Prosilec - Okrajno sodišče v Ljubljani
+ -Številka: 090-212/2016
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:Zahteva prosilca se je nanašala na vse postopke, v katerih sta določena sodnica in odvetnik sodelovala skupaj (in statistični pregled teh postopkov). IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ zahtevane dokumentov ne vodi v enotni zbirki, zato bi moral na podlagi zahtevanih kriterijev ustvariti novo zbirko, kar pa predstavlja ustvarjanje novega dokumenta (ni izpolnjen kriterij materializirane oblike iz 4. člena ZDIJZ). Organ zahtevanih dokumentov tudi ne more relativno hitro in enostavno priklicati iz računalniškega sistema (izjema pri kriteriju materializirane oblike), zato je pritožbo zavrnil.ODLOČBA:Številka: 090-212/2016/2Datum: 6. 10. 2016
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 18. 9. 2016, zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 1-8/2016 z dne 8. 9. 2016, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilca z dne 18. 9. 2016 zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Su 1-8/2016 z dne 8. 9. 2016, se zavrne.2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali. O b r a z l o ž i t e v :Prosilec je dne 22. 8. 2016 na organ naslovil zahtevo za izdajo sodnih predmetov sodelovanja oz. sodnih procesov, v katerih sta sodelovala sodnica … in odvetnik …. V zahtevi je navedel, da se bodo kmalu končale sodne počitnice in ker ga čaka pritožba na ustno izrečeno sodbo navedene sodnice, zahteva:- vse sodne procese navedene sodnice in odvetnika v obdobju zadnjih treh let,- natančno statistiko dobljenih procesov sodelovanja sodnice in odvetnika v zadnjih treh letih,- trajanje oz. število obravnav na procesu, ki sta jih izvajala sodnica in odvetnik v zadnjih treh letih.Svojo zahtevo je utemeljil s tem, da bo svojo obrambo gradil na predpostavki, da sodnica in odvetnik poslovno sodelujeta in ustvarjata finančno korist od dobljenih procesov ter da sodbe temeljijo na nepristranskosti in nepoštenosti sojenja.Organ je dne 8. 9. 2016 izdal odločbo, št. Su 1-8/2016, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. Organ je pojasnil, da je informacija javnega značaja le informacija, ki že obstaja in je že ustvarjena, t. i. »kriterij materializirane oblike«. Organ je preveril, ali razpolaga z zahtevanimi informacijami, vendar ugotavlja, da zahtevanih podatkov iz kazenskega vpisnika ni mogoče dobiti. Ker informacija, ki jo zahteva prosilec, pri organu ne obstaja, je organ zahtevo zavrnil. Prosilec je dne 18. 9. 2016 vložil pritožbo na odločbo organa. V njej je navedel, da predmet vprašanj, ki jih je zastavil, po njegovem mnenju nima nobene zveze z IP, saj ni zahteval konkretnih podatkov o vpletenih v sodne procese. Sodnik in odvetnik sta javni osebi, zato prikaz njunih pravnih primerov, ni nobena skrivnost. Če je IP vseeno pristojen za navedena vprašanja, pa meni, da bi moral organ drugače zastaviti odgovore. Meni, da je odgovor organa sprenevedanje, zato bo prosilec ista vprašanja zastavil tudi drugih institucijam.Organ po prejemu pritožbe prosilca izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je z dopisom št. 1-8/2016 z dne 20. 9. 2016 odstopil v reševanje IP.Pritožba ni utemeljena.IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP na tem mestu pojasnjuje, da je organ ravnal ustrezno, ko je zahtevo obravnaval kot zahtevo po ZDIJZ, saj je prosilec zahteval dokumentacijo, s katero naj bi razpolagalo sodišče. Kljub temu, da prosilec meni, da IP za reševanje tovrstnih vprašanj ni pristojen, je svojo vlogo naslovil kot pritožbo IP zoper predmetno odločbo organa, zato jo bo IP obravnaval kot pritožbo zoper zavrnilno odločbo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. V konkretnem primeru je prosilec zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovil na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je nedvomno dolžno delovati tudi po ZDIJZ, saj sodi v kategorijo zavezanih organov iz 1. čl. ZDIJZ.V konkretnem primeru je sporno, ali so glede zahtevanih dokumentov izpolnjeni kriteriji za obstoj informacije javnega značaja. Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. IP), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,2. organ mora z njo razpolagati in3. nahajati se mora v materializirani obliki.Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.IP ugotavlja, da je o podobnem dejanskem stanju že odločal v odločbi št. 090-93/2016, kjer je bilo ugotovljeno, da imajo sodišča omejene možnosti pri iskanju po vpisnikih. IP je torej sledil navedbi organa, da podatkov o sodelovanju posameznega odvetnika v zadevah, ki jih je vodila določena sodnica, iz kazenskega vpisnika ni mogoče dobiti. Da bi organ ustvaril navedeno zbirko, bi moral najprej odpreti vsak sodni spis določene sodnice v zahtevanem obdobju in s proučitvijo dokumentov v spisu ugotoviti, ali je v postopku sodeloval tudi navedeni odvetnik. Za ugoditev zahtevi bi moral organ, potem, ko bi zbral vse navedene spise, z odpiranjem in preštevanjem v vsakem spisu, ugotoviti, koliko je bilo v posameznem postopku razpisanih obravnav, spise pa bi moral organ tudi vsebinsko in vrednostno preveriti, presoditi in analizirati, da bi dobil natančno statistiko dobljenih zadev v korist navedenega odvetnika. Vse navedeno bi organ lahko ugotavljal le prek odpiranja vsakega posameznega spisa v sistemu ali ročno. Kot izhaja iz navedb organa, je sodnica zaposlena na kazenskopravnem področju, torej na področju, v katerem sta si praviloma v nasprotju obdolženec in državno tožilstvo, odvetnik pa lahko zastopa obdolženca, oškodovanca ali oškodovanca kot tožilca oz. sodeluje v postopkih, kadar gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Sama ugotovitev, v kolikšnem delu je posamezni odvetnik v kazenskih postopkih uspel, bi zato terjala poglobljeno in vsebinsko analizo. Da bi torej organ zadostil pogojem zahteve, kot jo je postavil prosilec, bi moral odpreti vse navedene spise in v njih po opisanem postopku vsebinsko ugotoviti, kateri dokumenti sodijo v zahtevano zbirko. Izdelava zbirke podatkov, kjer je za njeno pripravo potrebna vsebinska presoja organa, pa po presoji IP predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Takšno stališče glede ustvarjanja novih zbirk dokumentov v zadevah dostopa do informacij javnega značaja izhaja tudi iz sodne prakse upravnega sodišča (sodba II U 79/2009-10 z dne 20. 1. 2010).Ne da bi iskanje preko splošnega iskalnika v vpisniku vrnilo rezultate, ki bi lahko relativno hitro in enostavno izdelali zbirko, kot jo zahteva prosilec, IP ugotavlja, da bi moral organ za ugoditev zahtevi izdelati novo zbirko, česar pa v okviru obveznosti po ZDIJZ ni dolžan storiti. IP se strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, da organ z zahtevano informacijo ne razpolaga, saj bi bilo za tovrstno pridobivanje informacij treba zbirati informacije in analizirati zadeve. Pri tem IP izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Ob tem pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa (v tem primeru velja, da jih organ lahko relativno hitro in enostavno prikliče iz sistema). Sicer pa se dolžnost posredovanja informacij nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83). Upoštevaje navedeno IP nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o obveznosti organa, da ustvari in vodi novo evidenco dokumentov, ki ustrezajo pogojem prosilca. Takšno stališče glede ustvarjanja novih zbirk dokumentov v zadevah dostopa do informacij javnega značaja, kot že navedeno, izhaja tudi iz sodne prakse upravnega sodišča (sodba II U 79/2009-10 z dne 20. 1. 2010). V predmetni sodbi je sodišče ugotovilo, da zbirka dokumentov pri organu - sodišču ne obstaja, ker računalniški sistem, v katerem organ vodi spise, ne omogoča iskanja po kriterijih, kot jih je v citirani zadevi zahteval prosilec, hkrati pa tudi ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo takšne zbirke. Iskanje in odbiranje dokumentov po kriterijih, kot jih je v navedeni zahtevi zahteval prosilec, bi torej predstavljalo ustvarjanje novega dokumenta, česar pa organ ni dolžan storiti.Do drugačnega zaključka pa v konkretnem primeru ne morejo pripeljati niti kriteriji ugotavljanja obstoja dokumenta, ki se uporabljajo v praksi IP, kadar gre za dokumente v računalniških bazah. Ti se uporabijo takrat, ko bi sicer priprava zahtevanih dokumentov tehnično gledano predstavljala ustvarjanje novega dokumenta, vendar pa je zaradi narave informacijskega sistema, ki bi omogočal relativno hitro in enostavno pripravo podatkov, praksa razvila zrelativiziran pristop (glej npr. sodbo: I U 1167/2014-12 z dne 28. 8. 2015). V skladu s tem pristopom mora biti priprava zahtevanega dokumenta iz računalniškega sistema za organ relativno hitra in enostavna. IP je v celoti sledil navedbam organa, da iskanje zahtevanih dokumentov v sistemu ne omogoča enostavnega in hitrega priklica podatkov. Prosilec nasprotnega namreč ni uspel dokazati. Prosilec je v pritožbi le trdil, da gre za podatke dveh javnih oseb, zato prikaz njunih skupnih primerov ne bi smel biti skrivnost.IP ob tem pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje katere dokumente organ ima, temveč, ali je dolžan na zahtevo prosilca vložiti nesorazmeren vložek časa in truda, da pripravi zbirko po kriterijih, kot jih zahteva prosilec. Gre namreč zato, da bi organ moral po vsebinskih kriterijih, ki jih je določila prosilec, šele presoditi, ali dokumenti v zbirko sodijo, kar pa predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Če je za takšno ustvarjanje novega dokumenta potreben nesorazmeren vložek časa in truda, pa tudi, ko se dokumenti nahajajo v računalniških bazah, priprava takšne zbirke predstavlja ustvarjanje novega dokumenta.IP je ugotovil, da je odločba organa pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 248 člena ZUP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodila: mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav., svetovalka Informacijskega pooblaščenca Informacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka