Petrol d.d. - Alpetour
+ -Številka: 090-5/2016
Kategorije: Ali gre za delovno področje organa, Ali je organ zavezanec
POVZETEK:Organ (ki je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja le v delu, ki na nanaša na izvajanje javne službe prevozov potnikov, ni pa hkrati tudi poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava) je zavrnil zahtevo prosilca, s katero je ta zahteval vpogled v prispeli ponudbi drugih dveh ponudnikov za določeno povpraševanje organa (dobava olj in hladilnih tekočin). Svojo odločitev je utemeljil s tem, da je prosilcu posredoval imena vseh ponudnikov in skupne vrednosti njihovih ponudb, ponudbe oziroma cene na enoto predmetnega blaga pa je opredelil kot poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju in tako za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni razvidno, niti ni tega izkazal in dokazal prosilec, ki je sicer zatrjeval tesno povezavo predmetnega blaga z opravljanjem javne službe, da bi zahtevani ponudbi s cenami na enoto posameznih olj in hladilne tekočine kakorkoli vplivali na samo izvajanje javne službe po predmetnih koncesijskih aktih oziroma da bi povzročili kakršnokoli spremembo koncesijskih pogojev, tako da ni izkazana očitna, neposredna in konkretna zveza med temi zahtevanimi informacijami in nalogami organa, ki pomenijo izvajanje javne službe. Povezava z javno službo je pri tem namreč tako oddaljena, da ni mogoče že samo zaradi tako ohlapne povezave z opravljanjem javne službe (ali porabo javnih sredstev) šteti, upoštevajoč zlasti pogoje oziroma naravo koncesijskega razmerja, da gre pri tem za informacijo javnega značaja. IP je tako ugotovil, da zahtevane informacije ne kažejo nobenega dejstva ali okoliščine v zvezi z izvrševanjem javne službe, ki jo izvaja organ (predmetno blago se po naravi stvari enako porablja tudi npr. pri prevozih iz turistične dejavnosti organa), zato ne spadajo v njegovo delovno področje v delu izvajanja javne službe in torej niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Po prepričanju IP je tako odločitev organa, da se prosilcu ne posredujejo zahtevani ponudbi oziroma cene na enoto predmetnega blaga, pravilna in pritožbi ni mogoče ugoditi, zato jo je zavrnil. ODLOČBA:Številka: 090-5/2016/4Datum: 19. 5. 2016Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – ZDIJZ-UPB2, 117/06 – ZDavP, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 32/16; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ZUP-UPB2, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 6. 1. 2016 družbe Petrol, Slovenska energetska družba, d. d., Dunajska cesta 50, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), ki jo po pooblastilu predsednika uprave mag. Tomaža Berločnika z dne 12. 12. 2014 zastopa g. …, zoper odločbo družbe Alpetour, Potovalna agencija, d. d., Mirka Vadnova 8, 4000 Kranj (v nadaljevanju organ), št. MG/2015-5-1 z dne 22. 12. 2015, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja izdaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilca z dne 6. 1. 2016 zoper odločbo družbe Alpetour, Potovalna agencija, d. d., št. MG/2015-5-1 z dne 22. 12. 2015, se zavrne. 2. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:Prosilec je pri organu vložil zahtevo z dne 16. 12. 2015 za vpogled v prispele ponudbe za sklop olja in antifriz povpraševanja organa z dne 26. 11. 2015 (za dobavo olj, hladilnih tekočin in tekočine Ad-blue za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016; v nadaljevanju predmetno povpraševanje), saj gre po njegovem mnenju za informacijo javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ, ker so dano povpraševanje in s tem povezani dokumenti povezani z izvajanjem javne službe oziroma pridobljenega javnega pooblastila organa, kot izhaja iz Registra zavezancev za informacije javnega značaja (v nadaljevanju RZIJZ), ki ga vodi AJPES. Navaja še, da slednje potrjuje tudi sama vrsta blaga (npr. olja), ki je tesno povezana z opravljanjem storitev (linijskega) prevoza, zato sklepa, da si je organ z danim povpraševanjem želel priskrbeti blago, ki je potrebno za opravljanje javne službe. Z izpodbijano odločbo, št. MG/2015-5-1 z dne 22. 12. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je organ odločil, da se zahteva prosilca v celoti zavrne. Navaja, da sta predmet zahteve ponudbeni predračun izbranega ponudnika in ponudbeni predračun sodelujočega ponudnika (tretji ponudnik je bil prosilec, op. IP) ter da je vsem trem ponudnikom 10. 12. 2015 poslal obvestilo o izbiri, na zahtevo ponudnika – prosilca pa temu 14. 12. 2015 še imena vseh ponudnikov in skupne vrednosti njihovih ponudb. Vendar prosilec s temi podatki ni bil zadovoljen, zato je podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Pojasnjuje še, da je poslal predmetno povpraševanje po evidenčnem postopku na podlagi notranjih pravil in ne v skladu z Zakonom o javnem naročanju na vodnem, energetskem in transportnem področju (ZJNVETPS), na podlagi katerega je sicer zavezanec za javna naročila. In ker ponudbe niso bile pridobljene na podlagi določb slednjega zakona, zahtevana informacija ne predstavlja javnega podatka po zakonu. Ugotavlja, da bi razkritje zahtevanih podatkov za ponudnike, kot stranske udeležence v postopku, lahko predstavljajo poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, saj bi z njihovim razkritjem ponudnikom lahko nastala škoda v zvezi s konkurenčnim položajem na trgu (npr. zmanjšanje cen z namenom pridobitve naročila v prihodnjem letu), zato je izbranega in sodelujočega ponudnika obvestil o prosilčevi zahtevi za vpogled, oba pa sta tej zahtevi odločno nasprotovala iz razloga poslovne skrivnosti in nastanka škode v zvezi s konkurenčnim položajem na trgu. Povzema, da je zato omenjeno informacijo obravnaval kot poslovno skrivnost iz objektivnih razlogov in s tem kot izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi s presojo, ali gre za porabo javnih sredstev v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa navaja, da je organ prosilca 14. 12. 2015 obvestil o javnem podatku, tj. kdo je naročilo dobil in za kakšno vrednost, cene na enoto izbranega ponudnika pa predstavljajo poslovno skrivnost, saj bi mu njihovo razkritje občutno poslabšalo konkurenčni položaj na trgu, zato zahtevo v tem delu zavrača. Predračun sodelujočega ponudnika pa niti ne predstavlja porabe javnih sredstev, ker ponudnik ni bil izbran za dobavo blaga, prav tako pa tudi te ponudnikove cene na enoto enako predstavljajo poslovno skrivnost. Zaključuje, da se predmetna zahteva zato v celoti zavrne in da v predmetnem postopku niso nastali stroški s posredovanjem informacij po ZDIJZ.Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, v kateri uvodoma navaja, da organ uživa status zavezanca v smislu 1. člena ZDIJZ, saj je organ, kot izhaja iz RZIJZ, nosilec dveh javnih služb in je med drugim sklenil tudi koncesijsko pogodbo z Ministrstvom za infrastrukturo, na podlagi katere mu je bila podeljena pravica do opravljanja javne službe, tj. javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu, in sicer v obdobju med 1. 1. 2014 in 31. 12. 2015. Stališče organa, da zahtevane informacije ne morejo uživati statusa informacije javnega značaja, ker ponudbe niso pridobljene na podlagi postopka javnega naročanja, ne vzdrži resne pravne presoje, saj to ne vpliva na dejstvo, ali določene informacije, ki jih organ prejme od ponudnikov, uživajo status informacije javnega značaja, ampak je bistveno, da te informacije izvirajo iz delovnega področja organa v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. X Ips 96/2011, v katerem je to poudarilo, da je pri tovrstni presoji odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. Zatrjuje, da so zahtevane informacije neločljivo povezane z delom organa oziroma opravljanjem javne službe, saj se nanašajo na nabavo materialov (olj in antifriza), ki so po naravi stvari tesno povezane s storitvami prevoza in brez katerih te javne službe ni mogoče redno izvrševati. Glede zatrjevane poslovne skrivnosti opozarja, da morata biti pri objektivnem kriteriju izpolnjeni dve merili, tj. da je potreba po varstvu očitna in da bi z razkritjem nastala občutna škoda (preizkus škodnega testa – dokazati, da bi ta res utegnila nastati; sodba Upravnega sodišča RS II U 289/2013 z dne 8. 