Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
Iskalnik po spletni strani   Priredbe v znakovni jezik  
dekorativna slika

Prosilec - Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije

+ -
Datum: 22.06.2017
Številka: 090-81/2017
Kategorije: Ali dokument obstaja, Ali gre za delovno področje organa
POVZETEK:Prosilec je zahteval dokumentacijo v zvezi z izdelavo in potrditvijo konservatorskega načrta »Kobdilj, domačija Maksa Fabianija EŠD 7364« ter v zvezi z izdanim kulturno varstvenim soglasjem. Organ je zahtevo delno zavrnil, saj dokumentacija ne obstaja, predstavlja avtorskopravno varovano delo oz. sodi v tržno dejavnost organa. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ z določenimi dokumenti razpolaga in je organu naložil, da jih posreduje prosilcu. V delu, ki se nanaša na avtorskopravno varovan dokument in na dokumente, za katere je organ zatrjeval, da sodijo v njegovo tržno dejavnost, pa je IP zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje, saj se organ v odločbi ni opredelil do vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo teh izjem.ODLOČBA:Številka: 090-81/2017/4Datum: 23. 6. 2017
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega in tretjega odstavka 248. člena in drugega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 27. 3. 2017, zoper odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Metelkova ulica 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-0001/2017/7 z dne 16. 3. 2017, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:
  1. Pritožbi prosilca z dne 27. 3. 2017 zoper četrto alinejo 1. točke izreka odločbe Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, št. 090-0001/2017/7 z dne 16. 3. 2017, se delno ugodi in se odločba v tem delu delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu posredovati elektronski zapis:
- elektronskega sporočila z dne 28. 10. 2014 ob 11:11 uri, pri čemer mora prekriti oba elektronska naslova.- elektronskega sporočila z dne 3. 11. 2014 ob 09:01:58 uri, pri čemer mora prekriti oba elektronska naslova,- elektronskega sporočila z dne 5. 11. 2014 ob 11:53 uri, pri čemer mora prekriti elektronski naslov pošiljatelja, ime in priimek drugonavedene osebe v vrstici »Cc:«, ter ime te osebe, v predzadnjem stavku sporočila;
  1. Pritožba prosilca z dne 27. 3. 2017 zoper prvo, drugo, tretjo in peto alinejo 1. točke izreka odločbe Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, št. 090-0001/2017/7 z dne 16. 3. 2017 in v delu, v katerem je organ v skladu s prejšnjo točko izreka te odločbe na dokumentih dolžan prekriti varovane osebne podatke, se zavrne.
  1. Pritožbi prosilca z dne 27. 3. 2017 zoper prvo alinejo 2. točke in celotno 3. točko izreka odločbe
Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, št. 090-0001/2017/7 z dne 16. 3. 2017 se ugodi. Prva alineja 2. točke in 3. točka izreka navedene odločbe se odpravijo in se v tem delu vrnejo organu v ponovni postopek. Organ mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :Prosilec je dne 10. 2. 2017 na organ naslovil zaprosilo za dostop do dokumentacije v zvezi z izdelavo in potrditev konservatorskega načrta »Kobdilj, domačija Maksa Fabianija EŠD 7364« ter izdanim kulturnovarstvenim soglasjem št. 580-25/2011-ML/D z dne 10. 12. 2014, in sicer:(1)   dokument, ki dokazuje podrobnejšo analizo in oceno, da krajinsko-arhitekturne vsebine pri obnovi Fabianijeve domačije niso tako obsežne in zahtevne, kot se je prvotno predvidevalo,(2)   vsa dokumentacija, v zvezi s pridobitvijo ponudb(e) za izvedbo storitve krajinsko-arhitekturne vsebine v okviru izdelave konservatorskega načrta, vključno s prejeto ponudbo,(3)   dokument, iz katerega je razvidno, da bi izvedba storitve krajinsko-arhitekturne vsebine v okviru izdelave konservatorskega načrta ogrozila pripravo oz. izdelavo le-tega,(4)   dokument, iz katerega je razviden celoten proračun izdelave konservatorskega načrta,(5)   račun restavratorskega centra za izdelavo konservatorskega načrta in dokazilo o plačilu le-tega,(6)   dokument, s katerim se je odločilo oz. iz katerega je razvidna odločitev, da se strokovnjaka s področja krajinske arhitekture ne angažira in iz katerega je razvidno, kdo je sprejel tako odločitev in tudi kdaj je bila sprejeta,(7)   dokument, s katerim je organ zavrnil konservatorski načrt, ki je bil dostavljen v potrditev 1. 8. 2014, oz. dokumentacija, iz katere so razvidni razlogi za zavrnitev potrditve,(8)   poziv organa investitorjema k dopolnitvi konservatorskega načrta z dne 22. 9. 2014,(9)   obe dopolnitvi konservatorskega načrta, in sicer z dne 29. 9. 2014 in z dne 12. 11. 2014,(10) konservatorski načrt, v obliki in zapisu, ki je bil potrjen s sklepom organa št. 580-23/2011 dne 9. 12. 2014,(11) vso drugo dokumentacijo v zvezi s pripravo in potrditvijo konservatorskega načrta,(12) vabilo in drug dokument, na podlagi katerega je bil dne 10. 11. 2014 organiziran sestanek pri organu OE Nova Gorica »v zvezi z izdelavo KN, projektno dokumentacijo PGD in izdajo KVS za obnovo Fabianijeve domačije v Kobdilju«,(13) poziv organa investitorjema k dopolnitvi vloge za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja za poseg po kulturnovarstvenih pogojih (izdan med 12. 9. 2014 in 10. 11. 2014),(14) dopolnitev PGD z zahtevanimi organa z dne 15. 11. 2014 v tehničnem poročilu in Mapo 1 – Načrt arhitekture, popravek fasade stavbe 3, popravek strehe s strešnimi okni, dopolnitev tehničnega poročila, popravek IDP za zunanjo ureditev, izdelal Arhitekturni biro Blanka Malgaj s. p., Tržaška c. 108, Ljubljana, 15. 11. 2014, na podlagi katerega je organ izdal kulturnovarstveno soglasje,(15) vso drugo dokumentacijo v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja.Organ je dne 16. 3. 2017 izdal odločbo št. 090-0001/2017/7, s katero je zahtevo prosilca v delu, ki se nanaša na točke (1), (3), (6), (12) in (13) zavrnil, ker s temi dokumenti ne razpolaga. Zahtevi prosilca v točkah (10), (14) in konservatorski načrt v verziji z dne 26. 9. 2014, v obliki elektronskega zapisa, je organ zavrnil in prosilcu omogočil vpogled v navedene dokumente. Zahtevo prosilca v točkah (4) in (5) je organ zavrnil, saj ti dokumenti ne sodijo v delovno področje organa in niso informacije javnega značaja. Organ je preostale dokumente, ki jih je zahteval prosilec, temu posredoval v elektronski obliki na zgoščenki. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ navedel, da dokumentov pod točkami 1, 3, 6, 12 in 13 ni ustvaril in zato z njimi ne razpolaga. V zvezi s posredovanjem konservatorskega načrta in njegovih sprememb po točkah 9 (delno) in 10 in projekta za gradbeno dovoljenje po točki 14, organ ugotavlja, da so informacije zavarovane s predpisi, ki urejajo avtorske pravice (drugi odstavek 25. člena ZDIJZ. Projekt za gradbeno dovoljenje je individualna intelektualna stvaritev s področja arhitekture oziroma predstavitev tehnične narave, zato se lahko šteje za avtorsko delo. Tudi konservatorski načrt je avtorsko delo, saj gre za intelektualno storitev po 1., 9. in 12. alineji drugega odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. V primeru kulturnovarstvenih pogojev in soglasij tudi ne gre za izjemo iz 9. člena ZASP, ki določa, da avtorskopravno niso varovana uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja. Konservatorski načrt in tudi projekt za gradbeno dovoljenje je sicer treba priložiti k vlogi za kulturnovarstveno soglasje (peti odstavek 29. člena in prvi odstavek 30. člena ZVKD-1), vendar pa te priloge s tem ne postanejo del kulturnovarstvenega soglasja. Glede na navedeno je organ odločil, da prosilcu omogoči le vpogled v navedene dokumente. Ne glede na to, pa je organ v prid jasnosti posredovanih informacij prosilcu v elektronski obliki skupaj s spremnimi dokumenti posredoval posamične spremenjene dele konservatorskega načrta (delno točka 9 zahteve). Organ prosilcu ni posredoval dokumentov iz točke (4) in (5) zahteve, saj navedeni dokumenti niso bili ustvarjeni v okviru javnih pooblastil organa oziroma za izvrševanje javne službe, ki jo opravlja. Izdelava konservatorskih načrtov ni javna služba, pač pa tržna dejavnost, ki jo lahko opravlja vsakdo, ki izpolnjuje predpisane pogoje. Navedeni dokumenti so predmet zasebnopravnega poslovnega razmerja organa z naročnikom. Ker dokumenti niso nastali v zvezi z delovnim področjem organa, niso informacije javnega značaja.Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 27. 3. 2017 pri organu vložil pritožbo, v kateri je navedel, da se pritožuje in zahteva dostop do dokumentov, ki so v zahtevi navedeni pod točkami (1), (3), (4), (5), (6), (10), (12), (13). Prosilec je pojasnil, da organ za dokumente pod točko (1), (3), (6), (12) in (13)  navaja, da navedenih dokumentov ni ustvaril, vendar je glede dokumentov v svojem odgovoru z dne 2. 2. 2017 in v kulturnovarstvenem soglasju št. 580-25/2011-Ml/D z dne 10. 12. 2014 zapisal, (k dokumentu pod točko 1) da »je organ v fazi izdelave konservatorskega načrta in podrobnejše analize predvidenih posegov ocenil, da krajinsko-arhitekturne vsebine pri obnovi niso tako obsežne in zahtevne, kot se je sprva predvidevalo«, iz česar sledi, da je organ izveden podrobnejšo analizo in oceno o tem, ali so krajinsko-arhitekturne vsebine še vedno potrebne. Tudi če je bila analiza in ocena opravljena ustno, bi moral obstajati zapis ali zaznamek, iz katerega bi bilo razvidno, kdo je izvedel analizo in sprejel odločitve, ki spreminjajo veljavne kulturnovarstvene pogoje organa. Glede dokumenta pod točko (3) je organ v navedenih dokumentih zapisal, da »je poskusil angažirati strokovnjaka s temi kvalifikacijami, vendar je ponudba za opravo storitve presegala celoten proračun izdelave konservatorskega načrta, kar bi ogrozilo njegovo pripravo«, iz česar prosilec navaja, da bi moral obstajati pisni zapis ali zaznamek, kdo in kdaj je ugotovil, da bi izdelava navedenih vsebin presegla dopusten finančni okvir izdelave konservatorskega načrta. Glede točke (6) je organ navedel, da »je bilo zato odločeno, da se strokovnjaka s področja krajinske arhitekture ne angažira«, iz česar izhaja, da je organ sprejel to odločitev, o čemer bi moral obstajati tudi pisni zapis ali zaznamek. Glede dokumenta pod točko (12) se prosilec sklicuje na navedbo organa, da »se poseg dovoli med drugim tudi v skladu s popravki KVP na usklajevalnem sestanku dne 10. 11. 2014…«, s čimer organ priznava, da je bil usklajevalni sestanek in da so bile na sestanku sprejete pomembne odločitve, s katerimi se je za nazaj poseglo v veljavno kulturnovarstveno soglasje. Tudi če je bil sestanek organiziran brez uradnega vabila, bi moralo obstajati vsaj neformalno vabilo ali drug dokument, na podlagi katerega je bil sklical sestanek, na katerem je sodelovalo 9 oseb iz različnih krajev Slovenije. Glede dokumenta pod točko (13) zahteve je prosilec navedel, da je organ zapisal, da »je bilo pri preizkusu vložene zahteve ugotovljeno, da ta ni popolna, saj ni vsebovala potrjenega konservatorskega načrta. Organ je zato investitorja pozval k dopolnitvi zahteve in se z njima sestal dne, 10. 11. 2012.« Prosilec navaja, da iz navedenega sledi, da je organ pozval investitorja k dopolnitvi vloge in da je bilo to po izdaji kulturnovarstvenega soglasja pred usklajevalnim sestankom, torej med 12. 9. 2014 in 10. 11. 2014. O tem bi moral obstajati pisni zapis. Glede zavrnilnega dela dokumentov pod točko (4) in (5) zahteve, je prosilec navedel, da je organ v kulturnovarstvenih pogojih zapisal, da je »izdelovalec konservatorskega načrta za izdelavo načrta dolžan sestaviti multidisciplinarno skupino strokovnjakov.« V nasprotju s tem pa je organ, kot nosilec javnih pooblastil, pri izdelavi konservatorskega načrta zavestno odstopil od zahteve po izpolnjevanju veljavnih kulturnovarstvenih pogojev in se pri tem oprl na ugotovitev organa, takrat v vlogi izvajalca tržne dejavnosti, »da je organ skušal angažirati strokovnjaka, vendar je ponudba presegala celoten proračun…« Ker se organ, kot nosilec javnih pooblastil, sklicuje na svoje ugotovitve, kot izvajalca tržnih dejavnosti, glede neprimerne višine stroškov za izdalo konservatorskega načrta, je prav, da je višina tega, kot tudi višina izstavljenega računa Restavratorskega centra organa za izdelavo konservatorskega načrta, ter informacija o tem, če in kolikšno plačilo je organ dejansko prejel za izdelavo konservatorskega načrta, ključnega pomena za oceno zakonitosti delovanja organa, kot nosilca javnih pooblastil. Glede zavrnitve dokumenta pod točko (10), saj gre za avtorskopravno varovano delo, prosilec navaja, da je konservatorski načrt elaborat, ki je del projektne dokumentacije za pridobitev projektnih pogojev ali del projektne dokumentacije za pridobitev projektnega soglasja, s katerim se določijo sestavine spomenika, ki jih je treba ohraniti, in načrt izvedbe del, potrebnih za njihovo ohranitev. ZVKD-1 tudi določa, da je varstvo dediščine v javno korist, ki med drugim obsega tudi sodelovanje javnosti v zadevah varstva. Organ je tudi že sam delno izpodbil verodostojnost svojih trditev s tem, da je posredoval posamične dele različnih osnutkov konservatorskega načrta, zato ni razumljivo, da vztraja pri svojih trditvah prav pri končni verziji konservatorskega načrta.Po prejemu pritožbe prosilca, jo je organ, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo s strani upravičene osebe, posredoval v reševanje IP, z dopisom št. 090-0001/2017/9 z dne 10. 4. 2017, z dopisom št. 090-0001/2017/11 z dne 14. 6. 2017 pa je organ IP posredoval tudi dokumente, ki jih je zahteval prosilec z dodatnimi pojasnili. Organ je pojasnil, da dokument, iz katerega bi bil razviden celoten proračun izdelave konservatorskega načrta in račun restavratorskega centra za izdelavo načrta z dokazilom o plačilu, predstavljajo dokumente, ki so nastali v okviru tržne dejavnosti organa. Dokumenti so rezultat zasebnega razmerja z naročnikom in niso nastali v zvezi z delovnim področjem organa. Po prvem odstavku 85. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) organ kot javno službo opravlja le pripravo konservatorskih načrtov za spomenike v lasti države, medtem ko izdelava konservatorskih načrtov za spomenike, ki niso v lasti države, ne sodi v javno službo, temveč gre za tržno dejavnost, ki jo lahko opravlja kdorkoli na trgu. Konservatorski načrt, ki je bil potrjen s sklepom dne 9. 12. 2014, predstavlja avtorsko delo, zato so prosilcu omogočili le vpogled vanj. Moralne avtorske pravice na konservatorskem načrtu imajo strokovnjaki, materialne pravice pa ima organ. Organ je še pojasnil, da dokumenta, ki dokazuje podrobnejšo analizo in oceno, da krajinsko arhitekturne vsebine niso tako obsežne, kot se je prvotno predvidevalo, organ ni ustvaril, saj je odločitev sprejel ustno. Dokumenta, iz katerega je razvidno, da bi izvedba storitve krajinsko-arhitekturne vsebine v okviru izdelave konservatorskega načrta ogrozila pripravo oz. izdelavo le-tega, organ prav tako ni izdelal. Ob poskusu angažiranja zunanjega strokovnjaka so prejeli ponudbo, ki je bila prosilcu posredovana dne 16. 3. 2017, znesek pa je presegal celotni strošek izdelave konservatorskega načrta po predračunu organa, zato so na podlagi ustnih posvetovanj ocenili, da zunanjega strokovnjaka s področja krajinske arhitekture ne angažirajo, saj bi lahko takšna občutna podražitev izdelave ogrozila pripravo načrta. Dokumenta, da se strokovnjaka s področja krajinske arhitekture ne angažira, organ ni izdelal. Prosilcu je bilo pojasnjeno, da so bile krajinsko-arhitekturne vsebine v konservatorskem načrtu obdelane, saj je to storila naročnica sama. Predpisi ne določajo, da investitor ne sme sodelovati pri izdelavi konservatorskega načrta, če je za to usposobljen in izpolnjuje zakonske pogoje. Organ tudi ne razpolaga s pozivom investitorju k dopolnitvi vloge za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja, saj takega dokumenta ni izdelal. Poziv za dopolnitev št. 580-3/2011 z dne 22. 9. 2014 je bil z območne enote poslan neposredno izdelovalcem konservatorskega načrta in je bil prosilcu posredovan skupaj z izpodbijano odločbo. Glede vabil, na podlagi katerih je bil pri območni enoti organa v Novi Gorici organiziran sestanek dne 10. 11. 2014, organ navaja, da z njimi ne razpolaga. Sestanek je bil organiziran na podlagi telefonskih pogovorov in neformalnih elektronskih dopisovanj. Organ obstoja sestanka ne zanika, kot implicitno navaja prosilec. Organ je namreč prosilca obvestil o sestanku in mu 6. 1. 2017 posredoval tudi zapisnik tega sestanka.Pritožba je delno utemeljena.IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP je ugotovil, da je prosilec s pritožbo izpodbijal le celotno 1. točko (vseh pet alinej), prvo alinejo 2. točke (op. IP: organ je sicer v izpodbijani odločbi dve točki v izreku oštevilčil s številko 2., vendar druga 2. točka – torej pravilno 5. točka izreka (odločitev o stroških) ni bila predmet pritožbe prosilca) in 3. točko izreka odločbe. IP ostalih delov odločbe v tem pritožbenem postopku ni presojal.Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;2. organ mora z njo razpolagati;3. nahajati se mora v materializirani obliki.K 1. točki izreka te odločbeIP ugotavlja, da je prosilec zahteval vabila ali druge dokumente, na podlagi katerih je bil dne, 10. 11. 2014 organiziran sestanek pri območni enoti organa v Novi Gorici, organ pa je zahtevo prosilca v tem delu zavrnil, saj z dokumentom ne razpolaga. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se je organ za sestanek dogovarjal ustno in preko elektronskih sporočil. Organ je IP posredoval vso elektronsko korespondenco, ki je bila vezana na sestanek navedenega dne, pri čemer je IP ugotovil, da del posredovane dokumentacije ne predstavlja vabila na sestanek, temveč gre za notranjo korespondenco organa, usklajevanja glede ure in prisotnih, kar ni predmet zahteve prosilca. IP je zato kot vabilo, na podlagi katerega je bil dne 10. 11. 2014 organiziran sestanek na območni enoti organa v Novi Gorici, štel le tri elektronska sporočila izmed posredovane korespondence. Ker elektronsko sporočilo izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, je IP ugotovil, da organ razpolaga z dokumentom, ki ga je zahteval prosilec, zato je organu naložil, da dokumente prosilcu tudi posreduje. V dokumentih so vsebovani tudi osebni podatki, in sicer imena priimki in elektronski naslovi zaposlenih pri organu ter ime in priimek osebe, ki pri organu ni zaposlena. V skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (ZVOP-1). IP je dovolil razkritje imen in priimkov javnih uslužbencev, saj 1. alineja tretjega odstavka 6. člena določa, da se ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Navedene podatke je torej v zahtevanem dokumentu dopustno razkriti. IP pa je odločil, da ni dopustno razkriti imen in priimkov oseb, ki niso javni uslužbenci, saj za to ni zakonske podlage.Prav tako ni dopustno razkriti elektronskih naslovov javnih uslužbencev. IP ob tem pojasnjuje, da je namen izjeme od izjem po 1. alineji 3. odstavka 6. člena ZDIJZ v tem, da so prosto dostopni tisti podatki v zvezi z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki vplivajo na izvajanje javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Organ je na svoji spletni strani med kontaktnimi podatki objavil elektronske naslove tajništva, preko katerega lahko posamezniki komunicirajo z organom oziroma zaposlenimi pri organu, ne pa tudi kontakte zaposlenih. Navedeno pomeni, da je treba elektronske naslove javnih uslužbencev, kadar ti niso zadolženi za komuniciranje z javnostjo, šteti kot varovan osebni podatek.IP opozarja tudi na določila Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Navedena direktiva v 13. členu določa, da morajo države članice sprejeti primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da brezplačna nepovabljena sporočila pri neposrednem trženju, razen v primerih iz odstavkov 1 in 2, niso dovoljena bodisi brez privolitve zadevnih naročnikov bodisi za naročnike, ki ne želijo prejemati teh sporočil, pri čemer se izbira med temi možnostmi določi z nacionalno zakonodajo. Navedena direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o elektronskih komunikacijah (UL RS, št. 13/07, v nadaljevanju ZEKom-UPB1). Ta neželene komunikacije ureja v 109. členu, ki med drugim navaja, da je uporaba elektronskih komunikacij za neposredno trženje, praviloma dovoljena samo na podlagi naročnikovega predhodnega soglasja. Tudi iz navedenega razloga mora organ elektronske naslove zaposlenih varovati. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se odloča erga omnes, kar med drugim pomeni, da ko je določena informacija javnega značaja prosto dostopna, je takšna za vse in ne samo za prosilca. To bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi elektronski naslovi javnih uslužbenk v celoti postali dostopni javnosti, tudi tistim, ki bi ga želeli uporabiti za neposredno trženje. Navedeno pa mora organ, v skladu z določbami Direktive 2002/58/ES in ZEKom -UPB1, preprečiti.IP poudarja, da se lahko prosilec ali javnost na organ obrne preko uradnih elektronskih naslovov, ki so namenjeni komuniciranju z javnostjo. Z zavrnitvijo dostopa do zahtevanih podatkov tako v ničemer ni okrnjena možnost komuniciranja z organom. Izhajajoč iz navedenega je IP odločil, da so elektronski naslovi javnih uslužbencev varovani osebni podatki.Glede na vse navedeno IP zaključuje, da je pritožba prosilca zoper četrto alinejo 1. točke izreka odločbe organa delno utemeljena. Organ je v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo, zato je IP, na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP, delno odpravil izpodbijano odločbo in v tem delu sam odločil o zadevi ter organu naložil posredovanje podatkov na način, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V delu glede varovanih osebnih podatkov, ki jih mora organ na posredovanih dokumentih prekriti, je IP pritožbo prosilca, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.K 2. točki izreka te odločbeGlede na navedbe organa in prosilca v pritožbenem postopku IP nima razloga, da ne bi v celoti sledil navedbam organa, da ne razpolaga z dokumenti, vezanimi na točko 2. izreka te odločbe. Iz celotne pritožbene zadeve namreč ne izhaja noben sum, da organ z dokumenti razpolaga, vendar jih prosilcu ne želi posredovati. Organ je namreč prosilcu posredoval številne dokumente in mu tudi podal pojasnila zakaj z navedenimi dokumenti ne razpolaga. Organ je tudi v pritožbenem postopku izčrpno in natančno pojasnil, da zahtevanih dokumentov ni izdelal in zakaj ne. Iz pojasnil ne izhaja noben dvom v to, da organ s temi dokumenti dejansko razpolaga.Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, odgovarjati na vprašanja, pojasnjevati navedb, zbirati informacij, opravljati raziskav, pridobiti dokumentov od drugih organov ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, zato v skladu z načelom zakonitosti, IP organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Glede na to, da zahtevani dokument pri organu ne obstaja, IP ugotavlja, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, ker mu organ dokumentov, s katerimi ne razpolaga, ne more posredovati.IP v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva prosilec in ali bi glede na svoje pristojnosti, z zahtevanimi dokumenti moral razpolagati.V skladu z navedenim je IP ugotovil, da je odločitev organa v tem delu pravilna in zakonita, pritožba prosilca pa neutemeljena, zato je pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.V zvezi z zavrnitvijo pritožbe v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, ki jih mora organ na posredovanih dokumentih iz 1. točke izreka te odločbe prekriti, je IP podal obrazložitev že v okviru predhodne točke.K 3. točki izreka te odločbeV zvezi s konservatorskim načrtom v obliki in zapisu, ki je bil potrjen s sklepom dne 9. 12. 2014, IP ugotavlja, da je organ prosilcu omogočil vpogled v zahtevani konservatorski načrt. IP ugotavlja, da v tem delu med strankama ni sporno, da zahtevani dokumenti predstavljajo informacijo javnega značaja, saj je organ prosilcu ugodil glede seznanitve z zahtevano dokumentacijo. Med strankama je sporno le to, ali je prosilec upravičen do elektronskega zapisa zahtevane dokumentacije, oz. ali gre za avtorsko delo, katerega fotokopije niso dovoljene in je prosilec upravičen le do vpogleda.Ob pregledu odločitve organa in navedb prosilca IP ugotavlja, da se je organ opredelil do vprašanja, ali zahtevana dokumentacija predstavlja avtorsko delo, kot tudi do vprašanja, ali je morda podan razlog iz 9. člena ZASP, na podlagi katerega dokument ni avtorskopravno varovan, kadar gre za uradno besedilo. IP pa ugotavlja, da se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do vprašanja, kdo je imetnik pravic iz ZASP in posledično do novosti, ki jih je na tem področju uvedla novela ZDIJZ-E.Pred uveljavitvijo novele ZDIJZ-E je takrat veljavna določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ omogočala organom, da zavrnejo posredovanje fotokopije oziroma elektronske kopije vsakokrat, ko je bil zahtevani dokument avtorskopravno varovano delo, ne glede na to, kdo je bil imetnik materialnih avtorskih pravic in torej neodvisno od vprašanja, ali so bile te pravice npr. v celoti odplačno prenesene na naročnika, ki je bil organ in torej zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Ob tem IP pojasnjuje, da je novela ZDIJZ – E, ki se je začela uporabljati 8. 5. 2016, na tem področju prinesla spremembo. Veljavna določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ namreč pravi, da se je na varstvo avtorske pravice v zvezi z omejitvijo načina seznanitve mogoče sklicevati le v primerih, ko je imetnik avtorskih pravic tretja oseba, ne pa organ, ki je zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja.Zaradi dejstva, ker se organ v odločbi ni opredelil, kdo je imetnik materialnih avtorskih pravic na dokumentih, do katerih je prosilcu omogočil le vpogled, je organ nepopolno ugotovil relevantna dejstva, ki bi jih glede na načela in določbe ZUP moral, poleg tega pa se v obrazložitvi ni opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se pri odločanju na podlagi ZDIJZ moral. Posledično je IP ugotovil, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).Kot izhaja iz prvega odstavka 251. člena ZUP, organ druge stopnje, kadar med drugim ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejansko stanje, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar pa organ druge stopnje, glede na tretji odstavek 251. člena ZUP, če spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Vrnitev zadeve v ponovno odločanje IP utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na dokumentacijo, ki jo je izdelal organ in zato sam najbolje pozna pogodbena določila o avtorstvu in morebitnem prenosu materialnih pravic glede zahtevane dokumentacije. Organ se mora v ponovljenem postopku konkretno opredeliti do celotnega dokumenta in ugotoviti, ali je izpolnjen kumulativni pogoj za uporabo drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, in sicer, ali je imetnik materialnih avtorskih pravic tretja oseba.V primeru, da bo organ ugotovil, da dokument ne izpolnjuje pogojev za uporabo drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, mora nadalje preveriti tudi, ali so v dokumentu vsebovani podatki, ki predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij javnega značaja (iz 5.a in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in ali je mogoče kljub izjemam uporabiti institut delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ.Glede zavrnitve dostopa do dokumenta, iz katerega je razviden celoten proračun izdelave konservatorskega načrta, računa Restavratorskega centra organa za izdelavo konservatorskega načrta in dokazila o plačilu IP ugotavlja, da se organ v tem delu sklicuje, da gre za dokumente, ki so nastali v okviru tržne dejavnosti, zaradi česar dokumenti ne predstavljajo informacije javnega značaja.V konkretnem primeru je sporno, ali je izpolnjen prvi kriterij za opredelitev informacije javnega značaja. Organ je namreč v izpodbijani odločbi navajal razloge, s katerimi je argumentiral svojo trditev, da v delu, ki se nanaša na zahtevane pogodbe, ni zavezanec po ZDIJZ, oziroma ne gre za informacije javnega značaja, ker gre za tržni del dejavnosti organa. IP je po proučitvi zadeve ugotovil in v nadaljevanju te odločbe podrobneje obrazložil, da je organ glede teh dokumentov nepopolno ugotovil relevantna dejstva, ki bi jih glede na načela in določbe ZUP moral, poleg tega se v obrazložitvi ni opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se pri odločanju na podlagi ZDIJZ moral, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi 1. odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.Glede na to, da organ razpolaga z informacijami, ki so potrebne za pozivanje stranskih udeležencev v postopek, ter da je treba za zahtevane dokumente ugotoviti, ali sodijo v delovno področje organa v smislu ZDIJZ oziroma preveriti, ali kažejo na okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog organa, in da je organ tisti, ki najbolje pozna zadevno področje ter razpolaga z vsemi potrebnimi podatki (npr. računovodske evidence, letni finančni načrt, …), zaradi česar je organ tisti, ki lahko ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi, IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato pritožbi v tem delu ugodil in na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v tem delu odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.V ponovljenem postopku mora organ, skladno s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1439/2015-15 z dne 10. 11. 2016 pri opredelitvi informacije, ki izvira iz delovnega področja organa, upoštevati stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007[1] in v sklepu št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012[2], na podlagi katerega je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja je odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog.Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka IP opozarja na relevantne določbe in sodno prakso v zvezi z opredelitvijo pojma delovno področje organa, ki po ZDIJZ zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Po ZDIJZ je namreč informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (več v doktorski disertaciji dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 148 - 149). Pojem delovnega področja iz 4. člena tako ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti (kot jih v tem primeru določa Zakon o varstvu kulturne dediščine, v nadaljevanju ZVKD-1), temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi.Organ mora v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali zahtevana dejavnost sodi pod tržno dejavnost in kateri akti navedeno dejavnost organa opredeljujejo kot tržno. Izpeljava organa, da prvi odstavek 85. člena ZVKD-1 določa, katere naloge organ opravlja kot javno službo, kar posledično pomeni, da vse ostale naloge, ki jih opravlja v okviru zakona, predstavljajo njegovo tržno dejavnost, namreč ne zadostuje. Organ mora namreč izkazati, da konkretni dokumenti niso nastali v zvezi z dejavnostjo organa in niso povezani s pristojnostmi organa.Za opredelitev delovnega področja organa je pomemben tudi način njegovega financiranja. Kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 1439/2015-15 z dne 10. 11. 2016, lahko organ opravlja tržno dejavnost, če se s tem ne ovira dejavnosti, ki sodi v okvir javne službe in če sredstva za opravljanje te dejavnosti ustvari na trgu. To pomeni, da mora organ v ponovljenem postopku za odločitev, ali je zahtevane dokumente sklepal za izvajanje tržne dejavnosti, za vsak dokument v računovodskih evidencah in letnem finančnem načrtu preveriti in v odločbi konkretno navesti, da je za izvajanje teh nalog sredstva ustvaril na trgu. Povedano drugače, organ mora za zahtevane dokumente ugotoviti, iz katerih sredstev je plačal oziroma zagotovil plačilo.IP zaključuje, da je odločba, ki se nanaša na dokumente iz 3. točke izreka te odločbe pomanjkljivo obrazložena in je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Organ je namreč nepopolno ugotovil relevantna dejstva, do nekaterih vprašanj pa se sploh ni opredelil. Organ mora v ponovljenem postopku znova odločiti o tem delu zahteve prosilca, ugotoviti obstoj morebitnih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja v obravnavani dokumentaciji ter nadalje presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti (delni) dostop do zahtevanih dokumentov. IP je zato pritožbi prosilca v tem delu ugodil in na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP odločbo v tem delu odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, kot določa 3. točka izreka te odločbe.Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper 1., 2. in 4. točko izreka te odločbe ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Zoper 3. točko izreka te odločbe ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.Postopek vodila:                                                                     mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,                                       svetovalka Informacijskega pooblaščencaInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka
[1] Dostopno na: https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/sodbe/U%20122%202006%203.pdf[2] Dostopno na: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113052246/