Prosilec - Finančna uprava RS
+ -Številka: 090-58/2017
Kategorije: Davčna tajnost, Test interesa javnosti
POVZETEK:Prosilka je zahtevala anonimizirane kopije odločb, s katerimi je organ odmeril davek na promet nepremičnin v določenem obdobju, pri čemer naj bodo razkriti podatki o nepremičnini in njeni vrednosti. Organ je zahtevo prosilke zavrnil s sklicevanjem na davčno tajnost. IP je zavrnil pritožbo prosilke, in potrdil odločitev organa. Zahtevane odločbe namreč vsebujejo podatke, ki so davčna tajnost, delnega dostopa pa ni mogoče izvesti na način, ki ne bi omogočal identifikacije davčnega zavezanca. V konkretni zadevi tudi ni podan prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih informacij. ODLOČBA:Številka: 090-58/2017/5Datum: 25. 4. 2017Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilka) z dne 21. 3. 2017 zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Šmartinska cesta 55, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 090-24/2017-2, z dne 7. 3. 2017, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo O D L O Č B O:1. Pritožba prosilke z dne 21. 3. 2017 zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. 090-24/2017-2, z dne 7. 3. 2017 se zavrne.2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.O b r a z l o ž i t e v:Prosilka je dne 15. 2. 2017 zahtevala, da ji organ na elektronski naslov pošlje anonimizirane kopije odločb Finančnega urada Maribor, s katerimi je organ odmeril davek na promet nepremičnin in imajo datum med 1. in 31. 12. 2016. Prosilka je prosila, da organ pri anonimiziranju zakrije davčno številko, ime in naslov zavezanca, pusti pa podatke o nepremičnini in njeni vrednosti.Z odločbo št. 090-24/2017-2, z dne 7. 3. 2017 je organ zavrnil zahtevo prosilke s sklicevanjem na 5. točko 6. člena ZDIJZ. Navedel je, da so podatki, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter drugi podatki v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ, v skladu s 15. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15 in 63/16; v nadaljevanju ZDavP-2) davčna tajnost. Podatki o nepremičnini in podatki o davku iz anonimiziranih kopij odločb o odmeri davka na promet nepremičnin, predstavljajo podatke, ki lahko vsakomur omogočijo seznanitev s podatki, ki so davčna tajnost. Treba je namreč upoštevati, da je mogoče z vpogledom v zemljiško knjigo na podlagi podatkov o nepremičnini pridobiti večino identifikacijskih podatkov o davčnem zavezancu. S predložitvijo anonimiziranih odločb o odmeri davka na promet nepremičnine bi organ omogočil izvedbo povezave med davčnim zavezancem in podatki iz odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin, takšno ravnanje pa bi predstavljajo nezakonito razkritje podatkov, ki so davčna tajnost. Organ je še ugotovil, da tudi odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin, v katerih bi prikril poleg identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca še podatke o nepremičnini, za prosilko ne bi bile uporabne. Organ zato ni preverjal, katere odločbe sploh ustrezajo prosilkinim kriterijem in ali z dokumenti sploh razpolaga. Zahteve prosilke ob upoštevanju načela ekonomičnosti tako ni fizično opredelil, saj ni ugotovil konkretnega razloga, ki bi vodil v drugačno odločitev. Organ je še dodal, da so podatki iz sklenjenih kupoprodajnih poslov z nepremičninami javnosti dostopni v brezplačni spletni storitvi, in sicer v evidenci trga nepremičnin, ki je v pristojnosti Geodetske uprave RS (http://prostor3.gov.si/ETN-JV/). Spletna storitev omogoča iskanje po lokaciji, obdobju in vrsti nepremičnine.Dne 21. 3. 2017 je organ prejel pritožbo zoper odločbo organa št. 090-24/2017-2, z dne 7. 3. 2017, v kateri je prosilka navedla, da želi pridobiti anonimizirane odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin, saj je iz teh odločb razvidna ocenjena vrednost nepremičnin, ki je bila podlaga za odmero davka. Te vrednosti želi objaviti v spletni bazi, kjer bo za vsako nepremičnino v Sloveniji navedena ocenjena vrednost. Podobne baze so v tujini pogoste, na primer na spletnih straneh www.trulia.com. Prosilka meni, da je odločba nezakonita, ker je zakon napačno uporabljen, saj z razkritjem anonimiziranih odločb organ ne bi razkril davčnega zavezanca. Res je, da bi prosilka lahko po prejemu anonimiziranih odločb vpogledala tudi v javno zemljiško knjigo, a organ ne sme zavrniti dostopa do podatkov, ki ne razkrivajo davčne tajnosti ali osebnih podatkov z izgovorom, da bi morda prosilka kasneje ob nekem nadaljnjem raziskovanju prišla do nekih varovanih podatkov. Če je prepovedano in prekršek razkritje nekih podatkov (npr. ime, pridobljeno iz zemljiške knjige, skupaj s podatkom iz anonimizirane odločbe) organ zaradi tega ne sme preprečiti že dostopa do posameznega izmed teh podatkov. Podobno je zemljiška knjiga javno dostopna, a prekršek stori posameznik šele, če podatke iz zemljiške knjige zbere, obdela in objavi na nedovoljen način. Prosilka nima namena vpogledovati v zemljiško knjigo ali objavljati imen poleg vrednosti nepremičnin, ampak želi le pridobiti in objaviti vrednost nepremičnin, brez navedb osebnih podatkov oseb. Prosilka predlaga, da IP odločbo odpravi ter vrne organu ali mu naloži, da ji omogoči dostop. Prosilka je še dodala, da želi izkoristiti svojo pravico dostopa do informacij (drugi odstavek 39. člena Ustave, 10. člen EKČP) in svobodo izražanja (39. člen Ustave, 10. člen EKČP). Razkritje vrednosti posameznih nepremičnin je tudi v javnem interesu. Organ bi moral tehtati ustavne pravice in javni interes na eni strani in pravico do davčne tajnosti na drugi strani. Organ tega tehtanja ni opravil, ampak je brez tehtanja dal absolutno prednost pravici do davčne tajnosti. Prosilka predlaga, da IP odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek. Pri ponovnem tehtanju bo moral organ upoštevati, da vrednost nepremičnin ne razkriva davčne tajnosti. Pravica do davčne tajnosti ni absolutna in enako varovana pri vseh davkih. Ne gre enačiti te pravice pri davkih, povezanih z nepremičnino, s pravico pri davkih, povezanih z osebo (npr. dohodnina in ostali davki, povezani s posameznikom). Mnogi podatki, ki bi sicer bili varovani, so pri nepremičninah javni na podlagi javnega interesa. Tako je javna npr. zemljiška knjiga in podatki v njej, čeprav gre za osebne podatke (naslov, rojstni datum, EMŠO), ki bi sicer bili varovani osebni podatki. V javnem interesu je, podobno kot razkrito lastništvo, tudi razkrita vrednost nepremičnine. Razkritje ocenjene vrednosti nepremičnine je v javnem interesu tudi, ker javnost s tem lahko ugotovi, razkrije in razpravlja o morebitnih odstopanjih pri ocenjenih vrednostih. V primeru konflikta pravic je treba te pravice tehtati.Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-24/2017-4, z dne 22. 3. 2017, poslal IP.IP je dne 28. 3. 2017 z namenom razjasnitve dejanskega stanja pri organu opravil ogled in camera na podlagi 11. člena ZInfP. Na ogledu je IP vpogledal v naključno izbrane dokumente, ki so predmet zahteve (odločbe). V glavi vseh dokumentov je oznaka »davčna tajnost«. Vse odločbe so tipske. Organ je ob tem opozoril, da je z delnim dostopom praktično nemogoče zagotoviti, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv. Četudi se prekrijejo podatki o davčnem zavezancu, je davčni zavezanec določljiv na podlagi podatkov o nepremičnini. Če bi organ prosilki omogočil takšno izvedbo povezave, bi takšno ravnanje predstavljalo nezakonito razkritje davčne tajnosti, kot je podrobneje že opisano v izpodbijani odločbi. Če pa se prekrijejo podatki o nepremičnini, dokumenti za prosilko ne bi bili uporabni, saj tako iz zahteve kot tudi pritožbe izhaja, da jo zanimajo prav zahtevani podatki v povezavi s podatki o nepremičnini. Organ je še dodal, da gre v konkretnem primeru tudi za izjemo varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.Pritožba je neutemeljena.IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.Organ je zavrnil zahtevo prosilke za dostop do anonimiziranih kopij odločb Finančnega urada Maribor o odmeri davka na promet nepremičnin, v obdobju od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016, z razkritimi podatki o nepremičnini in njeni vrednosti. V predmetni zadevi ni sporno, da zahtevane informacije predstavljajo informacije javnega značaja v skladu s 4. členom ZDIJZ, saj sodijo v delovno področje organa, organ z njimi razpolaga in se nahajajo v materializirani obliki. Predmet pritožbenega postopka je presoja, ali so zahtevane informacije prosto dostopne.IP uvodoma pojasnjuje, da je treba v postopku glede dostopa do informacij javnega značaja upoštevati t.i. erga omnes učinek, kar pomeni, da odobritev dostopa ne učinkuje le proti konkretnemu prosilcu, temveč učinkuje proti javnosti na splošno. V postopku po ZDIJZ namreč ni pomembno, kdo je prosilec, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva prav vsakdo. Če bi torej katera druga oseba od organa zahtevala dostop do istih dokumentov, bi se moral dostop dovoliti (oz. zavrniti) pod enakimi pogoji, kot osebi, ki je v konkretnem primeru prosilec. Zato se IP ni posebej opredeljeval do navedb, s katerimi prosilka pojasnjuje, da zahtevanih dokumentov ne bo združevala s podatki iz zemljiške knjige, ampak jih želi le pridobiti in objaviti. Ti argumenti namreč niso pravno relevantni za odločitev glede dostopa do informacij na podlagi ZDIJZ.Davčna tajnostOrgan je dostop do zahtevanih odločb zavrnil, sklicujoč se na 5. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek.Za presojo konkretnega primera je najprej torej treba ugotoviti, ali bi razkritje podatkov, ki jih zahteva prosilka, pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti v skladu z ZDavP-2. Ta v 8. členu določa, da se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. V prvem odstavku 15. člena je nadalje določeno, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. Nadalje 16. člen ZDavP-2 določa, da uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe. Pojem zaupnosti davčnega postopka je v celoti vezan na davčno tajnost. Na navedeno kaže tudi načelo tajnosti postopka iz zgoraj omenjenega 8. člena ZDavP-2, po katerem se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. Teorija šteje obravnavo podatkov v davčnem postopku v režimu davčne tajnosti celo za načelo (Zakon o davčnem postopku s komentarjem, dr. Tone Jerovšek in soavtorji, Ljubljana 2008). Po ZDavP-2 sklop pravil od 15. člena naprej tako operacionalizira načelo tajnosti (glej 8. člen ZDavP-2 – načelo tajnosti podatkov). Načelo tajnosti podatkov ščiti zavezanca za davek pred razkritjem njegovega materialnega položaja, ki je razviden iz davčnih podatkov, ali se o njem lahko sklepa. V predmetni zadevi gre za podatke o zavezancih za davek, ki jih je organ pridobil oz. izdelal v postopkih za odmero davka na promet nepremičnin. To pomeni, da gre v konkretnem primeru za podatke, ki jih prvi odstavek 15. člena ZDavP-2 z generalno klavzulo označuje kot »podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ«. Z omenjeno določbo je zakonodajalec začrtal zelo široko pojmovanje davčne tajnosti. Po tej določbi so pogoji za obstoj davčne tajnosti, da:1. s podatki razpolaga davčni organ (v konkretnem primeru je to Finančna uprava RS, Finančni urad Maribor);2. gre za podatke, ki se nanašajo na davčnega zavezanca;3. gre za podatke, ki so v zvezi z davčno obveznostjo (v konkretnem primeru gre za podatke v zvezi z odmero davka na promet nepremičnin).V konkretnem primeru so tako izpolnjeni vsi trije pogoji za obstoj davčne tajnosti.IP na tem mestu pojasnjuje, da so zmotne navedbe prosilke, ki trdi, da davčne tajnosti ne gre enačiti pri davkih, povezanih z nepremičnino, z davčno tajnostjo, povezano z osebo (npr. dohodnina). ZDavP-2 namreč ne pozna takšne delitve, kot jo navaja prosilka in zato davčno tajnost za obe omenjeni kategoriji davkov obravnava na enak način. Omenjena navedba prosilke torej ne zdrži resne pravne presoje. ZDavP-2 v prvem odstavku 17. člena nadalje določa, da mora biti vsak podatek oz. vsak dokument ali zbirka podatkov, ki vsebuje podatke, ki so davčna tajnost, vidno označen kot tak, razen če minister, pristojen za finance, s predpisom iz petega odstavka tega člena določi drugače. Namen vidne označbe dokumentov je predvsem v tem, da je vsakomur, ki pride v stik s tovrstnimi dokumenti, že na prvi pogled očitno, da gre za davčno tajnost in da mora ravnati z višjo stopnjo skrbnosti oz. v skladu z zakonsko določenimi ukrepi in postopki za varovanje davčne tajnosti. Če dokumenti niso vidno označeni kot davčna tajnost, pa to ne pomeni, da ne gre za davčno tajnost. Z vpogledom v zahtevane dokumente je IP ugotovil, da so vsi vidno označeni z oznako »davčna tajnost« in izpolnjujejo vse zgoraj navedene kriterije, ki jih za obstoj davčne tajnosti določa prvi odstavek 15. člena ZDavP-2. Glede na navedeno je v predmetni zadevi podana izjema po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Delni dostopIP je v nadaljevanju presojal, ali je prosilki mogoče omogočiti delni dostop do presojane dokumentacije (7. člen ZDIJZ). Z vpogledom v zahtevane dokumente je IP ugotovil, da ni mogoča anonimizacija na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv. Tudi s prekritjem identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca je namreč davčni zavezanec določljiv na podlagi podatkov o nepremičnini. Kot je pravilno ugotovil organ v izpodbijani odločbi, je mogoče z vpogledom v zemljiško knjigo na podlagi podatkov o nepremičnini, ki se nahajajo v vsaki izmed zahtevanih odločb, pridobiti podatke o davčnem zavezancu. Če bi organ prosilki omogočil takšno izvedbo povezave, bi bilo to nasprotju s smislom in namenom varovanja davčne tajnosti, ki ga zasledujeta ZDIJZ in ZDavP-2 in bi posledično predstavljalo nezakonito razkritje davčne tajnosti. Poleg dejstva, da je določena oseba davčni zavezanec, bi na ta način razkrili tudi višino davka na promet nepremičnin, ki mu je bila odmerjena, saj ta, skladno z 9. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (Ur. l. RS, št. 117/06 in 25/16 – odl. US; v nadaljevanju ZDPN-2), vselej znaša 2,00% od davčne osnove, ki je praviloma prodajna cena nepremičnine (8. člen ZDPN-2).Pri obravnavanih dokumentih gre torej za tolikšno vsebnost in koncentracijo podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost, da bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa (tj. če bi prekrili vse identifikacijske podatke o davčnem zavezancu in identifikacijske podatke o nepremičnini) popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imeli več svoje vsebine, temveč bi preostala vsebina predstavljala zgolj tipske obrazce, ki bi bili brez posebne vrednosti za prosilko oz. javnost. IP je zato zaključil, da izvedba delnega dostopa v konkretnem primeru ni mogoča.Javni interesProsilka v pritožbi zatrjuje, da je razkritje vrednosti posameznih nepremičnin v javnem interesu. IP je zato v zvezi z razkritjem zahtevanih dokumentov izvedel tudi test prevladujočega interesa javnosti v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Razkritje informacij na podlagi testa interesa javnosti je dovoljeno le v določenih primerih, ko gre za obstoj izjeme po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, vendar pa IP v skladu z načelom ekonomičnosti ni ugotavljal, ali so ti primeri v predmetni zadevi podani, saj je izvedeni test (kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe) pokazal, da se tehtnica ne prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih davčnih tajnosti, do katerih je organ z izpodbijano odločbo zavrnil dostop.Bistvo presoje testa interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. IP je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot davčna tajnost.V obravnavanem primeru je pomembno, da je v evidenci trga nepremičnin, ki je v pristojnosti Geodetske uprave RS (http://prostor3.gov.si/ETN-JV/), objavljena pogodbena cena nepremičnin. Na ta način lahko vsakdo brezplačno pride do podatka o pogodbeni vrednosti nepremičnin v določenem naselju, ne pa tudi za konkretno nepremičnino v tem naselju. Pri izvedbi testa interesa javnosti v predmetni zadevi je ključno vprašanje, ali bi se z razkritjem identifikacijskega podatka o nepremičnini v zahtevanih odločbah dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, kot to omogočajo že javno objavljeni podatki. Glavni argument prosilke za razkritje zahtevanih informacij je, da je razkritje ocenjene vrednosti nepremičnine v javnem interesu, ker javnost s tem lahko ugotovi, razkrije in razpravlja o morebitnih odstopanjih pri ocenjenih vrednostih. Prosilka torej zagovarja stališče, da bi morali na splošno vselej objaviti vse »ocenjene vrednosti nepremičnin«. Tovrstni argument pri izvedbi testa interesa javnosti po ZDIJZ ne more predstavljati razloga za razkritje, saj gre za povsem splošen argument, ki bi izničil tako obstoj instituta davčne tajnosti, kakor tudi samega instituta interesa javnosti. Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument. Splošno sklicevanje, kot izhaja iz prosilkine pritožbe, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi presegel davčno tajnost, ob dejstvu, da so podatki o pogodbeni ceni nepremičnin v določenem naselju že javno dostopni. Zakonodajalec je z institutom davčne tajnosti zasledoval javni interes po izpolnjevanju načela prostovoljnega izpolnjevanja davčnih obveznosti s strani davčnih zavezancev, kar vpliva na davčne prihodke in odhodke ter posledično na višino proračuna države. V osnovi je torej podan javni interes po varovanju davčne tajnosti, kar pa ne pomeni, da ni v določenih okoliščinah mogoč širši dostop do konkretnih informacij o davčnih zavezancih (če bi npr. bilo ugotovljeno, da je bil določeni pravni ali fizični osebi nezakonito odmerjen nižji davek na promet nepremičnin). Torej zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena davčna tajnost. Vendar pa prosilka v obravnavanem primeru ni konkretno navedla razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane odločbe, saj je izhajala iz prepričanja, da bi se javnosti moral omogočiti dostop do vseh tovrstnih odločb, kar kot rečeno, ni v skladu s pomenom in smislom instituta testa interesa javnosti, ki je vezan na konkreten primer in ne more predstavljati »precedensa« v smislu, da so tovrstne informacije vselej javne. Odločitev, da so za razkritje na temelju javnega interesa dovolj zgolj splošne navedbe, bi dejansko pomenila, da bi vse tovrstne informacije o vseh podatkih, ki predstavljajo davčno tajnost, morale biti dostopne javnosti. S tem pa bi povsem izničili določbe specialne zakonodaje, ki tovrstne informacije varuje kot davčno tajnost, kar pa ni namen testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. To določbo je namreč dopustno uporabiti le v izjemnih primerih. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz prakse Upravnega sodišča RS,[1] ki je menilo, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. V predmetni zadevi takšne vrednote zagotovo niso ogrožene.Prosilka tudi ni prepričala IP, kako bi informacije, ki so predmet presoje, drugače in bolje obveščale javnost od že prosto dostopnih informacij, oziroma, v čem konkretno bi seznanitev javnosti z zahtevanimi podatki vodila do razprave o pomembni družbeni temi, ki je v interesu širšega kroga ljudi. Tega pa ni ugotovil niti IP. Glede na to, da se prosilka v pritožbi sklicuje na javni interes, zaradi katerega so določeni osebni podatki javni v zemljiški knjigi, IP pojasnjuje, da je na tem področju test tehtanja opravil že zakonodajalec, ki je v področni zakonodaji določil javnost teh podatkov. Na področju davčne tajnosti je zakonodajalec očitno presodil drugače, saj v področni zakonodaji ni zaukazal javnosti teh podatkov.Glede na vse navedeno je IP ugotovil, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo izjemo po 5. točki tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot davčna tajnost. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje informacij, ki so predmet presoje, na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba prosilke neutemeljena, zato jo je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa v izpodbijani odločbi.Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodila:Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,svetovalka IPInformacijski pooblaščenec: Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka
[1] Sodba Upravnega sodišča RS št. IU 1992/2010-28, z dne 28. 9. 2011.