1. 2014), pri čemer je dokazno breme primarno na podjetju, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Navaja, da organ zgolj pavšalno predvideva nastanek škode ponudnikom – da bi bili zaradi razkritja ponudb primorani znižati cene z namenom ohranitve obsega poslovanja v prihodnjem letu. Morebitno prihodnje nižanje ponudb je lahko tudi posledica nižjih nabavnih cen ponujenega blaga ali pa enostavno posledica učinkovite konkurence na relevantnem trgu proizvodov, da pa se s tem v vsakem primeru nižajo tudi stroški nabave blaga in posledično poraba javnih sredstev. Tako da ni dokazano, da bi škoda nastala, še toliko manj pa, da bi jo lahko pripisali ravno vpogledu pritožnika v dane ponudbe. Organ zgolj povzema domnevne trditve ponudnikov, ki pa v okviru omenjenega dokaznega bremena niso potrjene z nikakršnimi dokazili (prim. sodba Upravnega sodišča RS U 2111/2008 z dne 2. 6. 2010). Tovrstna argumentacija organa pomeni obid ZDIJZ, še zlasti glede zavrnitve vpogleda v izbrano ponudbo, saj gre očitno za izdatke, ki so potrebni za opravljanje javne službe in ki bodo (ne)posredno financirani iz javnih sredstev, zato je celovit vpogled v ponudbe bistven zaradi doseganja ključnega namena ZDIJZ, tj. povečanja transparentnosti in odgovornosti pri porabi javnih sredstev. Podrobnejši vpogled v postavke ponudbe namreč lahko razkrije, da je izbrani ponudnik ponudil blago po cenah, ki so celo nižje od povprečnih variabilnih stroškov in niti ne pokrijejo stroškov proizvodnje blaga, ali po cenah, ki bi jih lahko opredelili kot predatorske oziroma roparske, oziroma je kakorkoli drugače ravnal v nasprotju s pravili lojalne konkurence in dobrimi poslovni običaji, še posebej glede na tretji odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki predstavlja dodatno pravno podlago, da organ določenim podatkom odreče status poslovne skrivnosti. Predlaga, da IP pritožbi ugodi in da odloči, da je organ prosilcu dolžan omogočiti vpogled v zahtevane ponudbe. Organ je, v skladu z 245. členom ZUP, IP odstopil pritožbo, ki je dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi. Na podlagi poziva IP z dne 14. 1. 2016 je IP 18. 1. 2016 prejel še koncesijske pogodbe, na podlagi katerih organ izvaja gospodarsko javno službo. Pritožba ni utemeljena.IP kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, preizkusi izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija, in v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, po katerem med zavezance spadajo tudi izvajalci javnih služb. Kot izhaja iz RZIJZ, na katerega se sklicuje tudi prosilec, organ namreč izvaja javni prevoz potnikov kot gospodarsko javno službo na temelju podeljenih koncesij Ministrstva za infrastrukturo (z veljavnostjo od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015) in Občine Jesenice (z veljavnostjo od 1. 11. 1008 do 31. 12. 2016). Prav tako ni sporno, da gre pri zahtevanih informacijah za informacije, ki jih je organ pridobil od drugih oseb, da se nahajajo v materializirani obliki in da organ z njimi razpolaga. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa je treba tudi ugotoviti, ali gre pri zahtevanih informacijah (tj. ponudbah preostalih dveh ponudnikov s cenami na enoto posameznih artiklov iz predmetnega povpraševanja) sploh za informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa v zvezi z izvajanjem te javne službe. ZDIJZ v osmem odstavku 1.a člena določa, da če je nosilec javnega pooblastila ali izvajalec javne službe zavezan tako po 1. členu tega zakona kot tudi po drugem odstavku tega člena (tj. zavezani poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, op. IP), se v delu, ki se nanaša na izvajanje javnih pooblastil ali javne službe, uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo dostop do informacij za organe, sicer pa določbe, ki urejajo dostop do informacij za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Pojem informacije javnega značaja za zavezance iz 1. člena tega zakona, torej tudi za izvajalce javnih služb, ureja prvi odstavek 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Ker po podatkih RZIJZ organ ni hkrati tudi poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, je lahko glede na navedeno zavezanec za dostop do informacij javnega značaja le v delu, ki se nanaša na izvajanje javne službe. V preostalem delu dejavnosti, ki jih opravlja organ (iz predstavitve na njegovi spletni strani[1] izhaja, da opravlja tudi dejavnost občasnih prevozov, turistično dejavnost ter vzdrževanje in servisiranje težkih vozil), ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Ko gre za izvajalce javnih služb ali nosilce javnih pooblastil (pa ti hkrati niso osebe javnega prava oziroma poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava), je njihovo delovno področje v smislu 4. člena ZDIJZ tako opredeljeno z javno službo, ki jo opravljajo, informacije javnega značaja pa so tiste informacije, ki so v določeni povezavi z opravljanjem te javne službe. Na podlagi Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 6/16 – ZPCP–2-UPB7) država zagotavlja javni linijski prevoz potnikov, razen javnega linijskega prevoza v mestnem prometu in posebnega linijskega prevoza, kot javno dobrino z gospodarsko javno službo in na podlagi javnega razpisa podeli koncesije najugodnejšim ponudnikom prevozov (prvi odstavek 50. člena), medtem ko mestni linijski prevoz potnikov določa za lokalno gospodarsko javno službo (53. člen). Na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN in 57/11 – ORZGJS40; v nadaljevanju ZGJS), ki določa način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb (prvi odstavek 1. člena) in katerega določbe se sicer uporabljajo subsidiarno, tj. če s posebnim zakonom posamezna vprašanja niso drugače urejena (10. člen), so gospodarske javne službe republiške ali lokalne in so lahko obvezne ali izbirne, pri čemer način opravljanja republiške gospodarske javne službe predpiše Vlada Republike Slovenije z uredbo, lokalna skupnost pa z odlokom; standardi in normativi za opravljanje gospodarskih javnih služb pa se urejajo s predpisi pristojnih ministrov (3. člen). Gospodarske javne službe se financirajo s ceno javnih dobrin, iz proračunskih sredstev in iz drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti; republika zagotavlja sredstva iz proračuna za financiranje republiških gospodarskih javnih služb, lokalna skupnost pa za financiranje izbirnih lokalnih javnih služb; proračunsko financiranje obveznih lokalnih gospodarskih služb se razmeji med republiko in lokalno skupnostjo na način, ki ga določa zakon (8. člen). S koncesijskim aktom, ki je predpis Vlade Republike Slovenije ali odlok lokalne skupnosti, se določijo predmet in pogoji opravljanja gospodarske javne službe za posamezno koncesijo (32. člen); s koncesijsko pogodbo pa koncedent in koncesionar uredita medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe, pri čemer v primeru neskladja med določbami koncesijskega akta in določbami koncesijske pogodbe veljajo določbe koncesijskega akta (39. člen). Za uporabo javnih dobrin, ki so glede na posameznega uporabnika ali glede na določljive skupine uporabnikov izmerljive, plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki se oblikujejo in določajo na način in po postopku, ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti v skladu z zakonom, lahko pa se cene tudi subvencionirajo (59. člen). Iz sredstev proračuna se financirajo gospodarske javne službe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, katerih uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva; v proračunu se zagotavljajo tudi sredstva za subvencije iz četrtega odstavka prejšnjega člena (60. člen). Koncesijsko razmerje kot eno od oblik javno-zasebnega partnerstva na splošno ureja tudi Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06), ki se, podobno kot ZJGS, praviloma tudi uporablja subsidiarno (3. člen). V skladu z Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu in o koncesiji te javne službe (Uradni list RS, št. 73/09; v nadaljevanju Uredba), ki je tudi koncesijski akt za izvajanje javnega linijskega prevoza (drugi odstavek 1. člena), se po dokončnosti odločbe o izbiri koncesionarja sklene z izbranim kandidatom koncesijska pogodba (prvi odstavek 67. člena). Kot vire financiranja te javne službe Uredba navaja plačila potnikov za opravljene prevozne storitve (prevoznine), nadomestila iz proračuna koncedenta (tj. Republike Slovenije, op. IP) in druga sredstva za financiranje oziroma sofinanciranje prevozov (37. člen). Na podlagi tarife in razdalje po daljinarju med posameznimi postajami in postajališči določi cenik prevoznin Direkcija Republike Slovenije za ceste (prvi odstavek 40. člena) oziroma sedaj Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, pri čemer je tarifna lestvica prevoznin v prilogi Uredbe (tretji odstavek 39. člena). Prilagoditev finančnih razmerij med koncedentom in koncesionarjem se izvede iz razlogov, določenih v 56. členu Uredbe, kadar je to potrebno zaradi spremembe prihodkov ali odhodkov, ki jih ima koncesionar z izvajanjem javne službe (prvi odstavek 54. člena), oziroma se opravi le pod pogoji, na način in v obsegu, kot to določa Uredba, v ostalem obsegu pa koncesionar nosi tveganja izvajanja prevozov v okviru javne službe (tretji odstavek 54. člena). Nadzor nad izvajanjem koncesije izvaja omenjena direkcija (prvi odstavek 71. člena). Na podlagi Odloka o koncesiji za opravljanje dejavnosti javnega mestnega prometa in šolskih prevozov na območju Občine Jesenice (Uradni list RS, št. 37/96, 16/97 in 57/13), po katerem se ta dejavnost izvaja kot izbirna lokalna gospodarska javna služba (2. člen), občinska uprava v imenu koncedenta odloči o izboru z upravno odločbo (prvi odstavek 5.b člena). Koncesija je neodplačna (peti odstavek 6. člena). Višina izhodiščnih tarif je določena s koncesijsko pogodbo in se ob izpolnitvi pogojev iz koncesijske pogodbe spreminja s sklepom Občinskega sveta občine Jesenice na predlog koncesionarja, pri čemer se upoštevajo tudi veljavne tarife odbora za cestni potniški promet pri Združenju prometa in zvez Gospodarske zbornice Republike Slovenije; cene voznih kart pa se lahko tudi subvencionirajo (11. člen). Nazor nad izvajanjem koncesije oziroma koncesijske pogodbe izvaja občina (13. člen).IP še na splošno navaja, da se s koncesijo, ki je praviloma dolgoročnejše razmerje (čeprav za določen čas), koncesionarju, ki je običajno zasebnopravni subjekt, podeli posamezna pravica, ki je sicer pridržana državi ali lokalni skupnosti (koncendentu). To razmerje pa temelji na s strani koncedenta enostransko določenih pogojih (tudi določanje plačil je v pristojnosti koncedenta), ki izhajajo iz koncesijskega akta. Koncesionar s strani koncedenta ne dobi celotnega direktnega plačila za izvajanje koncesijske storitve, ampak praviloma sam nosi pretežni del ekonomskega oziroma poslovnega rizika, povezanega z izvajanjem koncesijske storitve, in tako tudi tvega, da bodo naložbe in stroški, ki nastanejo pri izvajanju koncesijske storitve, visoki, dobiček pa manjši. Ekonomske koristi, ki jih koncesionar doseže z upravljanjem oziroma izkoriščanjem posamezne s koncesijo podeljene posebne ali izključne pravice, so v veliki meri odvisne od njegove podjetnosti, doseženih ugodnih pogojev dobave sredstev za izvajanje koncesije in racionalizacije drugih stroškov (čim nižji so, tem večji je dobiček) ipd., ki z javnim nadzorom samega opravljanja javne službe nimajo posebne povezave, razen morebiti če bi se v kakšni zvezi izrazili v spremembi koncesijskega razmerja oziroma izvajanju javnih nalog (npr. z zmanjšanjem kvalitete ali s povišanjem cene storitve javne službe). V obravnavani zadevi pa ni razvidno, niti ni tega izkazal in dokazal prosilec, da bi zahtevani ponudbi s cenami na enoto posameznih olj in hladilne tekočine (v nadaljevanju predmetno blago) kakorkoli vplivali na samo izvajanje javne službe po omenjenih koncesijskih aktih oziroma da bi povzročili kakršnokoli spremembo koncesijskih pogojev. Iz predhodno navedenih področnih zakonov in predpisov oziroma koncesijskih aktov, v nasprotju s katerimi ne sme biti nobena koncesijska pogodba, tudi ne izhaja, da dobave oziroma dobavne cene posameznega predmetnega ali drugega blaga (ali njihove spremembe) neposredno ali avtomatično vplivajo na opravljanje oziroma predvsem na ceno storitev predmetne javne službe. Vrednost prevoznin, nadomestil, voznih kart itd. namreč določi oziroma sprejme država oziroma lokalna skupnost, prav tako pa se mora ta strinjati tudi z vsako spremembo oziroma prilagoditvijo finančnih pogojev koncesije (sicer tudi lahko na predlog koncesionarja), tako da koncesionar neposredno in samostojno niti ne more (tekom trajanja koncesije) morebitne drugačne cene predmetnega blaga enostavno preliti v ceno koncesijske storitve.IP sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da za informacije javnega značaja ni samo bistveno, ali so pridobljene na podlagi postopka javnega naročanja ali ne, saj morajo biti po definiciji ZDIJZ za informacijo javnega značaja izpolnjeni le prej navedeni pogoji (torej da izvira iz delovnega področja organa, da se nahaja v obliki dokumenta oziroma dokumentarnega gradiva (tj. v materializirani obliki) in da ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb, ter da z njim razpolaga). Prav tako se IP načelno strinja s prosilcem, da javnega prevoza potnikov z avtobusi ni mogoče opravljati, ne da bi se pri tem porabljalo tudi predmetno blago, vendar po mnenju IP glede na prej navedeno to samo po sebi še ne pomeni, da so zahtevane informacije v zvezi z dobavo tega blaga informacije javnega značaja. V zvezi z zahtevanima ponudbama za dobavo predmetnega blaga, iz katerih bi bila razvidna tudi cena na enoto blaga, tako ni izkazana očitna, neposredna in konkretna zveza med temi zahtevanimi informacijami in nalogami organa, ki pomenijo izvajanje javne službe. Razkritje ponudnikovih cen tudi na enoto predmetnega blaga za dobave v letu 2016 v obravnavani zadevi ne predstavlja informacij glede opravljanja javne službe organa in tako tudi ne more služiti nadzoru nad izvrševanjem javnih nalog in porabo javnih sredstev, kar je temeljni namen ZDIJZ. Temu je organ po mnenju IP zadostil s tem, da je prosilca v elektronskem sporočilu z dne 14. 12. 2015 obvestil, kdo je bil izbrani ponudnik in kakšna je bila skupna vrednost vsake posamezne prejete ponudbe vsakega od treh ponudnikov za predmetno blago. IP še dodaja, da če bi se v obravnavanem primeru razkrili zahtevani ponudbi s cenami na enoto predmetnega blaga (ki se sicer po naravi stvari enako porablja tudi npr. pri prevozih iz turistične dejavnosti organa), bi to namreč pomenilo, da bi moral organ razkriti tudi npr. ponudbe oziroma cene na enoto pisarniškega materiala, ker mora po predpisih razobesiti vozni red na posamezni postaji ali postajališču, ali pa razkriti podrobnosti čiščenja in pranja avtobusov ter vzdrževanja le-teh, nadalje zavarovalnih premij, zagotavljanja varstva pri delu ali oblačil voznega osebja ipd., kar se vse sicer navezuje oziroma uporablja tudi pri opravljanju prevozov oseb oziroma javne službe. Vendar je povezava z javno službo v teh in v obravnavanem primeru tako oddaljena, da ni mogoče že samo zaradi tako ohlapne povezave z opravljanjem javne službe (ali porabo javnih sredstev) šteti, upoštevajoč zlasti pogoje oziroma naravo koncesijskega razmerja, da gre pri tem za informacijo javnega značaja. IP še poudarja, da je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v več zadevah obravnavalo samo vsebino pojma informacija javnega značaja po ZDIJZ in poudarilo potrebno nujnost konkretne povezave med temi informacijami in opravljanjem javnih nalog in pooblastil, kar dodatno utemeljuje odločitev IP v obravnavani zadevi. Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu, št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012, izpostavlja, da je pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja odločilno to, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog, na kar se sicer sklicuje tudi prosilec. Vendar pa to sodišče v nadaljevanju navaja tudi, da je takšna interpretacija ZDIJZ skladna z namenom omogočanja dostopa do informacij javnega značaja, ki je v nadzoru javnosti nad organi oblasti, nosilci javnih pooblastil in drugimi nosilci javnih funkcij glede njihovega izvrševanja javnih nalog, za izvajanje tega nadzora pa javnost ne potrebuje in tudi ni upravičena do informacij, ki s tem niso povezane. Podobno izhaja tudi že sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007.Prav tako se IP sklicuje tudi na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. X Ips 498/2007 z dne 10. 1. 2008, v katerem to navaja, da niso vse dejavnosti notarjev javna služba, ampak lahko poleg notariata kot javne službe notarji opravljajo tudi druge dejavnosti, katerih izvajanje prepušča poslovni odločitvi posameznega notarja, tako da dohodek ter poslovni izid (čisti dobiček) notarja za leto 2004 (kar je bilo predmet zahteve v konkretnem primeru, op. IP) ni informacija, ki bi kazala na dejstvo ali okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javne službe notariata, saj glede na vsebino zahtevanih informacij, ki se nanašajo na poslovanje notarja, ni mogoče najti nobene povezave z delovnim področjem notarja, torej z načinom izvrševanja pooblastil in obveznosti, ki iz notariata izhajajo, zato ne gre za informacije javnega značaja v smislu ZDIJZ.Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da zahtevane informacije ne kažejo nobenega dejstva ali okoliščine v zvezi z izvrševanjem javne službe prevozov potnikov, ki jo izvaja organ, zato ne spadajo v njegovo delovno področje v delu izvajanja javne službe in torej niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. IP se zato tudi ni spuščal v presojo drugih procesnih ali materialnopravnih vprašanj, ki so pri presoji dostopa do informacij javnega značaja (v obravnavani zadevi gre po vsebini zadeve za dostop do informacij javnega značaja, ne pa za nelojalno konkurenco) sicer pomembna za odločitev. Tako ni presojal, ali zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost ali ne, niti ali in v čem bi morebiti obstajal večji interes javnosti po razkritju zahtevanih informacij, česar sicer ne zatrjuje niti prosilec, torej ni opravljal testa javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ oziroma ugotavljal izjeme od izjeme po tretjem odstavku (poraba javnih sredstev) 6. člena ZDIJZ, saj se vse to ugotavlja le v primeru, če gre za informacije javnega značaja (oziroma če je podana katera izmed taksativno naštetih izjem od dostopa do informacije javnega značaja iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Ker je izrek izpodbijane odločbe po svoji vsebini pravilen in se tako ne spreminja, pritožbi ni mogoče ugoditi, zato jo je IP na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5, 14/15 – ZUUJFO in 84/15 – ZZelP-J) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
| Postopek vodila: Jelka Kovačič, univ. dipl. prav., svetovalka Informacijskega pooblaščenca |
|
[1] http://www.alpetour.si/predstavitev