+-Datum: 16.02.2017 Številka: 090-276/2016 Kategorije: Davčna tajnost, Ali gre za zlorabo pravice POVZETEK:Prosilec je od organa zahteval posredovanje vseh odločb, ki sta jih v določenem obdobju izdali določeni davčni inšpektorici. Organ je zahtevo prosilca zavrnil na podlagi 5. odst. 5. čl. ZDIJZ (zloraba pravice). IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ napačno uporabil materialno pravo s tem, ko je ugotovil obstoj zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Prav tako je napačno uporabil materialno pravo s tem, ko ni presojal, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti institut delnega dostopa ali ne. Ker je izrek v izpodbijani odločbi zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, je IP v svoji odločbi navedel pravilne razloge (obstoj izjeme od prostega dostopa po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ) in pritožbo prosilca zavrnil.ODLOČBA:Številka: 090-276/2016/7Datum: 17. 2. 2017Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi List, d.o.o., Brilejeva ulica 3, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Podjed o.p. – d.o.o., Slovenska cesta 47, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 22. 11. 2016, zoper odločbo Finančne uprave RS, Generalni finančni urad, Šmartinska cesta 55, p.p. 631, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 090-58/2016-17, z dne 26. 10. 2016, v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilca se zavrne.
Zahteva prosilca za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:Prosilec je, dne 4. 7. 2016, od organa zahteval v obliki fotokopij ali v elektronski obliki vse odločbe, ki sta jih v času od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 skupaj ali posamično izdali davčni inšpektorici … ali … Ob tem je navedel, da želi zahtevane dokumente v anonimizirani obliki oz. s prekritimi osebnimi podatki.Organ je zahtevo prosilca, z odločbo št. 090-58/2016-4, z dne 25. 7. 2016, v celoti zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da sta v zahtevi navedeni inšpektorici v zahtevanem obdobju skupaj izdali 65 odločb. Ne glede na to, da so inšpekcijske odločbe načeloma informacije javnega značaja, pa želi prosilec pridobiti odločbe zgolj dveh inšpektoric, in ne inšpekcijskih odločb organa na splošno. Iz odločb posameznega inšpektorja izhaja način njegovega dela, kar posledično ne izkazuje prakse organa, ampak prakso točno določenega inšpektorja. Nadalje je navedel, da bi razkritje zahtevanih informacij pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.Zoper odločbo št. 090-58/2016-4, z dne 25. 7. 2016, je prosilec dne 24. 8. 2016 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je napačno stališče organa, da informacije javnega značaja tvori zgolj sklop informacij, ki prikazujejo delo organa na splošno ali z določenega področja. Popolnoma nepomembno je, ali prosilec zahteva dostop do vseh odločb, ki so jih izdali inšpektorji organa v določenem obdobju ali pa zahteva dostop do le nekaterih. Nadalje je navedel, da organ ni konkretiziral okoliščin, na podlagi katerih naj bi bila zatrjevana izjema od prostega dostopa (davčna tajnost) podana. Posledično izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Priglasil je tudi stroške postopka.IP je z odločbo št. 090-207/2016/2, z dne 13. 9. 2016, odpravil odločbo št. 090-58/2016-4, z dne 25. 7. 2016 ter zadevo v vrnil organu v ponovni postopek.Organ je zahtevo prosilca, z odločbo št. 090-58/2016-17, z dne 26. 10. 2016, v celoti zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je v ponovnem postopku (poleg same zahteve) vpogledal tudi v ostalo dokumentacijo in ugotovil, da je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja (5. odst. 5. čl. ZDIJZ). Iz uradnega zaznamka, z dne 11. 8. 2016, je razvidno, da je prosilec dne 10. 8. 2016 določeno inšpektorico poklical zakoniti zastopnik prosilca in ji povedal, da je »dne 27. 7. 2016 na njegovo vlogo opravil vpogled v spis zadeve št. ... Na njegovo izrecno željo je skopiral celoten spis, ob prisotnosti uradnih oseb. Povedal je, da je pregledal celoten spis ter, da se bo zdaj hudo maščeval vsem vpletenim.« Inšpektorica ga je skušala pomiriti, ker je povzdignil glas, pa se ni ustavil. »Vpil je, da se mora ta t.i. »davčni terorizem« končno ustaviti ter, da bo osebno poskrbel, da se vsi nesposobni uslužbenci odstranijo s FURSA« Začel je navajati nezakonito uvedbo preiskave iz 2009 ter, da je inšpektorica verjetno vse zaključke (zaključno preiskovalno poročilo) napisala »po naročilu nekoga«. Ko je to zanikala, pa se je zadrl, da je očitno tako nesposobna, da jo je potrebno s FURSA odstraniti. Nadaljeval je, da bo zadevo predal medijem, inšpektorico pa tožil ter se poslovil. Z elektronskim sporočilom dvema inšpektorjema, z dne 7. 9. 2016, pa je bilo posredovano elektronsko sporočilo, ki ga je istega dne zakoniti zastopnik prosilca poslal določeni osebi. V tem sporočilu zakoniti zastopnik prosilca med drugim inšpektorja organa (pripravljavca zaključnega poročila) poimenuje kot velika diletanta, nesposobneža, poniglava, pogoltna, podkupljena birokrata, njuno zaključno poročilo pa kot skrajno pokvarjeno, umazano ter zavržno dejanje. Prav tako meni, da organ zoper njega vodi inkvizicijski postopek, ki ga imenuje davčni terorizem. Iz navedene komunikacije prosilca oz. njegovega zastopnika izhaja očitno negativen in žaljiv odnos do organa, predvsem do inšpektorjev, ki so sodelovali v postopkih, ki se nanašajo nanj oz. družbe, ki jih oz. jih je zastopal. V svojih izjavah je zakoniti zastopnik prosilca napovedal tudi maščevanje vsem zaposlenim. S svojo zahtevo prosilec ne zasleduje le namena pravice dostopa do informacij javnega značaja (demokratična in nadzorna funkcija), pač pa z zahtevo nalaga organu prekomerno in nesorazmerno delo. V zahtevi navedeni inšpektorici sta v petih letih izdali 65 odločb. Organ bi moral tako najprej zbrati vse odločbe, jih pregledati in iz vsakega dokumenta izločiti osebne podatke oz. podatke za katere velja davčna tajnost. Gre za odločbe, ki večinoma vsebujejo na desetine strani, nekatere tudi čez sto strani. Navedenega dela ne more opraviti kdorkoli, ampak oseba, ki vsebino odločb dobro pozna in razume, saj je le tako odločbe mogoče anonimizirati do te mere, da iz njih niso razvidni podatki, ki jih ni dovoljeno razkriti. Za anonimiziranje zahtevanih odločb bi organ porabil nesorazmerno veliko časa, ki bi ga drugače namenil drugim nalogam, ki jih je dolžan izvrševati.Zoper odločbo št. 090-58/2016-17, z dne 26. 10. 2016, je prosilec dne 22. 11. 2016 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je organ utemeljil zavrnitev zahteve z dejstvi in dokumenti, s katerimi prosilec v postopku vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil nikoli seznanjen, posledično pa se o teh dejstvih niti ni mogel izjaviti. Organ pa je odločitev oprl izključno na okoliščine, o katerih se prosilec ni imel možnosti izjaviti. Na ta način je organ kršil načelo zaslišanja stranke v postopku in zakrivil absolutno bistveno kršitev postopka po 3. tč. 2. odst. 237. čl. ZUP. Nadalje je navedel, da izpodbijana odločba v ničemer ne odpravlja nepravilnosti, zaradi katerih je IP odpravil prvo odločbo organa in zadevo vrnil v ponovni postopek. Organ ponovno ni presojal obstoja vseh zahtevanih dokumentov ter možnosti delnega dostopa do njih. Organ je torej pavšalno zavrnil dostop do vseh zahtevanih informacij, ne da bi jih sploh presojal. Prosilec meni, da mu organ informacij ne želi posredovati zaradi nezadovoljstva nad njegovim odnosom do organa. Prosilec se pogosto ne strinja z nezakonitim delovanjem organa, vendar to še ne pomeni, da zlorablja svoje pravice in načrtno povzroča dodatno delo organu. Organ želi z izpodbijano odločbo na nek način kaznovati prosilca zaradi njegovega domnevno nespoštljivega odnosa, kar pa vsekakor ni skladno s cilji in osnovnimi načeli upravnega postopka, ampak kvečjemu predstavlja njegovo zlorabo.Organ je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-58/2016-19, z dne 7. 12. 2016, s prilogami, poslal v odločanje IP. Ob tem je navedel, da se ne strinja s pritožbeno trditvijo, da prosilec ni bil seznanjen z dejstvi oz. z vsebino dokumentov, ki jih je organ uporabil v izpodbijani odločbi. V teh dokumentih so zgolj zapisana navajanja prosilca, ki jih je pisno ali ustno izjavil prosilec sam, zato je samoumevno, da je bil z njihovo vsebino seznanjen. Tudi če bi držalo, da prosilec pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z vsebino navedenih dokumentov, bi se lahko o njuni vsebini izrekel v pritožbi, česar pa ni storil. V izpodbijani odločbi je natančno povzeta vsebina obeh dokumentov in v kolikor je ta za prosilca sporna, bi ji vsaj v pritožbi lahko oporekal. Prosilec torej vsebini teh dokumentov ne oporeka, prav tako pa ne navaja, kako je dejstvo, da naj z njimi, pred izdajo odločbe, ne bi bil seznanjen, vplivalo na samo odločitev. V predmetni zadevi ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke, saj tudi sodelovanje prosilca v postopku pred izdajo odločbe ne bi vplivalo na drugačno odločitev organa. Enako stališče je v podobni zadevi zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi št. I U 177/2009, najti pa ga je tudi v komentarju 4. odst. 146. čl. ZUP (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Nebra 2004). Nadalje je navedel, da je ugotovil zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja in se seveda ni spuščal v presojo vsakega zahtevanega dokumenta posebej oz. v presojo možnosti delnega dostopa do teh dokumentov, kar pa seveda ne pomeni, da je obrazložitev odločbe zaradi tega pavšalna.IP je z namenom razjasnitve dejanskega stanja, dne 20. 12. 2016, pri organu opravil ogled in camera. Organ je pojasnil, da sta inšpektorici v zvezi s katerima je prosilec zahteval dokumentacijo, vodili postopek zoper vsaj eno izmed podjetij zakonitega zastopnika prosilca. Iz okoliščin izhaja, da bo prosilec sprožal nadaljnje postopke po ZDIJZ v zvezi z vsemi zaposlenimi, ki so kadarkoli vodili postopek zoper katero izmed podjetij zakonitega zastopnika prosilca. Nadalje je navedel, da se v nadaljevanju lahko zgodi, da se bo moral ukvarjati samo s prosilčevimi zahtevami. Organ dokumentarnega gradiva do sedaj ni vodil v elektronski obliki. Od leta 2015 dalje organ uporablja elektronski dokumentarni sistem. V posameznih odločbah je zelo veliko konkretnih podatkov, ki se nanašajo tudi na poslovne partnerje zavezancev. Gre torej za informacije o vrsti odnosov med subjekti. IP je vpogledal v naključno izbran dokument, ki je predmet prosilčeve zahteve (odločbo). Organ je opozoril, da je z vidika anonimizacije praktično nemogoče zagotoviti, da posamezni zavezanec ne bi bil določljiv. Tudi s prikritjem podatkov o nazivu zavezanca, je zavezanec določljiv na podlagi podatkov o načinu poslovanja, poslovnih povezavah, poslovnih projektih itd. Standardiziran je zgolj uvod, izrek in pravni pouk, v preostalem delu pa gre za konkretizacijo nekega ali večjega števila individualnih poslovnih dogodkov. Predmetni postopki še niso zaključeni (pravnomočni), saj so v teku še pritožbeni postopki in sodni postopki.Organ je na podlagi poziva IP z dopisom št. DT 090-58/2016-28, z dne 18. 1. 2017, IP posredoval vse odločbe, ki sta jih v obdobju od 1. 6. 2011 do 30. 6. 2016 skupaj ali posamično izdali v prosilčevi zahtevi navedeni davčni inšpektorici.Pritožba ni utemeljena.IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.V predmetni zadevi ni sporno, da zahtevane informacije predstavljajo informacije javnega značaja v skladu s 4. čl. ZDIJZ, saj sodijo v delovno področje organa, organ z njimi razpolaga in se nahajajo v materializirani obliki. Predmet pritožbena postopka je presoja, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja in v kolikor je ni, ali so zahtevane informacije prosto dostopne.1. Glede 5. odst. 5. čl. ZDIJZ:Organ lahko v skladu s 5. odst. 5. čl. ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Za zlorabo pravice (šikanozno zahtevo) gre v primeru, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oz. posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava (Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 5). Poudariti je treba, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.ZDIJZ ne navaja kriterijev, na podlagi katerih lahko organ zahtevo prosilca ocenjuje kot ravnanje, ki predstavlja zlorabo pravice. Upoštevati pa je treba, da so se za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi razvili kriteriji, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja. Dr. Andrej Berden v članku Zloraba pravice (Pravna praksa, št. 26/00; v nadaljevanju članek Zloraba pravice) navaja, da gre za uporabo oz. izvrševanje pravice, če dejanje presojamo samo formalno, z vidika samo tistih pravnih norm, ki pravico neposredno določajo - in za zlorabo te formalne pravice oz. dejansko za protipravno ravnanje, če ga presojamo v luči načela morale in javnega interesa, ki jih je pravo sprejelo kot svoje vrhovno vodilo, oz. v luči samega načela zlorabe pravic. Pod tem pojmom torej ne moremo razumeti samo zavestne, namerne zlorabe, ampak ga moramo jemati objektivno. Zlorabo pravice je treba označiti kot nedopustno ravnanje, ki nima značaja klasičnega deliktnega dejanskega stanu. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je konkretizirana v ZDIJZ, iz katerega izhaja splošno načelo, da so informacije javnega značaja prosto dostopne (5. čl. ZDIJZ). Ker pa je treba na pravo gledati kot na celoto, pravice ni dopustno izvrševati v nasprotju z njenim ciljem oz. namenom. Vsebino slednjega je treba ugotavljati upoštevaje socialno funkcijo pravice, ki združuje demokratično funkcijo in funkcijo nadzora ter meje, ki jih titularju pravice postavljata morala in javni interes. Demokratična funkcija služi večji udeležbi državljanov v politiki in izhaja iz teorij participativne in deliberativne demokracije, ki poudarjajo, da odprtost delovanja javne oblasti ne more biti omejena le na različne oblike parlamentarnega odločanja, temveč mora vključevati tudi različne oblike neposrednega sodelovanja državljanov pri sprejemanju predpisov in političnih odločitev (več v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, str. 72). Funkcija nadzora pa omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti ter nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom javne uprave, kamor sodi tudi organ, in s tem pospešuje zavedanje odgovornosti vseh, ki upravljajo z javnim denarjem in izvajajo pooblastila, ki jim jih je podelila država. Javnost lahko le s pomočjo načel, ki jih pozna pravo, dostopa do javnih informacij, preverja pravilnost odločitev organov ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Zato je delo oblastnih organov bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja), obenem pa se zaradi komunikacije in tesnejšega razmerja med javnim sektorjem in posameznikom krepi tudi zaupanje.Zloraba pravice je torej prekoračitev pravne meje, zaradi česar pride do kolizije dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta. Takšno stališče izhaja tudi iz omenjenega članka z naslovom Zloraba pravice, v katerem avtor ugotavlja, da je konflikt pravic treba razlagati široko, ni pa vsak poseg v pravico drugega tudi zloraba pravice. Pravi in resnični obseg pravice lahko odkrijemo le, če ugotavljamo njen ekonomski in socialni cilj in primerjamo njen značaj z vrednostnim značajem interesa, ki