+-Datum: 17.04.2016 Številka: 090-74/2016 Kategorije: Osebni podatek, Notranje delovanje organa, Javni uslužbenci in funkcionarji, Mediji POVZETEK:V obravnavanem primeru je IP odločil, da gre pri dodatkih za stalno pripravljenost, ki so bili izplačani s strani organa, za podatke, ki so skladno z določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ prosto dostopna informacija javnega značaja. Gre namreč za dostop do tistih osebnih podatkov prejemnikov dodatka za stalno pripravljenost, za katere je že zakonodajalec ocenil, da v primerjavi z drugimi osebnimi podatki posameznika, uživajo znatno zmanjšano stopnjo varovanja. Neposredno zakonsko podlago za razkritje zahtevanih informacij pa predstavlja že sam 1. odst. 38. čl. ZSPJS, na podlagi katerega je prosilka in javnost upravičena, da se seznani s podatkom o višini dodatka za stalno pripravljenost za konkretnega javnega uslužbenca. IP je poudaril, da v danem primeru zahtevane informacije nedvomno ne sodijo med informacije, ki bi izkazovale notranje razmišljanje organa, na kar se je v izpodbijani odločbi skliceval organ, saj gre zgolj za številčne podatke o izplačilu dodatka za stalno pripravljenost javnim uslužbencem, ki že po naravi stvari z notranjim delovanjem v smislu zatrjevane izjeme nimajo nobene zveze. ODLOČBA:Številka: 090-74/2016/4Datum: 18. 4. 2016Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi, 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi novinarke Dela, Delo d.o.o., Dunajska 5, 1509 Ljubljana z dne 6. 4. 2016 (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo z dne 29. 3. 2016, št. 43-2/16-TB-kp Univerze v Ljubljani, Ekonomske fakultete, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo O D L O Č B O:
Pritožbi prosilke se ugodi in se odločba z dne 29. 3. 2016, št. 43-2/16-TB-kp Univerze v Ljubljani, Ekonomske fakultete odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati dokument: »Bruto zneski dodatkov za stalno pripravljenost v letih 2008 - 2012 ter 2014 – 2015«, in sicer ime in priimek ter skupni znesek za vsako leto posebej, za vsakega posameznika«.
V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
OBRAZLOŽITEV:Prosilka je dne 9. 12. 2015 in 14. 12. 2015 po elektronski pošti na organ naslovila zahtevo za posredovanje seznama z imeni in priimki tistih, ki jim je organ izplačal dodatek za stalno pripravljenost do vključno leta 2012 ter za leti 2014 in 2015, skupaj z višino dodatka, za vsako leto posebej.O zahtevi prosilke je organ odločil z odločbo z dne 29. 3. 2016, št. 43-2/16-TB-kp, s katero je dostop do zahtevanih informacij zavrnil. V obrazložitvi je organ navedel, da se zaveda, da je namen ZDIJZ zagotavljanje transparentnosti dela državnega organa in drugih proračunskih porabnikov, med katere sodi tudi organ, vendar pa v konkretnem primeru ne more govoriti o informacijah, ki so javnega značaja in prosto dostopne zainteresirani javnosti. Namreč skladno s 3. odstavkom 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine - torej tudi pravica do dostopa do informacij javnega značaja, omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. V tem primeru je treba poleg pravice javnosti do svobodnega dostopa do informacij javnega značaja, postaviti pravico organa do opravljanja lastne dejavnosti, ki je z neprestanimi zahtevki po posredovanju popolnoma istih podatkov, kot so bili že sporočeni v javni prostor, otežkočena. Organ je dodal, da je imel iz naslova vprašanj o dodatkih za stalno pripravljenost toliko novinarskih vprašanj, da jih s trenutno strokovno zasedbo nikakor ni mogel obravnavati brez oviranja zaposlenih pri opravljanju temeljne funkcije fakultete. To je zahtevalo od zaposlenih veliko dodatnega dela, ki je hromilo tekoče naloge, ki se v tem času nanašajo na pomembne postopke, kot so priprava letnega poročila, razpisno prijavni postopki, priprava na projekte, izvajanje študijskega procesa itd. Kot določa 11. točka 6. člena ZDIJZ, lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organov in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Organ je izpostavil predvsem sodbo Upravnega sodišča III U 240/2012-15, ki je v podobnem primeru dostop do informacij javnega značaja omejil ravno zaradi varstva pravic drugih legitimnih javnih interesov, kot tudi zaradi samega namena prosilca. V tem primeru organ nikakor ne vidi interesa družbe nad izvajanjem demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, pač pa zgolj interes posameznika oz. medija, da pridobi podatke, ki se že precej časa pojavljajo v medijih in neupravičeno izpostavljajo zgolj in samo preteklo delovanje in ravnanje organa, kljub zadnjim informacijam o izplačilih dodatkov za stalno pripravljenost na ravni celotnega javnega sektorja. Organ je še dodal, da so vsi želeni podatki bili sporočeni zainteresirani javnosti tako v časniku Delo, d.d., kot tudi v drugih slovenskih medijih. Ob navedenem je poleg vsega organ izpostavil opravljen škodni test, saj je dostop do informacij javnega značaja mogoče zavrniti, če se tehtnica med škodo oziroma motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bile motnje, ki bi nastale pri delovanju organa, večje od pravice javnosti, da se seznani z informacijami. Podatki, ki jih zahteva novinarka in bi se navajali v kakršnikoli medijski objavi, brez predhodne presoje, vrednotenja, katere ukrepe in rešitve je v tem obdobju sprejel organ na področju vzpostavitve učinkovitejših notranjih kontrol in odprave pomanjkljivosti, bi povzročili organu še večjo škodo tako v medijskem prostoru, kot tudi ugledu organa, pri čemer bi ji ob tem povzročilo motnje pri njenem sedanjem delovanju. Ob upoštevanju vseh zgoraj naštetih dejstev je organ z opravljenim škodnim testom ugotovil, da bi razkritje želenih podatkov lahko povzročilo veliko več škode organu in zaposlenim, kot pa koristi, ki bi jo s tem imela splošna javnost, saj bi le ta bila seznanjena z informacijami, ki niso več aktualne niti ažurne, glede na trenutni potek tako medijskega kot institucionalnega obravnavanja upravičenosti do izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost v javnem sektorju. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je namreč institut, namenjen uveljavljanju transparentnosti, ta konkretni zahtevek pa tega namena ne zasleduje. Na podlagi ZDIJZ, Ustave Republike Slovenije, omenjene sodne prakse na področju dostopa do informacij javnega značaja in opravljenega škodnega testa je organ odločil, da so izpolnjeni vsi pogoji za zavrnitev zahtevka prosilke, kot izhaja iz izreka odločbe.Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilka dne 6. 4. 2016 pri organu vložila pritožbo, v kateri je povzela odločitev organa in navedla, da trditev organa, da so bili »vsi želeni podatki sporočeni zainteresirani javnosti tako v časniku Delo, d d, kot tudi drugih slovenskih medijih«, ne drži. Nenavaden je tudi argument, da »je v tem primeru potrebno poleg pravice javnosti do svobodnega dostopa do informacij javnega značaja, postaviti pravico organa do opravljanja lastne dejavnosti, ki je z neprestanimi zahtevki po posredovanju popolnoma istih podatkov, kot so bili že sporočeni v javni prostor, otežkočena«. Zgolj posredovanje elektronskega sporočila z informacijami, če so te že bile, kot trdi organ, posredovane, vzame le nekaj minut. Poleg tega organ trdi, »da bi razkritje želenih podatkov lahko povzročilo veliko več škode sami instituciji kot pa koristi, ki bi jo s tem imela splošna javnost, saj bi le ta bila seznanjena z informacijami, ki niso več aktualne niti ažurne glede na trenutni potek tako medijskega kot institucionalnega obravnavanja upravičenosti do izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost v javnem sektorju«. Po mnenju prosilke gre za aktualne in ažurne informacije, bolj aktualne in bolj ažurne od tistih, ki jih je organ že posredoval na podlagi odločbe IP, številka 090-26/2016/1, na podlagi katere je posedoval poimenski seznam prejemnikov dodatka za leto 2013. Zdaj, kot zapisano, zahteva podatke tudi za leti 2014 in 2015. Zato prosilka prosi, da IP ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi. Ob tem je prosilka še pojasnila, da vztraja zgolj pri zahtevi za posredovanje poimenskih seznamov, skupaj z višino prejetega dodatka in torej odstopa od ostalih vprašanj.Organ je pritožbo prosilke kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 7.4.2016, št. 53-2/16-TB-kp, s prilogami, poslal v odločanje IP. IP je z dopisom z dne 8.4.2016, št. 090-74/2016/2 pozval organ, da posreduje dokumente, ki so predmet presoje. Organ je po elektronski pošti dne 14.4.2016, posredoval zahtevane dokumente.Pritožba je utemeljena. IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilka izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.V obravnavanem primeru ni sporno, da zahtevana informacija sodi v delovno področje organa, saj je predmet presoje informacija o izplačilih javnim uslužbencem za stalno pripravljenost. Prav tako ni sporno, da organ z zahtevano informacijo razpolaga v materializirani obliki, saj jo je posredoval IP. To pomeni, da zahtevana informacija izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. Sporno pa je vprašanje, ali je podana katera od izjem iz 5.a člena in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je pri zavrnitvi dostopa do zahtevane informacije skliceval na izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki organu omogoča, da prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Za obstoj navedene izjeme morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (specifični škodni test). IP pojasnjuje, da se z navedeno izjemo varuje t.i. notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Z navedeno izjemo se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja organa« ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. IP je vpogledal v dokument, ki ga je organ posredoval, in sicer v: »Bruto zneske dodatkov za stalno pripravljenost v letih 2008 - 2012 ter 2014 – 2015«, ki vsebuje ime in priimek ter skupni znesek za vsako leto posebej, za vsakega posameznika«. IP ugotavlja, da v danem primeru zahtevane informacije nedvomno ne sodijo med informacije, ki bi izkazovale notranje razmišljanje organa, saj gre zgolj za številčne podatke o izplačilu dodatka za stalno pripravljenost javnim uslužbencem, ki že po naravi stvari z notranjim delovanjem v smislu zatrjevane izjeme nimajo nobene zveze. Poleg tega pa niso podane niti razumne okoliščine, ki bi kakorkoli kazale na možnost nastanka motenj za delovanje organa v zvezi z izvajanjem njegovih zakonitih pristojnosti. Ravno nasprotno, gre za informacije, ki so na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ absolutno javne, za katere je torej že zakonodajalec izvedel test tehtanja (več o tem bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe). Zato so v danem primeru povsem neutemeljene in irelevantne navedbe organa, da zahtevane informacije niso več aktualne oziroma ažurne, ali da bi povzročile škodo ugledu organa, saj tovrstni razlogi niso in ne morejo biti razlog za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. Do napačnega medijskega prikazovanja, ki ga zatrjuje organ, pride takrat, kadar je organ, ki mora delovati transparentno, skop z informacijami in na ta način dopušča možnost »malverzacije« z informacijami. Če je organ odprt z informacijami, kjer ima možnost sam podati pojasnila, je tega zagotovo veliko manj oziroma tega ni. Organ je sicer navedel, da so bili »vsi želeni podatki sporočeni zainteresirani javnosti tako v časniku Delo, d d, kot tudi drugih slovenskih medijih«, vendar pa tega ni konkretno izkazal, zato IP navedbam organa ni mogel slediti. ZDIJZ namreč organom omogoča, da v primeru, ko prosilec zahteva informacije, ki so že prosto dostopne, prosilca zgolj napoti, kje se informacija nahaja. Vendar mora pri tem prosto dostopna informacija dejansko ustrezati informaciji, ki je predmet zahteve. Organ torej nima možnosti napotitve v skladu s petim odstavkom 6. člena ZDIJZ, še manj pa zavrniti dostop, kadar je prosto dostopna informacija zgolj »podobna« zahtevani informaciji ali kadar prikazuje neko »splošno informacijo o določeni zadevi«, predmet zahteve pa je konkreten podatek. IP ni zasledil, da bi bile informacije, ki so predmet presoje, že prosto javno dostopne, tega pa, kot rečeno, ni izkazal niti organ.IP ob tem še dodaja, da je organ pri zatrjevanju in izkazovanju izjeme sam seboj v nasprotju, saj po eni strani navaja, da so zahtevane informacije že bile objavljene v medijih, po drugi strani pa zatrjuje, da bi njihovo razkritje povzročilo škodo organu oziroma motnje pri delovanju organa, kar ne vzdrži resne pravne presoje. IP poudarja, da je organ na podlagi pravnomočne odločbe IP z dne 9. 2. 2016, št.: 090-26/2016/1, že posredoval istovrstne informacije, samo za drugo časovno obdobje, pa pri tem ni bilo zaznati motenj pri delovanju organa.IP zato zaključuje, da v konkretnem primeru zahtevane informacije ne predstavljajo izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.IP nadalje ugotavlja, da zahtevane informacije vsebujejo osebne podatke, na podlagi katerih so osebe določljive, vendar podatki, ki jih je zahtevala prosilka, zaradi razloga, da gre za podatke, ki so povezani s porabo javnih sredstev, prav tako pa tudi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, nikakor ne sodijo med varovane osebne podatke.Ena od najpomembnejših funkcij pravice do informacij javnega značaja je prav nadzorna funkcija, ki je izražena v 1. alineji tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ in določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka (kjer je opredeljenih 11 izjem, zaradi katerih se dostop do informacije zavrne, tudi zaradi varstva osebnih podatkov), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. (tajni podatki) in 5. do 8. točke prvega odstavka, ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. To pomeni, da v primeru, ko gre za osebne podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ti niso varovani. Slovenska pravna ureditev se je s tem približala razvitim pravnim sistemom, ki že dlje časa razlikujejo med dvema elementoma: pričakovanjem zasebnosti in upravičenostjo pričakovanja. Sprejeto je stališče, da konkretni javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, količnika, plače, službenega naslova, napredovanja na delovnem mestu. Slednji podatki namreč izkazuje tako ustrezno kvalifikacijo javnega uslužbenca, ki zaseda določeno delovno mesto, prav tako pa so potrebni tudi pri ugotavljanju ali je poraba javnih sredstev v obliki plače skupaj z dodatki, ki jo prejme javni uslužbenec, zakonita. Takšni podatki torej, po odločitvi zakonodajalca, v celoti sodijo med prosto dostopne informacije javnega značaja, in se ni mogoče sklicevati na varstvo osebnih podatkov. Na ta način funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti, nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom uprave in s tem pospešuje zavedanje njene odgovornosti. Javnost namreč lahko preveri pravilnost njenih odločitev ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Slednje omogoča nadzor in preprečuje zlorabe. V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da so zaposleni pri organu javni uslužbenci (1. in 2. odstavek 1. člena Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 63/2007, uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZJU). Prav tako ni dvoma, da so prejeli dodatek za stalno pripravljenost v okviru opravljanja delovnega razmerja, saj v skladu z 32. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 10/2009, uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZSPJS), javnim uslužbencem pripada dodatek za stalno pripravljenost, za čas, ko delajo v času, ki je manj ugoden. Torej gre za podatek, ki je povezan z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.IP nadalje ugotavlja, da organ kot javni zavod razpolaga z javnimi sredstvi, zato zahtevana izplačila izkazujejo podatek o porabi javnih sredstev. Pri opredelitvi pojma javnih sredstev se IP opira na določbe Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 11/01, s spremembami, v nadaljevanju ZRacS-1). ZRacS-1 namreč v prvem odstavku 20. člena določa, da Računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev, iz petega odstavka istega člena, ki določa, kdo so uporabniki javnih sredstev po ZRacS-1, pa je moč razbrati, katera sredstva predstavljajo javna sredstva. Peti odstavek 20. člena ZRacS-1 določa, da je po ZRacS-1 uporabnik javnih sredstev: 1. pravna oseba javnega prava ali njena enota; 2. pravna oseba zasebnega prava, če zanjo velja vsaj eno od naslednjega: - da je prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti; - da izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije; - da je gospodarska družba, banka ali zavarovalnica, v kateri imata država in lokalna skupnost večinski delež; 3. fizična oseba, če zanjo velja vsaj eno od naslednjega: - prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti; - da izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije. Iz navedene določbe ZRacS-1 izhaja, da spada med uporabnike javnih sredstev vsaka oseba (pravna ali fizična), če izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije. Iz določbe petega odstavka 20. člena ZRacS-1 izhaja logičen sklep, da pojem javnih sredstev ne zajema zgolj proračunskih sredstev, pač pa tudi sredstva, ki jih izvajalec javne službe za izvajanje javne službe pridobi iz drugih virov (za konkreten primer relevanten prvi odstavek 72. člena ZViS). Do istega zaključka pridemo tako z jezikovno razlago, kot tudi z logično razlago (argumentum a contrario) 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zakonodajalec je namreč zapisal, da se dostop do informacije dovoli, če gre za porabo javnih sredstev in ne, da se dostop dovoli, če gre (zgolj) za porabo proračunskih sredstev. Če bi zakonodajalec želel določiti dostop zgolj do tistih informacij, ki so vezana na porabo proračunskih sredstev, bi to nedvomno izrecno zapisal, a tega ni storil. Zaradi tega je treba pojem javne porabe iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ razumeti širše, in sicer v smislu definicije, ki izhaja iz zgoraj citirane določbe petega odstavka 20. člena ZRacS-1. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-272/97 z dne 23. 11. 2000 zavzelo stališče, da so s sredstvi javnih financ mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi pridobivajo na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 48. člena ZZ, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi. Iz predmetne odločitve Ustavnega sodišča RS tako nedvomno sledi, da je treba pojem javna sredstva razlagati široko (zajema tudi sredstva, pridobljena na trgu) in da ta pojem ne zajema le proračunskih sredstev, ampak je precej širši. Da pojem »poraba javnih sredstev« zajema tudi morebitno porabo prihodkov iz opravljanja tržne dejavnosti javnih zavodov, pa izhaja tudi iz prakse IP. Ta je v zadevi pod opr. št. 090-109/2010/4 z dne 23. 6. 2010, ki se je nanašala na Javni zavod Lekarno Ljubljana, zavzel stališče, da so tudi izplačila iz opravljanja tržne dejavnosti podatki o porabi javnih sredstev in da gre za osebne podatke, katerih razkritje je dopustno na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Takšno stališče je potrdilo najprej Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 1003/2010 - 43 z dne 30. 3. 2011, potem pa še Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 187/2011. V citirani sodbi je Upravno sodišče RS navedlo, da »ni relevantno sklicevanje tožeče stranke (Javnega zavoda Lekarna Ljubljana), da uporabnik proračuna v letnem poročilu posebej prikazuje sredstva in vire financiranja za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu ter iz naslova nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe.« Navedeno pomeni, da ne glede na to, iz katerega vira financiranja (ki jih ima organ na razpolago) je organ izplačal dodatke za stalno pripravljenost, le ti izkazujejo porabo javnih sredstev. Na tem mestu IP opozarja tudi na določbo 1. odst. 38. čl. ZSPJS, po kateri so v javnem sektorju plače javne. Izrecno je določeno, da so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo. To pomeni, da neposredno zakonsko podlago za razkritje zahtevanih informacij predstavlja že sam 1. odst. 38. čl. ZSPJS, na podlagi katerega je prosilka in javnost upravičena, da se seznani s podatkom o višini dodatka za stalno pripravljenost za konkretnega javnega uslužbenca. Slednje potrjuje tudi zgoraj navedena sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1003/2010 - 43 z dne 30. 3. 2011, v kateri je sodišče zapisalo: »To, da je mišljeno, da je za posameznika poimensko mišljena javna dostopnost podatkov iz 1. odst. 38. čl. ZSPJS, izhaja tudi iz tega, ker so eden od teh podatkov tudi razni dodatki, kot tudi del plače za delovno uspešnost, to dvoje pa se ne more nanašati na delovno mesto, naziv oziroma funkcijo, ki bi ga zasedla neka nedoločljiva oseba, temveč le na tako delovno mesto, ki ga že zaseda konkretna oseba z imenom in priimkom«.Glede na navedeno IP zaključuje, da gre pri dodatkih za stalno pripravljenost, ki so bili izplačani s strani organa, za podatke, ki so skladno z določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ prosto dostopna informacija javnega značaja. Gre namreč za dostop do tistih osebnih podatkov prejemnikov dodatka za stalno pripravljenost, za katere je že zakonodajalec ocenil, da v primerjavi z drugimi osebnimi podatki posameznika, uživajo znatno zmanjšano stopnjo varovanja. Zakonodajalec je s tem opredelil tiste dele informacijske zasebnosti posameznika, glede katerih mora ta trpeti določene posege zaradi varstva pravic drugih in varstva javnega interesa. Zakoniti cilj oziroma namen, zaradi katerega ZDIJZ dopušča tudi posege v varstvo osebnih podatkov, je opredeljen v 2. členu tega zakona, ki določa, da je namen zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. IP je po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odstavkom 247. člena ZUP, preizkusil, ali so v konkretnem primeru morebiti podane druge izjeme po prvem odstavku 6. člena ter izjeme iz 5.a člena ZDIJZ ter ugotovil, da slednje niso podane. Prav tako pa jih ni zatrjeval niti organ.V skladu z navedenim in na podlagi citiranih pravnih podlag je IP ugotovil, da je bil na prvi stopnji iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja in da je bil napačno uporabljen materialni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi. Zato je IP, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, izpodbijano odločbo organa odpravil ter odločil, da je organ dolžan prosilki omogočiti dostop do zahtevanih informacij javnega značaja na način, kot je določen v 1. točki izreka te odločbe.Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse. Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodila:Alenka Žaucer, univ. dipl. prav., svetovalka informacijske pooblaščenke Informacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka
