Delić Anuška,novinarka Dela - Generalni sekrretariat Vlade RS

POVZETEK:

Organ je prosilki zavrnil zahtevo za dostop do magnetograma 48. seje z obrazložitvijo, da zahtevani magnetogram ni dokument, in tudi če ga bi šteli za informacijo javnega značaja, bi se zahteva prosilke zavrnila, saj bi v tem primeru dokument pred razkritjem javnosti varovala izjema notranjega delovanja organa. Zoper odločitev organa je prosilka vložila pritožbo, na podlagi katere je organ izdal novo odločbo, s katero je nadomestil prejšnjo. S slednjo je organ zavrnil zahtevo za dostop do dela magnetograma 48. seje z obrazložitvijo, da zahtevani magnetogram ni dokument, in tudi če ga bi šteli za informacijo javnega značaja, bi se zahteva prosilke zavrnila, saj bi v tem primeru dokument pred razkritjem javnosti varovali izjemi upravnega postopka in notranjega delovanja organa. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ z zahtevanim magnetogram ne razpolaga v materializirani obliki, in ker niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja, je pritožbo zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-264/2015/4

Datum: 6. 11. 2015

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14 in 19/15 – Odl US; v nadaljevanju: ZDIJZ) in drugega ter tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi Anuške Delić, novinarke družbe DELO d.d., Dunajska cesta 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: prosilka), z dne 6. 10. 2015, zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, Gregorčičeva 20, SI-1001 Ljubljana, št. 09001-14/2015/4 z dne 24. 9. 2015 (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožba prosilke z dne 6. 10. 2015 zoper odločbo Vlade Republike Slovenije št. 09001-14/2015/4 z dne 24. 9. 2015 se zavrne.

2. Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilka je na podlagi ZDIJZ zahtevala 14. 8. 2015 od organa elektronsko kopijo magnetograma 48. redne seje.

Zahtevo je Urad Vlade RS za komuniciranje z dopisom z dne 17. 8. 2015 odstopil v pristojno reševanje Generalnemu sekretariatu Vlade.

Organ je 7. 9. 2015 izdal odločbo št. 09001-14/2015/2, s katero je zahtevo prosilke zavrnil. V obrazložitvi odločbe je organ navedel naslednje, in sicer:

-       prosilka zahteva magnetogram 48. seje z dne 29. 7. 2015, na kateri je bil obravnavan predlog odločbe v zvezi z zahtevo za umik stopnje tajnosti z dokumenta Povezave pripadnikov SV s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča, št. 850-16/2010-16 z dne 6. 9. 2011;

-       za ugotovitev, ali gre za informacijo javnega značaja, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer da izvira iz delovnega področja organa in da se nahaja v ustrezni pisni obliki; organ na podlagi 16. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G in 65/14; v nadaljevanju: ZVRS) uredi svoje delovanje, vključno s pisanjem zapisnika in dobesednih zapisov sej, v poslovniku, Poslovnik Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 43/01, 23/02 – popr., 54/03, 103/03, 114/04, 26/06, 21/07, 32/10, 73/10, 95/11, 64/12 in 10/14; v nadaljevanju Poslovnik) pa v 33. členu določa, da so dokumenti sej vlade zapisniki sej vlade ter sklepi in akti vlade, o redni seji vlade se piše zapisnik v skladu s prvim odstavkom 34. člena; iz navedenega je ugotoviti, da dobesedni prepis seje organa oziroma magnetogram ni dokument organa in ne predstavlja dokumenta oziroma uradnega zapisa o delu vlade; 40.a člen Poslovnika je bil leta 2001 sprejet zato, ker se je dogajalo, da se je na seji spremenilo besedilo predloga sklepa in se v zapisnik spremenjenega sklepa ni vneslo tako, kot ga je sprejel organ; kot izhaja iz 40.a člena Poslovnika je namen dobesednega zapisa ta, da se uporabi za pripravo odpravkov sklepov organa in zapisnika seje organa; ker dobesedni zapisi niso dokumenti organa, temveč le delovni pripomoček generalnemu sekretarju organa, da lahko pravilno in korektno pripravi odpravke sklepov in zapisnik seje vlade, niso dostopni javnosti, ampak so dostopni samo določenim osebam;

-       tudi če bi magnetogram šteli za informacijo javnega značaja, bi se zahteva prosilke zavrnila, saj bi v tem primeru dokument pred razkritjem javnosti varovala izjema notranjega delovanja organa, in sicer iz naslednjih razlogov:

1. pri dobesednem zapisu (magnetogramu) seje organa gre za beleženje procesa oblikovanja odločitev organa, ki so zapisane v zapisnikih in sklepih, namenjen je notranji rabi organa, iz katerega izhaja postopek oziroma način dela organa in njegova notranja politika; pravna narava magnetogramov ni opredeljena z nobenim pravnim aktom; ZVRS v 21. členu taksativno našteva pravne akte vlade in magnetograma ni med njimi; ne organ in ne posamezni član organa ne potrjuje in ne preverja korektnosti zapisa ali jamči za njegovo verodostojnost; služi predvsem kot instrument za presojo ob potrjevanju zapisnika, ali je generalni sekretar zapisal sklepe v vsebini, kot so bili sprejet; po potrditvi zapisnika je pravno relevantna le vsebina potrjenega zapisnika, ne glede na vsebino magnetograma;

2. 114. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustava) določa, da so ministri skupno odgovorni za delo vlade (t. i. kolektivna odgovornost), vsak minister pa za odgovornost svojega ministrstva (individualna odgovornost); mnenje in stališče posameznega člana organa v razmerju do končne odločitve organa ni bistveno oziroma je relevantno le takrat, ko se sprejema končna odločitev organa; člane organa zavezujejo, predvsem politično, sprejeti sklepi organa kot celote, tudi tisti, ki niso bili sprejeti soglasno, ampak zgolj s potrebno večino; tudi Poslovnik v četrtem odstavku 51. člena določa, da morajo predsednik vlade, generalni sekretar in ministri v javnih izjavah in pri svojih nastopih v javnosti izražati in predstavljati stališče organa, ne glede na to, ali so glasovali in kako so glasovali; nadaljnji argument, da je relevantna le končna odločitev organa, je tudi presoja dela organa s strani Državnega zbora na podlagi 116. do 118. člena Ustave, in v teh primerih se noben član ne more ekskulpirati;

3. razkritje zahtevanega magnetograma bi povzročilo izredno težke motnje v delu organa ter povsem spremenilo način njenega dela, saj bi povzročilo, da bi se odločitve sprejemale drugje, daleč od oči javnosti, na sejah pa bi se samo formalno potrjevale; kabinetno sprejemanje odločitev bi povzročilo, da organu ne bi bila več zagotovljena njegova ustavna naloga v demokratičnem parlamentarnem sistemu; zavedanje članov organa, da bi bila njihova razprava lahko dostopna javnosti, bi ustvaril velik psihični pritisk nad posamezniki, posledično pa bistveno spremenil do sedaj uveljavljen način poteka sej; pomanjkanje vsebinske razprave pri posameznih točkah bi pomenilo slabšo kvaliteto sprejetih odločitev, saj ne bi bili pretreseni vsi vsebinski argumenti; v ospredje bi tako stopile politične razprave, katerih cilj ne bi bila temeljita obravnava vseh aspektov problema in iskanje rešitve s strokovnega vidika, temveč bi v ospredje stopili elementi javnega razpravljanja; opisane motnje v delovanju organa vsekakor predstavljajo tak pojav, ki ni usklajen z njenim normalnim delovanjem (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 320/2010 z dne 1. 9. 2011);

-       ne glede na odločbo IP št. 090-231/2014 z dne 21. 10. 2014, na katero se sklicuje prosilka, je ugotoviti, da magnetogram seje organa ni dokument in ne predstavlja dokumenta oziroma uradnega zapisa o delu organa, zato se vloga prosilke zavrne na podlagi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

Prosilka je 8. 9. 2015 zoper navedeno odločbo vložila pritožbo in pri tem izpostavila naslednje:

-       ne strinja se z navedbo organa, da magnetogram ni dokument, ker kot tak in s takšnim izrazom ni izrecno naveden kot dokument organa kot to na podlagi 33. člena Poslovnika velja za zapisnike sej organa;

-       organ se nedvoumno zaveda, da je Poslovnik nižji pravni akt kot ZDIJZ in ker je to zanj pravno oportuno, se temu dejstvu izogne, pri čemer prosilka opozarja na sodbo Upravnega sodišča I U 1857/2012-12;

-       prosilka se ne strinja tudi z argumentom organa, da bi razkritje magnetograma povzročilo hudo škodo organu, ker si njeni funkcionarji ne bi upali izražati svojih stališč in bi to privedlo do tega, da bi se odločitve sprejemale drugje, daleč od javnosti, na sejah pa bi se zgolj formalno potrjevale, kar utemeljuje v nadaljevanju; organ je na 48. seji obravnaval tudi predlog odločbe v zvezi z zahtevo za umik ali zmanjšanje stopnje tajnosti na dokumentu z naslovom Povezave pripadnikov Slovenske vojske s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča (850-16/2010-16 z dne 6. 9. 2011), zahtevo pa je vložila prosilka; brez razkritja vsaj tega dela magnetograma bo ostalo skrito pred javnostjo tudi to, ali je organ na 48. seji sploh obravnaval predlog odločbe oziroma o njem zgolj odločal, torej potrdil predlog Ministrstva za obrambo, ki pa se v tej konkretni zadevi že po naravi stvari (gre za Slovensko vojsko) nagiba stran od transparentnega delovanja; zavrnilna odločba namreč kaže na to, da je organ zgolj potrdil predlog ministrstva v navzkrižju interesov, saj ta v ničemer ni naslovil ključnih argumentov za zmanjšanje ali umik oznake tajnosti, temveč je v pretežni meri sledil poprejšnjim stališčem ministrstva; če je organ o predlogu odločbe zgolj odločal, bi to pomenilo, da se odločitve organa sprejemajo drugje, daleč od javnosti, nas sejah pa se zgolj formalno potrjujejo, kar bi pomenilo, da organ nima in noče nositi svoje ustavne vloge v demokratičnem parlamentarnem sistemu;

-       ker organ ni navedel, da bi magnetogram nosil kakšno oznako zaupnosti, meni, da ni nikakršnih zadržkov za posredovanje najmanj tistega dela magnetograma, ki se nanaša na obravnavo predloga odločbe po ZDIJZ (kot kaže dnevni red naj bi šlo za točko 1.19).

Organ je nato 24. 9. 2015 izdal novo odločbo št. 09001-14/2015/4, s katero je nadomestil odločbo št. 09001-14/2015/2 z dne 7. 9. 2015 in zavrnil zahtevo prosilke za dostop do elektronske kopije dela magnetograma 48. redne seje organa, ki se nanaša na obravnavo predloga odločbe v zvezi z zahtevo za umik stopnje tajnosti z dokumenta Povezave pripadnikov Slovenske vojske s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča št. 850-16/2010-16 z dne 6. 9. 2011. V utemeljitev te odločitve organ navaja naslednje, in sicer:

-       ker je prosilka v pritožbi med drugim navedla, da ni nikakršnih zadržkov za posredovanje najmanj tistega dela magnetograma, ki se nanaša na obravnavo predloga odločbe po ZDIJZ (kot kaže dnevni red, naj bi šlo za točko 1.9. 48. redne seje organa), je organ na podlagi 243. člena ZUP izvedel ponovno presojo spremenjene vloge prosilke in odločil, da se odločba št. 09001-14/2015/2 z dne 7. 9. 2015 v skladu s tretjim odstavkom 243. člena ZUP nadomesti z novo odločbo;

-       organ je zahtevo zavrnil, ker ne gre za informacijo javnega značaja; za informacijo javnega značaja morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer da izvira iz delovnega področja organa in da se nahaja v ustrezni pisni obliki, torej če tudi neka informacija izhaja iz delovnega področja organa, pa ta ni izražena v ustrezni obliki (npr. ustno izražena mnenja, zabeležke, če tudi je ta izražena v pisni obliki), ni možno govoriti o informaciji javnega značaja;

-       organ na podlagi 16. člena ZVRS uredi svoje delovanje, vključno s pisanjem zapisnika in dobesednih zapisov sej, v poslovniku, 33. člen Poslovnika tako določa, da so dokumenti sej vlade zapisniki sej vlade ter sklepi in akti vlade, vsebino zapisnika pa določa v 34. členu, kot navedeno že v prvi odločbi organa; magnetogram torej ni dokument organa in ne predstavlja uradnega zapisa o delu organa; 40.a člen Poslovnika je bil leta 2001 sprejet zato, ker se je dogajalo, da se je na seji spremenilo besedilo predloga sklepa in se v zapisnik spremenjenega sklepa ni vneslo tako, kot ga je sprejel organ; ta sprememba jasno opredeljuje namen izdajatelja, da dobesedni zapis sej organa ne predstavlja dokumenta organa; kot izhaja iz 40.a člena Poslovnika je namen dobesednega zapisa ta, da se uporabi za pripravo odpravkov sklepov organa in zapisnika seje organa; ker dobesedni zapisi niso dokumenti organa, temveč le delovni pripomoček generalnemu sekretarju organa, da lahko pravilno in korektno pripravi odpravke sklepov in zapisnik seje organa, niso dostopni javnosti, ampak so dostopni samo določenim osebam;

-       tudi če bi magnetogram šteli za informacijo javnega značaja, bi se zahteva prosilke zavrnila, ker bi v tem primeru dokument pred razkritjem javnosti varovala izjema, da gre za podatek, ki je pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi (sedma točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in izjema notranjega delovanja organa (enajsta točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ):

a)     glede izjeme po sedmi točki prvega odstavka 11. člena ZDIJZ:

1.     upravni postopek v zvezi z odločanjem glede umika stopnje tajnosti še ni pravnomočno zaključen, zato bi posredovanje tega dela magnetograma lahko škodovalo njegovi izvedbi, kar predstavlja izjemo po sedmi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ; magnetogram bi v konkretnem primeru lahko šteli kot posvetovalni zapisnik; primerljivo razkrivanju vsebine magnetogramov bi bilo razkrivanje zapisnikov o posvetovanju sodnih senatov oziroma njihovih morebitnih magnetogramov, posvetovanje in glasovanje predstavljata sestavna dela seje senata sodišča, pri čemer je javnost v celoti izključena, kar je povezano z načelom neodvisnosti sodstva, kontrola delovanja sodišča pa je zagotovljena preko pravice višjega sodišča, da pregleda posvetovalni zapisnik, ko odloča o pravnem sredstvu; izključitev javnosti iz tega dela upravnega spora pa v nadaljevanju preprečuje tudi nastop drugega elementa, to je nastanek motenj pri delovanju oziroma dejavnosti organa, saj je iz zapisnika mogoče razbrati, kako je glasoval posamezni član senata, čeprav je senat kolegijski organ in mora navzven delovati enotno; načelo senatnega sojenja je namreč eno izmed načel, ki je namenjeno zagotavljanju neodvisnega in nepristranskega sojenja;

2.     podan je tudi drugi element izjeme po sedmi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in sicer bi razkritje dela magnetograma lahko povzročilo škodo za izvedbo upravnega postopka v taki meri, da ta prevlada nad pravico javnosti, da se seznani z informacijo javnega značaja;

b)    glede izjeme po enajsti točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ:

1.     pri dobesednem zapisu (magnetogramu) seje organa gre za beleženje notranjega procesa oblikovanja odločitev organa, ki so zapisane v zapisnikih in sklepih vlade; namenjen je notranji rabi organa, iz katerega izhaja postopek oziroma način dela organa in njegova notranja politika; pravna narava magnetogramov ni opredeljena z nobenim pravnim aktom; ZVRS taksativno našteva pravne akte, ki jih pri svojem delovanju sprejema organ, in magnetograma ni med njimi, zato organ oziroma njegov posamezni član ne potrjuje magnetograma in ne preverja korektnosti zapisa oziroma ne jamči za njegovo verodostojnost, služi predvsem kot instrument za presojo ob potrjevanju zapisnika, ali je generalni sekretar po seji zapisal sklepe v vsebini, kot so bili sprejeti, in po potrditvi zapisnika je pravno relevantna le vsebina potrjenega zapisnika;

2.     nadaljnji argument izhaja iz 114. člena Ustave, ki določa, da so ministri skupno odgovorni za delo vlade (t. i. kolektivna odgovornost), vsak minister pa za odgovornost svojega ministra (individualna odgovornost); mnenje in stališče posameznega člana organa v razmerju do končne odločitve organa ni bistveno oziroma je relevantno le takrat, ko se sprejema končna odločitev organa; člane organa zavezujejo, predvsem politično, sprejeti sklepi organa kot celote, tudi tisti, ki niso bili sprejeti soglasno, ampak zgolj s potrebno večino; tudi Poslovnik v četrtem odstavku 51. člena določa, da morajo predsednik vlade, generalni sekretar in ministri v javnih izjavah in pri svojih nastopih v javnosti izražati in predstavljati stališče vlade, ne glede na to, ali so glasovali in kako so glasovali; nadaljnji argument, da je relevantna le končna odločitev organa, je tudi presoja dela organa s strani Državnega zbora na podlagi 116. do 118. člena Ustave, in v teh primerih se noben član ne more ekskulpirati;

3.     razkritje zahtevanega magnetograma bi povzročilo izredno težke motnje v delu organa ter povsem spremenilo način njenega dela, saj bi povzročilo, da bi se odločitve sprejemale drugje, daleč od oči javnosti, na sejah pa bi se samo formalno potrjevale; kabinetno sprejemanje odločitev bi povzročilo, da organu ne bi bila več zagotovljena njegova ustavna naloga v demokratičnem parlamentarnem sistemu; zavedanje članov organa, da bi bila njihova razprava lahko dostopna javnosti, bi ustvaril velik psihični pritisk nad posamezniki, posledično pa bistveno spremenil do sedaj uveljavljen način poteka sej; pomanjkanje vsebinske razprave pri posameznih točkah bi pomenilo slabšo kvaliteto sprejetih odločitev,saj ne bi bili pretreseni vsi vsebinski argumenti; v ospredje bi tako stopile politične razprave, katerih cilj ne bi bila temeljita obravnava vseh aspektov problema in iskanje rešitve s strokovnega vidika, temveč bi v ospredje stopili elementi javnega razpravljanja; opisane motnje v delovanju vlade vsekakor predstavljajo tak pojav, ki ni usklajen z njenim normalnim delovanjem (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 320/2010 z dne 1. 9. 2011);

-       ne glede na odločbo IP št. 090-231/2014 z dne 21. 10. 2014, na katero se sklicuje prosilka, je ugotoviti, da magnetogram organa ni dokument vlade in ne predstavlja dokumenta oziroma uradnega zapisa o delu organa, zato se vloga prosilke za dostop do dela magnetograma 48. redne seje organa z dne 29. 7. 2015, na kateri je bil obravnavan predlog odločbe v zvezi z zahtevo za umik stopnje tajnosti z dokumenta Povezave pripadnikov Slovenske vojske s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča št. 850-16/2010-16 z dne 6. 9. 2011, zavrne na podlagi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

Prosilka je zoper slednjo odločbo organa vložila pritožbo z dne 6. 10. 2015, iz katere izhaja:

-       da je po njenem mnenju organ napačno uporabil ZUP, glede na določbe 243. člena, saj v drugi zavrnilni odločbi ni v ničemer zatrjeval nepopolnosti izvedbe postopka, kot se tudi ni skliceval na »dejstva in take dokaze«, ki bi prosilki utegnili prinesti ugodnejšo rešitev; odločbe tudi ni spremenil, le nekaj argumentov je dodal;

-       organ se po novem sklicuje na izjemo po sedmi točki prvega odstavka 11. člena ZDIJZ, kar dodatno dokazuje, da organ s ponovno zavrnilno odločbo po 243. členu ZUP poskuša zgolj zavlačevati; organu mora biti namreč že od vložitve zahteve jasno, da gre za magnetogram seje organa, na kateri je bil med drugim obravnavan predlog odločbe po ZDIJZ, ki še ni pravnomočno zaključen (njegov obstoj je organ navedel že v prvi zavrnilni odločbi); prosilka je kot pritožnica stranka v postopku po ZDIJZ, ki še ni pravnomočno zaključen, je pa organ kot prvostopenjski organ svoje delo že opravil, zato razkritje magnetograma ne more ogroziti postopka, ki se je na prvi stopnji že končal;

-       da se ne strinja z argumentacijo organa, da magnetogram seje organa ni dokument organa, kljub temu da je zahtevi priložila povezavo do spletne strani IP, ko je ta oktobra lani javnosti sporočil, da bo moral organ razkriti magnetogram 69. seje.

-       ne strinja se z navedbo organa, da magnetogram ni dokument organa, ker kot tak in s takšnim izrazom ni izrecno naveden kot dokument organa kot to na podlagi 33. člena Poslovnika velja za zapisnike sej organa;

-       organ se nedvoumno zaveda, da je Poslovnik nižji pravni akt kot ZDIJZ in ker je to zanj pravno oportuno, se temu dejstvu izogne, pri čemer prosilka opozarja na sodbo Upravnega sodišča I U 1857/2012-12;

-       prosilka se ne strinja tudi z argumentom organa, da bi razkritje magnetograma povzročilo hudo škodo organu, ker si njeni funkcionarji ne bi upali izražati svojih stališč in bi to privedlo do tega, da bi se odločitve sprejemale drugje, daleč od javnosti, na sejah pa bi se zgolj formalno potrjevale, kar utemeljuje v nadaljevanju; organ je na 48. seji obravnaval tudi predlog odločbe v zvezi z zahtevo za umik ali zmanjšanje stopnje tajnosti na dokumentu z naslovom Povezave pripadnikov Slovenske vojske s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča (850-16/2010-16 z dne 6. 9. 2011), zahtevo pa je vložila prosilka; brez razkritja vsaj tega dela magnetograma bo ostalo skrito pred javnostjo tudi to, ali je organ na 48. seji sploh obravnaval predlog odločbe oziroma o njem zgolj odločal, torej potrdil predlog Ministrstva za obrambo, ki pa se v tej konkretni zadevi že po naravi stvari (gre za Slovensko vojsko) nagiba stran od transparentnega delovanja; zavrnilna odločba, ki jo je izdal namreč kaže na to, da je organ zgolj potrdil predlog ministrstva v navzkrižju interesov, saj ta v ničemer ni naslovil ključnih argumentov za zmanjšanje ali umik oznake tajnosti, temveč je v pretežni meri sledil poprejšnjim stališčem ministrstva; če je organ o predlogu odločbe zgolj odločal, bi to pomenilo, da se odločitve organa sprejemajo drugje, daleč od javnosti, na sejah pa se zgolj formalno potrjujejo, kar bi pomenilo, da organ nima in noče nositi svoje ustavne vloge v demokratičnem parlamentarnem sistemu;

-       ker organ ni navedel, da bi magnetogram nosil kakšno oznako zaupnosti, meni, da ni nikakršnih zadržkov za posredovanje najmanj tistega dela magnetograma, ki se nanaša na obravnavo predloga odločbe po ZDIJZ (kot kaže dnevni red naj bi šlo za točko 1.19).

Pritožba ni utemeljena.

1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. IP preizkusi prvostopenjsko odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da se ravilna, primarno skliceval na to, da zahtevani magnetogram ni dokument po prvem odtavkuri čemer je organ svojo odločitev utemprosilka z odločitvijo organa, s katero je bila njena zahteva zavrnjena, ne strinja.

2. Informacija javnega značaja

ZDIJZ predstavlja konkretizacija ustavno zagotovljene pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148 in 47/13 – UZ90,97,99) namreč v drugem odstavku 39. člena določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDIJZ z materialnimi in procesnimi določbami uresničuje to ustavno pravico, in sicer ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ, je namen zakona, da zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravic fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, in za uresničitev tega namena si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, ki med drugimi določa kot zavezance tudi državne organe. ZVRS v 1. členu določa, da je vlada organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave Republike Slovenije, ki dela in odloča na sejah (prvi odstavek 16. člena ZVRS). Na podlagi četrtega odstavka navedenega zakona vlada svojo notranjo organizacijo in delo ureja s poslovnikom in sklepi. Za izvedbo sej vlade, njenih delovnih teles, strokovnih svetov in drugih vladnih teles, za spremljanje izvajanja odločitev, ki jih je sprejela vlada, ter obveznosti, ki jih je prevzela ali so ji bile naložene, v skladu s Poslovnikom skrbi generalni sekretar vlade.

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedenega izhaja, da iz definicije informacije javnega značaja izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

V predmetni zadevi ni sporno, da informacija izvira iz delovnega področja organa, saj se zahteva nanaša na dobesedni zapis 48. seje organa z dne 29. 7. 2015.

Izkazan mora biti tudi obstoj drugih dveh pogojev za opredelitev informacije javnega značaja, torej da organ z informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki. Organ se v odločbi sklicuje na prvi odstavek 4. člena ZDIJZ, torej da zahtevani magnetogram ni dokument, podredno pa na izjemi po 7. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da zahtevani magnetogram ni bil priložen pritožbi, je IP z namenom ugotovitve popolnega dejanskega stanja opravil pri organu 4. 11. 2015 na podlagi 11. člena ZInfP ogled in camera. 

Na ogledu je organ pojasnil IP, da z zahtevanim magnetogramom ne razpolaga. Od decembra 2014 namreč velja novo navodilo, na podlagi katerega je bila izdana odredba, v skladu s katero se seje vlade avdio snemajo, ni pa v odredbi določeno, da se pišejo dobesedni zapisi sej oziroma magnetogrami. Na podlagi predhodnega navodila iz leta 2013 je veljal sklep, na podlagi katerega so se seje vlade avdio snemale, prav tako pa so se o delu vlade pisali tudi dobesedni zapisi. Ob tem je organ pojasnil, da v skladu s Poslovnikom dobesedni zapisi sej niso obvezni in da je bil takšen način dela določen z namenom racionalizacije dela. Organ je tudi pojasnil, da bi moral generalni sekretar vlade pisanje dobesednih zapisov sej vlade posebej odrediti, v konkretnem primeru pa je veljala prej navedena splošna odredba, na podlagi katere je imel organ za 48. sejo vlade določen čas samo tonski posnetek. Po navedbi organa je organ prejel zahtevo prosilke po preteku rokov, ki jih določa 7. člen veljavnega navodila. Organ je IP predložil navedene akte, ki jih je izdal generalni sekretar vlade.

IP ugotavlja, da Navodilo št. 12 – spremljanje in snemanje sej Vlade Republike Slovenije ter pisanje dobesednih zapisov sej vlade (v nadaljevanju: navodilo), ki ga je izdal generalni sekretar vlade 9. 12. 2014, v 5. členu določa, da lahko generalni sekretar vlade s pisno odredbo odredi, da se seje vlade snemajo, prav tako lahko generalni sekretar vlade v skladu s prvim odstavkom 9. člena Navodila odredi s pisno odredbo pisanje dobesednih zapisov sej vlade. Na podlagi Navodila je generalni sekretar vlade 10. 12. 2014 izdal Odredbo, da se seje vlade avdio snemajo, ni pa odredil pisanja dobesednih zapisov sej vlade. Z uveljavitvijo te odredbe je namreč prenehal veljati Sklep z dne 27. 3. 2013, izdan na podlagi Navodila št. 12 – spremljanje in snemanje sej Vlade Republike Slovenije ter pisanje dobesednih zapisov sej vlade z dne 27. 3. 2013, ki je poleg avdio snemanja sej določal tudi pisanje dobesednih zapisov sej vlade.

IP je tako ugotovil, da organ z zahtevanim magnetogram ne razpolaga v materializirani obliki, zato niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja. Iz določbe prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 1. člena ZDIJZ namreč izhaja, da lahko predstavlja informacijo javnega značaja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil, torej da z njim razpolaga. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci so dolžni omogočiti dostop le do obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolago (več).

ZUP v tretjem odstavku 248. člena določa, da organ druge stopnje zavrne pritožbo, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. V predmetni zadevi je namreč odločitev organa pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Kot že navedeno, v predmetni zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja, ker organ z zahtevanim magnetogram ne razpolaga v materializirani obliki, zato zahtevi prosilke ni mogoče ugoditi. Organ je pri tem svojo odločitev utemeljil z napačnimi razlogi, ko se je primarno skliceval na to, da zahtevani magnetogram ni dokument po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ. Beseda »dokument« po ZDIJZ namreč zajema različne materializirane oblike informacij in ne zajema samo tiste dokumente, ki so izrecno opredeljeni kot dokumenti. Zajema torej informacije, ki so zapisane, zabeležene ali shranjene v neki fizični obliki, v zakonu pa so naštete pojavne oblike zapisane samo primeroma in ne izključno.

IP še dodaja, da gre pritrditi pritožbenim navedbam prosilke, da v konkretnem primeru organ, po prejemu njene pritožbe z dne 8. 9. 2015  ni imel pravne podlage za izdajo odločbe po 243. členu ZUP. Organ namreč ni pojasnil, v čem je dopolnil postopek, predvsem pa zadeve, z novo odločbo, ni rešil drugače (prim. tretji odstavek 243. člena ZUP). Zato je IP to odločbo oprl tudi na drugi odstavek 248. člena ZUP, ker so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe procesne kršitve, ki pa niso bile bistvene. Organ z zahtevanim dokumentom namreč ne razpolaga, zato pritožbi prosilke že iz tega razloga ni mogoče ugoditi.

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je odločitev organa pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi, zato je pritožbo na podlagi prvega in tretjega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ.dipl.prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka