Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki - Okrožno sodišče v Celju
+ -Številka: 090-93/2016
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:Zahteva se je nanašala na določeno vrsto sklepov, ki jih je organ izdal v zvezi s stečajnimi postopki. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ zahtevane vrste sklepov ne vodi v enotni zbirki, zato bi moral na podlagi zahtevanih kriterijev ustvariti novo zbirko, kar pa predstavlja ustvarjanje novega dokumenta (ni izpolnjen kriterij materializirane oblike iz 4. člena ZDIJZ). IP je prav tako preveril, da zahtevane zbirke organ ne more relativno hitro in enostavno priklicati iz računalniškega sistema (izjema pri kriteriju materializirane oblike), zato je pritožbo zavrnil.
ODLOČBA:Številka: 090-93/2016/9Datum: 29. 6. 2016Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/15-Odl. US in 102/15-ZDIJZ-E; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilka), zoper odločbo št. Su 618/2016-3 z dne 18. 4. 2016, Okrožnega sodišča v Celju, Prešernova 22, 3000 Celje (v nadaljevanju: organ) v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilke se zavrne.2. Zahteva prosilke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v :Prosilka je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja z dne 6. 4. 2016 zahtevala »nabor vseh prvostopenjskih in drugostopenjskih sodnih odločb, izdanih v postopku na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe proti stečajnim dolžnikom po 240. členu ZFPPIPP, ki so bile izdane v zadevah, ki so se vodile pred vašim sodiščem«. Dokumente je zahtevala v obliki prepisa na naslov … oziroma v elektronskem prepisu po elektronski pošti na naslov: ….Organ je z odločbo št. Su 618/2016-3 z dne 18. 4. 2016 zahtevo zavrnil, ker bi iskanje in zbiranje zahtevanih dokumentov za organ predstavljalo nesorazmeren vložek časa in truda. V obrazložitvi je navedel, da se za te zadeve ne vodi posebna evidenca, pregledati pa bi bilo treba vsak spis posebej. Ob tem sodišče pojasnjuje, da ima letno v delu več kot 2000 zadev, za zadostitev zahtevi pa bi bilo treba pregledati zadeve za več let.Prosilka je v pritožbi navedla, da v danem primeru niso podane izjeme za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. Dalje navaja, da ZDIJZ ne omogoča zavrnitve dostopa, ker bi bili organi dolžni pregledovati večje število dokumentov, izven preprostega postopka. Dalje prosilka meni, da bi morali organi pri iskanju dokumentov iz računalniško vodene baze izkazati potrebno spretnost, da bi se rezultat čim bolj približal zahtevi prosilke. Prosilka nasprotuje ugotovitvi organa, da priklic zahtevanih dokumentov ni enostavno mogoč, tudi z dejstvom, da je iz popisov stečajnih spisov v spletni bazi AJPES razvidno, da se pod rubriko procesno dejanje /opis zadeve navaja niz »začasna«, kar po mnenju prosilke pomeni, da se stečajni spisi popisujejo na način, ki omogoča hitro identifikacijo zadeve, v kateri je bil podan predlog za začasno odredbo in da je iz takšnega spisa nato povsem enostavno priklicati dokumente. Prosilka nasprotuje tudi navedbi organa, da letno vodi več kot 2000 zadev, saj bi za obravnavo zahteve organ moral pregledati zgolj stečajne postopke, pri tem pa je po navedbah prosilke iz spletne baze AJPES razvidno, da je zavezanec v obdobju od 4. 11. 2008 do 18. 4. 2016 izdal 573 sklepov o začetku stečajnih postopkov nad pravnimi osebami. Navedeno število zadev pa po mnenju prosilke ne predstavlja takšne količine spisov, da bi pregled predstavljal nesorazmeren napor. Dalje prosilka navaja, da je isto zahtevo naslovila tudi na druga sodišča s primerljivim pripadom stečajnih zadev, ki so ji zahtevano informacijo javnega značaja posredovala (omenja Okrožno sodišče v Mariboru, Okrožno sodišče v Kopru, Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, Okrožno sodišče v Novem mestu, Okrožno sodišče v Kranju, Okrožno sodišče na Ptuju in Okrožno sodišče v Krškem). Dalje prosilka navaja, da organ ni izpeljal posebnega ugotovitvenega postopka, ki bi bil v konkretni zadevi potreben, oziroma, da slednje ni razvidno iz obrazložitve, zato se odločbe ne da preizkusiti.Prosilka je priglasila tudi stroške postopka v višini 250 točk po tar. št. 28 OT in materialne stroške v višini 20 EUR, povečane za 22% davka na dodano vrednost.IP je v zadevi dne 20. 5. 2016 opravil ogled in camera, o katerem je napravil zapisnik št. 090-93/2016/6. Na zapisnik je prosilka podala svoj odgovor z dne 27. 6. 2016. Prosilka oporeka ugotovitvi, da organ nima drugih iskalnih možnosti, kot tistih, ki izhajajo iz zapisnika. Trdi, da bi organ lahko s pomočjo AJPES-a lažje poiskal zahtevane dokumente v svoji bazi podatkov. Prosilka dalje ugotavlja, da iz AJPES-a izhaja, da je relevantnih zadev, kjer bi se lahko nahajali zahtevni dokumenti, na dan 27.6.2016, le 1.230. Do tega rezultata naj bi prosilka prišla v aplikaciji e-OBJAVE (na spletni strani http://www.ajpes.si/eObjave/) prek izbire »stečajni postopki nad pravno osebo« in »procesna dejanja v predhodnem postopku« in izbiro organa »okrožno sodišče v Celju«. Slednje po mnenju prosilke pomeni, da bi - glede na ugotovitev, da organ porabi približno 3 minute za preveritev ene zadeve- porabil za iskanje dokumentov 3.690 minut, kar predstavlja 61 ur in 30 minut. Tako ocenjen čas iskanja pa po mnenju prosilke ne predstavlja nesorazmernega napora in da bi organ zahtevi lahko ugodil s podaljšanjem roka za odločanje. Pritožba ni utemeljena.IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilka izpodbija in v mejah njenih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Uvodoma IP ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. V konkretnem primeru je prosilka zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovila na Okrožno sodišče v Celju, ki je nedvomno dolžno delovati tudi po ZDIJZ, saj sodi v kategorijo zavezanih organov iz 1. čl. ZDIJZ.V konkretnem primeru je sporno, ali so glede zahtevanih dokumentov izpolnjeni kriteriji za obstoj informacije javnega značaja. Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. IP), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,2. organ mora z njo razpolagati in3. nahajati se mora v neki materializirani obliki.Ker se je organ skliceval na to, da zahtevani dokument ne obstaja, zahteva in pritožba prosilke pa izhajata iz domneve o obstoju zahtevanih dokumentov, je bilo v pritožbenem postopku treba razjasniti vprašanje, ali zahtevani dokumenti sploh obstajajo. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.Na ogledu in camera je bilo ugotovljeno, da se zahteva prosilke nanaša na sklepe, izdane na predlog upnika za izdajo začasne odredbe po 240. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr., 27/16, 31/16 – odl. US in 38/16 – odl. US; v nadaljevanju ZFPPIPP). Nadalje je bilo ugotovljeno, da organ ne vodi zbirke zahtevanih sklepov na način, da bi le-te lahko pridobil iz računalniške baze na podlagi kriterijev, ki jih je v zahtevi navedla prosilka. Organ namreč vodi zbirke vseh dokumentov v elektronskem vpisniku »ins« (informacijski sistem). Ta omogoča iskanje zadev po sodnikih, vpisničarjih in strokovnih sodelavcih – torej organ lahko najde le vse zadeve, ki jih je vodil (oziroma jih vodi posamezni sodnik/strokovni sodelavec/vpisničar). Iskanje pa ni mogoče npr. po zahtevani vrsti procesnega dejanja – sklep o začasni odredbi na predlog upnika po 240. členu ZFPPIPP. Pri sklepih sodišče uporablja splošno vpisno številko 001, ki velja za vse izdane sklepe, ne glede na vrsto procesnega dejanja. Pri iskanju ima organ na voljo za izbiro naslednje iskalne kriterije:- sodnik/ strokovni sodelavec/ vpisničar, ki je posamezno zadevo obravnaval- vrsta zadeve (»st« – vse insolvenčne zadeve)- Opravilna številka- Matična številka dolžnika- EMŠO dolžnika- DŠ- Ime/ firma dolžnika- Status (nerešene, končane, vse).Drugih možnosti brskanja po informacijskem sistemu organ nima. Da bi torej organ prišel do zahtevane zbirke dokumentov, bi moral najprej izbrati sodnika, ki je določeno zadevo obravnaval, nato izbrati »vse insolvečne zadeve«, in iz te zbirke, odpreti vsako posamezno stečajno zadevo, kjer bi moral pregledati ves postopek in po vsebini zadev ugotoviti, ali v spisu obstaja dokument, ki ustreza kriterijem iz zahteve prosilke. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da je imel organ na dan 30. 4. 2016 v obdelavi 1860 nerešenih stečajnih postopkov (podatek je iz druge zbirke statističnih podatkov, ki jih je organ pripravil za drug namen). Pri tem je treba poudariti, da je prosilka zahtevala dokumente za ves čas delovanja sodišča in ne le za trenutno nerešene zadeve. IP na podlagi podrobne seznanitve z vsebino elektronskega vpisnika, ugotavlja, da je iz sistema sicer res mogoče ustvariti zbirko dokumentov, ki bi ustrezala zahtevi prosilke, vendar pa ni nikakor mogoče reči, da podatki, ki so razpršeni v elektronskem sistemu, že predstavljajo zbirko, ki ustreza kriterijem, ki jih je navedla prosilka v obravnavani zahtevi. IP ravno tako ni znana nobena pravna podlaga, ki bi določala obveznost organa, da vodi zbirko sklepov o začasnih odredbah na predlog upnikov na podlagi 240. člena ZFPPIPP, kar še dodatno utrjuje prepričanje IP, da zahtevana zbirka sodnih sklepov ne obstaja.Pri tem IP izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Ob tem pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen k prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa (v tem primeru velja, da jih organ lahko relativno hitro in enostavno prikliče iz sistema). Sicer pa se dolžnost posredovanja informacij nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83). Upoštevaje navedeno IP nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o nujnosti oziroma obveznosti organa, da ustvari in vodi novo evidenco zbirke sodnih sklepov glede začasnih odredb na predlog upnika po 240. členu ZFPPIPP. Takšno stališče glede ustvarjanja novih zbirk dokumentov v zadevah dostopa do informacij javnega značaja izhaja tudi iz sodne prakse upravnega sodišča (sodba II U 79/2009-10 z dne 20. 1. 2010). V predmetni sodbi je sodišče ugotovilo, da zbirka dokumentov pri organu - sodišču ne obstaja, ker računalniški sistem, v katerem organ vodi spise, ne omogoča iskanja po kriterijih, kot jih je v citirani zadevi zahteval prosilec, hkrati pa tudi ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo takšne zbirke. Iskanje in odbiranje dokumentov po kriterijih, kot jih je v navedeni zahtevi zahteval prosilec, bi torej predstavljalo ustvarjanje novega dokumenta, česar pa organ ni dolžan storiti.Pritožbene navedbe prosilke, da je organ dolžan pri iskanju dokumentov pokazati dolžno spretnost ravnanja z računalniškim sistemom, za predmetni postopek niso relevantne. IP se je na ogledu in camera namreč prepričal, da mora organ delovati v okviru omejitev, ki mu jih postavlja informacijski sistem. Zgolj dejstvo, da informacijski sistem, s katerim operira organ, ne omogoča boljše iskalne zmogljivosti (četudi bi bilo slednje v sodobnem tehnološkem okolju morda pričakovati), pa še ne nalaga organu obveznosti, da tak sistem za potrebe odločanja po ZDIJZ tudi vzpostavi. Hkrati tudi niso utemeljene navedbe prosilke, da organ lahko poišče zahtevane dokumente, ker po določenih iskalnih nizih to lažje omogoča sistem, ki ga je vzpostavil AJPES. Prosilka namreč tako v pritožbi, natančneje pa še v odgovoru na zapisnik, trdi, da lahko organ v postopku iskanja zahtevanih dokumentov (oziroma ustvarjanju zahtevane zbirke dokumentov), uporabi sistem AJPES, da prek različnih aplikacij (prosilka navaja e-OBJAVE in e-INSOLV), lažje pride do zahtevanega nabora dokumentov. IP poudarja, da AJPES upravlja z drugim sistemom kot organ. Iskanje po informacijskem sistemu, ki ga uporablja sodišče, pa neposredno prek baze AJPES ni mogoče, zato ne bi bilo pravilno, če bi organ svojo bazo pregledoval prek baze AJPES, saj je možno da pri bazah pride do razhajanj. Ob tem velja dodatna omejitev, da je prosilka zahtevala nabor vseh sodnih odločitev (torej od začetka delovanja sodišča), medtem, ko obveznost objave dokumentov iz insolventnih postopkov v AJPES-u velja od 1. 10. 2008 (z začetkom uporabe Uredbe o objavah v postopkih zaradi insolventnosti (Uradni list RS, št. 89/08 in 48/09). Več je torej razlogov, ki kažejo na to, da iskanje prek baze AJPES-a ne omogoča, da bi organ s pomočjo le-te prišel do takšne zbirke dokumentov, kot jo zahteva prosilka. V najboljšem primeru bi iskanje prek baze AJPES-a organu omogočilo zoženje izbora številk zadev, kjer bi se lahko nahajali zahtevni dokumenti, pa še to le za obdobje po 1. 