ga z njenim izvrševanjem prizadenemo. Kot navaja avtor navedenega članka, je zloraba izvrševanje pravice v nasprotju z njenim ekonomskim in socialnim namenom. Vsaka pravica je z njenega socialnega vidika relativna. Prizna se torej spremenljivost vsebine in s tem relativnost pravic. Sodnik določi konkretno vsebino, upoštevajoč generalna načela pravnega reda in zakonsko vsebino pravice v enem od pravnih postopkov. Glede na konkretne okoliščine določi meje in obseg njihovega izvrševanja. Avtor navedenega članka nadaljuje, da ni nujno, da predstavlja zlorabo pravice vedno le posamezno upravičenje, ki iz nje izvira in ki je v nasprotju s kakšnimi »močnejšimi« interesi, temveč lahko predstavlja zlorabo tudi način njenega izvrševanja. Ni dovolj, da je izvrševalec pravice (njen upravičenec) sposoben in da ima pravica pravno veljaven temelj, temveč mora biti njeno izvrševanje v skladu s temeljnimi pravili pravnega reda in pravne politike, ki izhajajo večinoma iz same narave stvari in interesne pogojenosti prava. Način izvrševanja pomeni zlorabo pravice takrat, ko za izvrševanje obstaja več možnosti, upravičenec pa pravico izvršuje na način, ki škoduje drugemu ali pa mu »otežuje njegov položaj«. IP poudarja, da je ob presoji navedene omejitve dostopa do informacij javnega značaja dokazno breme na organu. Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da prosilec z zahtevo ne po ZDIJZ ne zasleduje le namena pravice dostopa do informacij javnega značaja, pač pa z zahtevo nalaga organu prekomerno in nesorazmerno delo. Ob tem se je skliceval na ravnanje prosilca, z dne 10. 8. 2016, v zvezi z vpogledom v določeno zadevo (kot stranka v inšpekcijskem postopku št. DT 0612-525/2008) in na elektronsko sporočilo prosilca, z dne 7. 9. 2016.IP poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa. Ta interes družbe predstavlja socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem se je treba postaviti na stališče, da ima v primeru kolizije med pravico prosilca in interesom družbe prevlado slednji. IP je po preučitvi celotne zadeve ugotovil, da pravica prosilca zahtevati informacije javnega značaja v konkretnem primeru ni prišla v konflikt z nobeno pravico organa ali tretjih oseb. Ob tem je bilo za navedeno ugotovitev relevantno predvsem, da:- je prosilec vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, dne 4. 7. 2016, torej en oz. dva meseca pred dejanji, na katera se v izpodbijani odločbi sklicuje organ,- iz zahteve, z dne 4. 7. 2016, ne izhaja, da bi prosilec z zahtevo zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja (čemur konkludentno pritrjuje tudi organ, s tem, ko v prvi odločbi št. 090-58/2016-4, z dne 25. 7. 2016, ni ugotovil, da bi prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja),- se ravnanje prosilca, z dne 10. 8. 2016, v ničemer ne nanaša na predmetni postopek dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vpogled v določeno zadevo (kot stranka v inšpekcijskem postopku št. …), pri kateri tudi ni udeležena nobena izmed v predmetni zahtevi navedenih inšpektoric,- se elektronsko sporočilo prosilca, z dne 7. 9. 2016, v ničemer ne nanaša na predmetni postopek dostopa do informacij javnega značaja, temveč na prosilčevo stališče glede določenega zaključnega poročila, pri katerem ni bila udeležena nobena izmed v predmetni zahtevi navedenih inšpektoric,- organ ni konkretno izkazal, da bi prosilec s predmetno zahtevo organu povzročil prekomerno in nesorazmerno delo. Poleg tega pa je potrebno poudariti, da ''veliko dela'' v postopkih po ZDIJZ ne predstavlja pravno relevantnega razloga, na podlagi katerega bi organ lahko utemeljeno zavrnil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja (glej sodbo Upravnega sodišča RS št. U 92/2006-8, z dne 4. 10. 2007).IP poudarja, da organ v konkretnem primeru odloča v upravni zadevi. Pri tem ga, poleg pravil ZDIJZ, zavezujejo tudi splošna pravila upravnega postopka, ki so zbrana v ZUP. Eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka je zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oz. se mu nalaga določena obveznost. Upravni postopek je večino svojih procesnih institutov razvil s tem namenom, zato ga tudi uvrščamo v enega od temeljev sistema varstva pravic posameznikov v razmerju do uprave (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 1. členu). IP ugotavlja, da organ v predmetni zadevi ni v zadostni meri izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti, da je bila zaradi zahteve prosilca v predmetni zadevi okrnjena kakšna pravica organa ali tretjih oseb. V skladu z navedenim je mogoče sklepati, da prosilec na organ ni naslovil ene ali več funkcionalno povezanih zahtev za dostop do informacij javnega značaja, ki bi predstavljale očitno zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da zahteva v predmetni zadevi do te mere ovira delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. Organ se je skliceval na dejanja prosilca, ki s predmetno zahtevo niso povezana in so kronološko gledano kasnejša. Prav tako je zgolj na splošno navedel, da naj bi zahteva prosilca organu nalagala prekomerno in nesorazmerno delo. IP ocenjuje, da organ ni uspel izkazati šikanoznega značaja prosilčeve zahteve. Šikanozni značaj bi bil podan, če bi bilo očitno, da je zahteva podana z namenom onemogočanja normalnega delovanja organa. Nezadovoljstvo državljanov nad delom državnih organov predstavlja enega temeljnih nagibov za uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja. Substrat nadzorne funkcije je pogosto ravno v preverjanju sumov nepravilnosti delovanja javnih institucij, ki so lahko potrjeni ali ovrženi (tudi) na podlagi uveljavljanja pravice dostopa do informacij javnega značaja. V konkretnem primeru torej ni prišlo do konflikta dveh neizključujočih se pravic, kar pomeni, da predpogoj za opredelitev zlorabe pravice ni izpolnjen. IP zaključuje, da opisano ravnanje prosilca v predmetni zadevi ni prekoračilo pravne mere pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga ni mogoče šteti za zlorabo le-te.2. Glede izjeme od prostega dostopa po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ:IP je v nadaljevanju presojal, ali so zahtevane informacije javnega značaja prosto dostopne. 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ določa, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Za presojo konkretnega primera je najprej torej potrebno ugotoviti, ali bi razkritje podatkov, ki jih zahteva prosilec, pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15 in 63/16; v nadaljevanju ZDavP-2). Ta v 8. čl. določa, da se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. V 1. odst. 15. čl. je nadalje določeno, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. Nadalje 16. čl. ZDavP-2 določa, da uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe. Pojem zaupnosti davčnega postopka je v celoti vezan na davčno tajnost. Na navedeno kaže tudi načelo tajnosti postopka iz zgoraj omenjenega 8. čl. ZDavP-2, po katerem se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. Teorija šteje obravnavo podatkov v davčnem postopku v režimu davčne tajnosti celo za načelo (Zakon o davčnem postopku s komentarjem, dr. Tone Jerovšek in soavtorji, Ljubljana 2008). Po ZDavP-2 sklop pravil od 15. čl. naprej tako operacionalizira načelo tajnosti (glej 8. čl. ZDavP-2 – načelo tajnosti podatkov). Načelo tajnosti podatkov ščiti zavezanca za davek pred razkritjem njegovega materialnega položaja, ki je razviden iz davčnih podatkov, ali se o njem lahko sklepa. V predmetni zadevi gre za podatke o zavezancih za davek, ki jih je organ zbral oz. pridobil v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora. To pomeni, da gre v konkretnem primeru za podatke, ki jih 1. odst. 15. čl. ZDavP-2 z generalno klavzulo označuje kot »podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ«. Z omenjeno določbo je zakonodajalec začrtal zelo široko pojmovanje davčne tajnosti. Po tej določbi so pogoji za obstoj davčne tajnosti, da: 1. s podatki razpolaga davčni organ (v konkretnem primeru je to Finančna uprava RS, Generalni finančni urad); 2. gre za podatke, ki se nanašajo na davčnega zavezanca;3. gre za podatke, ki so v zvezi z davčno obveznostjo (v konkretnem primeru gre za podatke v zvezi z izterjavo neplačanih davkov). V konkretnem primeru so tako izpolnjeni vsi trije pogoji za obstoj davčne tajnosti.ZDavP-2 v 1. odstavku 17. čl. nadalje določa, da mora biti vsak podatek oz. vsak dokument ali zbirka podatkov, ki vsebuje podatke, ki so davčna tajnost, vidno označen kot tak, razen če minister, pristojen za finance, s predpisom iz 5. odst. tega člena določi drugače. Namen vidne označbe dokumentov je predvsem v tem, da je vsakomur, ki pride v stik s tovrstnimi dokumenti, že na prvi pogled očitno, da gre za davčno tajnost in da mora ravnati z višjo stopnjo skrbnosti oz. v skladu z zakonsko določenimi ukrepi in postopki za varovanje davčne tajnosti. V kolikor dokumenti niso vidno označeni kot davčna tajnost, pa to ne pomeni, da ne gre za davčno tajnost. V predmetni zadevi so vsi zahtevani dokumenti vidno označeni z oznako »davčna tajnost« in izpolnjujejo vse zgoraj navedene kriterije, ki jih za obstoj davčne tajnosti določa 1. odst. 15. čl. ZDavP-2. Glede na navedeno je v predmetni zadevi podana izjema po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.IP je v nadaljevanju presojal, ali je prosilcu mogoče omogočiti delni dostop do presojane dokumentacije (7. čl. ZDIJZ). IP pojasnjuje, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo s tem, ko je ugotovil, da je podana zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja. Prav tako je napačno uporabil materialno pravo s tem, ko ni presojal, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti institut delnega dostopa ali ne. Kljub ugotovljeni napačni uporabi materialnega prava, pa le-ta ne vpliva na zakonitost izreka izpodbijane odločbe, saj je IP v pritožbenem postopku, z vpogledom v zahtevane dokumente ugotovil, da ni mogoča anonimizacija zahtevanih dokumentov na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv. Tudi s prikritjem podatkov o nazivu zavezanca, je zavezanec določljiv na podlagi drugih podatkov (podatki o načinu poslovanja, poslovnih povezavah, poslovnih projektih itd.). Pri obravnavanih dokumentih gre torej za tolikšno vsebnost in koncentracijo podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni podatki, poleg tega pa bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost.Ker je v zvezi z zahtevanimi informacijami podana izjema po 5. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, IP zaključuje, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi. Iz obrazložitve izhaja, da je izrek v izpodbijani odločbi zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, zato je IP pritožbo prosilca, na podlagi 3. odst. 248. čl. ZUP, zavrnil, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.IP je glede navedb prosilca, da je organ dolžan povrniti vse pritožbene stroške prosilca, ugotovil, da je zahteva prosilca za povrnitev stroškov neutemeljena. V skladu s 1. odst. 113. čl. ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni postopek dostopa do informacij javnega značaja in nadalje pritožbeni postopek se je začel na zahtevo prosilca, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe.Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse. Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodil:Jan Merc, univ. dipl. prav.asistent svetovalca IPInformacijski Pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.informacijska pooblaščenka
