Prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve
+ -Številka: 090-37/2016
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:Prosilec je na organ naslovil zahtevo za posredovanje dokumentov oziroma podatkov v zvezi s kaznivim dejanjem ugrabitve prosilca konec leta 1983 v centralnem skladišču Zdravstvenega doma Bežigrad na Kržičevi ulici 10 v Ljubljani. Prosilca so zanimala imena in priimki oseb, ki so sodelovali pri njegovi ugrabitvi, predvsem katere osebe v Zdravstvenem domu Bežigrad so pisno ali ustno odredile njegovo aretacijo na grozovit način. Organ je zahtevo prosilca zavrnil z obrazložitvijo, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. Prosilec je zoper odločbo organa pravočasno vložil pritožbo. Organ je pritožbo odstopil v reševanje IP. IP je v ugotovitvenem postopku potrdil ugotovitve organa prve stopnje in pritožbo prosilca zavrnil. ODLOČBA:
Številka: 090-37/2016/3Datum: 29. 2. 2016Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006-UPB2, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014 - ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/2015 – odl. US in 102/2015-ZDIJZ-E; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………………………….. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-2/2016/4 z dne 15. 1. 2016, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O :1. Pritožba prosilca zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-2/2016/4 z dne 15. 1. 2016, se zavrne. 2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :Prosilec je na organ naslovil zahtevo za posredovanje dokumentov oziroma podatkov v zvezi s kaznivim dejanjem ugrabitve prosilca konec leta 1983 v centralnem skladišču Zdravstvenega doma Bežigrad na Kržičevi ulici 10 v Ljubljani. Prosilca so zanimala imena in priimki oseb, ki so sodelovali pri njegovi ugrabitvi, predvsem katere osebe v Zdravstvenem domu Bežigrad so pisno ali ustno odredile njegovo aretacijo na grozovit način.Organ je dne 15. 1. 2016 izdal odločbo št. 090-2/2016/4, s katero je prosilcu zavrnil dostop, ker z zahtevanim dokumentom ne razpolaga. Prosilec se je dne 9. 2. 2016 zoper odločbo organa pritožil in navedel, da se ne strinja z rešitvijo organa, ki mu na takšen način krši njegove temeljne človekove in ustavne pravice do nemotenega življenja, nemotenega dela in gibanja. Prosilec meni, da je organ prekoračil pooblastila. Prosilec je izrazil tudi svoje mnenje o zaposlenih in drugih uradnih osebah. Prosilec je navedel, da mu je organ že pojasnil, da ne razpolaga s podatki iz leta 1983, vendar pa prosilec temu ne verjame in meni, da različni organi samo nadaljujejo s krivičnimi, nedovoljenimi in protipravnimi ravnanji zoper njega, tudi na način, da mu organ odreka pravico prostega dostopa do njegovih osebnih podatkov.Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom dne 18. 2. 2016, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.Pritožba ni utemeljena. IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ni sporno, da je organ v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ zavezanec po tem zakonu.IP ugotavlja, da pritožba v delu, ki se nanaša na mnenje prosilca o nezakonitem, krivičnem in nedovoljenem delu organa in o samih zaposlenih, ne vsebuje pravno relevantnih pritožbenih razlogov, saj gre za mnenje prosilca izven vprašanja o obstoju in utemeljenosti dostopa do informacij javnega značaja, ki jih je zahteval. Obravnavani pritožbeni razlogi torej niso v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da IP tudi ni stvarno pristojen za odločanje o njihovi utemeljenosti. Obravnavani del pritožbenih navedb je irelevanten za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, zato se IP do njih ne opredeljuje. Iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ izhaja, da ZDIJZ ureja postopek glede dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi organi že razpolagajo, torej ki že obstajajo. Informacija javnega značaja je po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. ZDIJZ tako zagotavlja pravno varstvo le glede informacij, ki dejansko že obstajajo v materializirani obliki.Ker se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na to, da z zahtevanih dokumentov nima in ker prosilčeva pritožba izhaja iz domneve o njihovem obstoju, je bilo v pritožbenem postopku potrebno, v skladu z definicijo informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, razjasniti vprašanje, ali zahtevani dokument obstaja oziroma, ali organ z njim razpolaga.Ker je organ v odločbi zelo kratko in skopo pojasnil razloge, zakaj ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti, je IP organ dne 29. 2. 2016 prosil za dodatna pojasnila. Organ je dne 29. 2. 2016 IP pojasnil, da Policijska postaja Bežigrad (pod katero spada območje Kržičeve ulice, opomba IP) ne poseduje (hrani) dokumenta oziroma podatka, ki bi se navezoval na prosilca glede postopka »ugrabitve« (organ glede na opis meni, da gre za primer prisilne hospitalizacije) iz leta 1983. Ob tem je organ pojasnil, da je v opisanem primeru nudil asistenco. Zaradi boljšega razumevanja postopka »asistence«, kot je opredeljen v 12. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), za kar je bila v letu 1983 opredeljena pomoč državnim organom pri vzpostavljanju javnega reda in mira, je organ posredoval tudi še razlago današnjega tovrstnega postopka. Opredelitev policijske asistence je obveznost policije, ki ji je država zaupala glede uporabe prisile, da bi se zagotovil red in varnost, varovalo življenje ljudi in premoženje oziroma, da bi se zagotovilo spoštovanje odločitev pristojnih državnih organov. V skladu s to obveznostjo je policija dolžna zagotavljati asistenco (pomoč) državnim organom, samoupravnim lokalnim skupnostim in nosilcem javnih pooblastil (v nadaljevanju: upravičenci). Upravičenci morajo praviloma za asistenco policije pravočasno zaprositi pisno, kadar je to glede na okoliščine mogoče. Upravičenci praviloma naloge opravljajo brez asistence policije, razen če pri tem naletijo na upiranje ali grožnje, lahko nemudoma zaprosijo za posredovanje policije. V konkretnem primeru (glede na opisano stanje in okoliščine) je šlo po vsej verjetnosti za ustno zaprosilo, ki se pri organu ustrezno pisno dokumentira (zapis na DDOKC, v primeru, če pokličejo na 113, ali zapis dežurnega policista na policijski postaji).Policisti pri nudenju asistence (pomoči) pristojnim upravičencem ne preverjajo in ne ugotavljajo zakonitosti in korektnosti dotedanjih postopkov, niti ne preverjajo, ali so podani dejanski razlogi za opravo nekega opravila. Za vse navedeno poskrbijo upravičenci (npr. zdravnik), ki skrbi tudi za strokovnost in zakonitost svojih postopkov. Vloga policije je zgolj zagotavljanje varnosti upravičencem. Policija pa zgolj preverja, ali je prosilec upravičen subjekt za nudenje policijske asistence, saj to ni vselej samoumevno. Podoben postopek oziroma rešitev je uveljavljena tudi na podlagi Zakona o duševnem zdravju in podzakonskega predpisa, ki podrobneje ureja pomoč policije pri hospitalizaciji psihiatričnih bolnikov.Organ je pojasnil tudi, da je skupaj s Policijsko postajo Bežigrad iskal dokument, evidenco ali podatek (npr. zapis dežurnega policista) v zvezi z opisanim dogodkom in ugotovil, da dokument, evidenca ali podatek v zvezi z dogodkom prosilca, ne obstaja (več) v materializirani obliki. Tudi iz pojasnila Policijske uprave z dne 26. 11. 2015 izhaja, da gradiva iz leta 1983, v skladu s 196. členom Uredbe o upravnem poslovanju, ne hranijo več. Pojasnili so še, da je bila morebitna dokumentacija izločena iz dokumentarnega gradiva in uničena. IP je preveril navedeno določbo Uredbe. Ta določa, da organ iz stalne zbirke dokumentarnega gradiva najmanj vsakih pet let izloči ali izbriše gradivo, ki mu je potekel rok hrambe. O tem se tudi ne sestavi noben zapisnik (zapisnik o odbiranju velja le za arhivsko gradivo).Izhajajoč iz navedenega in dejstva, da je prosilec zahteval informacije iz časovno oddaljenega obdobja, pred več kot tridesetimi leti, IP ni našel razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti. Kot navaja organ, v primeru zahtevanih informacij ni šlo za arhivsko gradivo in se tovrstne informacije, upoštevaje določbe veljavne zakonodaje, po petih letih odberejo in uničijo. IP ob tem tudi nima nobenega razumnega razloga, da bi dvomil, da je bilo tako tudi v konkretnem primeru. Po drugi strani pa prosilec niti v zahtevi niti v pritožbi ni izkazal oziroma navedel nobenih utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da zahtevana dokumentacija pri organu dejansko obstaja in kje naj bi se nahajala.
Poudariti je treba, da pritožbeni postopek ni in ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij. IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. IP tudi nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o nujnosti oziroma obveznosti organa, da pridobi oziroma ustvari dokumente, ki so predmet zahteve. Po preučitvi celotne zadeve (obrazložitve organa, celotne spisne dokumentacije in navedenega), IP ugotavlja, da v zvezi z zahtevo prosilca organ ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti, kar pomeni, da »kriterij materializirane oblike« v konkretnem primeru ni izpolnjen, torej ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Odločitev organa je torej pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil.Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.postopek vodila:Petra Lešnik Kromar, univ.dipl.prav.,Svetovalka pooblaščencaInformacijski pooblaščenecMojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka