A1 Slovenija d.d - Finančna uprava RS
+ -Številka: 090-92/2017
Kategorije: Ali dokument obstaja, Davčna tajnost
POVZETEK:Prosilka je zahtevala informacije v zvezi z davčnim dolgom in odlogom plačila davka določenega davčnega zavezanca. Organ je zahtevo prosilke zavrnil, ker dokumenti s katerimi razpolaga, predstavljajo davčno tajnost. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da del zahtevanih informacij ne izpolnjuje kriterija materializirane oblike. V preostalem delu je ugotovil, da zahtevane informacije predstavljajo davčno tajnost in da glede teh informacij javni interes za razkritje ni močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij. Zato je pritožbo prosilke zavrnil.ODLOČBA:Številka: 090-92/2017/12Datum: 21. 6. 2017Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/15-Odl. US in 102/15-ZDIJZ-E; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe A1 Slovenija d.d., Šmartinska cesta 134b, 1000 Ljubljana, z dne 11. 4. 2017 (v nadaljevanju: prosilka), zoper odločbo št. 090-81/2016-15 z dne 24. 3. 2017, Finančne uprave RS, Šmartinska cesta 55, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju: organ) v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilke z dne 11. 4. 2017 zoper odločbo Finančne uprave RS, št. 090-81/2016-15 z dne 24. 3. 2017 se zavrne. 2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.O b r a z l o ž i t e v :Prosilka je od Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS) dne, 9. 12. 2016 zahtevala dostop do:1. vseh dokumentov, povezanih z davčnim dolgom družbe T-2 do Finančne uprave Republike Slovenije, 2. pojasnilo, pod kakšnimi pogoji je bil družbi T-2 odobren odlog oziroma obročno odplačevanje dolga, 3. odločbo o odobrenem odlogu za obročno plačevanje dolga ter v zvezi s tem pogodbo o ustanovitvi zavarovanja v korist FURS, 4. informacijo o tem, ali je družba T-2 svoje obveznosti že izpolnila, oziroma ali dolg še ostaja in v kakšni višini, 5. informacijo o tem, ali je FURS sprožila postopek za izterjavo dolga.Organ je zahtevo prosilke zavrgel s sklepom št. 090-81/2016-11 z dne 17. 1. 2017, ker vlagatelj zahteve (zaposleni pri prosilki) ni priložil pooblastila družbe za vlaganje zahtev po ZDIJZ. IP je o pritožbi zoper sklep št. 090-81/2016-11 odločil z odločbo št. 090-35/2017/2 z dne 8. 3. 2017, s katero je sklep odpravil in naložil organu, da o zahtevi prosilke meritorno odloči. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je vlagatelj zahteve v času vlaganja zahteve razpolagal s pooblastilom, organ pa je kršil procesne določbe ZDIJZ in ZUP, ker vlagatelja ni pozval na dopolnitev zahteve.V ponovljenem postopku je organ z izpodbijano odločbo št. 090-81/2016-15 z dne 24. 3. 2017 zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov. Ugotovil je, da se zahteva nanaša na dokumente izdane v postopku odločanja o plačilnih ugodnostih davčnega zavezanca družbe T-2 in informacije o postopku izterjave dolga. Dostop do zahtevanih informacij je organ zavrnil na podlagi izjeme po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (izjema varstva davčnega postopka in davčne tajnosti). Ugotovil je, da zahtevane informacije izpolnjujejo materialne pogoje za davčno tajnost po 15. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14 in 91/15; v nadaljevanju ZDavP-2), saj gre: (1) za podatke, s katerimi razpolaga organ, pristojen za odmero in izterjavo davka; (2) za podatke, ki se nanašajo na davčnega zavezanca – konkretno družbo T-2; (3) za podatke v zvezi z davčno obveznostjo – v zvezi z odlogom plačila davčne obveznosti, višino dolga in izterjavo davčne obveznosti. Dokumenti, iz katerih izhajajo zahtevane informacije, po navedbi organa, nosijo vidno označbo »DAVČNA TAJNOST«, v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZDavP-2. Prosilka je zoper odločbo vložila pritožbo z dne 11. 4. 2017. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in v celoti. Navaja, da želi prek zahtevanih dokumentov preveriti, če glede na zaostreno konkurenco na področju telekomunikacij, družba T-2 uživa »privilegiran položaj«. Meni, da z ugodnostmi pri plačilu davkov prejema nedovoljeno državno pomoč, ki je v nasprotju z obveznostmi iz 107. do 109. člena Pogodbe o delovanju EU (UL C 326, 26. 10. 2012). S tem utemeljuje, da interes prosilke ni izključno zaseben, temveč je podan interes javnosti, zato je v konkretnem primeru treba izvesti test prevladujočega interesa javnosti. Ob tem opozarja, da če davčni zavezanec uživa privilegirano obravnavo, slednje lahko predstavlja kršitev Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Prosilka utemeljuje, da je upravičena do seznanitve z zahtevanimi podatki tudi na podlagi 19. člena ZDavP-2, ker naj bi bila upnica davčnega zavezanca T-2. Dalje utemeljuje, da organ nepravilno tolmači, kateri podatki predstavljajo davčno tajnost. Navaja, da je treba ob načelu zaupnosti davčnega postopka (8. člen ZDavP-2) upoštevati tudi 10. in 19. člen ZDavP-2. 10. člen ZDavP-2 namreč nalaga zavezancem, da davčnemu organu posredujejo podatke, ki so potrebni za odmero davka, medtem ko 19. člen določa »izjeme« od davčnih tajnosti. Prosilka meni, da so lahko davčne tajnosti le podatki, ki jih organu posredujejo davčni zavezanci v skladu z 10. členom ZDavP-2 in še to le v tistem delu, kjer jih ni dopustno razkriti v skladu z 19. členom ZDavP-2. Na ta način torej informacija »ali je FURS sprožil postopek za izterjavo dolga«, ni davčna tajnost, temveč je prosto dostopna informacija javnega značaja, ki zagotavlja nadzor nad zakonitostjo delovanja organa. Prosilka meni, da je upravičena do vseh informacij, ki jih organ v skladu z 10. členom ZDavP-2 ni pridobil od zavezanca, zato bi moral organ v tem delu omogočiti delni dostop. Organ je pritožbo prosilke odstopil v prilogi dopisa št. DT 090-81/2016-18 z dne 26. 4. 2017. V dopisu se je opredelil do pritožbenih navedb. Glede testa interesa javnosti je organ pojasnil, da ga ni opravil, ker se prosilka nanj ni sklicevala že v zahtevi, prav tako pa organ tudi ni sam presodil, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti test interesa javnosti, zato ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZDIJZ. Glede navedb prosilke v zvezi z izkrivljanjem konkurence, organ pojasnjuje, da je odobritev plačilnih ugodnosti pri plačilu davka mogoča le ob predpostavki, da davčni zavezanec izpolnjuje v zakonu predpisane pogoje. Organ torej s tem, ko na podlagi zakona odloči o ugodnejšemu plačilu davka, ne zagotavlja privilegiranega položaja samo enemu davčnemu zavezancu, zato njegovo ravnanje ne izkrivlja konkurence. Glede pritožbene navedbe, da je prosilka na podlagi 19. člena ZDavP-2 upravičena do zahtevanih informacij, pa organ pojasnjuje, da prosilka ni upravičena do teh podatkov, saj organ tolmači, da so na podlagi drugega odstavka 19. člena ZDavP-2, do davčnih podatkov upravičene tiste osebe, ki izkažejo, da podatke potrebujejo v postopku pred sodiščem, kar pa po mnenju organa ne izhaja iz priloženih dokumentov (iz priloženega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 22/20012 (St 29/2011) z dne 12. 2. 2012 ne izhaja, da je prosilka v tem sporu nastopala kot stranka, postopek pa je bil že pravnomočno končan).Na poziv IP je organ posredoval še dodatno dokumentacijo in pojasnila, v zvezi z davčnim dolgom družbe T-2 in postopanjem organa glede izterjave. Navedene informacije po mnenju organa predstavljajo davčno tajnost. IP je z namenom razjasnitve dejanskega stanja, dne 24. 5. 2017, pri organu opravil ogled in camera (zapisnik št. 090-92/2017/7), v katerim je organ pojasnil postopek v zvezi z odmero davka zavezancu (T-2) in postopek v zvezi z odlogom plačila ter izterjavo dolga v primeru, na katerega se sklicuje prosilka. Postopek v zvezi z odmero davka po pojasnilu organa še ni zaključen, o njem teče sodni postopek. Glede izterjave davčne obveznosti, pa je organ pojasnil, da je bil zavezancu najprej podaljšan rok za plačilo davčne obveznosti za eno leto (na podlagi odločbe, ob izpolnjevanju pogoja ustreznega zavarovanja). Pred potekom tega roka je bila ponovno vložena vloga za podaljšanje roka plačila, ki je bila zavrnjena zaradi pričetka stečajnega postopka zoper zavezanca T-2 (okoliščina začetka stečajnega postopka preprečuje vodenje postopka o odlogu plačila dolga), kamor je svojo terjatev priglasil tudi organ. Dne 22. 3. 2017 je bil stečajni postopek ustavljen s sodbo Ustavnega sodišča, kasnejši dokumenti pa niso več predmet zahteve, ker je bila izpodbijana odločba v zadevi dostopa do informacij javnega značaja izdana dne 24. 3. 2017. Organ se je izrekel tudi glede navedb prosilke, da je organ na nedovoljen način posegel v konkurenco na trgu telekomunikacij. Organ je pojasnil, da so pogoji za priznanje odloga plačila davčne obveznosti predpisani z zakonom in enaki za vse zavezance. Organ je pri odločanju v vseh postopkih enako vezan na spoštovanje zakonskih določb, zato s svojim ravnanjem ni mogel na nedovoljen način poseči v konkurenco na področju telekomunikacij. Glede izvršbe pa je organ pojasnil, da glede na naveden potek postopkov za odlog, izvršba ni bila začeta. Uvedba postopka izvršbe se namreč smiselno izključuje z uvedbo postopka glede odloga plačila obveznosti.Organ je dne, 26. 5. 2017, IP posredoval dodatno dokumentacijo v zvezi z odločanjem organa in sodišča glede odmere davčne obveznosti.IP je prosilki v izjasnitev posredoval tudi zapisnik o ogledu in camera z dne 25. 5. 2016, ki je svoj odgovor podal dne 1. 6. 2017.Pritožba ni utemeljena.IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.V konkretnem primeru je prosilka zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovila na Finančno upravo Republike Slovenije, ki je nedvomno dolžna delovati po ZDIJZ, saj sodi v kategorijo zavezanih organov iz 1. čl. ZDIJZ.V skladu s 4. čl. ZDIJZ je informacija javnega značaja opredeljena s tremi osnovnimi kriteriji: - da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jo je ta pridobil v okviru javnopravnih pristojnosti), - da organ z njo razpolaga,- da se informacija nahaja v materializirani obliki.IP je na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo, ogleda in camera in dodatne posredovane dokumentacije s strani organa, ugotovil, da organ ne razpolaga z dokumenti, ki jih je prosilka zahtevala v 2. in 5. tč. zahteve. V 2. točki zahteve je prosilka zahtevala pojasnilo, pod kakšnimi pogoji je bil družbi T-2 odobren odlog oziroma obročno odplačevanje dolga. IP pojasnjuje, da organi v postopku po ZDIJZ niso dolžni podajati pojasnil, stališč ali se drugače opredeljevati do vodenja svojih postopkov. Ker je prosilka v 2. točki zahteve želela »pojasnilo, pod kakšnimi pogoji je bil družbi T-2 odobren odlog oziroma obročno odplačevanje dolga«, ki ne obstaja, je treba ugotoviti, da zahtevana informacija v 2. točki ne izpolnjuje kriterija materializirane oblike, zato je organ do nje upravičeno zavrnil dostop.Prosilka je v 5. točki zahteve zahtevala dokumente, v zvezi z izterjavo davčne obveznosti družbe T-2. Organ je na ogledu in camera pojasnil, da postopek izvršbe zoper zavezanca ni bil začet. Pojasnil je tudi dinamiko odločanja o vlogah za odlog plačila, ki se smiselno izključuje od vodenja postopka izvršbe. Prav tako je pojasnil potek stečajnega postopka, ki je bil ustavljen dne, 22. 3. 2017 (torej neposredno pred izdajo prvostopenjske odločbe, ki se šteje kot trenutek, po katerem je treba presojati dejansko stanje v predmetni zadevi). IP je ocenil, da ni razloga, da ne bi sledil prepričljivim navedbam organa in je ugotovil, da organ dejansko ne razpolaga z v tem delu zahtevanimi dokumenti. Ker torej informacija, zahtevana v 5. točki zahteve prosilke, ne izpolnjuje kriterija materializirane oblike, je organ ravnal pravilno, ko je dostop zavrnil.IP zaključuje, da je organ v tem delu (glede 2. in 5. točke zahteve prosilke) na prvi stopnji odločil pravilno in zakonito, zato je IP pritožbo prosilke v tem delu, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, kot neutemeljeno zavrnil.V predmetni zadevi nadalje ni sporno, da organ z informacijami, ki jih je prosilka zahtevala v 1., 3. in 4. tč. zahteve, razpolaga v materializirani obliki oz. da gre za informacije javnega značaja v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. Sporno pa je, ali so zahtevane informacije prosto dostopne.Organ je zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij oprl na izjemo po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki določa, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Za presojo konkretnega primera je najprej torej treba ugotoviti, ali bi razkritje dokumentov, ki jih zahteva prosilka in se nanašajo na ugotavljanje davčne obveznosti ter odlog plačila davka, pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti v skladu z ZDavP-2. Ta v 8. čl. določa, da se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. V 1. odst. 15. čl. je nadalje določeno, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. Nadalje 16. čl. ZDavP-2 določa, da uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe. Pojem zaupnosti davčnega postopka je v celoti vezan na davčno tajnost. Na navedeno kaže tudi načelo tajnosti postopka iz zgoraj omenjenega 8. čl. ZDavP-2, po katerem se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. Teorija šteje obravnavo podatkov v davčnem postopku v režimu davčne tajnosti celo za načelo (Zakon o davčnem postopku s komentarjem, dr. Tone Jerovšek in soavtorji, Ljubljana 2008). Po ZDavP-2 sklop pravil od 15. čl. naprej tako operacionalizira načelo tajnosti (glej 8. člen ZDavP-2 – načelo tajnosti podatkov). Načelo tajnosti podatkov ščiti zavezanca za davek pred razkritjem njegovega materialnega položaja, ki je razviden iz davčnih podatkov, ali se o njem lahko sklepa. V predmetni zadevi gre za dokumente v zvezi s postopkom odmere davka in odloga plačila davčne obveznosti. To pomeni, da gre v konkretnem primeru za podatke, ki jih 1. odst. 15. čl. ZDavP-2 z generalno klavzulo označuje kot »podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ«. Z omenjeno določbo je zakonodajalec začrtal zelo široko pojmovanje davčne tajnosti Po tej določbi so pogoji za obstoj davčne tajnosti, da: 1. s podatki razpolaga davčni organ (organ, pristojen za odmero in izterjavo davkov, ki je v konkretnem primeru Finančna uprava Republike Slovenije),2. gre za podatke, ki se nanašajo na davčnega zavezanca (v konkretnem primeru na podjetje T-2 d.o.o., ki je zavezano za davek),3. gre za podatke, ki so v zvezi z davčno obveznostjo (v konkretnem primeru informacije v zvezi s postopkom odmere davka in informacijami glede odloga plačila davčne obveznosti primeru v zvezi z izterjavo neplačanih davkov). Vsi trije pogoji so torej glede vseh v predmetni zadevi zahtevanih informacij izpolnjeni. Prosilka v zvezi z obstojem davčne tajnosti navaja, da je treba »davčno tajnost« razumeti kot podatke, ki jih organu posredujejo davčni zavezanci v skladu z 10. členom ZDavP-2. IP tem navedbam ne more pritrditi. 10. člen ZDavP-2 namreč ureja načelo dolžnosti posredovanja podatkov davčnemu organu s strani davčnih zavezancev in drugih organov. Po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, pa davčno tajnost predstavljajo podatki, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter drugi podatki v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. Davčna tajnost torej vključuje tudi vse druge podatke, v zvezi z davčno obveznostjo, npr. višino odmerjenega davka, postopek odloga plačila, postopek izterjave,…. Ugovori prosilke, da davčno tajnost predstavljajo le informacije, ki jih skladno s 10. členom ZDavP-2 davčnemu organu posredujejo zavezanec in drugi organi, torej niso utemeljeni. IP je na podlagi vsega navedenega zaključil, da je v predmetni zadevi podana izjema po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.V nadaljevanju se je IP opredelil tudi do testa interesa javnosti, na katerega se je sklicevala prosilka v pritožbi. Na podlagi 2. odst. 6. čl. ZDIJZ je namreč možen dostop do zahtevanih informacij, če se izkaže, da je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (test interesa javnosti). Podatke, ki predstavljajo izjemo po 5. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je dopustno razkriti na podlagi testa interesa javnosti, kadar gre za podatke iz 5. točke prvega odstavka in je davčni postopek že pravnomočno končan oziroma je zavezanec za davek obveznost ugotovil v obračunu davka in ga ni plačal v predpisanem roku. V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil davčni postopek že pravnomočno končan. Pravnomočnost v skladu s 225. členom ZUP nastopi, ko se upravne oodločbe, ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. V konkretnem postopku odmere davka je bila izdana sodba Upravnega sodišča, zoper katero je bila sprožena revizija. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US, 109/12 in 10/17 – ZPP-E; ZUS-1). IP tako ugotavlja, da je glede odmere davka zadeva pravnomočno končana ne glede na visečnost revizijskega postopka, zato je dopustno ugotavljati dopustnost razkritja zahtevanih podatkov na podlagi testa javnega interesa.V predmetni zadevi prosilka zatrjuje, da je bila davčna zavezanka zaradi odloga plačila davčne obveznosti deležna »priviligirane obravnave« in da je s tem prejela nedovoljeno državno pomoč, v nasprotju z evropskimi in nacionalnimi predpisi s področja varstva konkurence, kar je izkrivljalo konkurenco na trgu telekomunikacij. Iz navedenega razloga naj bi bilo, po trditvah prosilke, razkritje v javnem interesu. IP je v pritožbenem postopku preveril utemeljenost navedb z vidika uporabe določbe drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi s tem je izvedel ogled in camera, kjer je organ pojasnil, da je pri odločanju glede odloga plačila davčnega dolga v vseh postopkih enako vezan na spoštovanje zakonskih določb, zato s svojim ravnanjem ni mogel na nedovoljen način poseči v konkurenco na področju telekomunikacij. Glede postopanja z zavezancem T-2 in odlogom plačila davka je organ pojasnil, da je v letu 2013 izdal zavezancu T-2 odločbo o odlogu plačila za obdobje 1 leta po 103. členu ZDavP-2, za katerega je pogoj ustrezno zavarovanje. Pred potekom roka za odlog plačila je zavezanec ponovno zahteval odlog plačila po 102. in 103. členu ZDavP-2. Postopek odločanja o ponovnem odlogu plačila je bil zaključen z zavrnilno odločbo, saj se je 16. 9. 2014 pričel stečajni postopek zoper zavezanca T-2 (okoliščina začetka stečajnega postopka v skladu s 3. odst. 110 ZDavP-2 preprečuje vodenje postopka o odlogu plačila). V tem času je organ svojo terjatev priglasil v stečajni postopek. Stečajni postopek je bil dokončno ustavljen s sodbo Ustavnega sodišča z dne 22. 3. 2017, kar je bilo tik pred izdajo prvostopenjske odločbe v predmetni zadevi (24. 3. 2017), zato kasnejši dokumenti v zvezi z ugotovitvijo in poplačilom davčne obveznosti niso predmet tega postopka po ZDIJZ. IP ugotavlja, da je iz navedenih okoliščin jasno razvidno, da je organ pri odločanju glede odloga plačila davčne obveznosti postopal v okviru zakona. Dejstvo je namreč, da organ pri odločanju glede odloga davčne obveznosti, kadar zavezanec izkaže predpisane pogoje, nima možnosti, da po prosti presoji odloči o odlogu, temveč mu mora ugoditi. Navedene ugotovitve izhajajo iz zapisnika ogleda in camera št. 090-92/2017/7 z dne 24. 5. 2017. Ker IP ni zaznal očitnih nepravilnosti pri postopanju organa v zvezi z odlogom plačila davka davčnemu zavezancu T-2, prosilka s svojim temeljnim argumentom, da je razkritje v interesu javnosti, ker dokumenti kažejo na izkrivljanje konkurence na trgu telekomunikacij, ne more uspeti. Ob tem IP poudarja, da prosilka ni navedla nobenih konkretnih argumentov, zakaj meni, da je bilo postopanje organa v konkretnem primeru nezakonito in usmerjeno v izkrivljanje konkurence. Tudi po predložitvi zapisnika ogleda in camera, iz katerega izhaja postopanje organa v zvezi z odlogom plačila davka zavezancu T-2, konkretnih argumentov, ki bi utemeljevali izkrivljanje konkurence, prosilka ni navedla. IP še poudarja, da dejstvo, da je bil zavezancu T-2 odobren odlog plačila davčne obveznosti, ker je izpolnjeval zakonske pogoje po 103. členu ZDavP-2, samo po sebi še ne kaže na izkrivljanje konkurence. IP v okviru svojih postopkov tudi ni pristojen za ugotavljanje kršitev s področja varstva konkurence, zato se v presojo zakonitosti ravnanja organa z vidika varstva konkurence niti ne more spuščati. Za argument, ki bi prispeval k tehtanju interesa javnosti za razkritje, bi morala iz postopanja organa izhajati očitna nepravilnost, ki bi lahko pomembno vplivala na javno mnenje oziroma prispevala k širši javni razpravi o pomembni družbeni temi. Takšnih okoliščin pa IP v konkretnem primeru ni zaznal. Prosilka tudi ni utemeljevala, da bi se v zvezi z odlogom plačila davčnemu zavezancu T-2 odvijala širša javna razprava, h kateri bi pomembno prispevalo razkritje zahtevanih dokumentov. Utemeljevanje prosilke je po oceni IP ostalo na deklaratorni ravni in ni podprto niti s konkretnimi navedbami medijskih objav niti z navedbami (morebitnih) sproženih postopkov v zvezi z varstvom konkurence. Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da prosilka ni uspela izkazati, da bi bil v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo davčno tajnost večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje zahtevanih informacij na podlagi 2. odst. 6. čl. ZDIJZ.Ker je torej v zvezi z zahtevanimi informacijami iz 1., 3. in 4. točke zahteve prosilke podana izjema po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, IP zaključuje, da pritožbi prosilke tudi v tem delu ni mogoče ugoditi. Iz obrazložitve izhaja, da je organ na prvi stopnji odločil pravilno in zakonito, zato je IP pritožbo prosilke, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, tudi v tem delu zavrnil, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Šmartinska cesta 55, 1001 Ljubljana, z dne 7. 4. 2017, št. 090-6/2017-2. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu in odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 090-81/2016-15 z dne 24. 3. 2017.Postopek vodil:Anže Novak, univ. dipl. prav.Asistent svetovalcaInformacijskega pooblaščencaInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.Informacijska pooblaščenka