Odvetniška pisarna Jadek & Pensa - Državno pravobranilstvo

POVZETEK:

Prosilka je zahtevala meddržavno tožbo Republike Slovenije zoper Republiko Hrvaško zaradi plačila odškodnine, vloženo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Organ je zahtevo prosilke v celoti zavrnil zaradi obstoja izjeme od prostega dostopa po 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialni predpis, zato je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-201/2017/4
Datum: 6. 11. 2017

Informacijski pooblaščenec, po namestnici Informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah (v nadaljevanju IP), na podlagi pooblastila št. 100-17/2006/137, z dne 28. 6. 2016, izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 251. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …, ki jo zastopa … (v nadaljevanju prosilka) z dne 7. 9. 2017, zoper odločbo, z dne 21. 8. 2017, št. DP-2 GSDP-26/2017-4, Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, Šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilke se ugodi in se odločba Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, z dne 21. 8. 2017, št. DP-2 GSDP-26/2017-4, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilka je, dne 19. 7. 2017, od organa zahtevala fotokopijo meddržavne tožbe Republike Slovenije zoper Republiko Hrvaško zaradi plačila pravičnega denarnega zadoščenja oz. odškodnine v višini 360 milijonov evrov, vloženo na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju tožba).

Organ je z odločbo št. DP-2 GSDP-26/2017-4, z dne 21. 8. 2017, zahtevo prosilke v celoti zavrnil zaradi obstoja izjeme od prostega dostopa po 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. V obrazložitvi je navedel, da je Republika Slovenija, dne 15. 9. 2016, vložila tožbo na podlagi 33. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju (EKČP). Sodni postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice je še odprt, saj ni zaključena niti prva od dveh faz meddržavnega postopka, t. j. faza odločanja o sprejemljivosti tožbe. Toženka je, dne 17. 3. 2017, vložila odgovor na tožbo, Republika Slovenija pa je svoja stališča glede navedb v odgovoru na tožbo ter zahtevek za pravično zadoščenje Evropskemu sodišču za človekove pravice predložila dne 12. 7. 2017. Evropsko sodišče za človekove pravice je Republiko Hrvaško pozvalo, da do dne 15. 9. 2017 poda svoja stališča na obe pisni vlogi Republike Slovenije. Po zaključku pisnega postopka glede sprejemljivosti tožbe, je pričakovati razpis ustne obravnave. Razkrivanje vsebine tožbe pred odločitvijo sodišča, da je tožba sprejemljiva za nadaljnjo vsebinsko obravnavo oz. pred vsebinsko odločitvijo sodišča, bi pomenilo oteženo izvedbo postopka, saj medsebojno vplivajo na izvedbo posameznih procesnih dejanj. Pred odločitvijo sodišča je praktično nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dokumenti so oz. niso pomembni za nadaljnji postopek ter posledično, kakšne posledice bi imelo razkritje vsebine meddržavne tožbe v javnosti za izvedbo konkretnega postopka. Določen dokument je v neki fazi postopka lahko povsem brez pomena, med postopkom pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih dokazov. Podobno je s sodbo št. T-174/95 odločilo tudi Splošno sodišče Evropske unije, in sicer imajo stranke, skladno s splošnim načelom dobrega vodenja sodnih postopkov, pravico zastopati svoje interese ne da bi bile pri tem izpostavljene zunanjim vplivom, zlasti ne vplivom javnosti. Iz navedenega izhaja, da sta kumulativno izpolnjena oba pogoja za obstoj izjeme iz 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

Prosilka je, dne 8. 9. 2017, zoper odločbo organa št. DP-2 GSDP-26/2017-4, z dne 21. 8. 2017, vložila pritožbo, v kateri je navedla, da organ ni ugotovil vseh relevantnih dejstev oz. je bilo dejansko stanje nepopolno (pomanjkljivo) ugotovljeno. Prav tako pa se organ ni opredelil do vseh vprašanj, do katerih se bi se moral (škodni test, delni dostop), zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Organ je namreč le pavšalno navedel, da bi razkrivanje tožbe škodovalo izvedbi postopka. Le organ, pred katerim konkretni sodni postopek poteka, lahko pojasni, ali bi z razkritjem zahtevanega dokumenta lahko nastale škodne posledice za izvedbo sodnega postopka ter kakšne bi te posledice bile. Organ je tudi kršil načelo zaslišanja stranke, saj prosilki ni dal možnosti, da se izjavi, katere podatke iz tožbe pravzaprav želi, še posebej v luči presoje možnosti delnega dostopa (7. čl. ZDIJZ). Ko je organ ugotovil, da naj bi tožba vsebovala informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa, bi moral nadalje presojati, ali je mogoče prosilki omogočiti delni dostop. Prosilka želi pridobiti le podatke o terjatvah Ljubljanske banke d.d. Ljubljana do različnih pravnih oseb s sedežem na ozemlju Republike Hrvaške. 

Organ je pritožbo prosilke, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom št. DP-2 GSDP-26/2017-6, z dne 12. 9. 2017, s prilogami, poslal v odločanje IP. Organ je na podlagi poziva IP, z dopisom št. DP-2 GSDP-26/2017-8, z dne 26. 9. 2017, IP posredoval v presojo tudi tožbo.

Pritožba je utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Ni sporno, da v predmetni zadevi zahtevane informacije izpolnjujejo kriterije iz 1. odst. 1. čl. ZDIJZ v povezavi s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ oz. da gre za informacije javnega značaja ter da je organ zavezanec po ZDIJZ. Sporno pa je, ali so v zvezi s tožbo kumulativno izpolnjeni kriteriji za obstoj izjeme od prostega dostopa po 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da organ pri ugotavljanju drugega kriterija za obstoj zgoraj navedene izjeme, ni konkretno izvedel škodnega testa. IP upoštevaje dejstvo, da organ ni opravil poizvedb pri instituciji oz. sodišču, ki vodi konkretni postopek, pritrjuje stališču organa, da je na ta način praktično nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kakšne posledice bi imelo razkritje vsebine tožbe za izvedbo konkretnega postopka. V predmetni zadevi presojana izjema je namreč namenjena varstvu konkretnega postopka, za katerega le institucija, ki postopek vodi, lahko poda konkretizirano in dovolj utemeljeno mnenje, kakšno škodo bi razkritje določenega dokumenta iz postopka, povzročilo za sam postopek. Organ je torej priznal, da (sam) ni mogel ugotoviti, kakšna konkretna škoda bi z razkritjem tožbe nastala in je celotno odločitev oprl na abstraktnem utemeljevanju potencialne škode ter se niti ni spustil v presojo, ali je prosilki mogoče omogočiti vsaj delni dostop v skladu s 7. čl. ZDIJZ. Posledično IP ugotavlja, da je organ na podlagi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabil materialno pravo.

Navedena napačna uporaba materialnega predpisa in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje sta rezultirala v nepravilni in nezakoniti odločitvi, zato je IP izpodbijano odločbo odpravil. Ker pa je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. čl. ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje. IP je zato zadevo vrnil organu v ponovno reševanje. 

V skladu s 3. odst. 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. Organ bo v ponovljenem postopku moral ugotoviti, kakšna konkretna škoda bi z razkritjem tožbe nastala za izvedbo postopka, ki ga vodi Evropsko sodišče za človekove pravice. To lahko stori predvsem s pomočjo mnenja institucije, ki konkretni postopek vodi. Organ bo moral nato natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevane informacije predstavljajo izjemo od prostega dostopa in iz česa to izhaja. Če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, mora organ, za vsak posamezen del tožbe presoditi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa po 7. čl. ZDIJZ. 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialni predpis, zato je bilo treba, na podlagi 3. odst. 251. čl. ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilke odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. 

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodil:
Jan Merc, univ. dipl. prav.
asistent svetovalca IP

Informacijski Pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.
namestnica pooblaščenke