradne osebe organa za dostop do informacij javnega značaja 8. 5. 2017 ob 11.22, torej v roku 15 dni od prejema izpodbijane odločbe. IP je pri tem upošteval še določbe Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZEPT in 46/14; v nadaljevanju: ZEPEP), ki zajema tudi elektronsko dopisovanje v upravnih postopkih (1. člen), s prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZEPEP velja, da elektronsko sporočilo izvira od pošiljatelja, če ga pošlje pošiljatelj sam, pri čemer je potrditev le-tega podana naknadno s strani samega prosilca, ki utemeljuje in dokazuje pravočasnost pritožbe. 

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

IP uvodoma ugotavlja, da je pritožba prosilca z dne 8. 5. 2017 pritožba na podlagi drugega odstavka 27. člena ZDIJZ, na podlagi katerega ima prosilec pravico do pritožbe tudi v primeru iz četrtega odstavka 25. člena ZDIJZ. V skladu s slednjo določbo lahko prosilec zahteva od organa, da mu omogoči seznanitev z informacijo javnega značaja, ki jo je navedel v zahtevi, če meni, da informacija, s katero se je seznanil, ni informacija javnega značaja, ki jo je navedel v zahtevi. Prosilec namreč trdi, da informacija, ki mu jo je posredoval organ, ni informacija, ki jo je zahteval. Kot že navedeno, prosilec je od organa zahteval, da mu posreduje dokumente, ki izkazujejo predvajanje slovenske verske glasbe na Prvemu programu Radia Slovenija v obdobju od 1. 1. 2017 do 17. 2. 2017.

IP nadalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, sporno torej je, ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno za informacijo javnega značaja oziroma, ali organ razpolaga z dokumenti, iz katerih izhajajo zahtevani podatki.

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati,
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike« in ga navaja tudi organ v izpodbijani odločbi. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacije, s katero razpolagajo. Pojasnila, odgovori na konkretno zastavljena vprašanja, razne obrazložitve, komentarji in podobno tako ne predstavljajo informacij javnega značaja, zato zavezanci niso dolžni odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od zavezanca pričakuje pojasnila, mnenja in podobno. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti). Izjema od napisanega so v določenem obsegu le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa.

Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da je organ v obravnavanem primeru posredoval prosilcu datoteke s preglednicami vse predvajane glasbe (v Excel-u) za zahtevano obdobju, s katerimi organ razpolaga, pa tudi seznam, ki ga je po svojem vedenju pripravil glede na zahtevo prosilca, česar niti ni bil dolžan storiti. IP je namreč vpogledal v posredovani seznam predvajane glasbe na Prvemu programu Radia Slovenija v obdobju od 1. 1. 2017 do 17. 2. 2017 (posredovan z dopisom organa št. 0901-010/2017/1 z dne 27. 3. 2017), ki ga je odgovorni urednik pripravil iz evidence predvajane glasbe in naj bi ustrezal izboru »slovenske verske glasbe«, pa tudi preglednice s seznami vse predvajane glasbe v zahtevanem obdobju oziroma t.i. surove podatke, iz katerih je organ pripravil poseben seznam po zahtevi prosilca. Po mnenju IP je tako prosilec prejel vse zahtevane informacije, s katerimi organ razpolaga, zato IP ugotavlja, da je pritožba prosilca na podlagi drugega odstavka 27. člena ZDIJZ v zvezi s četrtim odstavkom 25. člena ZDIJZ neutemeljena. IP nima nobenega razloga, da bi dvomil v navedbe organa, da z drugimi dokumenti, ki bi obsegali zahtevane podatke, ne razpolaga, in da je prosilca seznanil z zahtevanimi informacijami oziroma širšim obsegom informacij, na podlagi katerih se je lahko prosilec seznanil z informacijami, ki sodijo po njegovem mnenju pod pojem »slovenska verska glasba«.

IP nadalje ugotavlja, da klasifikator »slovenska verska glasba« v posredovanih  preglednicah ne obstaja, kot je to navedel že organ v izpodbijani odločbi, prav tako tudi ne drug klasifikator, ki bi po vsebini ustrezal zahtevi prosilca. Navedeno pomeni, da z uporabo klasifikatorja oziroma ključnih besed ne bi bil mogoč, na enostaven in hiter način, neposredni izpis podatkov, ki bi predstavljali zahtevane informacije javnega značaja v obravnavanem primeru. Organ bi torej moral takšno zbirko podatkov šele ustvariti z vsebinsko analizo skladb po kriterijih, kot jih navaja prosilec. Organ je sicer za prosilca pripravil poseben seznam, vendar se prosilec s posredovanim seznamom odgovornega urednika Prvega programa, torej z njegovo izbiro skladb, ki naj bi sodile pod »slovensko versko glasbo«, ne strinja. Ob tem pa IP še navaja, da pojem »slovenska verska glasba« ni konkretno opredeljen, zato so lahko tudi mnenja posameznikov, katere skladbe s predmetnih seznamov spadajo v ta pojem, različna. Organ z zbirko podatkov, kot jih zahteva prosilec, torej ne razpolaga in bi jo moral šele ustvariti, kar pa pomeni, da ni izpolnjen eden od kriterijev za obstoj informacije javnega značaja, to je »kriterij materializirane oblike«. V smiselno podobni zadevi, v zvezi z odločbo IP št. 021-128/2008/10, je temu stališču sledilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. II U 79/2009-10 z dne 20. 1. 2010. V navedeni zadevi je namreč sodišče ugotovilo, da zbirka dokumentov pri organu (sodišču) ne obstaja, ker računalniški sistem (ne vpisnik Cp in ne evidence) ne omogoča iskanja po kriterijih prosilca, hkrati pa ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo takšne zbirke. Sodišče je v tej zadevi zaključilo, da bi iskanje in odbiranje dokumentov po kriterijih prosilca predstavljalo ustvarjanje novega dokumenta, tega pa organ ni dolžan storiti.

IP še poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokument, s katerim ne razpolaga, ker posredovani dokument ne ustreza kriterijem prosilca. 

V zvezi z navedbami prosilca, da bi po njegovem mnenju odgovorni urednik moral imeti ustrezno znanje za določitev »slovenske verske glasbe« po predmetnih datotekah, da je njegova zahteva povsem jasno določljiva,…, IP še dodaja, da se v postopku po ZDIJZ presoja le dejanski obstoj zahtevanih dokumentov (in v primeru obstoja morebitne izjeme od prostega dostopa do dokumentov), ne pa drugih obveznosti organa. Kot že pojasnjeno, se IP ne more spuščati v presojo, ali bi organ moral razpolagati z dokumenti, ki bi ustrezali pojmu »slovenske verske glasbe« po kriterijih prosilca,, prav tako se ne more spuščati v presojo ustrezne kvalifikacije odgovornega urednika Prvega programa, saj bi to pomenilo presojo preko dopustnega preverjanja zgolj dejanskega obstoja zahtevanih dokumenta. Ob tem IP še navaja, da je avtonomnost pri ustvarjanju programskih vsebin novinarjem, urednikom, avtorjem in uredništvom zagotovljena v 6. in 20. členu Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – Odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16 in 39/16) ter v 2. in 5. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, 109/05 – ZDavP-1B, 105/06 – Odl. US, 26/09 – ZIPRS0809-B in 9/14) kot pogoj za izvrševanje pravice do svobode izražanja, svobodni pretok informacij in odprtost medijev za različna mnenja, prepričanja in raznolike vsebin.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da organ ne razpolaga z drugimi dokumenti kot s tistimi, ki jih je prosilcu že posredoval. Izpodbijani odločbi torej ni mogoče očitati nepravilnosti, saj je organ popolno ugotovil dejansko stanje, pravilno uporabil materialno pravo in ni napravil kršitve določb postopka. Na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP je zato IP pritožbo prosilca kot neutemeljeno zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:
Nataša Siter, univ. dipl. prav.
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka