Prosilec - Vrhovno državno tožilstvo

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dokumentacijo v zvezi z določenim izrednim strokovnim nadzorom. Organ je prosilcu omogočil delen dostop do poročila v zahtevani zadevi, s tem da je oprl zavrnilni del na obstoj izjeme varstva kazenskega postopka. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da izjema po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ v spornem delu dokumenta je podana. Nadalje je opravil tudi test interesa javnosti in ugotovil, da javni interes glede razkritja ni močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij, zato je pritožbo prosilca zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-186/2017/3
Datum: 16. 10. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 18. 8. 2017 zoper odločbo, z dne 8. 8. 2017, št. Tu-9-5/36/2017, Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je, dne 28. 7. 2017, od organa zahteval:
I.    akt generalnega državnega tožilca o odreditvi strokovnega nadzora nad pristojnim tožilstvom v zadevi …;
II.    poročilo pristojnega tožilca, ki je izvedel nadzor, o ugotovitvah tega nadzora,
III.    fotokopijo in elektronski zapis akta o odreditvi izrednega strokovnega nadzora v zadevi …;
IV.    fotokopijo in elektronski zapis poročila pristojnega tožilca o ugotovitvah izrednega strokovnega nadzora v zadevi ….
Ob tem je navedel, da želi prejeti elektronske zapise na e-naslov: …

Organ je z odločbo št. Tu-9-5/36/2017, z dne 8. 8. 2017, zahtevi prosilca delno ugodil tako, da je prosilcu posredoval odredbo generalnega državnega tožilca RS o odreditvi strokovnega pregleda v kazenski zadevi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, z dne 4. 7. 2017 in poročilo o opravljenem strokovnem pregledu, z dne 14. 7. 2017, pri čemer ni dopustil dostopa do podatkov, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po 3. in 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. V obrazložitvi je navedel, da poročilo o opravljenem strokovnem pregledu državnih tožilk v obravnavani kazenski zadevi vsebuje tudi podatke o pravilnosti ter strokovni utemeljenosti dela državnih tožilk. Podatkov, ki razkrivajo osebne lastnosti, sposobnosti in značilnosti, ki se odražajo pri delu državnega tožilca (ugotovitve pregledovalca v zvezi z načinom reševanja zadev, strokovnostjo, pravilnostjo in kvaliteto tožilskih odločitev), v skladu z načelom sorazmernosti (1. in 3. odst. 15. čl. Ustave RS in 3. čl. ZVOP-1) namreč ni mogoče obravnavati kot informacije, ki bi bile neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Nadalje poročilo o opravljenem strokovnem pregledu dela okrožnih državnih tožilk v posamezni kazenski zadevi vsebuje ugotovitve pregledovalca glede pravočasnosti, zakonitosti ter strokovne pravilnosti odločitev obeh državnih tožilk. Iz vsebine navedenega poročila je razvidno, da je pregledovalec zaradi ocene pravilnosti in pravočasnosti dela tožilk, natančno prikazal in opisal potek postopka, posamezne faze postopka ter ukrepe, ki so bili v predkazenskem postopku (do trenutka oprave strokovnega pregleda) izvedeni tako s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj, kot tudi organov pregona. Pregledovalec se je v zahtevanem dokumentu pri presoji potrebnosti posameznih opravil tožilk spuščal tudi v ugotavljanje odločilnih dejstev obravnavanega kaznivega dejanja, torej dejstev, ki neposredno omogočajo uporabo kazenskega materialnega prava. Iz vsebine poročila pa tudi izhaja, da je poročevalec navedel vrsto dokazov, ki so se zbirali zaradi kazenskega pregona, se do potrebnosti oz. nujnosti njihovega zbiranja tudi vsebinsko opredeljeval, v tej zvezi pa navedel več zaključkov o obstoju oz. neobstoju obravnavanega kaznivega dejanja. Postopek kazenskega pregona je še v teku (konkreten postopek je še v fazi obravnavane na tožilstvu) ter bi z razkritjem navedenih podatkov nastala škoda za izvedbo predkazenskega oz. kazenskega postopka. V tej fazi obravnavanja kazenske zadeve (ovadbe) oz. še pred začetkom kazenskega postopka ali pred eventualnim zavrženjem ovadbe, bi razkritje informacij o ugotovljenih odločilnih dejstvih obravnavanega kaznivega dejanja, zbranih dokazih ter njihove ocene, v tej zvezi pa informacije o zaključkih pregledovalca, iz katerih je razvidna presoja obstoja oz. neobstoja obravnavanega kaznivega dejanja, nedvomno škodovalo interesom postopka.

Prosilec je, dne 18. 8. 2017, zoper odločbo organa št. Tu-9-5/36/2017, z dne 8. 8. 2017, vložil pritožbo, v kateri je navedel, da mu je organ posredoval le tisti del poročila, ki se nanaša na nekatere vidike pravočasnosti dela obeh tožilk, ki niso povezani z vprašanjem zakonitosti in pravilnosti dela obeh tožilk. Podatki o strokovni utemeljenosti in pravilnosti dela državnih tožilk se nanašajo na delo v okviru zakonskih pristojnosti javnega tožilstva oz. so v povezavi z opravljanjem javne funkcije. Ob tem je navedel, da so bile v političnih diskusijah v Državnem zboru RS, v medijih in na spletu razkrite oz. objavljene informacije o dosedanjem poteku reševanja predmetne kazenske zadeve, ki predstavljajo bistveno več informacij, kot jih je prosilcu posredoval organ. Gre za absurdno situacijo, saj ima politika in preko nje širša javnost več informacij o obdelovanju prosilčevih osebnih podatkov od prosilca samega. Nadalje je navedel, zakaj razkritje zahtevanega poročila ne more škodovati tožilkama, ki sta obravnavali konkretno kazensko zadevo (menjava zaposlitve in izpolnjevanje pogojev za upokojitev). Prosilec meni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. V času odločanja IP bo pristojno tožilstvo morda že odločilo o zavrženju kazenske ovadbe zoper prosilca, s tem pa bodo odpadli razlogi, na katere se glede omejitve dostopa do informacij javnega značaja v izpodbijani odločbi sklicuje organ. Četudi do tega ne bo prišlo, pa je organ nepravilno uporabil materialno pravo, v kolikor iz poročila očitno izhaja, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, ki ga pritožniku očita ovadba. Izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov, saj ni bila opravljena konkretna presoja, zakaj bi razkritje poročila škodovalo izvedbi kazenskega postopka. S tem je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev postopka, saj izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Razkritje poročila bi lahko (še zlasti, če iz njega izhaja morebitna ocena, da bi kazenska ovadba morala biti zavržena) vsaj do neke mere zaščitilo prosilčevo osebno dostojanstvo in podobo v javnosti (prosilec je absolutno javna oseba), poleg tega pa bi bilo tudi v javnem interesu, saj bi na tej podlagi lahko strokovna javnost preko načela transparentnosti vsaj na ravni strokovnega javnega diskurza vršila omejeno obliko kontrole nad tem, da ne bi prihajalo do zlorab predkazenskega postopka zgolj v politične namene. Konkretna zadeva že več kot 5 let zbuja izjemno zanimanje medijev in širše javnosti in je bilo o tem objavljenih nešteto medijskih zapisov, interes javnosti po pridobitvi celovite informacije o ugotovitvah nadzora pa je dodatno spodbudil organ s tem, ko je uradno informiral javnost o odreditvi nadzora v tej zadevi.

Organ je pritožbo prosilca, z dopisom št. Tu-9-5/36/2017, z dne 21. 8. 2017, s prilogami, poslal v odločanje IP, ki je ob ex offo preizkusu ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi.

Pritožba ni utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Ob tem IP pojasnjuje, da je pritožbeni postopek vedno namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe prve stopnje, takšna presoja pa je možna le po dejanskem in pravnem stanju, ki je obstajalo ob izdaji te odločbe. Posledično IP v nadaljevanju ni ugotavljal, ali se je dejansko stanje po dnevu izdaje odločbe (8. 8. 2017) spremenilo in se v tem delu ni opredeljeval do pritožbenih trditev prosilca. 

Poleg navedenega je potrebno poudariti tudi, da za pravilno in zakonito presojo dejanskega stanja v obravnavani pritožbeni zadevi po ZDIJZ niso relevantne osebne okoliščine prosilca ter njegova povezava s presojanimi dokumenti. V skladu z ZDIJZ namreč izdane odločbe učinkujejo erga omnes (t.j. enako nasproti kateremu koli prosilcu), kar pri posredovanju dokumentov pomeni, da mora biti posredovani dokument oz. informacija enaka, ne glede na to, kdo jo je zahteval. Pomembno je torej le dejstvo, da je prosilec podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v skladu z določili ZDIJZ in jo kot tako tudi vsebinsko opredelil ter poimenoval. Ob doslednem upoštevanju kriterija univerzalnega prosilca je lahko odločitev samo univerzalna.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po 1. čl. ZDIJZ, da zahtevani podatki predstavljajo informacije javnega značaja in da organ z njimi razpolaga. Organ pa v izpodbijani odločbi navaja, da je glede zahtevanih informacij podana izjema od prostega dostopa po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. 

V zvezi z navedeno izjemo je treba najprej pojasniti pojem »kazenski pregon«, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP) in Zakona o državnem tožilstvu (Ur. l. RS št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1 in 19/15, v nadaljevanju ZDT-1) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega IP ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ varujejo vsi podatki, iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega. Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ pa je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona.

Za obstoj izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je IP v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju, torej:
1. da je postopek še v teku, 
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.

Glede vprašanja, ali je postopek kazenskega pregona še v teku, IP na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je postopek kazenskega pregona še v teku. Konkreten postopek je v fazi obravnavane na tožilstvu in še ni bila sprejeta državnotožilska odločitev, torej je zadeva še v fazi reševanja. IP tako ugotavlja, da je izpolnjen prvi pogoj za obstoj izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. 

Drugi pogoj za obstoj izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz. da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi postopka kazenskega pregona. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz. če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe predkazenskega oz. kazenskega postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).

Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da bi razkritje informacij o ugotovljenih odločilnih dejstvih obravnavanega kaznivega dejanja, zbranih dokazih ter njihove ocene, v tej zvezi pa informacije o zaključkih pregledovalca, iz katerih je razvidna presoja obstoja oz. neobstoja obravnavanega kaznivega dejanja, nedvomno škodovalo interesom postopka. IP je na podlagi vpogleda v sporni dokument ugotovil, da v delu, v katerem je bil dokument anonimiziran oz. v delu v katerem je bil prosilcu dostop zavrnjen, dokument v celoti prestavlja podroben opis poteka dosedanjega postopka (vključno z vsemi internimi ravnanji organa in pomisleki v zvezi s tem) in stališča organa glede smotrnosti in strokovne pravilnosti posameznih dejanj. Presoja potrebnosti posameznih opravil je prepletena z ugotavljanjem odločilnih dejstev obravnavanega kaznivega dejanja, torej dejstev, ki neposredno omogočajo uporabo kazenskega materialnega prava. Iz vsebine poročila pa tudi izhaja, da je poročevalec navedel vrsto dokazov, ki so se zbirali zaradi kazenskega pregona, se do potrebnosti oz. nujnosti njihovega zbiranja tudi vsebinsko opredeljeval, v tej zvezi pa navedel več zaključkov o obstoju oz. neobstoju obravnavanega kaznivega dejanja.

Upoštevajoč navedbe organa in fazo postopka kazenskega pregona, v kateri se nahaja konkretni postopek, IP ni sledil navedbam prosilca, da z razkritjem zahtevanega dokumenta postopku ne more nastati nobena škoda. Ravno nasprotno, organ je prepričljivo pojasnil, da bi razkritje dokumenta v trenutni fazi postopka lahko škodilo interesom postopka. Ob tem IP tudi poudarja, da v trenutni fazi pristojni državni tožilec vodi in usmerja postopek in se odloči, ali se bo postopek kazenskega pregona pričel ali ne. Izvedbi postopka bi lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja podatkov, ki jih zahteva prosilec, določenih preiskovalnih opravil ne bi bilo mogoče več opraviti ali pa rezultati postopka ne bi odražali dejanskega stanja. Zaradi tega tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda izvedbi tega postopka. Na podlagi vsega navedenega IP, v nasprotju s pritožbenimi navedbami prosilca, zaključuje, da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba pogoja, ki se zahtevata za obstoj izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

Organ je izpodbijano odločitev oprl tudi na obstoj izjeme po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. IP je na podlagi vpogleda v sporne dele zahtevanega dokumenta ugotovil, da so vse v tem delu vsebovane informacije povsem prepletene z informacijami, ki se nanašajo na kazenski pregon in so posledično zajete z izjemo od prostega dostopa po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, katere ni mogoče preseči z izjemo od izjeme po 1. al. 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Odgovor na vprašanje, ali gre morebiti za informacije povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca v predmetni zadevi posledično ni pravno relevanten in se IP do njega ni opredeljeval.

V nadaljevanju se je IP opredelil tudi do testa interesa javnosti, na katerega se je skliceval prosilec v pritožbi. Na podlagi 2. odst. 6. čl. ZDIJZ je namreč možen dostop do zahtevanih informacij, če se izkaže, da je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij. V predmetni zadevi je ključno vprašanje, ali bi razkritje spornih delov presojanega dokumenta dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, v zvezi s konkretno kazensko zadevo na katero se nanaša presojani dokument.

Test interesa javnosti je potrebno uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oz. interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši javni razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Na tem mestu tudi ni odveč poudariti, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je ''interesantno za javnost'', temveč da se razkrije tisto, kar je ''v interesu javnosti''. 

Glavni argument prosilca za razkritje zahtevanih informacij je, da bi na tej podlagi lahko strokovna javnost preko načela transparentnosti na ravni strokovnega javnega diskurza vršila omejeno obliko kontrole nad tem, da ne bi prihajalo do zlorab predkazenskega postopka zgolj v politične namene ter da konkretna zadeva že več kot 5 let zbuja izjemno zanimanje medijev in širše javnosti in je bilo o tem objavljenih nešteto medijskih zapisov, interes javnosti po pridobitvi celovite informacije o ugotovitvah nadzora pa naj bi dodatno spodbudil organ s tem, ko je uradno informiral javnost o odreditvi nadzora v tej zadevi. IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da konkretna zadeva zbuja zanimanje medijev in širše javnosti že več let, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi presegel sicer varovane interese konkretnega postopka kazenskega pregona. Torej zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za sporne dele zahtevanih dokumentov. IP se ob tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1992/2010-28, z dne 28. 9. 2011, v kateri je sodišče navedlo, da se ne more strinjati s tem, da bi zaradi medijske odmevnosti lahko bil javni interes glede razkritja močnejši od varovanja poslovne skrivnosti podjetja. Po mnenju sodišča je torej mogoče uporabiti določilo 2. odst. 6. čl. ZDIJZ le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče meni, da je javni interes glede razkritja podan predvsem, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo izjemo od prostega dostopa po 6. tč. 1. odst. 6. čl., ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje spornih delov presojanega dokumenta na podlagi 2. odst. 6. čl. ZDIJZ. 

Vsled navedenemu IP zaključuje, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi. Iz obrazložitve izhaja, da je organ na prvi stopnji odločil pravilno in zakonito, zato je IP pritožbo prosilca, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, zavrnil, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.

IP nazadnje še opozarja, da v kolikor se bo dejansko stanje v bodoče bistveno spremenilo (npr. kazenski pregon ne bo več v teku), v primeru ponovne identične zahteve prosilca ne bo prišlo v poštev načelo ne bis in idem (ne dvakrat o isti stvari) oz. da bo moral organ v skladu s 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP novo zahtevo obravnavati in odločiti glede na novo dejansko stanje.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Trg OF 13, 1000 Ljubljana, z dne 8. 8. 2017, št. Tu-9-5/36/2017. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu in odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, z dne 8. 8. 2017, št. Tu-9-5/36/2017.

Postopek vodil:
Jan Merc, univ. dipl. prav.
asistent svetovalca IP

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka