Prosilec - Inšpektorat RS za okolje in prostor
+ -Številka: 090-276/2015
Kategorije: Notranje delovanje organa
POVZETEK:Prosilec je od organa na podlagi ZDIJZ zahteval interni akt, s katerim so določene prioritete dela gradbene inšpekcije pri obravnavi prijav, na podlagi katerega se opravi točkovanje in prijava razvrsti v vrstni red obravnave prijav. Organ je izdal odločbo s katero je zavrnil dostop do usmeritev gradbenim inšpektorjem za izvajanje izvršb po drugi osebi in usmeritev za vrstni red obravnave prijav in vrstni red obravnave že začetih inšpekcijskih postopkov na področju dela gradbenih, ki predstavljajo metodologijo za obravnavo zadev pri organu, na podlagi izjeme notranjega delovanja organa. Prosilec se je zoper odločbo organa pritožil. IP je pritrdil odločitvi organa, da interna pravila ustrezajo izjemi notranjega delovanja organa. IP je na podlagi navedenega pritožbo prosilca v celoti zavrnil.
ODLOČBA:Številka: 090-276/2015/2Datum: 30. 11. 2015Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006-UPB2, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014 - ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………………… (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Vožarski pot 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-52/2015-7 z dne 13. 10. 2015, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:1. Pritožba prosilca zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 090-52/2015-7 z dne 13. 10. 2015, se zavrne. 2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :Dne 11. 9. 2015 je prosilec od organa na podlagi ZDIJZ zahteval interni akt, s katerim so določene prioritete dela gradbene inšpekcije pri obravnavi prijav, na podlagi katerega se opravi točkovanje in prijava razvrsti v vrstni red obravnave prijav.Organ je dne 13. 10. 2015 izdal odločbo št. 090-52/2015-7, s katero je zavrnil dostop do zahtevanega internega akta. Organ je prosilcu zavrnil dostop na podlagi izjeme notranjega delovanja. Prosilec se je dne 28. 10. 2015 pritožil in v pritožbi navedel, da je akt Usmeritve za vrstni red obravnave prijav in vrstni red obravnave že začetih inšpekcijskih postopkov, torej interni akt, nedvomno nastal v zvezi z notranjim delovanjem organa. Prav tako je po mnenju prosilca nedvomno, da navedeni interni akt postavlja pravila, kako naj organ ravna v odnosu do posameznih subjektov. Gre za akt, ki ga je sprejel državni organ in učinkuje na vse udeležence v postopkih inšpekcijskih nadzorov. Nesprejemljivo in pravno nevzdržno je, meni prosilec, da je takšen akt javnosti nedostopen. Prosilec je navedel, da je sklicevanje organa na pričakovane motnje, ki naj bi jih povzročilo razkritje zahtevanih informacij javnega značaja, v celoti neutemeljeno. Prosilec je navedel določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Uredbe o upravnem poslovanju, ki bi jih organ moral upoštevati pri svojem delu. Prosilec meni, da bi kršitelji zaradi transparentnega in posledično bolj odgovornega delovanja organa z manj nepravilnostmi in nižjim tveganjem koruptivnih dejanj v veliko večji meri pričakovali, da bo njihova zadeva prišla na vrsto za obravnavo in da bodo v povezavi z nepravilnostmi, na katere se prijava nanaša, utrpeli sankcije. Prosilec je navedel, da je motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, potrebno razumeti in tolmačiti v smislu, da bi delo organa zaradi razkritja zahtevane informacije bilo kakovostno bistveno slabše kot pred razkritjem, oziroma kot v primeru, da do razkritja ne prišlo. Prosilec je navedel ugotovitve Računskega sodišča RS v revizijskem poročilu, iz katerih po mnenju prosilca izhaja, da je izvajanje nalog gradbene inšpekcije neučinkovito zaradi vrste nepravilnosti, med drugim tudi zaradi: neenotne ureditve evidentiranja prijav, uporabe meril s strani gradbenih inšpektorjev na različne načine, zaradi česar zavezanci v inšpekcijskih postopkih niso bili enakopravno obravnavani, nepravočasnega opravljanja inšpekcijskih nalog s strani gradbenih inšpektorjev glede na predpisane roke, nepredpisanih metod za izvajanje nadzora nad delom gradbenih inšpektorjev. Prosilec meni, da nepravilnosti niso bile odpravljene in navaja svoj konkretni primer prijave. Glede zahtevanega internega akta je prosilec zapisal še, da zaradi narave internega akta ni moč govoriti o dokumentu, ki se nanaša na notranje delovanje organa in tudi ne, da bi nastale motnje pri delovanju organa v smislu, da bi delo organa bilo zaradi razkritja zahtevanih informacij po kvaliteti bistveno slabše kot pred razkritjem oziroma, kot če do razkritja ne bi prišlo. Celo nasprotno, v celoti je utemeljena ugotovitev, da je v primeru razkritja internega akta pričakovati bolj učinkovito in bolj kakovostno delovanje organa, saj bi tako bil omogočen vpogled javnosti v delo organa in s tem nadzor javnosti nad delom organa, kar bi gotovo imelo za posledico zmanjšanje možnosti za nepravilnosti, zlorabe-in korupcijo ter odgovornejše in učinkovitejše delovanje organa. Prosilec meni, da je javni interes glede razkritja zahtevanih informacij bistveno močnejši od javnega interesa za omejitev dostopa do informacij. Prosilec je v pritožbi zavzel stališče, da je bilo gradivo, do katerega dostop je bil zahtevan v primeru, na katerega se nanaša odločba IP št. 090-12/2013/3 (in pred tem izdana odločba IP št. 090-247/2012/4 z dne 21. 12. 2012, na katero se IP sklicuje v svoji odločbi z dne 25. 1. 2013, ki se prav tako nanaša na razvrščanje pri obravnavanju izvršljivih inšpekcijskih zadev in ne na prioritete dela gradbene inšpekcije pri obravnavanju prijav), v trenutku odločanja v fazi delovnega osnutka, ki se spreminja in dopolnjuje. Za razliko od tega so informacije, do katerih dostop zahteva prosilec, v obliki dokončnega internega akta (in ne v obliki delovnega gradiva ali osnutka), kar ob upoštevanju določb ZDIJZ predstavlja drugačen pravni položaj. Po mnenju prosilca se spremembe dejanskega in pravnega stanja kažejo tudi na ta način, da je ob upoštevanju do sedaj navedenega možno nedvomno ugotoviti prevladujoči interes javnosti za razkritje internega akta, in sicer zaradi tega, ker je popolnoma utemeljeno pričakovanje, da bi se s tem odpravil pomemben del netransparentnosti, nepravilnosti in neučinkovitosti pri delovanju organa in tudi zagotovil nadzor javnosti nad enakopravnostjo subjektov, udeleženih v inšpekcijskih postopkih in bo torej že samo zaradi razkritja internega akta organ deloval bolj transparentno in učinkovito. Prosilec je še zapisal, da je tudi Varuh človekovih pravic v svojem poročilu zavzel stališče, da bi interna navodila za delo organa morala biti javno dostopna.Organ po prejemu pritožbe prosilca izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, dne 3. 11. 2015, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.Pritožba ni utemeljena. IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.IP najprej ugotavlja, da pritožba v delu, ki se nanaša na mnenje prosilca o delu organa (kako in kdaj odgovarja na prijavo, način reševanja), ne vsebuje pravno relevantnih pritožbenih razlogov, saj prosilec v tem delu pritožbe izraža svoje mnenje o delu organa, izven vprašanja o obstoju in utemeljenosti dostopa do informacij javnega značaja, ki jih je zahteval. Obravnavani pritožbeni razlogi torej niso v zvezi s pravico do dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da IP tudi ni stvarno pristojen za odločanje o njihovi utemeljenosti. Obravnavani del pritožbenih navedb je irelevanten za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, zato se IP do njih ne opredeljuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ni sporno, da je organ v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ zavezanec po tem zakonu ter da zahtevane informacije spadajo v njegovo delovno področje.Iz prvega odstavka 1. člena in 4. člena ZDIJZ izhaja, da ZDIJZ ureja postopek dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi organi že razpolagajo. Informacija javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ je namreč informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. ZDIJZ tako zagotavlja pravno varstvo le glede informacij, ki dejansko že obstajajo v materializirani obliki.IP se je v predmetnem pritožbenem postopku v nadaljevanju ukvarjal z dostopom do Usmeritev za vrstni red obravnave prijav in vrstni red obravnave že začetih inšpekcijskih postopkov na področju dela gradbenih inšpektorjev (interni akt, ki ga je zahteval prosilec). IP izpostavlja, da je v okviru postopka št. 090-247/2012, ter kasneje v postopku št. 090-12/2013 in št. 090-238/2015, že odločal o dostopu do Usmeritev za vrstni red obravnave prijav in vrstni red obravnave že začetih inšpekcijskih postopkov na področju dela gradbenih inšpektorjev. IP je v navedenih postopkih z odločbo dostop do navedenih dokumentov zavrnil, ker je ugotovil, da gre za izjemo od prostega dostopa po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede dokumentov, ki vsebujejo informacije o prioritetah za razvrščanje zadev pri organu, je IP v zgoraj omenjenem postopku oziroma odločbi št. 090-247/2012 poudaril predvsem naslednje (kar v celoti velja tudi za konkreten pritožbeni postopek):Z izjemo notranjega delovanja organa se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika, oziroma proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj bi v primeru, da bi tovrstni dokumenti postali javni, to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.Prvi kriterij za obstoj izjeme notranjega delovanja je v konkretnem primeru nedvomno izpolnjen. Z obravnavano izjemo se namreč (ob pogoju nastanka škode) varujejo mnenja, stališča, navodila, odredbe, opomniki, poročila ali podobni interni dokumenti, namenjeni uslužbencem organa, torej takšni, ki so izdelani zaradi notranjih potreb organa oziroma oblikovanja stališč v zvezi z delom organa. Zahtevani dokumenti očitno niso namenjeni zunanjemu krogu oseb, ampak so namenjeni internemu delovanju organa, ki naj bi bilo zaradi dejstva, da se pri določanju prioritet pri obravnavanju zadev upoštevajo objektivno preverljivi in točkovni kriteriji, v prihodnje učinkovitejše. Prav tako npr. z vidika pravil o poslovanju z dokumentarnim gradivom ne gre ne za t.i. vhodni dokument, tj. dokument, ki bi ga organ prejel od zunanjih subjektov, niti za t. i. izhodni dokument, tj dokument, namenjen subjektom izven organa samega, ampak gre za dokument, ki ga je organ ustvaril sam in je namenjen zgolj uslužbencem organa. Tudi takšna narava dokumenta, poleg same vsebine, očitno nakazuje na dejstvo, da gre za dokument, ki je povezan z notranjim, internim delovanjem organa.IP je že v okviru postopka 090-247/2012 izvedel tudi t.i. specifični škodni test, ki je pogoj za obstoj obravnavane izjeme notranjega delovanja, in sicer je presojal, ali bi razkritje takšnega podatka povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, pri čemer je poudaril, da moramo biti pri izvedbi škodnega testa in pri uporabi te izjeme še posebej previdni, saj se neredko zgodi, da organi zahtevanih informacij ne želijo razkriti, ker bi jih lahko spravile v zadrego, jim škodovale pri ugledu ali pa bi celo razkrile nepravilnosti in nezakonitosti njihovega delovanja. Besedo motnje je treba tolmačiti v smislu, da bi razkritje podatka (dokumenta) pomenilo resno oviro za nadaljnje delo organa, oziroma bi bilo to delo bistveno drugače (po kvaliteti slabše), kot je bilo pred razkritjem, oziroma kakršno bi bilo, če do razkritja dokumenta ne bi prišlo.V zvezi s tem IP poudarja, da ni ugotovil, da bi organ s težnjo po nerazkritju zahtevanih prioritet prikrival nepravilnosti ali celo nezakonitosti pri svojem delovanju, ampak je organ resnično zaskrbljen, da bi razkritje tovrstnih dokumentov utegnilo resno vplivati na učinkovitost njegovega dela. Z Usmeritvami za vrstni red obravnave prijav in vrstnim redom obravnave že začetih inšpekcijskih postopkov na področju dela gradbenih inšpektorjev in drugimi zgoraj navedenimi internimi navodili, organ namreč zagotavlja učinkovito delovanje gradbene inšpekcije, predvsem pa poenoteno delovanje glede na pomembnost po celi Sloveniji, brez morebitnih zunanjih vplivov in pritiskov na inšpekcijske službe, ki bi se v primeru razkritja natančnih kriterijev (torej takšnih, kot izhajajo iz zahtevanega dokumenta, skupaj z navedbo točkovnega sistema) brez dvoma povečevali. S posredovanjem prioritet za razvrščanje bi se razkrili podatki in parametri, na podlagi katerih organ določa vrstni red obravnave prijav in upravnih izvršb, pri čemer organ prav tako ocenjuje, da bi se s tem povečalo število prijav, ki naj bi se obravnavale prednostno. Prijavitelj (ki sicer upravičeno poda prijavo) bi ob dejstvu, da mu je znano vrednotenje posameznih kršitev, prijavo specificiral tako, da bi lahko bila uvrščena v najvišjo stopnjo prioritete, čeprav bi dejansko šlo zgolj za minorno nepravilnost. Z razkritjem javnosti bi tako pripravljene prioritete za razvrščanje postale brez pomena, delo pa bi potekalo kot prej - torej zgolj po subjektivni presoji inšpektorjev, in ne po objektivno preverljivem sistemu, kot ga je, prav z namenom bolj učinkovite organizacije dela, pripravil organ.
IP je presodil, da dokumenti, ki razkrivajo sprejete kriterije za določitev prioritet pri obravnavi prijav in postopkov, za katere je organ pristojen, tako dejansko razkrivajo interno dogovorjen način dela pri izvajanju uradnih nalog organa, kar bi lahko, v primeru javnega razkritja takšnih informacij, povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Poznavanje takšnih internih kriterijev organa bi v končni fazi posameznikom lahko omogočilo, da bi npr. prijave kršitev, prav z namenom, da bi bil njihov primer prej obravnavan, prilagodili na način, da bi čim bolj ustrezali (točkovnim) kriterijem organa, nadalje pa bi poznavanje internih kriterijev organa zavezancem (kršiteljem) npr. dopuščalo, da bi na podlagi spoznanja, da njihov primer ni uvrščen v najvišjo prednostno kategorijo, namenoma čakali z ukrepi za prostovoljno odpravo ugotovljenih kršitev. V kolikor bi se takšna ravnanja posameznikov množično dogajala (organ pa predvideva da bi se), bi to vodilo v izničenje samega namena priprave obravnavanih dokumentov, ki pa je prav v učinkovitejšem delovanju organa. Ne nazadnje želi organ s prioritetami za razvrščanje poenotiti ovrednotenje obravnavanja inšpekcijskih postopkov glede na pomembnost po celi Sloveniji ter preprečiti očitke o morebitnem zunanjem vplivu in pritiske na inšpekcijske postopke ter zagotoviti enakopravno obravnavo inšpekcijskih postopkov. IP je na podlagi vsega navedenega presodil, da bi bile motnje, ki bi nastale pri delovanju organa zaradi razkritja informacije, večje od pravice javnosti, da se seznani z obravnavanimi informacijami.
V predmetnem pritožbenem postopku IP ni zaznal nobenih (novih) okoliščin, ki bi spreminjale dejansko ali pravno stanje glede dostopa do zahtevanih dokumentov, zato IP ni prišel do zaključka, ki bi v konkretnem primeru narekoval drugačno odločitev od tiste, ki jo v zvezi z dokumentom, ki vsebuje informacije o prioritetah, že podal v odločbi št. 090-247/2012 z dne 21. 12. 2012 in odločbi 090-12/2013/3 z dne 25. 1. 2013. Stališča IP tudi ni spremenilo mnenje Varuha človekovih pravic, ki ga je zavzel v poročilu in nanj v okviru pritožbe sklicuje prosilec, (da naj bi bila interna navodila javna), saj Varuh v okviru svojih pristojnosti ne odloča o konkretnih dokumenti kot o prosto dostopnih informacijah javnega značaja na podlagi ZDIJZ, v poročilu pa ni navedel nobenih utemeljenih argumentov v prid javni objavi zahtevanega dokumenta, ki bi jih lahko IP upošteval pri svojem odločanju (npr. da ne bi z javno objavo nastala škoda pri delu organa).IP pojasnjuje, da tudi ugotovitve Računskega sodišča RS, da bi si organ moral učinkovitejše organizirati ravnanje z inšpekcijskimi prijavami, nakazuje zgolj na to, da naj organ sprejme pravila, ki bi zagotovila enakopravnejšo in učinkovitejšo obravnavo inšpekcijskih prijav, kar pa ne pomeni, da bi takšna pravila morala biti javna oziroma prosto dostopna informacija javnega značaja.IP ugotavlja tudi, da v konkretnem primeru niti interes javnosti, na katerega se sklicuje prosilec v svoji pritožbi, za razkritje zahtevanih dokumentov ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa do dokumenta iz razlogov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Bistvo te presoje je torej v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test javnega interesa zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa, kar je v povezavi z javnim sektorjem pomembno za širšo javnost. Javni interes za odpiranje informacij javnega značaja mora biti utemeljen na koristih, ki jih z razkritjem informacij pridobi širša javnost. V konkretnem primeru, po oceni IP, razkritje zahtevanih dokumentov ne bi bistveno in kvalitativno pripomoglo k širši javni razpravi o delovanju in odločitvah organa ter povečanju odgovornosti in večji kvaliteti dela organa. Prosilec ni navedel nobenega konkretnega dejstva, zakaj bi bilo razkritje zahtevanih podatkov v interesu širšega kroga ljudi. Kot izhaja iz vsega navedenega, je bistvo testa interesa javnosti v tem, da razkritje sicer varovanih informacij pripomore k večjemu nadzoru javnosti nad delovanjem organa in večji kvalitativni obveščenosti o zadevah v javnem interesu, česar pa v zvezi z morebitnim razkritjem zahtevanih Usmeritev ne moremo trditi. IP dodaja, da se v zvezi z zahtevanim dokumentom kažejo zgolj posamični interesi subjektov, ki bi jim podatki o prioritetah na tak ali drugačen način morda lahko koristili, to pa ni dovolj, da bi IP odločil, da za razkritje dokumentov obstaja podlaga v prevladujočem javnem interesu, ki bi bil v tem trenutku močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije.IP na koncu glede pritožbenih navedb, da je v odločbi št. 090-247/2012/4 odločal o osnutku, v konkretnem postopku pa gre za »končni« dokument, prosilcu pojasnjuje, da je v postopku št. 090-247/2012/4 odločal o dostopu do vsebinsko enakega dokumenta, čeprav je dokument imel (v tisti fazi) še naziv »osnutek«, kar pa je bilo za odločanje o samem dostopu do dokumenta v skladu z ZDIJZ popolnoma irelevantno.Izhajajoč iz vsega navedenega je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil.
V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodila: Petra Lešnik Kromar, univ.dipl.prav., svetovalka pooblaščenca Informacijski pooblaščenec Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka