Prosilec - Pošta Slovenije d.o.o.

POVZETEK:

Prosilec je zahteval podatke o tem, kakšna je bila zaloga velikonočne znamke pri organu na določen dan ter podatke o količini in vrednosti prodanih velikonočnih znamk po posameznih enotah organa na določene dneve. Organ je zahtevo prosilca zavrnil zaradi poslovne skrivnosti. IP v pritožbenem postopku ni ugotovil obstoja poslovne skrivnosti ne po subjektivnem ne po objektivnem kriteriju, zato je pritožbi prosilca v celoti ugodil in odločil, da se mu posredujejo zahtevane informacije.

ODLOČBA:

Številka: 090-156/2017/5

Datum: 8. 8. 2017

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14, v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07  – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………………………………………….. (v nadaljevanju prosilec) z dne 28. 6. 2017, zoper odločbo Pošte Slovenije d.o.o., Slomškov trg 10, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), št. 7/34-6637/1-17 z dne 26. 6. 2017, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 28. 6. 2017 zoper odločbo Pošte Slovenije d.o.o., št. 7/34-6637/1-17 z dne 26. 6. 2017 se ugodi ter se odločba odpravi in se odloči: Organ mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe po elektronski pošti posredovati:

- dokument »Pregled prodaje znamk v obdobju od 4. do 15. aprila 2017 na poštah 1101, 1420, 2101, 2102, 2113, 2117 in 2230.xls,

- podatke o zalogah velikonočnih znamk v centralnem skladišču na dan 8. 5. 2017.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 8. 5. 2017 od organa zahteval, da mu po elektronski pošti posreduje dokumente, iz katerih izhaja:

1. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk ima organ na zalogi v skladišču (stanje na dan 8. 5. 2017),

2. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa Slomškov trg Maribor, v času od 4. do 15. aprila 2017, posamič po dnevih,

3. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa v trgovskem centru City Maribor, v času od 4. do 15. aprila 2017, posamič po dnevih,

4. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa v nakupovalnem centru Europark Maribor, v času od 4. do 15. aprila 2017, posamič po dnevih,

5. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa Poštni logistični center Maribor, v času od 4. do 15. aprila 2017, posamič po dnevih,

6. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa 1101 Ljubljana, v času od 4. do 15. aprila 2017, posamič po dnevih,

7. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa Slomškov trg Maribor, v času od 4. do 15. aprila 2017, posamič po dnevih,

8. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota 2230 Lenart v Slovenskih goricah, v času od 4. do 15. aprila 2017, posamič po dnevih,

9. koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa 1420 Trbovlje, v času od 4. do 15. aprila 2017 posamič po dnevih.

Ker organ prosilcu ni odgovoril, se je ta dne 7. 6. 2017 pritožil pri IP zaradi molka organa.

IP je dne 8. 6. 2017 organu posredoval dopis, da bi moral na podlagi 23. člena ZDIJZ odločiti o zahtevi prosilca nemudoma, najkasneje pa v roku 20 delovnih dni od prejema popolne zahteve. V konkretnem primeru organ ni odločil v navedenem predpisanem roku (niti ni razvidno, da bi v skladu s 24. členom ZDIJZ izdal sklep o podaljšanju roka), v tem roku pa mu tudi ni omogočil dostopa do zahtevanih informacij. Zato je IP organ na podlagi prvega odstavka 255. člena ZUP pozval, da bodisi v roku petih dni od prejema dopisa o zahtevi prosilca odloči skladno z ZDIJZ (tj. prosilcu omogoči dostop do vseh zahtevanih informacij ali izda odločbo) in o tem obvesti IP ali sporoči, zakaj odločbe ni izdal pravočasno, če za to obstajajo opravičeni razlogi.

Dne 14. 6. 2017 je organ prosilcu odgovoril, da kot poslovni subjekt pot prevladujočim vplivom oseb javnega prava (1.a člen ZDIJU) prosilca na podlagi 26.a člena ZDIJZ obvešča, da je dostop do zahtevanih podatkov zavrnil, ker se zahteva nanaša na podatke iz poslovnih knjig prodaje blaga in ne na posredovanje informacij, ki so po 4.a in 6.a členu ZDIJZ javno dostopne. Organ pa je vendarle prosilcu delno odgovoril na prvo vprašanje in navedel, da so bile velikonočne poštne znamke, izdane po programu za leto 2010 (dve redni znamki z velikonočnim motivom Cvetnonedeljske butarice »potice« z Ljubnega ob Savinji s črkovnima nominalama B in D) ter po programu za leto 2014 (dve redni velikonočni znamki z motivoma »Pirhi« s črkovno nominalo A in »Križani« s črkovno nominalo C). Vrednost posameznih črkovnih nominal je opredeljena pri posamezni vrsti pošiljke, in sicer A in B v ceniku poštnih storitev za notranji promet ter C in D v ceniku za poštne storitve v mednarodnem prometu – ceniki so dostopni na www.posta.si.

Prosilec se je dne 17. 6. 2017 zoper odgovor organa pritožil pri IP in navedel, da bi organ moral izdati odločbo in ne zgolj odgovor na zahtevo po ZDIJZ. Organ namreč edini na območju Republike Slovenije izvaja univerzalno poštno storitev izdajanja poštnih znamk.

IP je dne 20. 6. 2017 organu poslal dopis, da je v preteklosti že ugotovil, da ima organ po 46. členu Zakona o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 51/09, 77/10, 40/14 in 81/15, v nadaljevanju ZPSto-2) izključno pravico izdajati poštne vrednotnice (poštne znamke), zaradi česar organ dejansko predstavlja zavezanca za dostop do informacij javnega značaja tudi po 1. členu ZDIJZ kot nosilec javnega pooblastila in ne le po 1.a členu kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom (glej npr. odločbo IP, št. 090-28/2015/4 z dne 11. 2. 2015).

Organ je dne 26. 6. 2017 izdal odločbo št. 7/34-6637/1-17, s katero je zahtevi prosilca delno ugodil, tako da mu je delno odgovoril na prvo vprašanje, in sicer glede vrednosti velikonočnih znamk, ki jih je imel organ v prodaji dne 8. 5. 2017. Pri tem je organ ponovno navedel, da so bile na dan 8. 5. 2017 v prodaji velikonočne poštne znamke, izdane po programu za leto 2010 (dve redni znamki z velikonočnim motivom Cvetnonedeljske butarice »potice« z Ljubnega ob Savinji s črkovnima nominalama B in D) ter po programu za leto 2014 (dve redni velikonočni znamki z motivoma »Pirhi« s črkovno nominalo A in »Križani« s črkovno nominalo C). Vrednost posameznih črkovnih nominal je opredeljena pri posamezni vrsti pošiljke, in sicer A in B v ceniku poštnih storitev za notranji promet ter C in D v ceniku za poštne storitve v mednarodnem prometu – ceniki so dostopni na www.posta.si. V zvezi z zahtevkom, ki se glasi na podatke o višini vrednosti prodaje velikonočnih znamk iz 2. do 9. vprašanja prosilca, je organ prosilca napotil na javno dostopne podatke o prodaji poštnih vrednotnic in s tem velikonočnih znamk, objavljene v letnem poročilu, dostopnem na spletni strani organa, na www.posta.si, v sklopu podatkov o trgovskem blagu. V preostalem delu je organ zahtevo prosilca zavrnil, iz naslova poslovne skrivnosti. Navedel je, da gre za podatke, ki jih organ beleži v poslovnih knjigah skladno s predpisi s področja prodaje trgovskega blaga in ki štejejo za poslovno skrivnost na podlagi 39. in 40. člena ZGD-1 ter prvega in tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti Pošte Slovenije d.o.o., v povezavi s 53. členom ZPsto-2. Hkrati ti podatki niso absolutno javni ali v prevladujočem interesu javnosti, kot to določata drugi odstavek in 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Dne 28. 6. 2017 se je prosilec zoper izpodbijano odločbo pritožil in navedel, da glede na določbe ZSto-2 v Republiki Sloveniji izdaja poštne znamke (vrednotnice) samo organ in ima glede tega torej monopol. Ta dejavnost sodi (tudi) v izvajanje univerzalne poštne storitve, kot to izhaja iz odločbe IP št. 090-28/2015/4 z dne 11. 2. 2015. Poleg tega glede izdajanja in prodaje poštnih znamk nastopa javni interes, posebej v konkretnem primeru, kjer je prosilec želel kupiti velikonočne poštne znamke, pa jih ni mogel, saj so znamke pošle, čeprav je organ zatrjeval, da je količina naročenih znamk zadostna. Velikonočne in božične poštne znamke presegajo zgolj civilno ali zunanje zagotavljanje pravice posameznikom in družbi do komuniciranja v smislu frankiranja vrednostno določenega motiva, da neko pismo doseže naslovnika, ampak posegajo tudi na področje verske svobode in pluralizma. S tem, da organ za praznike izdaja poštne vrednotnice s civilnim in verskim motivom (zagotavlja pluralnost) in da onemogoča prodajo slednjih, posega v prosto presojo posameznika, ki je zaradi tega prisiljen, da kupi znamke brez verskega motiva. Posredovanje zahtevanih informacij bi omogočilo širši pogled glede prodaje in zaloge tovrstnih poštnih vrednotnic, če pa bi se trditve prosilca izkazale za resnične, bi imeli posamezniki in javnost večjo pravico zahtevati od organa izdajo manjkajočih znamk.

Organ je dne 18. 7. 2017 pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Ob odstopu odločbe je organ IP posredoval tudi podatke o količini velikonočnih znamk, ki jih je organ imel na zalogi v skladišču na dan 8. 5. 2017.

Dne 1. in 2. 8. 2017 je organ IP posredoval še dodatna pojasnila, Pregled prodaje znamk v obdobju od 4. do 15. aprila 2017 na poštah 1101, 1420, 2101, 2102, 2113, 2117 in 2230.xls in Pravilnik o poslovni skrivnosti Pošte Slovenije d.o.o.

Pritožba je utemeljena.

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilec izpodbija, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. V zvezi s tem IP navaja, da je presojal odločbo organa le v zavrnilnem delu, torej glede informacij o tem, koliko velikonočnih znamk je imel organ na zalogi v skladišču na dan 8. 5. 2017 ter koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk so prodale posamezne poslovne enote organa (Slomškov trg Maribor, trgovski center City Maribor, nakupovalni center Europark Maribor, Poštni logistični center Maribor, 1101 Ljubljana, 2230 Lenart v Slovenskih goricah ter 1420 Trbovlje), posamič po dnevih od 4. do 15. 5. 2017 iz 2. do 9. točke zahteve prosilca. Pri tem je IP ugotovil, da je prosilec v 2. in 7. točki zahteve zahteval isto informacijo – torej informacijo o tem, koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk je prodala poslovna enota organa Slomškov trg Maribor, posamič po dnevih od 4. do 15. 5. 2017. Po uradni dolžnosti je IP preizkusil tudi, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja: informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki.

V konkretnem primeru ni sporno in ni dvoma, da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa. Prosilec je namreč zahteval podatke o količini in vrednosti priložnostnih znamk na določen dan in o količini in vrednosti priložnostnih znamk, prodanih v določenem obdobju po posamičnih dnevih v določenih poslovnih enotah. Kot navaja že organ sam, iz določb Zakona o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 51/09, 77/10, 40/14 in 81/15, v nadaljevanju ZPSto-2) in Pravilnika o izdajanju poštnih vrednotnic (Ur. l. RS, št. 22/10, v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da zahtevani podatki izhajajo iz delovnega področja organa in jih je tudi organ sam ustvaril v okviru izvajanja zakonskih pristojnosti izdajanja poštnih vrednotnic. Glede na določbe 46. člena ZPSto-2 ima namreč organ izključno pravico izdajati poštne vrednotnice. V ta namen izdaja poštne vrednotnice, priglasi poštne znamke pri Svetovni poštni zvezi in njenih državah članicah, prodaja in zamenjuje mednarodne kupone za odgovor ter izvaža poštne vrednotnice. Pri tem način in postopek izdajanja poštnih vrednotnic podrobneje določi minister, pristojen za pošto, ki prav tako potrdi letni program izdaje priložnostnih poštnih znamk, ki ga predloži organ. Na tej podlagi je bil izdan Pravilnik, ki v 9. členu določa, da poštne vrednotnice izdaja organ. Priložnostne poštne znamke se izdajajo na podlagi letnega programa izdaje priložnostnih poštnih znamk in sklepa komisije iz sedmega odstavka 11. člena Pravilnika. Postopek izdaje priložnostnih znamk je natančno predpisan v 11. členu Pravilnika. Nazivno vrednost poštnih znamk in celin glede na 7. člen Pravilnika določi organ, v skladu s potrebami poštnega prometa, v skladu s priporočili in kodeksom Svetovne poštne zveze (UPU), na podlagi odobritve komisije in ob upoštevanju veljavnih predpisov. Naklada priložnostnih poštnih znamk pa se v skladu z določbo drugega odstavka 15. člena Pravilnika določi s sklepom komisije iz sedmega odstavka 11. člena Pravilnika glede na predvidene potrebe in možnosti prodaje. Priložnostnih poštnih znamk, ilustriranih ter razgledničnih dopisnic se praviloma ne dotiskuje. Organ mora priložnostne poštne znamke, ilustrirane dopisnice, razglednične dopisnice in priložnostna pisma celine prodajati najmanj eno leto po izdaji oziroma do prodaje zalog.  

Glede na navedene določbe ZPSto-2 in Pravilnika torej lahko priložnostne znamke izdaja izključno organ. Organu to javnopravno nalogo in izključno pristojnost podeljuje ZPSto-2 v že navedenem 46. členu, organ pa je v tem delu – torej v delu, ki se nanaša na izdajo poštnih vrednotnic, med njimi tudi priložnostnih znamk, nosilec javnega pooblastila. Posledično je torej organ v delu, ki se nanaša na izdajo priložnostnih znamk, zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je postopek izdaje priložnostnih znamk natančno predpisan s strani pristojnega ministrstva, priložnostne znamke pa lahko organ izda le na podlagi sklepa komisije za izdajo poštnih vrednotnic, v kateri sta dva predstavnika pristojnega ministrstva in katere člane imenuje resorni minister s sklepom. Kot že navedeno zgoraj, pa dejstvu, da zahtevane informacije sodijo v njegovo delovno področje, pritrjuje tudi organ sam.

Nedvomno je tudi, da organ v materializirani obliki razpolaga z informacijami iz 1. točke zahteve prosilca, torej z informacijami o tem, koliko velikonočnih znamk je imel organ na zalogi v skladišču na dan 8. 5. 2017. Navedene informacije je namreč organ posredoval IP ob odstopu pritožbe dne 18. 7. 2017. Enako velja glede informacij iz 2. do 9. točke zahteve prosilca, torej informacij o tem, koliko in kakšne vrednosti velikonočnih znamk so prodale določene poslovne enote organa, saj jih je organ posredoval IP dne 2. 8. 2017.

Glede na navedeno IP ugotavlja, da so glede zahtevanih informacij izpolnjene vse predpostavke za obstoj informacij javnega značaja.

IP je v nadaljevanju ugotavljal, ali zahtevane informacije, do katerih prosilcu dostop ni bil omogočen, predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, ali pa je podana katera od izjem, kot jih opredeljujeta 5. a člen in prvi odstavek 6. člena ZDIJZ.

Organ glede zahtevanih informacij zatrjuje obstoj izjeme iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede na navedeno določbo se dostop do zahtevane informacije zavrne, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

Po 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD-1) je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD-1). Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). ZGD-1 torej loči dva kriterija, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti.

Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko za poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati.^[1] S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1).

Organ v izpodbijani odločbi navaja, da so zahtevani podatki opredeljeni kot poslovna skrivnost s Pravilnikom o poslovni skrivnosti z dne 10. 10. 2015, ki ga je organ IP posredoval v pritožbenem postopku dne 1. 8. 2017. Ob vpogledu v navedeni pravilnik IP ugotavlja, da ta ne vsebuje določbe o tem, da bi podatki glede zalog ali prodaje poštnih vrednotnic predstavljali poslovno skrivnost. Pri tem pravilnik v 3. členu taksativno našteva podatke, ki bi lahko predstavljali poslovno skrivnost, vendar med njimi ne našteva podatkov v zvezi s poštnimi vrednotnicami. Navedeni člen sicer v prvem odstavku vsebuje tudi določbo o tem, kateri vsi podatki lahko predstavljajo poslovno skrivnost, vendar IP te določbe ni mogel upoštevati kot podlage za subjektivni kriterij. Kot namreč izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 70/2016 z dne 24. 5. 2017, mora akt o določitvi poslovne skrivnosti za izpolnitev formalnega vidika pogoja izjeme poslovne skrivnosti, poleg pisne oblike, vsebovati tudi »jasno in konkretno opredelitev podatkov, ki so poslovna skrivnost, in ne le vsebovati njihove splošne in pavšalne opredelitve«. V konkretnem primeru določba prvega odstavka 3. člena pravilnika določa, da poslovno skrivnost »predstavljajo vsi podatki, poslovne informacije, tehnološke informacije ter strokovno znanje in izkušnje, za katere obstaja upravičen interes za njihovo zaupnost in upravičeno pričakovanje po ohranitvi zaupnosti, saj bi njihovo razkritje nepooblaščenim osebam lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe na trgu oz. bi z njihovim razkritjem družbi nastala škoda«. Gre za zelo pavšalno, splošno določbo, iz katere ni mogoče sklepati, kateri podatki dejansko predstavljajo poslovno skrivnost oz. da poslovno skrivnost predstavljajo tudi podatki o poštnih vrednotnicah. Poleg tega IP tudi ne vidi, kako bi lahko razkritje podatkov o zalogah priložnostnih poštnih vrednotnic in količinah prodanih poštnih vrednotnic po poslovnih enotah organu povzročilo kakršnokoli škodo, kot to zahteva navedeni prvi odstavek 3. člena pravilnika. Kot že navedeno, je namreč organ edini pooblaščen za izdajo priložnostnih poštnih vrednotnic in ima nad tem monopol. Izdaja priložnostnih poštnih vrednotnic je poleg tega natančno opredeljena vnaprej v letnem programu, ki ga potrdi minister, pri čemer je vnaprej natančno določena in javno objavljena tudi količina natisnjenih priložnostnih vrednotnic. Z razkritjem zahtevanih podatkov bi torej bila javnost seznanjena le s tem, koliko od teh priložnostnih vrednotnic se je dejansko prodalo, kar organu ne more povzročiti škode pri njegovem delovanju na trgu. Upoštevaje vse navedeno, IP Pravilnika ni mogel upoštevati kot akta o določitvi zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost po prvem odstavku 39. člena ZGD-1.

Prav tako je glede določitve zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost brezpredmetno sklicevanje organa na določbe 39. in 53. člena ZPSto-2. Določbe 39. člena se namreč nanašajo na pravico do uporabe poštnih storitev in pravico do ugovora, medtem ko se določbe 53. člena nanašajo na zaupnost pošiljk. Noben od navedenih členov pa nikakor ni povezan s podatki o količini prodanih poštnih vrednotnic oz. njihovih zalogah. Glede na navedeno IP ugotavlja, da subjektivni kriterij za določitev podatkov o zalogah in količini prodanih poštnih vrednotnic za poslovno skrivnost organa ni izpolnjen.

Enako je IP ugotovil tudi glede objektivnega kriterija za določitev zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost. Medtem ko je pri subjektivnem načinu določitve poslovne skrivnosti vrsta podatka odvisna od volje družbe, mora biti pri objektivnem kriteriju potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini, hkrati pa to tudi pomeni, da gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba.[2] Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj.[3] Za poslovno skrivnost gre torej takrat, kadar je vsebina dokumenta taka, da razkriva podatke o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih gospodarskih subjektov, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za obstoj na trgu in maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov) ni dopustno razkrivati tretjim osebam.

Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 je primarno na podjetju, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če torej za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že poprej, je podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode (in concreto ter ne in abstracto) dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009. Ne zadošča torej zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek po mnenju podjetja pač predstavlja poslovno skrivnost.

Za obstoj poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 morata biti torej izpolnjeni dve merili: da je potreba po varstvu »očitna« in da bi z razkritjem nastala »občutna škoda«.

V zvezi s tem IP v prvi vrsti poudarja, da organ dejansko nikoli ni navedel, da bi mu z razkritjem zahtevanih podatkov lahko nastala kakršnakoli škoda. V izpodbijani odločbi je organ sicer navedel, da gre za podatke o prodaji blaga oz. prejetem plačilu za prodano blago, ki so zaupne narave, in se podrobneje opredelil do tega, zakaj naj zahtevani podatki ne bi predstavljali podatkov iz 1. alineje tretjega odstavka oz. iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nikjer v izpodbijani odločbi pa organ ni navedel, da bi mu z razkritjem zahtevanih podatkov sploh lahko nastala škoda. Prav tako tega organ ni navedel v dodatnih pojasnilih IP dne 18. 7. 2017. V navedenem dopisu se je organ podrobno opredelil do utemeljenosti navedb prosilca o dostopnosti priložnostnih poštnih vrednotnic oz. do tega, ali bi moral organ imeti drugačno količino vrednotnic po poslovnih enotah. Nikjer v dopisu pa organ ni navedel, da bi mu z razkritjem zahtevanih podatkov nastala škoda, kaj šele, da bi bila takšna škoda lahko »občutna«, kot to zahteva drugi odstavek 39. člena ZGD-1. Organ torej v svojih odgovorih ni niti poskušal opredeliti nobenega od elementov (očitna verjetnost nastanka občutne škode), ki so potrebni za ugotovitev obstoja objektivnega kriterija za označitev podatka za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju.

Pri ugotavljanju obstoja objektivnega kriterija pa je, poleg tega, da ga dejansko organ niti ni zatrjeval, IP upošteval tudi že navedeno dejstvo, da sploh ni jasno, kako bi lahko razkritje podatkov o zalogah priložnostnih poštnih vrednotnic in količinah prodanih poštnih vrednotnic po poslovnih enotah organu povzročilo kakršnokoli tržno škodo. Organ je namreč edini izključno pooblaščen za izdajo priložnostnih poštnih vrednotnic, tega ne more početi nobena druga entiteta, zaradi česar konkurenca na tem področju sploh ni mogoča. Prav tako sta sama izdaja priložnostnih poštnih vrednotnic in količina natisnjenih priložnostnih vrednotnic opredeljeni vnaprej v letnem programu, ki ga potrdi minister in ki je javno objavljen na spletni strani organa. Razkritje zahtevanih podatkov bi pomenilo le seznanitev javnosti s tem, koliko od teh priložnostnih vrednotnic je organ neposredno ali posredno prodal, kar organu, upoštevaje, da ima nad izdajo priložnostnih poštnih vrednotnic monopol, ne more povzročiti občutne škode.

Kot že navedeno, mora, da bi se objektivni kriterij štel za izpolnjenega, biti očitno, da bi z razkritjem podatkov nastala občutna škoda, česar organ v konkretnem primeru ni izkazal niti tega ob pregledu celotne predložene dokumentacije ni ugotovil IP. IP glede na navedeno ugotavlja, da tudi objektivni kriterij za določitev zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost, ni izpolnjen.

Glede na to, da IP ni ugotovil obstoja ne subjektivnega ne objektivnega kriterija za označitev zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost, IP ugotavlja, da glede zahtevanih podatkov izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana.

Ne glede na navedeno pa IP še dodaja, da niso prepričljivi argumenti organa, da razkritje podatkov, ki jih zahteva prosilec, ni v interesu javnosti. Kot navaja že organ sam v izpodbijani odločbi, je primarna lastnost poštnih vrednotnic promocija države oz. regije. Ravno zato, ker gre za tako pomembno javnopravno dejavnost, je bil organu podeljen monopol za izdajo poštnih vrednotnic, sam postopek in količina izdaje pa je javnopravno reguliran s predpisi. Povedano drugače – organ lahko to dejavnost dejansko izvaja edini ravno zato, da bo storitev resnično opravljena, saj je izdaja in prodaja poštnih vrednotnic, še posebej pa priložnostnih poštnih vrednotnic, v interesu države in torej v javnem interesu. Res je sicer, kot to navaja organ, da se s tem promovira tudi izvajalec poštnih storitev in da to pripomore k dodatnim prihodkom, ki jih izvajalec poštnih storitev ustvarja iz naslova zaračunavanja storitev poštnih pošiljk in nakupa poštnih znamk kupcem za zbirateljske namene. Ne drži pa, da navedeno poteka le po zakonitostih tržne dejavnosti, kot to navaja organ. Kot že navedeno, lahko le organ izdaja priložnostne poštne vrednotnice in ima torej pri izvajanju te dejavnosti monopol. Nikakor torej ni mogoče slediti argumentu organa, da izdaja vrednotnic poteka po zakonitostih trga. IP pa se v nadaljnje tehtanje med interesi organa po varovanju zatrjevane poslovne skrivnosti in interesi javnosti po razkritju zahtevanih podatkov niti ni spuščal, saj je ugotovil, da zahtevani podatki ne predstavljajo poslovne skrivnosti in da gre za prosto dostopne informacije javnega značaja. Presoja prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanih podatkov v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ tako v tem postopku niti ni bila potrebna.

Glede na vse navedeno je IP ugodil pritožbi prosilca, odločbo organa je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odpravil in odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Prosilec je zahteval, da mu organ posreduje zahtevane dokumente po elektronski pošti. Organ z zahtevanimi podatki že razpolaga v elektronski obliki (IP jih je posredoval po elektronski pošti dne 1. in 2. 8. 2017). Posledično organ glede na določbo 4. točke tretjega odstavka 16. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16) nima podlage za zaračunavanje stroškov za posredovanje zahtevanih podatkov prosilcu po elektronski pošti. IP je zato odločil, da mora organ prosilcu zahtevane dokumente posredovati po elektronski pošti, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V tem postopku posebni stroški niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Lubarda, univ. dipl. prav.                                                                  

Svetovalka IP                                                                                    

                                                                                                              
Informacijski pooblaščenec: 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Komentar k prvem odstavku 39. člena ZGD-1, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), avtorji komentarja Marijan Kocbek ... et al., GV založba, 2006, Ljubljana;

[2] Id.;

[3] Id., str. 194-196;