10. 2008. Organ bi si pri iskanju lahko zgolj »pomagal« z bazo AJPES, vendar to iskanje ne bi zagotavljalo, da bi prosilka prejela tisto informacijo, ki jo je zahtevala –»nabor vseh prvostopenjskih in drugostopenjskih sodnih odločb, izdanih v postopku na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe proti stečajnim dolžnikom po 240. členu ZFPPIPP«. Zahtevi bi bilo mogoče ugoditi le tako, da bi organ pregledal svojo bazo dokumentov, v sistemu, s katerim upravlja, ki pa ima opisane omejitve.Utemeljene pa po oceni IP tudi niso pritožbene navedbe prosilke, da število dokumentov in čas, ki bi ga organ moral porabiti za obravnavo zahteve, ni nesorazmeren za obravnavo zahteve po ZDIJZ. Prosilka v pritožbi navaja, da iz baze AJPES-a izhaja, da je organ v obdobju od 4. 11. 2008 do 18. 4. 2016 izdal 573 sklepov o začetku stečajnih postopkov nad pravnimi osebami. V odgovoru na zapisnik o ogledu in camera (ki ga je prosilka vložila pri IP dne 27. 6. 2016) prosilka navaja, da iz AJPES-a izhaja, da je relevantnih dokumentov, kjer bi se lahko nahajali zahtevni dokumenti, na dan 27.6.2016 le 1.230. Do slednjega rezultata naj bi prosilka prišla prek izbire »stečajni postopki nad pravno osebo« in »procesna dejanja v predhodnem postopku« v sistemu e-OBJAVE na spletni strani http://www.ajpes.si/eObjave/. IP pojasnjuje, da se je na ogledu in camera prepričal, da je vseh postopkov, ki bi jih moral organ za ugoditev zahtevi vsebinsko pregledati, občutno več (le nerešenih stečajnih zadev pri organu na dan 30. 2016 je bilo 1860 - ugotovitev iz zapisnika št. 090-93/2016/6 z ogleda in camera). Razlogov za razhajanje navedb prosilke in ugotovitev na ogledu in camera IP ni preverjal, ker niso bistveni za odločitev v konkretnem primeru. V predmetnem primeru za zavrnitev dostopa namreč ni bistveno dejstvo, da bi ugoditev zahtevi na podlagi ZDIJZ prekomerno obremenila organ, ampak, da zahtevane informacije javnega značaja v materializirani obliki ne obstajajo. Organ je sicer res v delu obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim pojasnil tudi, kolikšen bi bil obseg dela, če bi želel prosilko seznaniti z zahtevano zbirko dokumentov, kljub temu da (glede na to, da dokument ne obstaja) to na podlagi določb ZDIJZ ni njegova dolžnost. Vendar pa IP ta del obrazložitve izpodbijane odločbe razume kot pripravljenost organa, da bi prosilko seznanil z zahtevanimi informacijami in zanjo ustvaril novo zbirko, pod pogojem, da to ne bi predstavljalo prevelike obremenitve za organ. IP na tem mestu znova poudarja, da ustvarjanje novega dokumenta, zbiranje informacij ali analiziranje podatkov predstavlja ravnanje organa, ki je zunaj dometa temeljne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga skladno z navedenim ni mogoče zahtevati na podlagi določb ZDIJZ. Do drugačnega zaključka pa v konkretnem primeru ne morejo pripeljati niti kriteriji ugotavljanja obstoja dokumenta, ki se uporabljajo v praksi IP, kadar gre za dokumente v računalniških bazah. Ti se uporabijo takrat, ko bi sicer priprava zahtevanih dokumentov tehnično gledano predstavljala ustvarjanje novega dokumenta, vendar pa je zaradi narave informacijskega sistema, ki bi omogočal relativno hitro in enostavno pripravo podatkov, praksa razvila zrelativiziran pristop (glej npr. sodbo: IU 1167/2014-12 z dne 28. 8. 2015). V skladu s tem pristopom mora biti priprava zahtevanega dokumenta iz računalniškega sistema za organ relativno hitra in enostavna. IP pa se je na ogledu in camera prepričal, da iskanje zahtevanih dokumentov v sistemu ne omogoča enostavnega in hitrega priklica podatkov. Prosilka pa nasprotnega tudi ni uspela dokazati. V odgovoru na zapisnik o ogledu in camera prosilka zatrjuje, da bi glede na ugotovitev, da organ porabi približno 3 minute, organ za preveritev vseh dokumentov (ki so po mnenju prosilke relevantni – 1.230 zadev) porabil za iskanje dokumentov 3.690 minut, kar predstavlja 61 ur in 30 minut. Takšen čas iskanja pa po mnenju prosilke ne predstavlja nesorazmernega napora in bi organ lahko ugodil zahtevi s podaljšanjem roka za odločanje. Vendar pa IP pri tem ugotavlja, da prosilka pri številu 1.230 ni upoštevala, da mora organ, poleg tekočih zadev, pregledati tudi že rešene zadeve in da baza AJPES ne vsebuje vseh dokumentov, ki se hranijo pri sodišču. Četudi pa bi upoštevali navedbe prosilke, 61 ur in 30 minut po oceni IP ne zadošča kriteriju, da lahko organ iz računalniškega sistema ustvari zbirko po kriterijih prosilke relativno enostavno in hitro. Na ta način po mnenju IP prosilka ni utemeljila, da bi bilo ustvarjanje zbirke zahtevanih dokumentov, za organ hitro in enostavno, ker bi ta omogočal priklic iz sistema. Če bi sistem organu omogočal relativno hitro in enostavno ustvarjanje zbirke, bi sam proces izdelave te zbirke tehnično še vedno predstavljal ustvarjanje novega dokumenta v smislu ZDIJZ, vendar bi skladno z ustaljeno prakso šteli, da to ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta. Ker torej slednje na ogledu in camera ni bilo ugotovljeno, hkrati pa prosilka tega tudi ni izkazala, IP zaključuje, da bi organ moral za ugoditev zahtevi ustvariti novo zbirko dokumentov, ker takšna zbirka, kot jo zahteva prosilka, pri organu ne obstaja. Tega pa organ v okviru postopka po ZDIJZ ni dolžan storiti.Utemeljene pa niso niti navedbe prosilke, da bi moral organ za popolno ugotovitev dejanskega stanja natančneje preveriti, koliko časa bi porabil za iskanje zahtevanih dokumentov. V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, kakšni so bili kriteriji za pripravo zbirke dokumentov, kot jo je opredelila prosilka in kakšen bi bil postopek ugotavljanja, kateri dokumenti v to zbirko sodijo. Slednje izhaja iz dokaznega postopka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Prosilka pa ob navedenem ni uspela utemeljiti niti da zahtevana zbirka pri organu obstaja niti da bi jo organ lahko relativno hitro in enostavno pripravil s priklicem iz sistema. Na podlagi teh dejstev je bilo mogoče zaključiti (1) da zbirka, kot jo je opredelila prosilka, pri organu ne obstaja in (2) da organ takšne zbirke na obstoječem sistemu ne bi mogel relativno hitro in enostavno priklicati iz sistema. Obe ugotovitvi sta bili bistveni za odločitev, da ni izpolnjen kriterij materializirane oblike iz 4. čelna ZDIJZ. Navedena pravna dejstva temeljijo na ugotovljenem dejanskem stanu, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, zato IP ocenjuje, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno.IP še dodaja, da je prosilka s tem, ko je zahtevala nabor vseh odločitev sodišča v zvezi z začasnimi odredbami po 240. členu ZFPPIPP, onemogočila organu, da bi ji posredoval približno zbirko zahtevanih dokumentov, ki bi jih lahko poiskal na drug način (po spominu ali s pomočjo drugih iskalnih načinov). S tem namreč organ ne bi ugodil zahtevi prosilke. Organ pa v okviru svojega informacijskega sistema s takšno zbirko, kot jo je zahtevala prosilka, ne razpolaga in je za namen po ZDIJZ tudi ni dolžan ustvariti. Morebitni drugi načini iskanja, ki bi omogočili relativno hitro in enostavno iskanje zahtevanih dokumentov v informacijskem sistemu in ki zato ne bi predstavljali ustvarjanja novega dokumenta v smislu ZDIJZ, pa v konkretnem primeru ne bi vrnili rezultata, ki bi povsem ustrezal zahtevi prosilke.V skladu z zgoraj navedenim je IP ugotovil, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilke zavrnil, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.***IP je ugotovil tudi, da je zahteva prosilke za povrnitev stroškov neutemeljena. V skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni postopek dostopa do informacij javnega značaja in nadalje pritožbeni postopek se je začel na zahtevo prosilke, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse. Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
| Postopek vodil: |
|
| Anže Novak, univ. dipl. prav. |
|
| Asistent svetovalca Informacijskega pooblaščenca |
|
| Informacijski pooblaščenec: |
| Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav. |
| informacijska pooblaščenka |