SAZU - Slovenski inštitut za standardizacijo

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval brezplačni elektronski dostop do veljavnih standardov. Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, pri čemer je navedel, da zahtevane informacije ne predstavljajo IJZ, saj ne gre za dokumente, ustvarjene v okviru javnopravnih nalog. IP v pritožbenem postopku ni ugotavljal, ali zahtevani dokumenti sploh predstavljajo IJZ, saj je ugotovil, da je prosilec po ZDIJZ zahteval nekaj, za kar v tem zakonu ni podlage. Prosilec namreč lahko zahteva dostop do informacije javnega značaja le v eni izmed oblik, ki jih ZDIJZ izrecno predvideva, le v tem primeru, pa je predvideno tudi pravno varstvo pred IP. V obravnavani zadevi pa je prosilec zahteval neposreden elektronski dostop do zbirke organa, česar pa ZDIJZ ne ureja. »Elektronskega zapisa«, kot enega izmed načinov seznanitve z zahtevano informacijo javnega značaja, namreč ni mogoče tolmačiti tako, da bi zajemal tudi neposreden elektronski dostop do »originalne« zbirke podatkov pri organu v realnem času. Posredovanje »elektronskega zapisa« v smislu ZDIJZ se nanaša zgolj na posredovanje fizičnega nosilca podatkov ali posredovanje podatkov po elektronski pošti.

ODLOČBA:

Številka: 090-152/2017/

Datum: 19. 7. 2017

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14, v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07  – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 3. 7. 2017, zoper odločbo Slovenskega inštituta za standardizacijo, Šmartinska cesta 152, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 1110-2/2017-3 z dne 26. 6. 2017, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 3. 7. 2017 zoper odločbo Slovenskega inštituta za standardizacijo št. 1110-2/2017-3 z dne 26. 6. 2017 se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 29. 5. 2017 od organa zahteval brezplačni elektronski dostop do veljavnih standardov. Navedel je, da je vodilna slovenska organizacija, ki skrbi za razvoj in izdelavo slovarjev slovenskega jezika. Med sinhronimi slovarji slovenskega jezika posebno mesto zavzemajo terminološki slovarji najrazličnejših področij. Prosilec želi zagotoviti, da so njegovi slovarji čim bolj zanesljivi pripomočki za vsakdanje delo vseh, ki potrebujejo strokovno zanesljive informacije, zato želi pri tem upoštevati tudi veljavne standarde. Prosilec bo s standardi ravnal z vso potrebno skrbnostjo in jih obravnaval kot zaupno gradivo ter zgolj za namen priprave najsodobnejših priročnikov, ki so v interesu širše jezikovne skupnosti.

Organ je dne 26. 6. 2017 izdal odločbo št. 1110-2/2017-3, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V izpodbijani odločbi je navedel, da zahtevani dokumenti ne sodijo med informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Informacije javnega značaja so namreč le dokumenti, povezani z izvajanjem javnopravnih nalog, ki se financirajo iz proračuna in jih dejansko plačujejo vsi državljani Republike Slovenije. Prosto dostop do dokumentov pomeni tudi njihovo brezplačnost, saj lahko organ v skladu z določbami ZDIJZ prosilcu za posredovanje dokumentacije zaračuna le materialne stroške. Zakon o standardizaciji (Ur. l. RS, št. 59/99, v nadaljevanju ZSta-1) v 21. členu določa, da se iz državnega proračuna financira izvajanje nalog organa iz prvega odstavka 5. člena ter iz 6. člena ZSta-1, med katere sodi priprava, sprejem, izdaja in vzdrževanje slovenskih nacionalnih standardov. Te naloge v Republiki Sloveniji lahko opravlja izključno le organ. Za pravilno odločitev, ali zahtevani standardi predstavljajo informacijo javnega značaja po določbi 4. člena ZDIJZ, je tako treba upoštevati določbo 20. člena ZSta-1, po kateri organ standardizacijske dokumente, med kater sodijo tudi zahtevani dokumenti, prodaja na trgu, in določbo 21. člena ZSta-1, po kateri se financiranje organa iz državnega proračuna zmanjša za znesek pridobljenih kupnin od prodaje standardizacijskih dokumentov. Glede na tako zakonsko ureditev priprava, sprejem, izdaja in vzdrževanje standardov sodi v delovno področje organa, vendar pa je ta dejavnost organa z ZSta-1 opredeljena kot tržna dejavnost, za katero organ pridobiva financiranje na trgu, s prodajo standardizacijskih dokumentov. V primeru, da gre za izvajanje dejavnosti, ki se ne financira iz državnega proračuna, temveč se po izrecni zakonski določbi dokument prodaja na trgu, pa ne gre za informacijo javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ, ki bi bila skladno z določbo 1. člena ZDIJZ prosto dostopna. Zahtevani standardi tako ne predstavljajo informacije javnega značaja v smislu določbe 4. člena ZDIJZ. Pri tem je treba upoštevati, da organ ne izvaja javne službe ali upravne funkcije in ni zavezan postopati po določbah ZUP. Organ je v ZSta-1 opredeljen kot oseba javnega prava sui generis, kar jasno izhaja iz prvega in drugega odstavka 7. člena ZSta-1. Standard SIST je produkt in vsebina dela organa, za katerega je že zakonodajalec določil, da gre za dokument, ki ga organ prodaja na trgu. Ker torej organ ne opravlja javne službe, ker ZSta-1 kot specialni predpis s področja standardizacije določa, da organ sredstva za svoje delo pridobiva s prodajo standardizacijskih dokumentov na trgu, zahtevani dokument ne predstavlja informacije javnega značaja. ZDIJZ je sistemski predpis s področja dostopa do informacij javnega značaja, medtem ko so posamezne določbe v drugih predpisih, ki vplivajo na ZDIJZ, specialne narave (tako tudi Komentar ZDIJZ, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, 2005). Kljub dejstvu, da je ZDIJZ kot splošen zakon s področja dostopa do informacij javnega značaja bil kasneje sprejet kot ZSta-1, je slednji zaradi specialnosti nadrejen ZDIJZ. Standardi SIST so vsakomur dostopni pod enakimi pogoji, kar pomeni za enako ceno in na enak način. Posameznik se z njihovo vsebino lahko tudi brezplačno seznani z vpogledom v knjižnici SIST.

Dne 3. 7. 2017 se je prosilec zoper izpodbijano odločbo pritožil in navedel, da želi Republika Slovenija sistemsko podpreti razvoj slovenskega jezika na vseh ravneh in področjih, zato prosi za presojo utemeljenosti izpodbijane odločbe.

Organ je dne 12. 7. 2017 pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba ni utemeljena.

ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v prvem odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.

Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja: informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki.

IP v konkretnem pritožbenem postopku ni ugotavljal, ali so kriteriji za obstoj informacije javnega značaja dejansko izpolnjeni in ali zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa v smislu 4. člena ZDIJZ. Za obravnavo konkretne pritožbene zadeve je namreč odločilno, da je prosilec po ZDIJZ zahteval nekaj, za kar v tem zakonu ni podlage.

Po drugem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko vsak prosilec na zahtevo od organa pridobi informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Iz drugega odstavka 17. člena ZDIJZ nadalje izhaja, da mora prosilec v zahtevi za dostop do informacije javnega značaja, med drugim, opredeliti tudi način seznanitve z zahtevano informacijo javnega značaja, pri čemer ima na voljo enega od naslednjih načinov: vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis. Če prosilec ne prejme informacije v obliki, v kateri jo je zahteval, ima po drugem odstavku 27. člena ZDIJZ pravico do posebne pritožbe.

Iz navedenega tako izhaja, da prosilec lahko zahteva dostop do informacije javnega značaja le v eni izmed oblik, ki jih ZDIJZ izrecno predvideva, le v tem primeru (ko zahteva dostop v eni od teh oblik, pa mu organ dostop zavrne), pa je predvideno tudi pravno varstvo pred IP. V obravnavani zadevi pa je prosilec zahteval neposreden elektronski dostop do zbirke organa, česar pa ZDIJZ ne ureja. »Elektronskega zapisa«, kot enega izmed načinov seznanitve z zahtevano informacijo javnega značaja, namreč ni mogoče tolmačiti tako, da bi zajemal tudi neposreden elektronski dostop do »originalne« zbirke podatkov pri organu v realnem času. Posredovanje »elektronskega zapisa« v smislu ZDIJZ se nanaša zgolj na posredovanje fizičnega nosilca podatkov ali posredovanje podatkov po elektronski pošti.

IP ob tem pojasnjuje, da je postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja poseben upravni postopek (glej 15. člen ZDIJZ), ki se vodi na zahtevo prosilca (glej 12. člen ZDIJZ), pri organu prve stopnje pa predvideva vsakokraten ugotovitveni postopek, primarno v zvezi z vprašanjem, ali zahtevana informacija javnega značaja obstaja v materializirani obliki in dalje, ali gre, glede na njeno vsebino, za prosto dostopno informacijo (presoja morebitnih izjem od prosto dostopnih informacij). Ker mora prosilec v zahtevi po 17. členu ZDIJZ konkretno opredeliti informacijo, s katero se želi seznaniti, mu obenem ni mogoče »vnaprej« dovoliti dostopa do vseh, še nedoločenih informacij, ki bodo v bazi organa šele nastale, torej do informacij, s katerimi organ v času vložitve zahteve prosilca sploh še ne razpolaga. Po 4. členu ZDIJZ je informacija javnega značaja namreč le informacija, s katero organ (že) razpolaga v materializirani obliki.

Ker prosilec v zahtevi navaja, zakaj potrebuje zahtevane informacije in utemeljuje, da jih potrebuje za izvajanje svojih sistemskih nalog, IP dalje pripominja, da ZDIJZ ne uvaja nikakršnega razlikovanja glede na status posameznega prosilca oziroma upravičenca. Slednjemu tudi ni treba pravno utemeljevati, da želi pridobiti informacije na podlagi ZDIJZ ali da ima podlago za pridobitev v kakšnem drugem predpisu, prav tako mu ni treba pojasnjevati namena seznanitve. Zaradi navedenega velja, da je vsako zahtevo za dostop do informacij javnega značaja potrebno presojati po standardu »univerzalnega prosilca, oziroma upravičenca«, ki organu nalaga, da vse prosilce obravnava enako, ne glede na morebiten obstoj posebnih upravičenj, namenov rabe ali statusa. Rezultat takšnega univerzalnega pristopa mora biti posredovanje informacije v vsebini, obsegu in obliki, kot bi jo bili upravičeni pridobiti tudi vsi (preostali) potencialni prosilci. Povedano drugače, če bi organ v konkretnem primeru po ZDIJZ prosilcu omogočil neposreden elektronski dostop do zahtevane baze podatkov, bi moral isto pravico priznati tudi kateremu koli drugemu prosilcu, ki bi vložil enako zahtevo po ZDIJZ. Ta namreč ne pozna (ne)privilegiranih upravičencev, ki bi pri dostopanju do informacij javnega značaja imeli manj oziroma več pravic kot vsi ostali potencialni prosilci. Standard univerzalnega upravičenca zavezancu ne nalaga in mu hkrati ne dopušča, da bi zahtevo nekega prosilca opiral na posebne pravne podlage. Obstoj posebnih pravnih podlag za pridobitev določene informacije, ki se navezuje na posameznega prosilca, za presojo pravice do dostopa do informacije javnega značaja ni relevanten. Presojanje posebnih podlag, ki posameznim prosilcem dajejo več pravic, namreč vodi v neenako obravnavo prosilcev, oziroma se kaže v neenakih rešitvah ob enakem dejanskem stanju (enaki zahtevi). ZDIJZ je torej uzakonil enoten pravni režim za vse upravičence. Individualiziran pristop pri obravnavi prosilcev je povsem v nasprotju s temeljnimi izhodišči, ki jih je začrtal ZDIJZ.

IP tako zaključuje, da prosilec v konkretni zadevi ni zahteval posredovanja informacij javnega značaja, temveč neposreden dostop do elektronske zbirke organa. Ker ZDIJZ te pravice ne predvideva in ne varuje, je posledično pritožba prosilca neutemeljena. Organ je tako odločil pravilno, vendar pa je svojo odločitev podprl z napačno obrazložitvijo, zato je IP pritožbo prosilca zavrnil, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, v obrazložitvi te odločbe pa navedel pravilne razloge za zavrnitev. 

V tem postopku posebni stroški niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Lubarda, univ. dipl. prav.                                                                  

Svetovalka IP    

                                                                                                              
Informacijski pooblaščenec: 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka