Prosilec - Komisija za preprečevanje korupcije
+ -Številka: 090-65/2017
Kategorije: Tajnost vira, Kršitev materialnega prava
POVZETEK:Organ je s sklepom zavrgel zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov v zvezi z odločitvami organa o dodelitvi ali nedodelitvi statusa zaščitene osebe v postopkih odločanja glede dodelitve statusa zaščitene osebe po ZIntPK, ker ne gre za upravno zadevo, pri čemer je v sami obrazložitvi sklepa med drugim še navedel, da je podana izjema po 5.a členu ZDIJZ. Prosilec je zoper sklep vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku izpodbijani sklep odpravil, ker bi moral organ odločiti meritorno, zahtevo in pritožbo prosilca pa zavrnil zaradi izjeme po tretjem odstavku 5.a členu ZDIJZ. ZIntPK namreč v 23. členu določa zaščito identitete prijavitelja in zaščito podatkov o zaščitenem prijavitelju korupcije.ODLOČBA:Številka: 090-65/2017/4Datum: 21. 4. 2017Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15 in 32/16; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 22. 3. 2017, zoper sklep Komisije za preprečevanje korupcije, Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 0900-11/2017-2 01013 z dne 3. 3. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjoODLOČBO:1. Sklep KOMISIJE ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE št. 0900-11/2017-2 01013 z dne 3. 3. 2017 se odpravi.2. Zahteva prosilca z dne 20. 2. 2017 in pritožba prosilca z dne 22. 3. 2017 zoper sklep KOMISIJE ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE št. 0900-11/2017-2 01013 z dne 3. 3. 2017 se zavrneta.3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.Obrazložitev:Prosilec je z zahtevo z dne 20. 2. 2017 zahteval posredovanje informacij javnega značaja v obliki neposrednega vpogleda in v obliki skeniranih fotokopij vseh dokumentov KPK oziroma vseh gradiv, sklepov, zapisnikov idr, povezanih z odločitvami organa o dodelitvi ali nedodelitvi statusa zaščitene osebe v postopkih odločanja glede dodelitve statusa zaščitene osebe po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZIntPK), zlasti informacije o številu prosilcev, ki so v posameznem mandatu senata organa zaprosili za zaščito po ZIntPK ter številu prosilcev, ki so v posameznem mandatu senata organa dejansko prejeli zaščito, vključno z obrazložitvijo tovrstne odločitve organa z vidika dejanskih razlogov za podelitev ali nepodelitev zaščite in vrsti podeljene zaščite. Pisne odgovore in skenirane kopije dokumentov naj organ pošlje na naveden elektronski naslov prosilca. Prosilec še dodaja, da je glede na nedavno stališče Vlade mogoče šteti kot žvižgača le osebo, ki ji je tak status podelil organ, zato poziva organ tudi k izdaji mnenja, priporočila, pojasnila ali stališča o tem, ali se za žvižgača/prijavitelja dejansko šteje le tista oseba, ki ji organ podeli tovrsten status oziroma dodeli zaščito po ZIntPK. Organ je zahtevo prosilca zavrgel s sklepom št. 0900-11/2017-2 01013 z dne 3. 3. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev organa, da so pogoji za obstoj informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ izpolnjeni, zato je nadalje presojal dostopnost zahtevanih dokumentov. V nadaljevanju obrazložitve se tako organ sklicuje na tretji odstavek 5.a člena ZDIJZ oziroma drugi odstavek 23. člena ZIntPK, ki na podlagi navedene določbe ZDIJZ pride v poštev v obravnavanem primeru. Glede na to, da podatki o zaščitenih prijaviteljih korupcije po določbi drugega odstavka 23. člena ZIntPK niso informacije javnega značaja, prosilec nima pravice, da bi jo uveljavljal v upravnem postopku. Po mnenju organa iz navedenega izhaja, da odločanje o predmetni zahtevi ni upravna zadeva (tako tudi odločbi IP št. 090-266/2011/2 in 090-149/2012/2), zato je zahtevo prosilca zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 23. člena ZIntPK. Organ v izpodbijanem sklepu še dodatno pojasnjuje, da je odgovor na zahtevo prosilca, vezano na izdajo mnenja, priporočila, pojasnila ali stališča o tem, ali se za žvižgača/prijavitelja dejansko šteje le tista oseba, ki ji organ podeli tovrsten status oziroma dodeli zaščito po ZIntPK, in zahtevo po posredovanju števila prosilcev, ki so v posameznem mandatu senata organa dejansko prejeli zaščito, obravnaval v okviru zadeve št. 06228-1/2017 ter mu odgovor posredoval po elektronski pošti.Prosilec je zoper predmetni sklep vložil pritožbo z dne 22. 3. 2017, v kateri med drugim navaja, da organ samovoljno in protizakonito širi zakonsko omejitev dostopa do njenih podatkov, saj drugi odstavek 23. člena ZIntPK omejitev omogoča le »do zaključka postopka pred komisijo«, ne pa tudi po njem. Po zaključku postopka pred organom se tovrstna omejitev ohranja le za »podatke o zaščitenem prijavitelju korupcije«, ne pa kar za vse podatke, ki se nanašajo na nudenje zaščite po ZIntPK. Zakonsko določeno varovanje tajnosti vira iz tretjega odstavka 5.a člena ZDIJZ se torej lahko razteza le do zaključenega postopka pred organom, le za »podatke o zaščitenem prijavitelju korupcije« tudi po zaključenem postopku pred organom. Navaja tu, da ne želi pridobiti »podatkov o zaščitenih prijaviteljih korupcije«, niti podatkov, ki bi razkrili identiteto ostalih (nezaščitenih) prosilcev, temveč samo anonimizirano dejansko in pravno argumentacijo organa pri njenih tovrstnih odločitvah glede podelitve ali nepodelitve statusa zaščitenega prijavitelja po ZIntPK. Organ v sedanji sestavi se namreč po mnenju prosilca ne more pohvaliti z nudenjem ustrezne zaščite žvižgačem, čeprav ji to izrecno nalagajo nekatere ratificirane mednarodne pogodbe, na tovrstno pomanjkljivost pa je opozorila tudi Evropska komisija. Tudi iz statističnih podatkov, ki jih je prosilcu posredoval organ, zelo jasno izhaja, da sedanji senati ni nudil zaščite še nobenemu žvižgaču (za razliko od prejšnjega). Posledično je nedopustno, da organ prikriva strokovni in širši javnosti vpogled v njen odločevalski proces oziroma njegovo zakonitost, strokovnost in apolitičnost. Z odrekanjem ustrezne zaščite žvižgačev organ onemogoča učinkovito razkrivanje koruptivnih praks in posledično učinkovit bolj proti korupciji in drugim nepravilnostim, kar ima resne negativne posledice v družbi. Pravno zmotna je tudi trditev KPK, da zgolj zaradi dejstva, da se v dokumentaciji organa (torej v celotnem korpusu dokumentov), nahajajo tudi podatki o zaščitenih prijaviteljih korupcije, naj bi zahtevani podatki o sprejetih odločitvah organa glede podelitve ali nepodelitve statusa zaščitene osebe ne bili informacije javnega značaja ter da prosilec nima pravice do nje in da ne gre za upravno zadevo. S tovrstno zmotno pravno argumentacijo je onemogočena vsakršna kontrola nad zakonitostjo, nepristranskostjo in apolitičnostjo postopkov organa, kar omogoča njeno samovoljo in opuščanje dolžnega nudenja zaščite. Opozarja še na priporočilo Sveta ministrov št. CM/Rec (2014)7.Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 0900-11/2017-4 01013 z dne 27. 3. 2017, poslal v odločanje IP. Organ je pritožbi priložil spis predmetne zadeve.V namen razjasnitve dejanskega stanja je IP pri organu 14. 4. 2017 opravil ogled brez prisotnosti strank, na podlagi 11. člena ZInfP, v pravni teoriji poznan kot ogled in camera. Gre za procesno dejanje IP, da kot pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanega podatka. Na ogledu je organ predložil IP odgovor št. 06228-1/2017-2 z dne 3. 3. 2017, ki ga je v zvezi s predmetno zahtevo posredoval prosilcu.Pritožba ni utemeljena.IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa, s katero je organ zahtevo prosilca zavrnil, v celoti.IP nadalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da razpolaga z zahtevanimi dokumenti v materializirani obliki, sporno pa je, ali so zahtevani dokumenti javno dostopni. Glede na to, da je organ prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov na podlagi tretjega odstavka 5.a člena ZDIJZ oziroma 23. člena ZIntPK v zvezi s tretjim odstavkom 5.a člena ZDIJZ, je IP v nadaljevanju presojal obstoj te izjeme. Organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega zakon določa varovanje tajnosti vira (tretji odstavek 5.a člena ZDIJZ). Ta izjema je določena z namenom varstva javnega interesa. V javnem interesu je namreč, da se zakoni spoštujejo, kar zajema tudi odkrivanje in sankcioniranje nezakonitih ravnanj. Če bi se prijavitelji bali morebitnih pritiskov, ki bi lahko sledili prijavi, bi bilo verjetno takih prijav manj, s tem pa tudi delo organov, ki takšna ravnanja ugotavljajo, preganjajo in sankcionirajo, ne bi bilo učinkovito toliko kot je v interesu družbe.Kot že navedeno, prosilec je zahteval dokumente, povezane z odločitvami organa v postopkih odločanja glede dodelitve statusa zaščitene osebe po ZIntPK, in ker predmetni zakon in Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 24/12; v nadaljevanju: Poslovnik) uporabljata termine »prijavitelj« in »zaščita prijavitelja« (ne pa termin »zaščitena oseba«), je temu sledil tudi IP.IP uvodoma na kratko pojasnjuje zaščito prijaviteljev po določbah III. poglavja ZIntPK, ki jo je dodatno pojasnil organ na ogledu in camera, določena pojasnila pa so tudi javno dostopna na spletni strani organa. Ob tem IP še navaja, da se zahteva nanaša na prijavitelje ki jih določata prvi odstavek 23. člena (prijava korupcije) in prvi odstavek 24. člena ZIntPK (prijava neetičnega oziroma nezakonitega ravnanja). Zaščita prijaviteljev je urejena v členih 23 do 25. Ukrepi organa za zaščito prijaviteljev po ZIntPK se delijo na dve fazi, in sicer ukrepi za zaščito identitete prijavitelja in ukrepi za zaščito prijavitelja pred povračilnimi ukrepi oziroma škodljivimi posledicami. Ob tem IP še navaja, da je organ podal prosilcu podrobnejše pojasnilo po določbah členov 23 in 24 ZIntPK, v odgovoru št. 06228-1/2017-2 z dne 3. 3. 2017 v zvezi s predmetno zahtevo, s katerim mu je posredoval tudi določene statistične podatke glede zaščite prijaviteljev (ti podatki se nahajajo tudi v letnih poročilih organa, ki so javno dostopna na spletni strani organa).Ker je prosilec zahteval dokumente, povezane z odločitvami organa o dodelitvi ali nedodelitvi statusa zaščitene osebe, torej se zahteva nanaša tudi na postopke, ko prijavitelju ni bil priznan status zaščitenega prijavitelja, se je glede na določbe ZIntPK o varovanju tajnosti vira oziroma identitete prijavitelja potrebno opredeliti tudi do zaščite dobrovernih prijaviteljev na splošno, ne samo v primerih, ko je prijavitelj sam zaprosil za zaščito in je o tem odločal organ. Iz četrtega odstavka 23. člena ZIntPK izhaja, da identitete prijavitelja iz prvega odstavka tega člena, ki je prijavo podal v dobri veri oziroma je utemeljeno sklepal, da so njegovi podatki v zvezi s prijavo resnični, kar ocenjuje komisija, ni dovoljeno ugotavljati ali razkrivati. Ob tem je potrebno še poudariti, da je samo sodišče tisto, ki lahko odloči, da se razkrijejo podatki in identiteta oseb iz četrtega odstavka 23. člena ZIntPK, če je to nujno potrebno za zavarovanje javnega interesa ali pravic drugih (osmi odstavek 23. člena ZIntPK). Organ torej varuje identiteto vsakega prijavitelja, ne glede na to, ali je zahteval zaščito ali ne. Glede podatkov zaščitenega prijavitelja pa iz drugega odstavka 23. člena ZIntPK izrecno izhaja, da podatki o zaščitenem prijavitelju korupcije tudi po zaključku postopka niso informacija javnega značaja in da ta določba velja tudi v primeru, ko je gradivo iz tega odstavka odstopljeno drugemu organu. Določbe navedenega člena ZIntPK, da podatki o prijavitelju korupcije niso informacija javnega značaja, je jasna in drugačna interpretacija ni mogoča, kar izhaja tudi iz obrazložitve Predloga zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki ga je Vlada sprejela na seji 25. 2. 2010. Kot navaja predlagatelj, so prijavitelji, ki so prijavo podali komisiji ali drugim pristojnim, v dobri veri in utemeljeno sklepali, da so njihovi podatki v zvezi s prijavo resnični, kar ocenjuje komisija, zaščiteni z anonimnostjo oziroma prepovedjo odkrivanja njihove identitete. Le-to namreč lahko izključno, če je to potrebno za zavarovanje javnega interesa in pravic drugih, razkrije, ob zakonsko predpisanih pogojih, samo sodišče (kar izhaja nadalje iz osmega odstavka 23. člena ZIntPK).Varovanje vira prijave izhaja tudi iz prekrškovnih določb ZIntPK, saj se za prekršek kaznuje posameznik, odgovorna oseba državnega organa, organa lokalne skupnosti, nosilca javnih pooblastil in pravne osebe javnega ali zasebnega prava, ki v nasprotju z določbo četrtega odstavka 23. člena ZIntPK ugotavlja identiteto prijavitelja oziroma jo razkrije.Prosilec sicer navaja, da se ne želi seznaniti z identiteto zaščitenih in nezaščitenih prosilcev za zaščito, ampak želi pridobiti le anonimizirano dejansko in pravno argumentacijo, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da se pravna argumentacija prepleta z dejanskim stanjem v tolikšni meri, da delni dostop po ZDIJZ ni mogoč. Organ obravnava zadeve »case by case«, kar pomeni, da dejansko stanje aplicira na pravno argumentacijo v vsaki posamezni zadevi, kar pa pomeni, da sta dejansko stanje in pravna argumentacija neločljivo povezani. V posamezni zadevi se namreč pojavljajo različni dokumenti, kot so npr. dokumenti o vzročni zvezi, testi dobrovernosti, zahteva organa za prenehanje s povračilnimi ukrepi,…, pri čemer se dejanske okoliščine nanašajo na status zaposlitve, ravnanje delodajalca,…, in ker se te dejanske okoliščine prepletajo s pravno argumentacijo, delni dostop ne bi bil mogoč na način, da identitete prijavitelja ne bi bilo mogoče ugotoviti oziroma delni dostop zaradi tega niti ne bi bil smiseln.Možnost delnega dostopa ureja ZDIJZ v 7. členu, v skladu s katerim se zahtevane informacije izločijo iz dokumenta ter se prosilca seznani z vsebino, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije javnega značaja in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, se tako prosilcu omogoči delni dostop do posameznih zahtevanih dokumentov. Pri tem se upošteva tudi Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16; v nadaljevanju Uredba). 19 člen Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče:1. na kopiji fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki,2. v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki.Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Ker bi bilo torej mogoče informacije o prijaviteljih razbrati iz drugih informacij v zahtevanih dokumentih, IP ugotavlja, da delni dostop v obravnavanem primeru v skladu z drugim odstavkom 19. člena Uredbe ni mogoč.Glede pritožbene navedbe prosilca, da organ samovoljno in protizakonito širi zakonsko omejitev dostopa do zahtevanih podatkov, saj določba drugega odstavka 23. člena ZIntPK omogoča omejitev zgolj »do zaključka postopka pred komisijo«, ne pa tudi po njem, IP ponovno poudarja, da je potrebno upoštevati tudi druge določbe predmetnega zakona, ki ščitijo identiteto prijavitelja, ne samo drugi odstavek 23. člena ZIntPK. Ob tem IP navaja še pojasnilo organa, da z identiteto prijaviteljev ni seznanjen niti senat organa, ampak samo nosilci zadev, kar je podrobneje urejeno v Poslovniku in internih aktih.V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilca, da se senat organa v sedanji sestavi ne more pohvaliti z nudenjem ustrezne zaščite »žvižgačem«, čeprav ji to izrecno nalagajo nekatere ratificirane mednarodne pogodbe, pa IP navaja, da se ni pristojen spuščati v vsebinsko delo in odločanje organa. IP je v obravnavanem primeru pristojen odločati le o postopanju in odločanju organa v zvezi s predmetno zahtevo po ZDIJZ, presoja torej, ali je organ postopal in odločal v skladu z določbami ZDIJZ. Povedano drugače, bistveno v postopku po ZDIJZ je, da se ugotovi, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za obstoj zahtevane informacije, in če so, ali obstaja katera od izjem po 5.a in 6. členu ZDIJZ, zaradi katere dostop do teh informacij ni dopusten (v celoti ali delno), ni pa IP pristojen presojati postopkov in odločitev organa v zvezi s prijavitelji. K temu pa IP še navaja, da je organ na ogledu in camera v zvezi s tem pojasnil, da je odločanje senata odvisno od števila vloženih zahtev za tovrstno zaščito (kar je razvidno tudi iz statističnih podatkov, ki jih je prejel prosilec, javnosti pa so sicer na voljo v poročilu organa), odločitev pa je nadalje odvisna od izpolnjevanja pogojev za zaščito po določbah ZIntPK.Organ je zahtevo prosilca zavrgel s sklepom, na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker zadeva naj ne bi bila upravna zadeva. Kot izhaja iz pravne teorije (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo, 2004) to pomeni, da v materialnih predpisih ni mogoče najti pravne podlage za odločanje v upravnem postopku. Gre za primere absolutne stvarne nepristojnosti, po kateri stranka zahteva nekaj, kar ji organ glede na načelo zakonitosti sploh ne more priznati z upravno odločbo.V obravnavanem primeru gre za odločanje v postopku dostopa po ZDIJZ, ki izrecno določa, da se za vprašanja postopka s pisno zahtevo, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe ZUP (15. člen ZDIJZ). V skladu z 2. členom ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve.V obravnavanem primeru je torej nedvomno potrebna vsebinska presoja v upravnem postopku po ZDIJZ, kot jo je dejansko organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi opravil, saj je ugotavljal pogoje za obstoj informacij javnega značaja in tudi morebiten obstoj izjem po 5.a in 6. členu ZDIJZ. Sklepanje organa, da ne gre za upravno zadevo, je bilo torej napačno.V zvezi z zadevama oziroma odločbama IP, na kateri se sklicuje organ pri utemeljitvi svoje odločitve, da ne gre za upravno zadevo, pa IP pojasnjuje, da je v predmetnih zadevah šlo za drugačno pravno in dejansko stanje, zato ti zadevi nista primerljivi s konkretno zahtevo prosilca. Kot že navedeno zgoraj, bi moral organ o zahtevi prosilca odločiti meritorno, torej z odločbo. IP je tako ocenil, da je prišlo v obravnavanem primeru do napačne uporabe materialnega prava, zato je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odpravil izpodbijani sklep (1. točka izreka te odločbe) in sam rešil zadevo (2. točka izreka te odločbe). V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodila: Nataša Siter, univ.dipl.prav.,svetovalka IPInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka