Granit d.d. - v stečaju - Inšpektorat RS za infrastrukturo
+ -Številka: 090-206/2016
Kategorije: Poslovna skrivnost
POVZETEK:Prosilec je zahteval dostop do odločbe izdane v inšpekcijskem postopku na področju rudarstva. V postopku je stranski udeleženec (inšpekcijski zavezanec) trdil, da celotna odločba predstavlja njegovo poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju. Organ je odločil, da celotna inšpekcijska odločba ne more predstavljati poslovne skrivnosti poslovnega subjekta, kljub temu pa je za nekatere podatke iz odločbe ugotovil, da predstavljajo poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju (2. odst. 39. čl. ZGD-1). Zoper odločbo se je stranski udeleženec pritožil in zahteval, da organ celotno odločbo varuje kot njegovo poslovno skrivnost. IP je pritožbo zavrnil in potrdil odločbo organa prve stopnje.ODLOČBA:Številka: 090-206/2016/3Datum: 8. 11. 2016Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/15-Odl. US in 102/15-ZDIJZ-E; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Granit d.d. - v stečaju, Ljubljanska cesta 69, Slovenska Bistrica, ki ga zastopa stečajni upravitelj Mediana Branko Đorđevič s.p., ki ga zastopa Odvetniška pisarna Sergeja Repič v Slovenski Bistrici (v nadaljevanju: stranski udeleženec), zoper odločbo št. 090-10/2016/5 z dne 9. 8. 2016, Inšpektorata RS za Infrastrukturo, Vožarski pot 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ) v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba stranskega udeleženca z dne 31. 8. 2016, zoper odločbo št. 090-10/2016/5 Inšpektorat RS za Infrastrukturo z dne 9. 8. 2016, se zavrne.2. Zahtevek stranskega udeleženca za povrnitev stroškov postopka se zavrne.O b r a z l o ž i t e v :Družba KIT-AK GRADNJE d.o.o. (v nadaljevanju prosilec) je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, z dne 16. 7. 2016, zahtevala dostop do »inšpekcijske odločbe rudarskega inšpektorja, izdane na podlagi zapisnika št. 06124-214/2015-1 z dne 19. 1. 2016 v obliki fotokopije.«Stranski udeleženec se je odzval na povabilo v postopek in z dopisom št. 54/2016 z dne 26. 7 .2016 izjavil, da zahtevana inšpekcijska odločba predstavlja njegovo poslovno skrivnost. V prilogi dopisa je posredoval Akt o določitvi dokumentacije, ki je poslovna skrivnost Granit d. d., z dne 20. 5. 2004 in fotokopijo prve strani inšpekcijske odločbe, ki vsebuje ročni zapis »poslovna skrivnost« s podpisom. Stranski udeleženec je tudi navedel, da zoper zahtevano odločbo poteka pritožbeni postopek, na podlagi pritožbe, ki so jo vložili dne 22. 4. 2016.Organ je ugotovil, da se zahteva nanaša na inšpekcijsko odločbo št. 06142-214/2015-16 z dne 8. 4. 2016. Z odločbo št. 090-10/2016/5 je dostop delno zavrnil zaradi varstva osebnih podatkov (3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ) in izjeme poslovne skrivnosti (2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ). Glede zahtevanega dokumenta je ugotovil, da inšpekcijska odločba ne more biti v celoti določena za poslovno skrivnost poslovnega subjekta, ker gre za podatke, ki so po zakonu javni (slednji pa ne morejo biti določeni za poslovno skrivnost v skladu s 3. odst. 39. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – UPB3, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZGD-1). Organ je ugotovil, da iz Akta o določitvi dokumentacije, ki je poslovna skrivnost Granit d. d. z dne 20. 5. 2004, ne izhaja konkretno, kateri del odločbe stranski udeleženec šteje za svojo poslovno skrivnost. Organ je ugotovil, da so glede posameznih podatkov iz zahtevane odločbe izpolnjeni pogoji za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju (podatki družbe, ki je izdelala rudarski projekt, parcelne številke, podatki o zalogah, naslov družbe, ki je izdelala Elaborat o klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog in virov tehničnega kamna dolomita na območju kamnoloma Poljčane (renovelacija) in kamnoloma Poljčane-II-stanje 31. 12. 2008, podatki o družbi, ki je izdelala cenitev, podatki o družbi, ki je izdelala načrt rudniškega prostora). V tem delu je dostop zavrnil.Zoper odločbo se je stranski udeleženec pravočasno pritožil. V pritožbi z dne 31. 8. 2016 je navedel, da so izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju v skladu s prvim odstavkom 39. členom ZGD-1, saj je stranski udeleženec zahtevan dokument označil kot poslovno skrivnost in ga tako tudi opredelil s svojim aktom. Dalje je navedel, kateri podatki po njegovem mnenju, ki izhajajo iz zahtevane odločbe, predstavljajo poslovno skrivnost družbe po objektivnem kriteriju, v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZGD-1, ker bi zaradi njihovega razkritja nastala nepopravljiva škoda stranskemu udeležencu (zlasti, če bi se z dokumentom seznanil prosilec v tem postopku). Dalje stranski udeleženec navaja, da bi razkritje vplivalo na številne postopke (tudi kazenske), ki so v teku med prosilcem in stranskim udeležencem. Stranski udeleženec zatrjuje tudi, da obstajajo razlogi za zavrnitev dostopa zaradi varstva upravnega postopka (7. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ), ker je v času izdaje izpodbijane odločbe še tekel pritožbeni postopek zoper zahtevano inšpekcijsko odločbo. Navaja tudi, da bi moral organ prosilca obravnavati kot, da je zahteval dokumente v skladu 82. členom ZUP, za kar bi moral izkazati pravni interes. Dalje navaja, da ker zahtevana inšpekcijska odločba še ni dokončna, da gre za dokument v postopku izdelave, razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine (9. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ). Organ je z dopisom št. 090-10/2016/8 z dne 8. 9. 2016, pritožbo odstopil v reševanje IP. Ob tem je pojasnil, da je zaradi napake pri evidentiranju pritožbe prišlo do pomote pri ugotavljanju dokončnosti izpodbijane odločbe, zato so bili dokumenti že posredovani prosilcu, v skladu z odločbo št. 090-10/2016-5. V zadevi je IP opravil ogled in camera (zapisnik št. 090-209/2016/2 z dne 26. 10. 2016), v katerem je preveril, po katerih okoliščinah je organ sklepal na obstoj objektivnega kriterija za posamezne podatke iz inšpekcijske odločbe. Po pojasnilih organa, podanih na ogledu, je organ upošteval potencialne poslovne interese stranskega udeleženca in v skladu s tem prekril podatke, za katere je presodil, da izpolnjujejo pogoje za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju. Organ je še pojasnil, da je prekril tudi podatke, ki izhajajo iz elaborata o virih in zalogah ter druge rudniške dokumentacije, ki lahko predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca.Pritožba ni utemeljena.IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo stranski udeleženec izpodbija in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. V predmetnem postopku ni sporno, da je prosilec zahteval inšpekcijsko odločbo št. 06142-214/2015-16 z dne 8. 4. 2016, ki izpolnjuje vse kriterije informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Sporno je, ali je organ pravilno uporabil materialno pravo in pravilno omogočil delni dostop v skladu s 7. členom ZDIJZ. 1. Glede izjeme poslovne skrivnosti po 2. tč. 1. odst. 6. člena ZDIJZPo 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do podatka, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Pojem poslovne skrivnosti je opredeljen v 39. členu ZGD-1. Po prvem odstavku se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (subjektivni kriterij). Ne glede na to ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (objektivni kriterij). Po tretjem odstavku, se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Za področje rudarstva, pa Zakon o rudarstvu (Uradni list RS, št. 14/14 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZRud-1) v 83. členu posebej opredeljuje, da s poročili oziroma elaborati iz prvega odstavka tega člena, kakor tudi z drugo rudarsko dokumentacijo nosilca rudarske pravice za izkoriščanje mora ministrstvo, pristojno za rudarstvo, in vse osebe, ki imajo dostop do navedenih listin, ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost, ves čas trajanja rudarske pravice za izkoriščanje.1.1. Poslovna skrivnost po subjektivnem kriterijuStranski udeleženec je v dopisu št. 54/2016 z dne 26. 7. 2016 zatrjeval, da zahtevana inšpekcijska odločba v celoti predstavlja njegovo poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju iz 1. odstavka 39. člena ZGD-1. V prilogi je posredoval tudi kopijo prve strani inšpekcijske odločbe z ročnim pripisom »poslovna skrivnost« in lastnoročnim podpisom. V prilogi je posredoval tudi »Akt o določitvi dokumentacije, ki je POSLOVNA SKRIVNOST Granit d.d.« (sprejet 20. 5. 2004; v nadaljevanju Akt), po katerem je lahko poslovna skrivnost dokumentacija zunanjega izvora, ki je označena kot poslovna skrivnost (2. člen Akta). Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovil, da iz dopisa stranskega udeleženca in priloženega Akta ni mogel ugotoviti, katere podatke iz inšpekcijske odločbe stranski udeleženec šteje za svojo poslovno skrivnost. Ob tem je poudaril, da celotne inšpekcijske odločbe državnega organa, stranski udeleženec ne more določiti kot svojo poslovno skrivnost. IP sledi odločitvi organa, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, za varstvo inšpekcijske odločbe kot poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju. Najprej je treba ugotoviti, da sama inšpekcijska odločba vsebuje podatke o kršitvi zakona, ki po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1, ne morejo biti določeni za poslovno skrivnost.[1] Iz navedenega evidentno izhaja, da stranski udeleženec celotne inšpekcijska odločbe ne more opredeliti za svojo poslovno skrivnost. Dalje, za izpolnitev subjektivnega kriterija mora biti opredelitve podatka v aktu družbe določna. Zaradi treh temeljnih namenov ZDIJZ (2. člen) je treba pogoj izrecne opredelitve v pisnem aktu družbe presojati strogo (sodba U 783/2007-22 z dne 28.4.2010). Subjektivni kriterij poslovne skrivnosti namreč zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki štejejo za poslovno skrivnost, odredba pa mora biti bolj ali manj konkretna (Zabel, komentar ZGD, G.V. založba, 2002, str. 195). V predmetnem postopku stranski udeleženec po oceni IP ni izpolnil zahteve po določnosti opredelitve podatka za poslovno skrivnost, saj je v skladu z Aktom družbe, poslovna skrivnost katerikoli dokument zunanjega izvora, ki ga družba označi za poslovno skrivnost. Iz navedenega določila torej ne izhaja nikakršna določna opredelitev po vsebini podatkov. Po mnenju IP gre za presplošno določbo, da bi jo bilo mogoče šteti za pisni sklep, ki opredeljuje podatke kot poslovno skrivnost, zato subjektivni kriterij v konkretnem primeru ni izpolnjen. Da inšpekcijske odločbe v celoti ni dopustno šteti za poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju, pa izhaja tudi iz tehtanja sorazmernosti posegov v dve ustavni pravici v koliziji v konkretnem primeru (svobodne gospodarske pobude, v katero sodi tudi pravica do poslovne skrivnosti in pravice dostopa do informacij javnega značaja). Institut poslovne skrivnost je v prvi vrsti namenjen varstvu poslovnih interesov gospodarskih subjektov in predstavlja izraz svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Inšpekcijski postopki pa so tipični odraz delovanja izvršilne veje oblasti, kjer je poudarjena tudi zahteva po transparentnem delovanju oblasti, zlasti prek uresničevanja pravice dostopa do informacij javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). Pravica dostopa do informacij javnega značaja je v slovenskem pravnem redu postavljena med človekove pravice, način njenega uresničevanja in omejitve pa lahko določi le zakon. V skladu z utrjeno ustavnosodno prakso, pa je treba izjeme (ki ožijo domet človekovih pravic), razlagati ozko. Po mnenju IP ne bi bilo v skladu z načelom ozke razlage izjem, da bi dopustili popolno zavrnitev dostopa do podatkov, ki kažejo na zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti (popolna omejitev pravice dostopa do informacije javnega značaja), zgolj na podlagi akta zasebnega subjekta – akta o določitvi poslovne skrivnosti. Zahtevana odločba je bila izdana v inšpekcijskem postopku, ki je predpisan z zakonom, prek katerega država izvaja svoje represivne pristojnosti. V teh postopkih je določena mera transparentnosti nujna za zagotavljanje dobrega upravljanja in preprečevanja korupcije. Če bi celotno inšpekcijsko odločbo šteli za poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju, bi po mnenju IP neutemeljeno nesorazmerno posegali v zahteve po transparentnem delovanju izvršilne veje oblasti, saj bi preprečili ne le konkretnemu prosilcu, temveč celotni civilni družbi, da nadzira pravilno in zakonito izvajanje postopkov inšpekcijskega nadzora (kadarkoli bi zainteresirani poslovni subjekti označili dokumente – upravne odločbe kot svoje poslovne skrivnosti). Da z dopustitvijo označitve celotne inšpekcijske odločbe za poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju v konkretnem primeru ne bi bilo doseženo ravnotežje med zahtevo po transparentnosti javnega sektorja na eni strani in svobodno gospodarsko pobudo na drugi, pa priča tudi dejstvo, da sam stranski udeleženec z ničemer ni izkazal, da bi razkritje inšpekcijske odločbe v celoti kakorkoli vplivalo na njegov konkurenčni položaj (čemur je institut poslovne skrivnosti prvenstveno namenjen). Iz zgoraj naštetih razlogov bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom sorazmerne omejitve vsake od navedenih ustavnih pravic (pravice dostopa do informacij javnega značaja in svobodne podjetniške pobude), da bi v konkretnem primeru dopustili določitev inšpekcijske odločbe v celoti za poslovno skrivnost stranskega udeleženca po subjektivnem kriteriju (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Po presoji IP torej celotna inšpekcijska odločba v konkretnem primeru ne more predstavljati poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju. Posamezni podatki iz inšpekcijske odločbe bi sicer lahko predstavljali poslovno skrivnost podjetja po subjektivnem kriteriju, vendar pa v konkretnem primeru stranski udeleženec posameznih podatkov iz zahtevanih dokumentov ni določno opredelil s svojim aktom za poslovno skrivnost, zato subjektivni kriterij v konkretnem primeru ni izpolnjen. 1.2. Poslovna skrivnost po objektivnem kriterijuIP je v nadaljevanju preveril, ali iz zahtevanega dokumenta izhajajo podatki (ki jih organ ni že prekril), ki lahko štejejo za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju iz 2. odstavka 39. člena ZGD-1 in iz 83. člena ZRud-1. IP je glede preizkusa izdane odločbe namreč vezan na pritožbene navedbe (prvi odstavek 247. člena ZUP). V konkretnem primeru je pritožbo vložil stranski udeleženec, ki v pritožbi trdi, da je organ prekril premalo podatkov. IP se zato ne opredeljuje do vprašanja, ali prekriti podatki v izpodbijani odločbi v celoti izpolnjujejo pogoje za objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti. IP se nadalje opredeljuje zgolj do vprašanja, ali so ostali podatki v zahtevani inšpekcijski odločbi takšne narave, da bi jih bilo treba prekriti zaradi varstva poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju.Iz izpodbijane odločbe organa, kot tudi iz pojasnil organa iz ogleda in camera z dne 26. 10. 2016, izhaja, da je organ ugotovil, da je določene podatke iz zahtevanega dokumenta mogoče šteti za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), zato je zavrnil dostop do naslednjih podatkov:- parcelnih številk kamnoloma,- podatkov o zalogah mineralnih snovi, - naziv in naslovi družb, ki so izdelale rudarski projekt, elaborat o zalogah in virih, cenitev in načrt rudniškega prostora.Kot navedeno v točki 1.1. te obrazložitve, je treba izjeme razlagati ozko, po objektivnem kriteriju pa se za poslovno skrivnost štejejo le podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. V skladu s sodno prasko je dokazno breme za nastanek občutne škode na poslovnem subjektu, ki objektivni kriterij zatrjuje (U 32/2008-25, z dne 8. 10. 2008 in U 284/2008-25 z dne 27. 5. 2009). IP ugotavlja, da niti iz odgovora stranskega udeleženca na priglasitev stranske udeležbe v postopek na prvi stopnji niti iz pritožbe konkretno ne izhaja, kakšna škoda bi mu nastala z razkritjem podatkov, do katerih je organ prosilcu omogočil dostop. Iz pritožbenih navedb v zvezi s poslovno skrivnostjo (6. odstavek, razdelek II.), izhaja, da bi občutna škoda nastala, če bi se razkrili naslednji podatki, ki naj bi izhajali iz zahtevanega dokumenta: podatek o obliki in trajanju koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin; obliki izkoriščanja; količini izkoriščenega materiala ter način in vrsta izkoriščanja mineralnih surovin. IP ugotavlja, da pritožnik ni navedel, kako bi lahko razkritje navedenih podatkov povzročilo škodo stranskemu udeležencu. Glede nastanka škode je stranski udeleženec konkretno navedel le, da bi razkritje lahko (negativno) vplivalo na druge sodne postopke (domnevno poteka kazenski postopek, ki ga je proti stranskemu udeležencu sprožil prosilec). Po pritožbenih navedbah naj bi inšpektor za izdajo zahtevane inšpekcijske odločbe uporabil podatke iz nepooblaščenih meritev, ki niso merodajne, kar bi lahko vplivalo na odločanje sodišča (v smislu »okuženja« sodišča) v kazenskem postopku. IP glede te navedbe meni, da ni relevantna za opredelitev občutne škode, ki bi z razkritjem nastala stranskemu udeležencu in se lahko upošteva pri objektivnem kriteriju poslovne skrivnosti. Sodišča in inšpektorji so pri svojem delu samostojni in neodvisni ter vezani na zakon, zato IP ne vidi, kako bi lahko razkritje v tem smislu kakorkoli vplivalo na konkurenčni položaj podjetja. Iz besedila drugega odstavka 39. člena ZGD-1 izhaja, da mora biti nastanek občutne škode očiten, v skladu s sodno prakso pa mora biti nastanek škode tudi konkretno izkazan (glej npr. IU 1132/2015-26 z dne 27.1.2016 in U 1976/2008-26 z dne 11.2.2010). V konkretnem primeru ni niti očitno, da sploh gre za podatke, ki bi lahko škodili konkurenčnemu položaju podjetja niti škoda ni konkretno izkazana. Pavšalne navedbe o tem, da bi razkritje lahko vplivalo na ravnanje sodišča in drugih organov pa za presojo nastanka občutne škode niso relevantne.Drugih utemeljitev, ki bi izkazovale nastanek občutne škode, pa stranski udeleženec ni navedel. Posledično IP ugotavlja, da stranski udeleženec ni izpolnil svojega dokaznega bremena za utemeljitev podatkov iz zahtevane odločbe kot poslovnih skrivnosti po objektivnem kriteriju. Ob zgoraj navedenem IP še dodaja, da podatek o sklenjeni koncesijski pogodbi, njeni vrsti in trajanju nedvomno ne more predstavljati poslovne skrivnosti, ker gre za podatke, ki so po zakonu javni (3. odstavek 39. člena ZGD-1). Iz prakse IP namreč izhaja, da koncesijska pogodba ne more predstavljati poslovne skrivnosti, saj gre za podatke o porabi javnih sredstev v povezavi s podatki v zvezi z opravljanjem javne funkcije, ki so javni na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ (odločba IP št. 090-194/2016 z dne 13.09.2016). Glede količin mineralnih snovi, ki jih omenja stranski udeleženec v pritožbi, pa IP ugotavlja, da je organ tem podatkom že v izpodbijani odločbi priznal status poslovnih skrivnosti po objektivnem kriteriju in v tem delu dostop prosilcu zavrnil. Ker se stranski udeleženec v postopku poteguje za zavrnitev dostopa do dokumenta, nima pravovarstvenega zahtevka v delu, kjer je bil dostop že zavrnjen.Glede podatkov o »obliki«, »vrsti« in »načinu izkoriščanja mineralnih surovin«, ki jih navaja stranski udeleženec in naj bi njihovo razkritje povzročilo občutno škodo, pa IP niti ni jasno, na katere podatke iz zahtevanega dokumenta naj bi se te navedbe stranskega udeleženca nanašale. Pritožbene navedbe v tem delu torej niso dovolj konkretizirane, IP pa tovrstnih podatkov v zahtevanem dokumentu tudi ni zaznal po uradni dolžnosti. IP še dodaja, da podatki iz zahtevane odločbe v veliki meri predstavljajo tudi podatke, ki so po zakonu javni na podlagi 13. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15 in 30/16; v nadaljevanju ZVO-1), saj gre za okoljske podatke.IP je po uradni dolžnosti nadalje preveril tudi, ali zahtevan dokument vsebuje podatke, ki bi predstavljali poslovno skrivnost že po samem zakonu. ZRud-1 v 83. členu namreč določa, da morajo s poročili oziroma elaborati iz prvega odstavka tega člena, kakor tudi z drugo rudarsko dokumentacijo nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, ministrstvo, pristojno za rudarstvo, in vse osebe, ki imajo dostop do navedenih listin, ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost, ves čas trajanja rudarske pravice za izkoriščanje. Navedeni člen se nanaša na elaborate o zalogah in virih in drugo rudarsko dokumentacijo. Elaborat o zalogah in virih izkazuje podatke o vrsti in količini še neodkopane mineralne surovine, način njegove izdelave pa določa Pravilnik o klasifikaciji in kategorizaciji zalog in virov trdnih mineralnih surovin (Uradni list RS, št. 36/06 in 61/10 – ZRud-1). Drugo rudarsko dokumentacijo definira 5. 2 točka 2. člena ZRud-1, po katerem je to dokumentacija, na podlagi katere se omogoča izdelovanje rudarskih projektov in zagotavlja čim bolj varno in zanesljivo izvajanje rudarskih del in se razvršča na načrt rudniškega prostora, geološko dokumentacijo v rudarstvu, dokumentacijo o kategorizaciji glede na nevarne pojave, načrte rudarskih merjenj, dokumentacijo o zalogah ali virih mineralnih surovin in dokumentacijo o vplivih na okolje.Ob navedenem IP ugotavlja, da določba tretjega odstavka 83. člena ZRud-1, vsebuje dikcijo »ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost«. Slednje pa po mnenju IP ne pomeni, da elaborati o zalogah in virih ter druga rudarska dokumentacija v celoti ex lege predstavljajo poslovno skrivnost. Takšno tolmačenje tudi ne bi bilo združljivo z javnostjo okoljskih podatkov po 13. členu ZVO-1, saj med drugo rudarsko dokumentacijo sodi tudi dokumentacija o vplivih na okolje, ki nedvomno predstavlja javno informacijo (po prvem odstavku 13. členu ZVO-1 in tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ). Po mnenju IP zakonska dikcija, »ravnati na način, ki zagotavlja poslovno skrivnost«, napotuje na ravnanje, ki zagotavlja varstvo poslovnih skrivnosti v skladu z ZGD-1 (npr. da se pred posredovanjem dokumentacije tretjim osebam preveri, ali morda vsebujejo podatke, ki jih je mogoče v skladu z ZGD-1 opredeliti kot poslovna skrivnost in se v zvezi s tem v postopke vključi zainteresirane subjekte). V postopkih dostopa do informacij javnega značaja pa funkcijo varstva poslovne skrivnosti opravlja že določba 2. alineje prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki na enak način zagotavlja varstvo poslovne skrivnosti v skladu z ZGD-1 glede vseh zahtevanih dokumentov (ne le glede elaborata o zalogah in virih ter druge rudniške dokumentacije, kot to določa 83. člen ZRud-1). Posledično je po mnenju IP določba 83. člena ZRud-1 pokrita že z 2. alinejo prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato tretji odstavek 83. člena ZRud-1 ne daje podlage za širše tolmačenje poslovne skrivnosti v rudniški dokumentaciji, kot to že zagotavlja ZGD-1.Glede na zgoraj navedeno po presoji IP v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za varstvo poslovne skrivnosti glede drugih informacij, kot jih je izločil že organ z izpodbijano odločbo. 2. Glede izjeme varstva upravnega postopka in izjeme dokumenta v postopku izdelaveStranski udeleženec v pritožbi zatrjuje tudi obstoj izjeme varstva upravnega postopka po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj zahtevana inšpekcijska odločba v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bila dokončna (pritožbeni postopek je bil v teku). V skladu z navedeno 7. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ se zavrne dostop do podatka, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za navedeno izjemo morata biti izpolnjena dva pogoja (1) upravni postopek je še v teku in (2) njegovo razkritje bi škodovalo izvedbi inšpekcijskega postopka (specifični škodni test). V izpodbijani odločbi je organ posebej navedel, da razkritje zahtevanega dokumenta ne bi moglo ogroziti izvedbe pritožbenega postopka, hkrati pa IP ugotavlja, da je bila do trenutka izdaje predmetne odločbe izdana že odločba o pritožbi zoper zahtevano inšpekcijsko odločb, s katero je ministrstvo pritožbo zavrnilo (odločba št. 361-8/2016/9/00611519 z dne 17. 9. 2016). S tem je zahtevana odločba postala dokončna. Glede na navedene okoliščine IP zaključuje, da razkritje ne more povzročiti škode izvedbi upravnega postopka, zato ni izpolnjen drugi pogoj izjeme 7. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je tako pravilno uporabil materialno pravo, ko je ugotovil, da izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana.Glede navedbe, da bi organ prosilca moral obravnavati na podlagi 82. člena ZUP in ugotavljati pravni interes pa IP ugotavlja, da je prosilec v zahtevi jasno navedel, da zahteva »dostop do informacij javnega značaja«. Četrti odstavek 82. člena ZUP določa, da lahko skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih upravnih zadevah. Iz navedenega jasno izhaja, da morajo organi obravnavati prosilce na podlagi ZDIJZ, če tako navedejo v zahtevi, ne glede na to, ali izpolnjujejo pogoje za dostop do dokumentov na drugi podlagi po ZUP. Organ torej ni povzročil procesnih kršitev s tem, ko je prosilca obravnaval na podlagi ZDIJZ.V pritožbi se stranski udeleženec sklicuje tudi na izjemo po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri organ zavrne dostop do podatka iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Stranski udeleženec trdi, da gre za dokument v postopku izdelave, ker upravna odločba še ni dokončna, hkrati pa, da naj bi zahtevana inšpekcijska odločba temeljila na napačnih podatkih, zato bi razkritje povzročilo nerazumevanje njene vsebine. IP pojasnjuje, da izjema po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ velja za dokumente v nastajanju pri organih (npr.: osnutki upravnih odločb, pred podpisom in izdajo; nepotrjeni zapisniki sej; itd.). Ker se v konkretnem primeru zahteva izdana upravna odločba, ki je bila že vročena strankam, niso izpolnjeni pogoji za izjemo po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.3. SklepnoGlede na zgoraj navedeno IP zaključuje, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo zavrnil.IP ugotavlja, da je stranski udeleženec priglasil tudi stroške pravnega zastopanja. Prvi odstavek 114. člena ZUP določa, da če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel. IP ugotavlja, da je stranski udeleženec v postopku priglasil stroške, vendar pa s svojim zahtevkom ni uspel. Posledično stranskemu udeležencu ne pripada povračilo stroškov postopka, zato je IP z drugo točko izreka te odločbe zahtevek za stroške postopka zavrnil. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodil:Anže Novak, univ. dipl. prav.Asistent svetovalca Informacijskega pooblaščencaInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.Informacijska pooblaščenka
[1] zahtevana odločba je postala dokončna z izdajo zavrnilne drugostopenjske odločbe št. 361-8/2016/9/00611519 z dne 17. 9. 2016.