Prosilec - Družba za upravljanje terjatev bank d.d.
+ -Številka: 090-98/2017
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:
V obravnavani zadevi je prosilec zahteval dokument, iz katerega bo razvidna prodajna cena terjatev družbe do ACH, ki jih je DUTB prodala družbi Bank of America Merrill Lynch (BAMLI) marca 2015. Organ je zahtevo zavrnil zaradi izjeme poslovne skrivnosti. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da organ z zahtevano informacijo ne razpolaga, kljub temu, da je sicer v izpodbijani odločbi zatrjeval, da so izpolnjeni kriteriji iz 4. člena ZDIJZ in je zahtevo zavrnil zaradi izjeme poslovne skrivnosti. Organ je namreč kot dokument, ki izkazuje zahtevano informacijo, obravnaval pogodbo o paketni prodaji terjatev, vendar pa predmet zahteve ni bila »skupna« cena, kar omenjena pogodba izkazuje, zato je organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. V pritožbenem postopku je organ pojasnil vse okoliščine in dejstva, v zvezi s postopki prodaje terjatve, zato IP ni imel nikakršnega razloga, da organu ne bi verjel, oziroma sledil njegovim navedbam, da s ceno, ki bi se nanašala zgolj na prodajo terjatve do družbe ACH, ne razpolaga. V skladu z navedenim je IP na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP ugotovil, da je izrek v izpodbijani odločbi zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. Zato je IP v odločbi navedel pravilne razloge, in sicer, da organ z zahtevano informacijo ne razpolaga, pritožbo prosilca pa kot neutemeljeno zavrnil.
ODLOČBA:
Številka: 090-98/2017/6
Datum: 16. 6. 2017
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec) z dne 24. 4. 2017, zoper odločbo z dne 19. 4. 2017, brez številke, Družbe za upravljanje terjatev bank, d.d., Davčna ulica 1, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca z dne 24. 4. 2017 zoper odločbo Družbe za upravljanje terjatev bank, d.d. z dne 19. 4. 2017, se zavrne.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :
Prosilec je vložil zahtevo z dne 21. 3. 2017, v kateri je zahteval, da mu organ v elektronski obliki posreduje dokument, iz katerega bo razvidna prodajna cena terjatev družbe do ACH, ki jih je DUTB prodala družbi Bank of America Merrill Lynch (BAMLI) marca 2015.
O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo brez številke, z dne 19. 4. 2017, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da se zahteva za posredovanje omenjene informacije nanaša na podatke, ki izvirajo iz delovnega področja organa, s katerimi organ razpolaga, zahtevana informacija pa se nahaja v eni od materializiranih oblik. Organ je pojasnil, da je na podlagi 39. in 40. člena ZGD-1 ter skladno z določili Statuta organa sprejel Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki v 7. členu natančno določa, kaj predstavlja njegovo poslovno skrivnost. V povezavi s Pravilnikom o varovanju poslovne skrivnosti organ ugotavlja, da zahtevani dokument vsebuje informacije oz. v celoti temelji na podatkih, ki za organ predstavljajo poslovno skrivnost v skladu z internimi akti organa, torej je izpolnjen subjektivni kriterij varovanja poslovne skrivnosti v povezavi z 39. členom ZGD-1. V nadaljevanju je organ ocenjeval, ali so podani pogoji v smislu tretjega odstavka 39. člena ZGD-1. Organ je presojal, ali je dolžan zahtevane informacije oziroma osnovne podatke o sklenjenih poslih razkriti na podlagi prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ. ZDIJZ sicer nima posebne definicije stvarnega premoženja, vendar pa 4.a člen govori o stvarnem premoženju poslovnih subjektov, torej tistih, pri katerih ima Republika Slovenija, samoupravne lokalne skupnosti ali druge osebe javnega prava prevladujoč vpliv, kar pomeni, da je treba glede definicije izhajati iz opredelitve, kot jo določa Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS). Takšno je tudi stališče zakonodajalca v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-C). V 3. členu ZSPDSLS so razloženi posamezni izrazi, tako je za stvarno premoženje navedeno, da so to nepremičnine in premičnine. Za obravnavani primer je nadalje relevantna opredelitev premoženja države in občin v Zakonu o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), ki v 67. členu določa, da je državno in občinsko premoženje po tem zakonu finančno in stvarno premoženje v lasti države in občin. Finančno premoženje po tem zakonu so denarna sredstva, terjatve, dolžniški vrednostni papirji ter delnice in deleži na kapitalu pravnih oseb in druge naložbe v pravne osebe (v nadaljnjem besedilu: kapitalske naložbe). Stvarno premoženje so premičnine in nepremičnine. ZJF torej jasno loči premoženje države in občin na finančno premoženje, v okvir katerega sodijo tudi terjatve, in na stvarno premoženje. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da med stvarno premoženje, ki je zajeto pri opredelitvi pojma informacije javnega značaja v prvi alineji 4.a člena ZDIJZ, ne sodijo terjatve države in občin, posledično pa tudi ne pogodbe o prodaji le teh. To pomeni, da pri informacijah, ki so predmet zahteva, ne gre za informacije, ki bi bile javne na podlagi
prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ v povezavi s prvo alinejo 4. člena ZDIJZ. Organ je nadalje še pojasnil, da prodaja terjatev in lastniških deležev, katere upravlja, ne predstavlja porabe javnih sredstev, v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kjer se ta pojem nanaša na trošenje, ko gre za odhodek, ko se javna sredstva za nekaj nepovratno porabijo. V obravnavanem primeru so predmet presoje pogodbe o prodaji terjatev in lastniških deležih, torej s tem organ pridobiva, zato niso izpolnjeni pogoji za razkritje poslovne skrivnosti na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede na navedeno je organ, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zahtevo prosilca zavrnil.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 25. 4. 2017 pri organu vložil pritožbo. Prosilec je v pritožbi navedel, da se z odločitvijo organa ne strinja. Pri tem se je prosilec skliceval na obrazložitev iz odločbe IP št. 090-216/2016 z dne 5. 1. 2017, v katerem je IP opozoril, »da je v določenih okoliščinah mogoč širši dostop do konkretnih informacij o prodajni vrednosti terjatev, deležev in delnic, če bi npr. bilo ugotovljeno, da je organ prodal določeno terjatev določeni pravni osebi, čeprav je neka druga pravna oseba ponudila višjo ceno ali pa drugi konkretni razlogi, ki bi v javnosti sprožili razpravo o vrednosti premoženja države.« Prosilec meni, da iz dokazov, zbranih v primeru njegove zahteve, sklepa, da je podan javni interes po razkritju zahtevane informacije, v skladu z zgornjim pojasnilom IP. Prosilec je navedel, da je organ konec marca 2015 sporočil javnosti, da je družbi Bank of America Merrill Lynch (BAMLI) za neznano vsoto prodal terjatve do družbe ACH v nominalni vrednosti 105,4 milijona evrov. Sklepati gre, da so bile terjatve prodane za ceno, ki je nižja od nominalne vrednosti terjatev. Iz družbe ACH so prosilcu sporočili, da so po tem, ko je DUTB terjatve do ACH po neznani ceni prodala BAMLI-ju, najeli posojilo pri banki VTB in poplačali celotno vrednost terjatev v vrednosti 105,4 milijona evrov (kot dokaz je prosilec priložil v priponki odgovor na novinarsko vprašanje ACH-ja prosilcu). Prosilec je navedel, da iz zapisanega torej sledi, da bi DUTB od ACH-ja dobil poplačano celotno nominalno vrednost terjatve do ACH (105,4 milijona evrov), v kolikor terjatev ne bi prodal BAMLI-ju. Ker je organ terjatev prodal po neznani diskontni ceni, je za terjatve dobil manj, kot bi dobil, če bi terjatve obdržal do poplačila s strani ACH. Ob tem je po oceni prosilca pomemben tudi podatek, da so pri ACH z DUTB in ostalimi finančnimi upniki novembra 2014 sklenili sporazum o finančnem prestrukturiranju, in tega po lastnih besedah tudi izpolnjevali. Zato prosilcu ni jasno, zakaj se je organ odločil po diskontni ceni marca 2015 terjatve prodati BAMLI-ju. Kot navaja prosilec, mu je finančni direktor ACH povedal, da so pred prodajo terjatev organ z dopisom opozorili, da naj terjatev ne prodaja po diskontni ceni, ker jih bodo lahko v celoti poplačali. To se je nato tudi zgodilo. Zaradi navedenih dejstev in argumentov prosilec meni, da je razkritje cene, po kateri je organ terjatve do ACH prodal BAMLI-ju, v javnem interesu. Razlika med prodajno ceno in nominalno vrednostjo terjatev v višini 105,4 milijona evrov se namreč kaže kot nepotrebna izguba pri prodaji terjatev in s tem posledično izguba za davkoplačevalce (organ prihodke nakaže v državni proračun). To pa ustreza pojasnilu, kot ga je v zgoraj citirani odločbi v podobnem primeru zapisal IP.
Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 8. 5. 2017, s prilogami, poslal v odločanje IP.
Pritožba ni utemeljena.
IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
V izpodbijani odločbi se je organ skliceval na izjemo poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je IP z namenom razjasnitve dejanskega stanja dne 16. 5. 2017 pri organu opravil ogled in camera na podlagi 11. čl. ZInfP. IP je primarno pozval organ, da se opredeli do zahteve prosilca po razkritju izključno cene terjatev družbe do ACH in ne za cel paket, v katerega je vključenih več družb, kar izhaja iz pogodbe, ki jo je organ posredoval IP. IP je torej pozval organ, da pojasni, ali razpolaga z dokumentom, ki izkazuje zgolj to, kar je predmet zahteve prosilca. Predmet zahteve namreč ni celoten znesek, ki izhaja iz priložene pogodbe, temveč izključno za ACH. Podredno je IP pozval organ, da podrobno pojasni postopek prodaje terjatve do družb v pogodbi in še posebej do ACH. Pri tem mora natančno pojasniti svojo vlogo in se opredeliti do pritožbenih navedb glede trditve prosilca, da je ACH odsvetoval prodajo terjatve po diskontni ceni, saj jih bodo v celoti poplačali, kar so po navedbah prosilca tudi storili z najetim posojilom pri VTB.
Organ je v odgovoru z dne 24. 5. 2017 navedel, da je na začetku februarja 2015 objavil razpis za prodajo terjatev številnih družb, med katerimi so bile tudi terjatve do Skupine ACH, Polzele, Adrie Airways in Elana. Res je sicer, da je DUTB 6. februarja 2015 prejela odziv na razpis s strani ACH – dopis, v katerem je bilo navedeno, da »namerava Skupina ACH v celoti poplačati svoje dolgove do finančnih upnikov« ter da menijo, »da je kakršenkoli diskont pri prodaji terjatev do Skupine ACH nesmiseln«, vendar ga je treba presojati v luči spodaj napisanega. Pozivi dolžnikov, da bodo poplačali svoje obveznosti, so običajni, vendar ne smejo vplivati na poslovne odločitve upnikov, ker so samo obljube, ki nimajo pravne/ekonomske teže. Navsezadnje bi tudi skupina ACH takrat lahko refinancirala obveznosti (DUTB poplačala v celoti), pa jih ni. Na podlagi prispelih ponudb in po opravljenih skrbnih pregledih s strani ponudnikov, je organ, v transparentnem in preglednem postopku, izbral družbo BAMLI kot najugodnejšega ponudnika. Skladno s to odločitvijo je bila podpisana pogodba o prodaji terjatev zgoraj navedenih družb: ACH, Polzele, Adrie Airways in Elana. Organ je pojasnil, da je bila prodaja terjatev do skupine ACH (skupaj s terjatvami do družb Elan, Adria Airways in Polzele) poslovna odločitev, ki je bila sprejeta v marcu 2015. Ne more se presojati za nazaj oziroma iz začetka leta 2016 (10 mesecev kasneje!). V marcu 2015 so bile makroekonomske razmere v Sloveniji še bistveno slabše, poplačilo posojil s strani skupine ACH pa bistveno bolj negotovo. Skupina ACH je novembra 2014 z upniki pod vodstvom organa, sklenila Sporazum o prestrukturiranju, na podlagi katerega je morala odprodati nekatere svoje ključne naložbe (družbe, nepremičnine). Uspeh in dosežena cena pri odprodaji teh naložb sta bila precej negotova. Spomladi 2015 se je izpolnjevanje pomembnejših zavez, podanih na podlagi prej omenjenega Sporazuma o prestrukturiranju, med skupino ACH in upniki šele začelo. S samim sporazumom, ki je bil dosežen ob obsežnem naporu organa, se je vrednost ACH bistveno povečala, saj je družbi v začetku leta 2014 grozil stečaj, ko so upniki začeli z unovčevanjem premoženja. Kot je bil organ seznanjen iz medijev, je v januarju 2016 ACH refinanciral svoje obveznosti do Bank of America Merrill Lynch. Ko je VTB refinanciral skupino ACH v januarju 2016, je treba upoštevati, da je skupina ACH v vmesnem času prodala nekatere svoje ključne naložbe (npr. nepremičnino na Baragovi, Debitel itd.) in se bistveno razdolžila. Tudi poslovanje hčerinskih družb skupine ACH se je bistveno izboljšalo. Organ je opozoril, da prosilec zavajajoče podaja podatke, ker zanemarja njihovo časovno sosledje. Med prodajo terjatev do skupine ACH in refinanciranjem s strani VTB je minilo 10 mesecev, med katerimi se je finančni položaj skupine ACH bistveno izboljšal, številna tveganja, vezana na neplačilo terjatev, pa so se razrešila. Poleg tega prosilec presoja poslovno odločitev za nazaj. Pri vsaki terjatvi, ki se proda, je možno, da bo poplačana v višjem znesku, kot je bila prodana. To je povsem logično, saj v nasprotnem primeru nihče (z ekonomskim interesom) terjatev ne bi kupoval. Zaradi škode, ki jo lahko razkrivanje prodajnih cen povzroči, organ meni, da je neprimerno, da se prodajna cena terjatev do paketa terjatev razkrije (pogodbena cena je določena za celoten paket terjatev in ne za posamezne terjatve). Prosilec niti ni navedel nobenih konkretnih dejstev, ki kažejo na to, da je bila s prodajo terjatev do ACH povzročena škoda. Organ je poudaril, da je bil v mesecih februarju in marcu 2015 voden konkurenčen proces, ki je v danih okoliščinah v marcu 2015 za organ maksimiziral prodajno vrednost paketa terjatev. Organ meni, da zahtevana informacija predstavlja poslovno skrivnost in je kot taka izjema od dostopa do informacij javnega značaja po drugi alineji prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ pa se dostop do podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost po drugi alineji prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko dovoli, če gre za porabo javnih sredstev. Navedena določba predstavlja torej izjemo od izjeme, pri čemer pa velja splošno pravilo, da je izjeme treba razlagati ozko. Ne sme se razširjati pravila, ki je izjema glede na splošnejše pravilo, tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti. V primeru razkritja tovrstne informacije bi se pojem porabe širil na »vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje s premoženjem, tudi spremembo ali pretvorbo premoženja iz ene oblike v drugo«, kar pa ni v skladu z zgoraj navedenim, da je treba izjeme tolmačiti ozko. Načelo ozke razlage izjem upošteva tudi sodna praksa upravnega sodišča, po kateri pojma »porabe ni mogoče enačiti s pojmom razpolaganja, ker gre za porabo le takrat, ko gre za odhodek, ko se javna sredstva za nekaj porabijo, od koder jih država ne dobi več vrnjena« (tako med drugim Upravno sodišče RS v sodbah I U 1739/2012 in I U 1488/2011), enako izhaja tudi iz odločbe IP št. 090-216/2016 z dne 5. 1. 2017, kjer je odločeno, da »prodaja terjatev ne predstavlja porabe javnih sredstev v smislu prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj se ta pojem nanaša na »trošenje«, ko gre za odhodek, ko se javna sredstva za nekaj nepovratno porabijo.« Ker gre v zgornji zadevi za odločitev, ki je v bistvenem podobna zadevi, kot je predmetna, saj se nanaša med drugim tudi na dostop do pogodbe o prodaji terjatev, bi lahko bila drugačna odločitev tudi arbitrarna. Razkritje podatkov iz pogodbe bi organu povzročilo nepopravljivo škodo, in sicer se bi s tem bistveno vplivalo na položaj organa na trgu, saj vsebina pogodbe predstavlja poslovno komercialno informacijo, katere razkritje bi tretjim nepooblaščenim osebam povzročilo nepopravljivo škodo organu. Z razkritjem pogodbe bi bila znana pogajalska izhodišča organa ob drugih podobnih transakcijah, zato bi se njene pogajalske taktike, tehnike ter vsebine in strukture transakcije nasproti konkurentom bistveno poslabšale. Konkurenti in druge pravne osebe, dejavne na globalnem trgu, bi pridobile pomembno konkurenčno prednost, saj bi se jim z razkritjem vsebine pogodbe omogočilo, da pridobijo zaupne informacije, koristne za njihove nadaljnje poslovne odločitve, kar bi za organ pomenilo nastanek bistvene škode. Poleg tega bi razkrivanje konkurenčno občutljivih informacij nujno vodilo v neposredno poslabšanje njenega konkurenčnega položaja na globalnem trgu, saj drugi gospodarski subjekti na trgu niso dolžni razkrivati podobnih informacij. Glede na številne postopke prodaje premoženja, katere organ upravlja, in postopke prestrukturiranje družb, pri katerih sodeluje organ, ki so še v teku oziroma bodo začeti, kažejo na dejstvo, da bo organ opravil še številne tovrstne transakcije. Vzpostavitev prakse, ki bi omogočala dostop do pogodb o prodaji terjatev, brez kakršnih koli omejitev, bi negativno vplivalo na zmožnost organa, da bi sklepal optimalne pravne posle in uspešno upravljal premoženje, k čemur je skladno z ZUKSB zavezan, in kar je nedvomno v javnem interesu. Interes za sodelovanje pri transakcijah z organom bi povsem izgubil tisti del svetovnih poslovnih akterjev, ki iščejo priložnosti za investicije v družbe potrebne sanacije in jih nato ustrezno sanirane prodajo s pripadajočim dobičkom, saj bo v takšnem primeru dobiček nemogoče maksimirati. Hkrati pa bo s takšno prakso omogočeno tistemu delu strateških investitorjev, ki bodo ne glede na negativne posledice razkritja, pripravljeni tvegati popolno dostopnost vseh podatkov o transakcijah, boljše pogajalsko izhodišče, kot bi ga imeli sicer, saj se bodo imeli možnost pred podajo ponudbe in začetkom pogajanj z organom podrobno seznaniti s strukturo in vsebino dotedanjih transakcij. Posledično bodo težili k doseganju najmanj tako ugodnih pogojev transakcij, kot so jih dosegli njihovi predhodniki pri sklepanju pogodb z organom, oziroma bodo po vsej verjetnosti dosegali še bolj ugodne, saj se bodo kot skrbni poslovni subjekti prek instituta dostopa do informacij javnega značaja seznanili, v katerih točkah je organ pripravljen popuščati. Navedeno pa je brez vsakršnega dvoma v nasprotju z javnim interesom. Razkritje cene, pridobljene za terjatev do ACH, podobno kot prodajnih cen drugih sredstev, tako ogroža poslanstvo organa. Organ je ob tem poudaril, da razkritju prodajnih cen nasprotujejo tudi kupci, saj razkritje le-teh lahko prejudicira njihove nadaljnje nakupe. Zato lahko, kot zgoraj omenjeno, razkrivanje cen posledično povzroči, da se potencialni kupci ne udeležujejo prodajnih postopkov, le-to pa znižuje konkurenčnost prodajnih postopkov in prodajne cene, ki jih DUTB skozi te postopke doseže. Organ je tudi opozoril, da je predmet nakupa paket terjatev in posledično v pogodbi o nakupu cena, samo za terjatev ACH, ne obstaja. Iz pogodbe, ki je bila posredovana, izhaja le skupna cena za vse terjatve, vključene v prodajo. Organ je še pojasnil, da ne obstojijo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale kakršen koli sum glede neoporečnost transakcije. Transparentnost in preglednost delovanja organa pa ta dosega tudi s proaktivno objavo vseh pomembnih informacij v zvezi z upravljanjem premoženja. Nedvomno je torej, da razkritje pogodb ne bi pripomoglo k večji učinkovitosti organa, ampak bi ravno nasprotno, »odgnalo« potencialne kupce. Nadalje v prid zavrnitvi dostopa govori dejstvo, da bi razkritje podatkov iz pogodbe rezultiralo v odškodninski odgovornosti organa zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti. Kupec terjatev, družba BAMLI, deluje na svetovnem trgu ter obenem kotira na borzi v New Yorku. Organ bi lahko v primeru razkrivanja cenovno občutljivih informacij pri tako velikem poslu, kot je predmetni, vplival na poslovanje družbe BAMLI, zaradi česar bi ta lahko sprožila ustrezne civilne in kazenske postopke. Le ti bi lahko rezultirali v odškodninski odgovornosti organa, kar ne more biti v interesu javnosti, saj bi bili lahko morebitni odškodninski zahtevki zelo visoki. Glede na navedeno je organ zaključil, da interes javnosti nikakor ne more šteti za prevladujočega nad interesom organa do varovanja poslovne skrivnosti, ki je tudi ustavnopravno varovana kategorija, saj predstavlja poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.
Glede na to, da je organ v pojasnilu z dne 24. 5. 2017 navedel, da cena samo za terjatev ACH ne obstaja, ga je IP dne 9. 5. 2017 še dodatno pozval, da sporoči, ali razpolaga z dokumentom (ne glede na njegovo formalno ali neformalno obliko, npr. zapisnik o dogovorjeni ceni, uradni zaznamek, ipd.), ki izkazuje izključno prodajno ceno terjatve družbe do ACH, saj predmet zahteve prosilca ni pogodba o prodaji oz. nakupu paketa terjatev, ki jo je organ posredoval IP. Ali zahtevana informacija morebiti izhaja iz priloge k pogodbi, ki jo je organ posredoval dne 24. 5. 2017? IP je organ opozoril, da je v izpodbijani odločbi navedel, da z dokumentom, ki je predmet zahteve, razpolaga in torej zahteve ni zavrnil iz razloga ne obstoja dokumenta, kar zatrjujete v pritožbenem postopku.
Organ je odgovoril dne 31. 5. 2017, da je na podlagi poziva po opravljenem ogledu in camera ponovno pregledal relevantno dokumentacijo. Na podlagi navedenega ugotavlja, da samo s prodajno ceno terjatev do družbe ACH ne razpolaga (ne glede na obliko), saj je bil predmet nakupa paket terjatev. Organ je pojasnil, da zahtevana informacija prav tako ne izhaja iz posredovanih prilog k pogodbi.
Glede na pojasnilo organa in vpogleda v posredovano pogodbo, v okviru katere je bila kot del paketne prodaje prodana tudi terjatev do družbe ACH, IP ugotavlja, da organ z zahtevano informacijo ne razpolaga, kljub temu, da je sicer v izpodbijani odločbi zatrjeval, da so izpolnjeni kriteriji iz 4. člena ZDIJZ in je zahtevo zavrnil zaradi izjeme poslovne skrivnosti. Organ je namreč kot dokument, ki izkazuje zahtevano informacijo, obravnaval pogodbo o paketni prodaji terjatev, vendar pa predmet zahteve ni bila »skupna« cena, kar omenjena pogodba izkazuje, zato je organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. V pritožbenem postopku je organ pojasnil vse okoliščine in dejstva, v zvezi s postopki prodaje terjatve, zato IP nima nikakršnega razloga, da organu ne bi verjel, oziroma sledil njegovim navedbam, da s ceno, ki bi se nanašala zgolj na prodajo terjatve do družbe ACH, ne razpolaga. Slednje izhaja tudi iz določbe v pogodbi, da nakupna cena odraža dejansko ekonomsko vrednost celotnega premoženja skupaj, kot paketa. IP pa se nima pristojnosti spuščati v delo organa oziroma v način prodaje terjatev.
Ker organ z zahtevano informacijo ne razpolaga, se IP ni opredeljeval do vprašanja, ali je podana izjema poslovne skrivnosti, ki jo je zatrjeval organ in ali je za razkritje izkazan interes javnosti, na katerega se je skliceval prosilec.
V skladu z navedenim je IP na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP ugotovil, da je izrek v izpodbijani odločbi zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. Zato je IP v odločbi navedel pravilne razloge, in sicer, da organ z zahtevano informacijo ne razpolaga, pritožbo prosilca pa kot neutemeljeno zavrnil. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
svetovalka informacijske pooblaščenke
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka