Prosilec - Ministrstvo za kulturo
+ -Številka: 090-61/2017
Kategorije: Ali dokument obstaja, Osebni podatek
POVZETEK:Prosilec je zahteval celotno dokumentacijo o poteku seje Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi, izvedeni 20. 1. 2017 (sklic, gradiva, seznam udeležencev in magnetogram razprave). Organ je zahtevo za dostop do magnetograma zavrnil, glede preostalih dokumentov pa prosilca naknadno napotil na spletno stran, kjer so informacije javno dostopne. Prosilec se je pritožil in navedel, da utemeljeno dvomi, da bo zapisnik seje Sveta verodostojno odseval povedano na Svetu, zato je zahteval magnetogram oz. zvočni zapis poteka seje. IP je v pritožbenem postopku najprej ugotavljal, s katerim od naštetih dokumentov (magnetogramom ali/in zvočnim zapisom) organ razpolaga, če sploh razpolaga. IP je ugotovil, da organ z magnetogramom seje Sveta ne razpolaga, zato je potrdil odločitev organa. Glede zvočnega zapisa seje je IP ugotovil, da ni prosto dostopna informacija javnega značaja zaradi izjeme varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Ker zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, in ker se varovani osebi podatki nahajajo na celotnem zvočnem zapisu, organ pa - vsaj po določbah ZDIJZ - ni dolžan izdelati prepisa (magnetograma), se prosilčevi zahtevi ni dalo ugoditi niti z delnim dostopom po 7. členu ZDIJZ. IP je pritožbo prosilca zavrnil kot neutemeljeno.ODLOČBA:Številka: 090-61/2017/6Datum: 28. 4. 2017Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP) o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec) z dne 2. 3. 2017, zoper odločbo Ministrstva za kulturo, Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. 090-13/2017/19 z dne 24. 2. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožbo prosilca z dne 2. 3. 2017 zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 090-13/2017/19 z dne 24. 2. 2017, se zavrne.2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.O b r a z l o ž i t e vProsilec je 8. 2. 2017 od organa zahteval celotno in celovito dokumentacijo o poteku seje Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi, izvedeni 20. 1. 2017 (sklic, gradiva, seznam udeležencev in magnetogram razprave). Organ je o zahtevi prosilca izdal odločbo, št. 090-13/2017/19 z dne 24. 2. 2017, in dostop do magnetograma seje Sveta za dialog o verski svobodi z dne 20. 1. 2017 zavrnil, ker zvočni zapis seje kot pripomoček za sestavo zapisnika seje sveta ne predstavlja dokumenta oz. informacije javnega značaja po ZDIJZ. Glede magnetograma seje je organ prosilcu pojasnil, da je ta kot zvočni zapis seje po 11. členu Poslovnika o delovanju Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi zgolj pripomoček za sestavo zapisnika in se po uskladitvi zapisnika uniči.Prosilec se je zoper izdano odločbo pritožil in navedel, da utemeljeno dvomi, da bo zapisnik verodostojno odseval povedano na Svetu, zato je zahteval magnetogram oz. zvočni zapis poteka seje. Opozoril je tudi, da od organa ni zahteval zgolj magnetograma, ampak celotno dokumentacijo o sklicu seje, tj. sam sklic, gradivo in magnetogram. Organ ni posredoval nobene obrazložitve, zakaj zavrača razkritje gradiva za sejo Sveta. Zato v pritožbi zahteva celotno dokumentacijo o sklicu seje (sklic, gradivo, korespondenca Urada za verske skupnosti in/ali organa s člani Sveta, ipd.) ter magnetogram seje. Ker je bila pritožba poslana neposredno IP, jo je ta, na podlagi drugega odstavka 239. člena ZUP, odstopil organu z dopisom, št. 092-26/2017/2 z dne 3. 3. 2017. Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, št. 090-13/2017/29 z dne 24. 3. 2017, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.IP je z dopisom, št. 090-61/2017/2 z dne 29. 3. 2017, organ pozval, naj se izjasni v zvezi z obstojem magnetograma in IP posreduje vso dokumentacijo, ki jo je zahteval prosilec. Organ je zahtevano dokumentacijo posredoval 4. 4. 2017 in pojasnil, da je organ menil, da je prosilec pod pojmom «magnetogram« zahteval zvočni zapis seje in ne neusklajenega zapisnika. Organ je še navedel, da se poleg zvočnega zapisa seje ne izdeluje dobesednega prepisa seje (magnetograma), temveč se na podlagi zvočnega zapisa na ministrstvu sestavi »neusklajeni« zapisnik, ki se ga nato dá v pregled in podajo morebitnih pripomb udeležencem seje in se ga po potrditvah in pripombah udeležencev seje šteje in objavi kot zapisnik seje. Nato se zvočni posnetek seje uniči. Ker je iz dopisov, ki jih je organ priložil svojemu pojasnilu z dne 4. 4. 2017 izhajalo, da zaradi pritožbenega postopka, ki je v teku, zvočnega zapisa seje (še) ni uničil, ga je IP 11. 4. 2017 pozval, naj mu dostavi zvočni zapis 2. seje Sveta Vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi (v nadaljnjem besedilu Svet), ki je bila 20. 1. 2017. Organ je to storil 13. 4. 2017. Pritožba ni utemeljena.IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.V konkretnem primeru je treba najprej razjasniti pojem »magnetogram«, saj prosilec in organ termina »magnetogram« ne uporabljata skladno z razlago in njegovim pravim pomenom. Magnetogram je dobesedni prepis zvočnega zapisa seje, iz katerega so razvidne vse razprave ter sprejete odločitve[1]. Prosilec je v pritožbi zapisal, da zahteva magnetogram oz. zvočni zapis poteka seje, enačenje teh dveh pojmov pa lahko izvira tudi iz izpodbijane odločbe, saj je organ v obrazložitvi navedel, da zvočni zapis seje kot pripomoček za sestavo zapisnika seje Sveta ne predstavlja informacije javnega značaja po ZDIJZ, iz izreka odločbe pa izhaja, da je zavrnil dostop do magnetograma navedene seje. Zato IP ponovno pojasnjuje, da je magnetogram dobesedni zapis na magnetofonski trak posnetega pogovora, govora[2] ter da pri terminih »magnetogram« in »zvočni zapis« ne gre za eno in isto stvar, temveč za dva različna zapisa oziroma za dva različna »dokumenta«. Ker je iz dodatnih pojasnil organa razvidno, da je organ obravnaval zahtevo prosilca kot zahtevo za posredovanje zvočnega zapisa, prosilec pa je v pritožbi zapisal, da je zahteval zvočni zapis oz. magnetogram, je IP v pritožbenem postopku najprej ugotavljal, s katerim od naštetih dokumentov organ razpolaga, če sploh razpolaga.Iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ izhaja, da ZDIJZ ureja postopek glede dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi organi že razpolagajo, torej ki že obstajajo. Informacija javnega značaja je po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. ZDIJZ tako zagotavlja pravno varstvo le glede informacij, ki dejansko že obstajajo v materializirani obliki.Organ je v dopisu, št. 090-13/2017/30 z dne 4. 4. 2017, izjavil, da magnetograma ne izdeluje. Glede na izjavo in navedbe v izpodbijani odločbi, da je zvočni zapis seje po 11. členu Poslovnika Sveta zgolj pripomoček za sestavo zapisnika, je IP ugotovil, da organ dejansko ne razpolaga z magnetogramom seje Sveta z dne 20. 1. 2017. IP ne vidi utemeljenega razloga, da organu ne bi verjel, saj slednje izhaja tudi iz Poslovnika Sveta[3], ki določa, da se na sejah Sveta piše zapisnik, da predsednik Sveta navzoče vnaprej seznani z zvočnim snemanjem sej, da je zvočni zapis seje Sveta pomoč pri sestavi zapisnika in da se po potrditvi zapisnika zvočni zapis seje Sveta uniči. Poslovnik Sveta v nobeni določbi organu ne nalaga izdelave magnetograma. Prav tako pa je tudi iz dodatnih pojasnil organa razvidno, da je organ termina “magnetogram” in “zvočni zapis” enačil in da pri uporabi besede »magnetogram« ni mislil na dobesedni prepis zvočnega zapisa seje, temveč na zvočni posnetek. Glede na zapisano je IP zaključil, da nima razloga, da ne bi sledil navedbi organa, da z zahtevanim magnetogramom ne razpolaga. IP namreč nima razloga, da bi sklepal, da organ prosilcu zahtevanega magnetograma ne želi v celoti ali delno posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP), pri čemer bi tvegal uvedbo postopka o prekršku po prvem odstavku 15. člena ZInfP. IP je tako ugotovil, da zahtevi prosilca za dostop do magnetograma seje Sveta ni mogoče ugoditi, ker mu organ dokumenta, s katerim ne razpolaga, ne more posredovati.Glede zvočnega zapisa 2. seje Sveta Vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi z dne 20. 1. 2017 je IP ugotovil, da organ z njim (še vedno) razpolaga. Ker so skladno z definicijo informacije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer (1) informacija izvira iz delovnega področja organa, (2) organ z njo razpolaga in (3) nahaja se v materializirani obliki, je bilo treba v nadaljevanju pritožbenega postopka razjasniti vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja, ki je prosto dostopna, ali pa je podana katera izmed izjem po 5.a členu in prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, zaradi katerih se dostop do informacije lahko zavrne.Skladno s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, tj. Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1). Osebni podatek je katerikoli podatek, ki se nanaša na določenega ali določljivega posameznika (1. točka prvega odstavka 6. člena ZVOP-1). Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa (2. točka prvega odstavka 6. člena ZVOP-1). ZVOP-1 v 9. členu določa, da se lahko osebni podatki v javnem sektorju, kamor sodi tudi organ, obdelujejo (na primer razkrijejo javnosti), če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa (katerikoli) zakon. Če take podlage ni, bi razkritje podatkov javnosti pomenilo kršitev ZVOP-1. Privolitev kot sicer možna podlaga za razkritje osebnih podatkov javnosti, v konkretnem primeru ne pride v poštev.IP je po temeljitem poslušanju zvočnega posnetka 2. seje Sveta ugotovil, da ta vsebuje osebne podatke. Zvočni zapis med drugim vsebuje glasovne, govorne in druge značilnosti aktivno sodelujočih članov Sveta in vabljenih udeležencev, pri čemer so ti določljivi po glasu in tudi prek predstavitve imena in/ali priimka oziroma funkcije. V zvezi s temi osebnimi podatki je IP ugotovil, da ne obstaja pravna podlaga za njihovo razkritje, zaradi česar prosilec oziroma javnost do njih ni upravičena. IP je stališče o nedopustnosti tovrstnega razkritja že zavzel v svoji odločbi, št. 090-155/2013/10 z dne 25. 10. 2013, ki mu je pritrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi, št. II U 469/2013-10 z dne 14. 5. 2014. Razlogi za nedopustnost takšnega razkritja so namreč sledeči:- zvočni zapis razkriva glas oziroma glasovne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer barvo, ton, glasnost, glasovne motnje (npr. hripavost), frekvenčne značilnosti zvoka, itd. Ti podatki igrajo najprej vlogo biometričnih podatkov, tj. identifikacijskih osebnih podatkov, ki omogočajo identifikacijo govorca, poleg tega pa gre tudi za »navadne« osebne podatke, ki se nanašajo na – prek govora predhodno identificirane – aktivne udeležence seje;- zvočni zapis nadalje razkriva tudi jezikovne in govorne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer hitrost, govorne motnje (npr. »požiranje« posameznih glasov, jecljanje, ipd.), retorične veščine, jasnost izražanja, razločnost, naglas, narečne prvine, tujejezične vložke itd.;- glasovne in govorne značilnosti v konkretni govorni situaciji posredno ali neposredno razkrivajo tudi druge lastnosti govorca, na primer govorčevo osebnost, odnos do slušateljev in do stvari, o kateri je govora, vedenje, čustva, razpoloženje in podobno (govorec je na primer lahko aroganten, nestrpen, kritičen, osoren, ponižen, potrpežljiv, prijazen in ljubezniv ipd.).Ti osebni podatki presegajo golo vsebino tistega, kar so povedali aktivni udeleženci seje, zaradi česar tudi niso v objektivni in neposredni zvezi z opravljanjem javne funkcije v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta zveza je podana le glede vsebine povedanega in dejstva prisotnosti in aktivne udeležbe na seji. Vsebina seje v konkretnem primeru načeloma ne bi bila varovana kategorija podatkov (zaradi česar bi bilo javnosti načeloma dopustno razkriti prepis oz. magnetogram zvočnega zapisa ali zapisnik seje), pač pa so varovani zgoraj opisani osebni podatki, ki pa se jih ne da ločiti od vsebine. Povedano drugače, varovani so podatki o tem, kako je bilo povedano, ne pa, kaj je bilo povedanega. Ker zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, in ker se varovani osebi podatki nahajajo na celotnem zvočnem zapisu, organ pa - vsaj po določbah ZDIJZ - ni dolžan izdelati prepisa (magnetograma), se prosilčevi zahtevi ne da ugoditi niti z delnim dostopom po 7. členu ZDIJZ. Čeprav se večina aktivnih udeležencev seje kot javnih osebnosti občasno ali pogosto pojavlja v medijih, to dejstvo še ne predstavlja ustrezne pravne podlage v smislu 9. člena ZVOP-1 za nadaljnjo obdelavo (na primer razkritje javnosti) obravnavanih osebnih podatkov. Osebnih podatkov na konkretnem zvočnem posnetku namreč ni mogoče v celoti enačiti z osebnimi podatki, razkritimi pri drugih javnih nastopih ali drugih oblikah pojavljanja v javnosti.IP je tudi ugotovil, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na test interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na izjeme dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Na to »izjemo od izjeme« se tudi prosilec in organ nista sklicevala oziroma je presojala.Glede pritožbe prosilca, da poleg magnetograma zahteva celotno dokumentacijo o sklicu seje, tj. sklic in gradivo, IP pojasnjuje, da organ v izpodbijani odločbi o tem delu zahteve ni odločil. Organ je zgolj navedel, da bo celovita dokumentacija o seji objavljena na spletnih straneh takoj, ko bo pripravljena. Po prejemu pritožbe prosilca 6. 3. 2017 je organ smiselno po 243. členu ZUP dopolnil postopek in prosilca 7. 3. 2017 obvestil, da so zahtevani dokumenti, in sicer sklic seje Sveta, gradivo za sejo Sveta in seznam udeležencev seje Sveta objavljeni na spletni strani organa na naslovu http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/urad_za_verske_skupnosti/svet_vlade_rs_za_dialog_o_verski_svobodi/. Organ je torej postopal po določbi petega odstavka 6. člena ZDIJZ[4] in prosilcu posredoval napotilo, kje se nahajajo zahtevane informacije, zaradi česar je IP pritožbo prosilca tudi v tem delu štel za neutemeljeno.Glede na zapisano je IP zaključil, da je organ odločil pravilno ter zahtevo prosilca v delu, ki se nanaša na magnetogram, zavrnil (v preostalem delu zahteve je prosilcu posredoval napotilo na spletno stran, kjer se informacije nahajajo). IP je v svoji odločbi navedel pravilne razloge za odločitev ter pritožbo prosilca zavrnil na podlagi tretjega odstavka 248. člena, ki določa, da drugostopenjski organ zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da je izrek v izpodbijani odločbi sicer zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi.Posebni stroški v tem postopku niso nastali.Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu. Postopek vodila:Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,asistentka svetovalca pri IPMojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,Informacijska pooblaščenka
[1] Razlaga povzeta po Wikipediji, dosegljiva na spletni strani http://sl.wikipedia.org/wiki/Magnetogram.[2] Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika.[3] Dosegljiv na spletni strani http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/urad_za_verske_skupnosti/svet_vlade_rs_za_dialog_o_verski_svobodi/. [4] Peti odstavek 6. člena ZDIJZ: »Organ lahko prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu in podobno), in mu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja.«