Prosilec - Občina Log Dragomer
+ -Številka: 090-255/2015
Kategorije: Ali dokument obstaja, Ali gre za zlorabo pravice, Kršitev postopka
POVZETEK:Prosilec je na organ naslovil več zahtev, med drugim je zahteval tudi finančna poročila v razpisih za šport za leta 2011 -2014. Organ je o zahtevah prosilca odločil z odločbo in mu delno ugodil, ter mu med drugim posredoval tudi zahtevana finančna poročila. Ker je prosilec še naprej vztrajal pri finančnih poročilih, češ da pridobljeni dokumenti ne ustrezajo njegovi zahtevi, hkrati pa je na organ naslovil nove zahteve, je organ odločil še z dopolnilno odločbo. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da organ z drugimi finančnimi poročili, kot tistimi, ki jih je prosilcu že posredoval, ne razpolaga, zato je pritožbo v tem delu zavrnil. V preostalem delu pa je organ zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, saj je odločbe ne da preizkusiti, saj se organ ni konkretno opredelil do zahtevanih dokumentov, ampak se pavšalno skliceval le na zlorabo pravice, za katero je IP ugotovil, da v konkretnem primeru ni podana.
ODLOČBA:Številka: 090-255/2015/18Datum: 25. 11. 2015Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005 in 51/2007-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14 in 19/15 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odstavka 248. člena ter 1. in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo št. 090-6/2015-15 z dne 11. 9. 2015 in zoper dopolnilno odločbo št. 090-6/2015-30 z dne 5. 10. 2015, obe odločbi je izdala Občina Log - Dragomer, Na Grivi 5, 1358 Log pri Brezovici (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja izdaja naslednjoO D L O Č B O
- Pritožba prosilca zoper odločbo Občine Log - Dragomer, št. 090-6/2015-15 z dne 11. 9. 2015, se zavrne.
- Pritožbi prosilca zoper dopolnilno odločbo Občine Log - Dragomer, št. 090-6/2015-30 z dne 5. 10. 2015, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca z dne 18. 9. 2015 in 2. 10. 2015 odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
- V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.K točki 1. izreka odločbeIP uvodoma pojasnjuje, da so predmet pritožbenega postopka finančna poročila v razpisih za šport za leta 2011 - 2014. Iz Pravilnika organa, s katerim so določeni pogoji, merila in postopek dodeljevanja finančnih sredstev za sofinanciranje športnih programov, izhaja, da morajo izvajalci oz. prejemniki finančnih sredstev organa, v pogodbenem roku občinski upravi predložiti, med drugim, tudi dokazila o namenski porabi sredstev pridobljenih na podlagi javnega razpisa, pri čemer Pravilnik v nobenem delu jasno ne določa, kaj vse morajo vsebovati takšna dokazila oz. na kakšen način morajo biti porabljena sredstva prikazana. Navedeno pomeni, da morajo društva, ki prejmejo finančna sredstva za sofinanciranje športnih vsebin s strani organa, organu v pogodbenem roku dokazati oz. posredovati dokazila, iz katerih jasno izhaja namenska poraba dodeljenih sredstev, glede na to, da pa Pravilnik v nobenem členu jasno ne določa, kaj vse morajo dokazila vsebovati, je na strani organa, da sam odloči, ali je društvo dovolj jasno izkazalo namensko porabo dodeljenih sredstev ali ne.IP pojasnjuje, da ob reševanju pritožbe ni mogel posumiti, da organ prve stopnje razpolaga s še katerimi drugimi dokumenti, kot s tistimi finančnimi poročili v razpisih za šport za leta 2011 - 2014, ki jih je prosilcu že posredoval, vendar jih prosilcu ne želi posredovati. IP namreč ugotavlja, da je bil organ v postopku ves čas pripravljen sodelovati s prosilcem in mu je posredoval fotokopije vseh finančnih poročil, s katerimi razpolaga oz. ki so jih organu posredovala društva za namen dokazovanja namenske porabe pridobljenih sredstev na razpisu. Prejema finančnih poročil ne zanika niti prosilec sam, prosilec je le mnenja, da finančna poročila društev niso ustrezna, saj po njegovem mnenju ne izpolnjujejo zahtev javnega razpisa. IP v tem delu pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da se prosilec ne strinja s prejetimi dokumenti oz. da bi po njegovem mnenju ti dokumenti morali biti drugačni oz. vsebovati točno določene podatke, brez da bi navedel konkretne okoliščine oz. predlagal konkretne dokaze, ki izkazujejo nasprotno, ne zadostuje za sklepanje, da zahtevani dokumenti dejansko obstajajo oz. da organ razpolaga še s katerimi drugimi dokumenti, kot s tistimi, ki jih je prosilcu že posredoval. IP je zato sledil razlagi in pojasnilu organa, da z drugimi finančnimi poročili, kot tistimi, ki jih je prosilcu že posredoval, ne razpolaga.IP v tem delu še poudarja, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti v obliki in na način, kot to zahteva prosilec, ali pa celo, kot to zahteva zakonodaja. Pritožbeni postopek pri IP namreč ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati.IP je v pritožbenem postopku tako ugotovil, da je organ prosilcu posredoval vse dokumente, ki so bili predmet zahtev prosilca z dne 18. 5. 2015, 17. 6. 2015, 21. 7. 2015 in 20. 8 2015, vključno s finančnimi poročili v razpisih za šport za leta 2011 - 2014, s katerimi razpolaga. IP ugotavlja, da pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi, ker mu organ drugih dokumentov, kot tistih, s katerimi prosilec že razpolaga, ne more posredovati, ker jih nima. Upoštevaje vse navedeno je IP pritožbo prosilca v delu, ki se nanaša na finančna poročila v razpisih za šport za leta 2011 - 2014, na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.K točki 2. izreka odločbeOrgan je v dopolnilni odločbi prosilcu zavrnil dostop do dokumentov, ki jih je ta zahteval v zahtevah z dne 18. 5. 2015, 17. 6. 2015, 21. 7. 2015, 20. 8. 2015, 18. 9. 2015 in 2. 10. 2015, in sicer s sklicevanjem na 5. odstavek 5. člena ZDIJZ, saj naj bi bile zahteve šikanoznega značaja. Ker je prosilec takšni odločitvi nasprotoval, je IP v pritožbenem postopku presojal, ali je bila odločitev organa pravilna. Glede na določbo 5. odstavka 5. člena ZDIJZ organ lahko prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Za zlorabo pravice (šikanozno zahtevo) gre v primeru, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oz. posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava (Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Ur. l. SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 5). Poudariti je treba, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.IP poudarja, da je ob presoji navedene izjemne omejitve dostopa do informacij javnega značaja dokazno breme na organu. V konkretnem primeru je organ v izpodbijani odločbi le pavšalno navedel, da je prosilčeva zahteva očitno šikanoznega značaja, tega pa ni z ničemer konkretno izkazal. IP opozarja, da mora biti glede na določbo 5. odstavka 5. člena ZDIJZ, zloraba pravice očitna oz. mora biti šikanozni značaj zahteve očiten. Za utemeljitev očitne šikanoznosti zahteve mora organ npr. dokazati, da zahteva posega v dostojanstvo organa, tako da na primer vsebuje žalitve, psovke in podobno, ki so usmerjene proti organu. Organ v predmetni zadevi ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti, da je bila zaradi zahteve prosilca v predmetni zadevi okrnjena kakšna pravica organa ali tretjih oseb. Zgolj navedbe prosilca, da organ namenoma zavaja ter omogoča pritizakonito pridobitev proračunskih sredstev, kar pomeni oškodovanje proračuna občine, ter navedbe prosilca, da organ očitno ne razume oz. ne razpozna obvezne vsebine dokumentov po mnenju IP ni mogoče šteti kot zahteve šikanoznega značaja.Za obrazložitev zlorabe pravice v konkretnem primeru organ še navaja, da je prosilec v preteklosti vložil cca. 6 vlog, ki jih je vseskozi dopolnjeval. Dejstvo, da je prosilec že večkrat prej uresničeval pravico dostopa do informacij javnega značaja, samo po sebi še ne vzpostavlja zlorabe pravice v smislu 5. odstavka 5. člena ZDIJZ. Da bi prosilec zlorabil svojo pravico, bi skladno z navedeno določbo moral na organ nasloviti eno ali več funkcionalno povezanih zahtev za dostop do informacij javnega značaja, ki bi predstavljale očitno zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. V konkretnem primeru pa ni mogoče objektivno predvideti, da zahteva (v povezavi s preteklimi zahtevami prosilca, naslovljenimi na organ) do te mere ovira delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. IP tako ocenjuje, da organu ni uspelo izkazati šikanoznega značaja prosilčeve zahteve. IP zaključuje, da ravnanje prosilca v predmetni zadevi ni prekoračilo pravne mere pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga ni mogoče šteti za njeno zlorabo. V konkretnem primeru je torej zavrnitev zahteve prosilca, na podlagi določbe iz 5. odstavka 5. člena ZDIJZ, neutemeljena. Na tem mestu IP še dodaja, da (pre)obsežnost dokumentacije ni pravni argument, ki bi ga IP v okviru določb ZDIJZ lahko upošteval pri presoji v pritožbenem postopku. ZDIJZ namreč med razlogi, zaradi katerih lahko organ zavrne dostop do zahtevane informacije, ne navaja izjeme »veliko dela«. Navedeno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS, v sodbi pod opr. št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007. IP opozarja, da velika količina vlog in velik obseg zahtevanih dokumentov, ki imata za posledico upočasnitev dela organa, sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Posredovanje informacij javnega značaja je namreč ena izmed zakonsko določenih javnopravnih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki bi takšne zahteve reševal. V primeru, če organ potrebuje več časa za posredovanje zahtevane informacije zaradi obsežnosti zahtevane dokumentacije, je v 24. členu ZDIJZ predvidena možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni, ne pa tudi možnost, da organ zahtevo prosilca zavrne. Tudi iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da organ lahko le v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega dela, izjemoma tehta na eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi strani nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Sodišče Evropskih skupnosti je na primer v sodbi v zadevi T-2/03, Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropska komisija, glede obravnave obsežnih zahtevkov pojasnilo, da glede na ustaljeno sodno prakso, ki določa potrebo po izvedbi konkretne in posamične presoje dokumentov, samo dejstvo, da zahtevek za dostop zadeva veliko število dokumentov, še ne pomeni, da instituciji ni treba izvesti konkretne proučitve dokumentov.Ker organ navaja, da je bil prosilcu, kot odgovorni osebi društva, zavrnjen predlog za sofinanciranje športnih vsebin, IP pojasnjuje, da v postopku po ZDIJZ ni pomembno, kdo je prosilec in za kakšen namen potrebuje zahtevano informacijo, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva vsakdo (5. člen ZDIJZ). Če bi torej katera druga oseba od organa zahtevala dostop do istega dokumenta, bi se moral dostop dovoliti (oz. zavrniti) pod enakimi pogoji, kot osebi, ki je v konkretnem primeru prosilec. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status oz. položaj, ali pravno znanje in torej ne uvaja nobene kategorije (de)privilegiranih prosilcev. Status prosilca je zato v konkretnem postopku irelevanten, kot tudi namen, zaradi katerega želi pridobiti dokumente, in neposredni povod za vložitev zahteve. ZDIJZ predstavlja legitimno pot, ki vsakomur omogoča dostop do dokumentov organa, izbira prosilca, da ta zakon uporabi za pridobitev dokumentov, ki bi lahko njemu ali komurkoli drugemu pomagali v postopku pred organom ali drugih postopkih, pa ne more predstavljati zlorabe pravice, saj prosilec s tem ni obšel zakona ali našel načina, kako se organu »maščevati« zaradi zavrnitve predloga za sofinanciranje njegovih športnih vsebin.IP nadalje ugotavlja, da iz izreka izpodbijane dopolnilne odločbe št. 090-6/2015-30 z dne 5. 10. 2015 izhaja, da je organ zavrnil zahteve prosilca z dne 18. 5. 2015, 17. 6. 2015, 21. 7. 2015, 20. 8. 2015, 18. 9. 2015 in 2. 10. 2015, zaradi nerealizirane izročitve finančnih poročil in poročil o namenski porabi sredstev iz javnih razpisov za društva, ki so sodelovala na razpisih v letih 2011 – 2014. V obrazložitvi omenjene odločbe je organ pojasnil, da je bila prosilcu predmetna dokumentacija že vročena dne 14. 9. 2015 in 22. 5. 2015.V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je organ že z odločbo št. 090-6/2015-15 z dne 11. 9. 2015 v celoti odločal o zahtevah prosilca z dne 18. 5. 2015, 17. 6. 2015, 21. 7. 2015 in 20. 8. 2015, vključno s finančnimi poročili in mu le-ta tudi posredoval. Zaradi navedenega je odločitev organa, da je v dopolnilni odločbi ponovno odločal o istih zahtevah, torej o zahtevah prosilca z dne 18. 5. 2015, 17. 6. 2015, 21. 7. 2015 in 20. 8. 2015, v nasprotju s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP. Ta namreč določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo prosilca, če je bilo o isti zahtevi že odločeno oz. če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. V primeru, da organ o isti zahtevi prosilca odloči dvakrat, gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki odločilno vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe organa. Organ namreč z odločbo lahko odloči le o novih dokumentih oz. bi organ lahko presojal le morebitni obstoj še katerih drugih dokumentov, nikakor pa ne sme, kot že navedeno, o istih dokumentih in o istih zahtevah z odločbo odločati dvakrat.Navedeno pomeni, da je organ z dopolnilno odločbo št. 090-6/2015-30 z dne 5. 10. 2015, v delu, ki se nanaša na finančna poročila v razpisih za šport za leta 2011 – 2014, odločil meritorno (z odločbo), čeprav bi ob upoštevanju določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP moral uporabiti drugo vrsto pravnega akta (sklep o zavrženju zahteve). Kot izhaja iz dopolnilne odločbe št. 090-6/2015-30 z dne 5. 10. 2015, je organ o zahtevah prosilca z dne 18. 5. 2015, 17. 6. 2015, 21. 7. 2015 in 20. 8. 2015 odločal dvakrat, tako z določbo št. 090-6/2015-15 z dne 11. 9. 2015, kot z dopolnilno odločbo št. 090-6/2015-30 z dne 5. 10. 2015. S tem je organ bistveno kršil pravila postopka, in sicer gre za bistveno kršitev, ki je v konkretnem primeru odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe organa. Nadalje pa IP ugotavlja (in tako izhaja tudi iz obrazložitve dopolnilne odločbe), da je prosilec dne 18. 9. 2015 in 2. 10. 2015 na organ naslovil tudi nove zahteve po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, ki pa jih organ vsebinsko ni presojal. Organ se je v izpodbijani dopolnilni odločbi osredotočil le na zatrjevanje zlorabe pravice, ne da bi navedel, kateri dokumenti so predmet presoje in te dokumente natančno preučil z vidika izjem od prostega dostopa. Prav tako je IP ugotovil, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni skladna z izrekom odločbe, saj je organ v izreku izpodbijane odločbe odločal le o finančnih poročilih, medtem ko iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zavrnil dostop do vseh dokumentov iz zahtev prosilca z dne 18. 9. 2015 in 2. 10. 2015, brez da bi konkretno navedel, o katerih dokumentih je sploh odločal. Jasno pa je, da prosilec v predmetnih dveh zahtevah (torej z dne 18. 9. 2015 in z dne 2. 10. 2015) ni zahteval le finančnih poročil, ampak tudi druge dokumente.IP v konkretnem primeru tako ugotavlja, da organ ni ustrezno obrazložil svoje odločitve. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Zato je obrazložitev obvezni sestavni del (formalne) zakonitosti po mednarodnih standardih, že od leta 1977 po Resoluciji Sveta Evrope o zaščiti posameznikov napram aktom upravnih oblasti (Resolution No. 77 (31) on the Protection of the Individual in Relation to the Acts of Administrative Authorities), in danes po splošnih načelih upravnega prava, kot jih redno uveljavlja Sodišče ES. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).
V skladu z 214. čl. ZUP mora tako vsebina obrazložitve odločbe vsebovati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto; 3. razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov; 4. navedba določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če organ v obrazložitvi odločbe ne pojasni, kateri dokumenti so bili predmet njegove presoje, se odločbe ne da preizkusiti. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, zato je IP izpodbijano dopolnilno odločbo odpravil. Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, pri katerem se zahtevana dokumentacija nahaja, in ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s to dokumentacijo. Organ je dolžan v ponovljenem postopku oblikovati izrek odločbe tako, da bo natančno jasno, o katerih dokumentih je organ odločal, iz obrazložitve odločbe pa morajo biti razvidne vse sestavine iz 214. člena ZUP. V ponovljenem postopku se mora torej organ jasno opredeliti do tega, kateri dokumenti, ki jih zahteva prosilec v zahtevah z dne 18. 9. 2015 in 2. 10. 2015, so predmet presoje, torej konkretno za vsak dokument posebej. V primeru, da bo organ ugotovil, da je bilo o določenih zahtevah oz. o konkretnih dokumentih že odločeno, mora organ postopati po 129. členu ZUP in zahtevo v dem delu zavreči s sklepom, o ostalih (novih) dokumentih pa je dolžan odločati na način, da za vsak dokument posebej ugotovi, ali vsebuje katero od izjem iz 5.a in 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa (7. člen ZDIJZ) in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov. Pri tem bo moral organ upoštevati tudi določbe 213. člen ZUP glede izreka odločbe. V izreku odločbe mora biti namreč jasno naveden dokument, ki je predmet presoje, in v katerem delu se prekrije, zbriše, informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ. Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. V primeru morebitnih nejasnosti oz. nerazumevanja samih zahtev prosilca, je organ dolžan postopati po 2. odstavku 18. člena ZDIJZ in 7. členom ZUP. Na podlagi navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca zoper dopolnilno odločbo št. 090-6/2015-30 z dne 5. 10. 2015, utemeljena in da je organ na prvi stopnji storil bistveno kršitev pravil postopka, zato je IP pritožbi prosilca v tem delu ugodil in na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. K točki 3. izreka odločbe
V postopku odločanja o pritožbi posebni stroški niso nastali, zato IP o njih ni odločal. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010 - UPB5 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper 2. točko izreka te odločbe ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. Zoper 1. točko izreka te odločbe lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
| Postopek vodila: Tanja Švab, dipl.upr.ved., raziskovalka IP |